Franja

toga -ae, f (tegere) pokrivalo

1. streha, kritina: si rus cum scorto constituit ire, clavis ilico abstrudi iubeo, rusticae togae ei ne sit copia Tit. ap. Non.

2. tóga, rimsko nacionalno oblačilo, vrhnja halja, jajčasto prikrojena iz bele volnene tkanine. Togo so dvogubo ovijali okrog telesa tako, da je bila leva roka do zapestja zavita vanjo, desna roka pa je bila prosta. Za stare Rimljane je bila toga prvotno edino oblačilo; toga torej = oblačilo, obleka: ante (sc. toga) commune vestimentum et diurnum et nocturnum et muliebre et virile (sc. erat) Varr. ap. Non., equidem prandere stantem nobiscum incinctam togā Afr. ap. Non., ne toga cordylis, ne paenula desit olivis Mart.; zato so imeli kipi starih Rimljanov na Forumu samo togo brez tunike; nošenje platnene tunike kot spodnje obleke je prišlo v navado pozneje. Rimski gizdalini so bili še posebej pozorni na to, da so si togo lepo uredili v gube: togam componere H., Q., togam adducere Sen. ph. Meščanova toga je bila navadno bela, brez obšiva (pura). Prav posebej slovesen dan za mladega Rimljana je bil, ko so mu prvič ogrnili togo; to je pomenilo vstop v moško dobo, zato se je imenovala toga virilis: Ci., togam virilem sumere Sen. ph. = stopiti v moško dobo. Dečki svobodnih staršev so imeli togo, obrobljeno s škrlatom (toga praetexta), tako tudi višji uradniki: quae in togā egregie fecisset T. = njegovi izvrstni podvigi v državni službi. V času žalovanja se je Rimljan ogrnil s črno togo (toga pulla, sordida). Kralji so nosili škrlatno togo (toga purpurea L.), tisti, ki so se potegovali za državne službe, pa so nastopali v svetlobeli togi (toga candida Ci., Plin.) in so se po njej imenovali candidati. Ker je toga nacionalno oblačilo rimskega državljana, besedna zveza togae oblitus H. = ki je pozabil na svoje rimljanstvo; pregnanci je niso smeli nositi (prim. carent enim togae iure, quibus aqua et igni interdictum est Plin. iun., Ep. 7, 11, 3). Osvobojenke in vlačuge, ki se niso smele ogrinjati s haljo (stola) poštenih žena, so se zato izjemoma oblačile v togo (prim. Mart. 2, 39). Pozneje je bila toga noša imenitnikov, klientov in vseh, ki so se pojavljali na sodiščih, v gledališčih, na javnih igrah ali kot povabljenci pri cesarski mizi.

3. occ. mirovna obleka, mirovno oblačilo (ker je Rimljan togo nosil v miru, ne v vojni): cedant arma togae Ci.

4. meton.
a) mir: appellare „togam“ pro pace Ci.
b) vsako civilno (nevojaško) dostojanstvo, civilna služba, civilna funkcija (npr. v senatu): decreto togae Cl.
c) = togātus v togo oblečen, s togo odet α) ljubica, vlačuga, hotnica: cura togae Tib.; prim.: sumpsisti virilem, quam statim muliebrem togam reddidisti Ci. ki si jo kmalu spremenil v žensko togo = v kateri si kmalu postal (deček) vlačugar. β) v pl. togae = klienti: quam fatuae sunt tibi, Roma, togae! Mart., toga rara Mart. γ) sg. kolekt. h kakemu uradu spadajoči višji uradniki, višji civilni uslužbenci: omnis toga apparitioque Amm. vse njegovo spremstvo višjih in nižjih uradnikov.

togātus 3 (toga)

1. oblečen v togo, odet v togo, ogrnjen s togo (kot znamenje rimskega državljana): ne excusationem is qui quaestioni praeerit Graeculi iudicis, modo palliati, modo togati? Ci., plebs togata Iuv., me cumque fovebit Romanos, rerum dominos gentemque togatam V.

2. occ. oblečen (odet) v togo = mirovno obleko (prim. toga 2.): me uno togato duce et imperatore Ci., cui uni togato senatus supplicationem decrevit Ci.; subst. togati rei publicae praesunt Ci.
a) togāta -ae, f osvobojenka, ljubica, vlačuga, hotnica: quid inter est, in matronā ancillā peccesne togatā? H., togata mater Mart.
b) subst. togātus -ī, m α) odvetnik, patron: pozni Icti., togati vulturii Ap. β) klient: si curet nocte togatus currere Iuv., post te sella, togati ante pedes Iuv.; tako tudi turba togata (= togatorum) Iuv., opera togata (= togatorum) Mart. služba klientov. γ) pl. togātī vsi h kakemu uradu sodeči višji uradniki, višji civilni uslužbenci: Cod. Th.
c) α) adj. = rímski: Gallia togata Ci., Hirt., Mel. rimska Galija (= tisti del Cisalpinske (Predalpinske, Tostranske) Galije (tostran Pada), ki je postal rimski); fabula togata, nav. subst. togāta -ae, f (sc. fabula) togáta = prava rimska nacionalna komedija (veseloigra), v kateri so nastopajoče osebe nosile togo, snov pa je črpala iz rimskega okolja (naspr. fabulla palliata paliata, ki je snov črpala iz grškega okolja); če je obravnavala tematiko višjih slojev, se je imenovala trabeata (trabeata), če se je nanašala na preprostejše sloje, pa tabernarija (tabernaria): Ci., Vell., Sen. ph., Q., Suet. idr., vel qui praetextas vel qui docuere togatas H. rimske tragedije ali rimske komedije, rimske žaloigre ali rimske veseloigre. β) subst. togātus -ī, m togáš, tógar = rimski državljan, Rimlján: litteratissimus togatorum omnium Ci.

tōlēs (tollēs) -ium, m (iz *tonslēs; indoev. kor. *tu̯-en- otekati, nabrekati, razširjen iz kor. *tu- [gl. tumeō]; po eni razlagi sor. z lit. teōsiù raztegniti, vleči, po drugi razlagi sor. z lit. tvìnti naraščati, natekati se (o vodovju), tvãnas plima, lat. tōnsillae (demin. k tōlēs) mandlji, nebnice, drgali) golša na vratu, „golžun“: Marc., Veg., Fest.

tollēnō -ōnis, m (tollere)

1. dvigovalna greda, starejše greda zamašnica, tj. greda, ki leži počez na drugi gredi in se na enem koncu vzdigne, če jo na drugem potisnemo dol: Pl. ap. Fest., Plin.

2. occ.
a) ročnik ali (starejše) vaga pri vodnjaku: Fest.
b) žerjav, dvigalo, zavzdižnik, stroj za vzdigovanje pri obleganju: L., Sil., Veg.

tōmentum -ī, n (iz *tou̯e-mentom, sor. s tumēre, tōtus) polnilo, mašilo, starejše gača, gatilo: Varr., Mart., Plin., si super circense tomentum per sarturas veteris lintei effluens incubabo Sen. ph., mandendo e cubili tomento se detinere T. životariti ob … , Druso autem adeo alimenta subducta, ut tomentum e culcita temptaverit mandere Suet., stuppeo tomento adsimilis Ap.

tonitrus -us, m (Pl., Acc. fr., Pac. fr., Varr. ap. Non., L., O., V., Ph., Stat., Lucr., Plin., Sen. ph. in poznejši pisci), tonitruum -ī, n (Varr. ap. Non., Plin., Tert., Aug., Hier.; v pl.: O., Sen. ph., Amm., Lact., Tert.), tonitruus -ūs, m (Plin., Hier.); sg. se tvori nav. iz obl. tonitrus; pl. večinoma tonitrua -uum, dat. in abl. tonitribus (tonāre) grom, grmenje, trèsk, treskanje: tonitrum secuti nimbi O., movet (sc. Iuppiter) tonitrūs O., sonat tonitribus aether O., caelum tonitru contremit Pac. fr., tonitru caelum omne ciebo V., tonitru tremescunt ardua terrarum et campi V., humanas motura tonitrua mentes O., tonitruus gentium, fulmen eloquentiae Christianae Hier.

tōnsor -ōris, m (iz *tond-tor: tondēre)

1. brivec, bradostrižec, strižec, ki je tudi strigel lase in obrezoval nohte, torej tudi frizer: Varr., Ci., Plin., Mart. idr., curatus inaequali tonsore capillos H. s stopničasto pristriženimi lasmi, „oškrnevzan“, ad tonsorem ire Pl., tonsor ungues dempserat Pl., tonsori operam dure Suet. dati se (o)striči, omnibus et lippis notum et tonsoribus (= vsemu svetu) H. (brivce so imeli že v starem veku za blebetavce in prenašalce novic ter govoric (novičarje)).

2. strižec nasploh: ovium suarum Vulg.

3. metaf. obrezovalec, klestitelj, klestilec dreves: Arn. — Od tod adj. tonsōrius 3 strižčev, brivčev: Mart., culter Ci., Petr. ali cultellus Val. Max. škarje, britev, ferramenta Pall.

topicus 3 (gr. τοπικός) krajeven: historia Serv. Od tod

1. Topica -ōrum, n (gr. τοπικά) Tópika, naslov Aristotelovega dela in po njem posnetega Ciceronovega dela, v katerem je podan sistematičen pregled dokazov in stališč, ki naj jih govornik uporablja pri dokazovanju in utemeljevanju, torej logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev: conscribere Topica Aristotelea Ci. ep.

2. topicē -ēs, f (τοπική sc. τέχνη) tópika, umetnost, kako v neki literarni tradiciji poiskati miselne in izrazne obrazce, obče izreke in resnice (gr. τόποι, lat. loci communes) in jih na ustrezen način uporabiti v praksi: Boet.

tordȳlon (tordȳlion) -ī, n (gr. τόρδυλον, τορδύλιον) bot. seme divje kumine (konjske kumine) (seselis), po drugih cirmetovo (starejše orjašično) seme, seme rastl. navadni cirmet ali veliki cirmet (starejše orjašica; Tordylium officinale ali maximum Linn.): adicitur tordylon — est autem hoc semen ex seseli — et, si vehementior lethargus premat, cruribus aut etiam capiti inlinitur cum fico ex aceto Plin., tordylon alii semen silis esse dixerunt, alii herbam per se, quam et syreon vocaverunt Plin.

tormentum -ī, n (*torc-mentum iz *torqu̯(e)-ment(om) : torquēre) orodje za navijanje, sukanje, stiskanje

1. vitlo, vitel: falces tormentis introrsus reducebant C.

2. vrv: praesectis omnium mulierum crinibus tormenta effecerunt C.

3. spona, vez: ferreum Pl., tormentorum iniuria Petr., tormenta laxare Ps.-Q. (Decl).

4. stroj za metanje oz. streljanje, metalo, metalnica, streljalo, izstreljevalo: bellica tormenta Varr., L., ibi tormenta collocavit C., balistae lapidum et reliqua tormenta Ci.; pren.: cum omnibus machinis ac tormentis oppugnarer Ci.; meton. (debel) izstrelek: ut telum tormentumve missum adigi nox posset C., fenestrae ad tormenta mittenda C. strelnice, strelne line, tormentum missile Plin.

5. mučilna naprava, mučilo, natezalnica, starejše téza, tezálnica: Tib., Plin., Plin. iun., Suet. idr., excruciari tormentis C., cruciatus tormentorum T., tormenta adhibere, minitari C., tormentis aliquem dedere Ci. dati ali razpeti koga na natezalnico, mučiti koga na natezalnici, dare se in tormenta Ci., tormentis quaerere Ci., verberibus ac tormentis quaestionem habere pecuniae publicae Ci., ementiri (zlagati se, krivo izpovedati) in tormentis Ci., tormenta non recusare Cu.; metaf. trpinčenje, mučenje, muka, stiska, sila, nuja, bol, bolečina: tormenta fortunae, suspicionis Ci., invidiā non invenēre maius tormentum H., tormenta vulvae Plin., ventris, stomachi tormenta tolerare Sen. ph., incredibiles cruciatus et indignissima tormenta pati (o obolelih za protinom (podagro, putiko)) Plin. iun.; occ. pritisk, sila, prisila: Sen. ph., lene tormentum ingenio admoves H., tormenta tibiarum Plin. pritiskala, pritiskalniki.

tormina -um, n (nam. *torqu̯-mina: torquēre) zavijanje, ščipanje (v trebuhu), grizenje, bolečine, griža, kólika, tormína, dizentérija starejše zavijavica (gr. δυσεντερία): Ca., Cels., Plin. idr., forticulum se in torminibus praebet Ci.; metaf.: tormina urinae Plin. tiščanje na vodo, zaprtje vode, oteženo uriniranje, boleče izločanje seča, stranguríja. Od tod adj. torminōsus 3 obolel za grižo (tormíno), grižav, grižnat, kóličen, starejše trodovíten: passio Cael. griža; pl. subst. m grižavi bolniki, oboleli za grižo, grižavci: Ci., Cael.

torpēdō -inis, f (torpēre)

1. topost, otrplost, omrtvelost, odrevenelost, premrlost: Ca. ap. Gell., S. fr. idr., torpedo animam Vitellii invaserat T. Vitelijeva pamet je odrevenela.

2. meton. električni skat, starejše trnjača (Raia torpedo Linn.), električna riba, ki povzroči, da človek otrpne, če se je dotakne: Varr., Plin., Cl. idr., aliae bestiae fugā se tutantur, torpore torpedines Ci.

torpor -ōris, m (torpēre)

1. otrplost, omrtvelost, omrtvičenost, odrevenelost, premrlost, omrtvica: Plin., Cels., Val. Max. idr., contractio et torpor Sen. ph., membrorum omnium torpor Sen. rh., torpor alligat artūs O., tutantur se torpore torpedines Ci.

2. metaf. (duševna) otrplost, odrevenelost, okorelost, otrdelost, ohromljenost: membra novus solvit formidine torpor V. nov strah jim ohromi ude. occ.
a) nedelavnost, nedejavnost, lenost, lenoba, topost, okorelost, mrtvilo, mlahavost, ohlapnost: Caecinae ambitio vetus, torpor recens, soluti in luxum T., mihi maior in tuā vigilantiā fiducia est quam in Vitellii torpore T., sordes omnium ac torpor T., implicitas magno torpore cohortes vidit Lucan., membrorum mobilitatem (sc. expugnat) torpor et tarditas Aug.
b) negibnost: Albani lacūs otium et Baiani torpor Plin. iun.

torreō -ēre, torruī, tōstum (iz *torseō, *torstum; indoev. kor. *ters- suh biti, koprneti; prim. skr. tarṣaḥ žeja, τρασιά, ταρσιά suša, tr̥ṣṭáḥ suh, posušen, tr̥ṣyati žejen je, trpi žejo, hlepi, tr̥ṣúḥ koprneč, pohlepen, gr. τερσαίνω in τέρσω sušim, τέρσομαι sušim se, postajam suh, lat. torris, ex-torris, terra, got. gaþaírsan = stvnem. derren = nem. dorren sušiti (se), got. þaúrstei = stvnem. durst = nem. Durst, got. þaúrsus = stvnem. durri = nem. dürr)

1. sušiti, pêči, cvreti, pražiti, žgati, smoditi, starejše paliti: furnis torrebant farra coloni O., sole torrentur aristae V., fruges torrere flammis (ob ognju, na ognju) V., castaneas torrere Plin., uvam in tegulis Plin., hordeum tostum Plin.

2. occ.
a) (s)peči, (o)cvreti (meso, kruh): tosta caro O. pečenka, O., tosta liba O. pečeni kolači, polenta tosta O., in veribus torrebimus exta V., artūs subiecto igni O., succensis ignibus torreri Ci., torreto me pro pane Pl.
b) žgati, ožgati (ožigati), sežgati (sežigati), (o)smoditi, pêči, pripêči (pripékati), starejše (o)paliti: cum undique flammā torrerentur C., sol torrebat corpora Gallorum L., solis ardore torreri Ci., violento sole torreri (o Afriki) Iust., torrentia agros sidera H., illa velim rapidā Vulcanus carmina flammā torreat Tib., tosti alti stant parietes Enn. fr., tosti (ožgani, osmojeni) crines O.
c) metaf. α) (v ljubezni) vžgati (vžigati), vne(ma)ti, razvne(ma)ti, razplameníti (razplamenévati), razplamte(va)ti: torret amor pectora O. ogenj ljubezni razvnema, correptus saevo Veneris torrebar aeno Pr., me torret face mutuā Calais H., si torrere iecur quaeris idoneum H., coniugis amore torreri M. goreti v ljubezni do soproge. β) (o žeji, vročici, mrazu) pêči, žgati: canis arenti torreat arva siti Tib., torrentur febribus artūs O., frigore torret Varr. ap. Non. — Od tod adj. pt. pr. torrēns -entis

1. žgoč, žareč, vroč, razžarjen, segret, ogret, razpaljen, razgret, razbeljen: Sirius, flamma V., plaga Lucan., Sirius torrentior Cl., miles meridiano sole torrens L., pice torrentes ripae V.

2. occ. včasih suh; le kot subst. torrēns -entis, abl. -te in -tī, gen. pl. -ium, pesn. -um, m (sc. rivus) divja, deroča voda (reka, potok), hudournik, hudournica, starejše súšec, liják, bujíca: rapidus montano flumine torrens V., rapidus, hibernus Sen. ph., ripa torrentis L., cum fertur quasi torrens oratio Ci., velut monti praecipiti devolutus torrens rapitur (sc. fretum) L., torrens imbribus conceptus Col. hudournik, roja, Romanus torrens Lucan. potok rimske krvi, torrens meri Iuv. vinski potok = potok seča (od popitega vina); preg.: ille numquam direxit bracchia contra torrentem Iuv.; metaf.: torrens armorum, umbrarum Sil.; pren.: inanis verborum torrens Q. prazno besedičenje, puhlo mnogobesedje; tako tudi: quo torrente, quo impetu saeculum nostrum defendit! T. (Dial.); maiorum mores non paulatim, sed torrentis modo praecipitati Sen. ph., ceteraque omnia quodam quasi aestu et torrente fortunae Fl.

3. metaf. hitro tekoč, deroč, hudouren, hudourniški, divji, silovit: Val. Fl., Iust., Veg. idr., amnis Cu., aqua V., Sen. ph., unda, flumina V., fluvii Verr., impetus (sc. aquae) Sen. ph. naliv, naval, (sc. Padus) … agris quam navigiis torrentior Plin., (sc. Asopos) torrentissimus Stat., sanguis torrens Lucan. potok krvi, kri, ki teče v potokih, fato torrente Lucan.; komp. adv.: torrentius amne hiberno Pl.

tortus² -ūs, m (iz * torqu̯-tus, *torc-tus : torquēre)

1. zavoj, vijuga, ovinek, zavinek (starejše zavina), svitek, krogec, krožec: bucinarum tortūs Arn., serpens dat corpore tortūs V. se zvija, tortu multiplicabili draco Ci. (poet.) v številnih kolobarjih, tortu draco terribilis Ci. (poet.).

2. vihtenje, metanje: habenae Stat.

torus -ī, m (etim. nezanesljivo razložena beseda) vzbuh, vzboklina, izboklina, nabuhlina, svaljek; od tod

1. svitek, zvitek, žmula: vitis tribus toris ad arborem reliquetur Col. s trojno v svitek zvito žico, tori funiculorum Plin., funis tres toros habeat Ca. naj se zvije iz treh žic.

2. zanka, pentlja, trak, starejše ovoza pri vencu; pren.: Ci.

3. mišica, mesenina: lacertorum tori Ci. (poet.), tori corporis Plin., auro cohibere lacertos et solidis gemmas apposuisse toris O., comantes excutiens cervice toras V. grivaste mišice, grivo, colla tument toris O. vrat je nabrekel od mišic, je zajeten, cum tibi tori creverint Sen. ph., taurus, qui magnitudine ac toris (debelost, moč) ceteros mares vicit Sen. ph.; metaf.
a) debelina veje ali rastline: Ap., Plin.
b) dvig, izboklina, nabuhlina, vzboklina, izstop nabreklih žil: tori venarum Cels.

4. tórus, svitek, opas, obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov: Vitr.

5. blazina, vzglavnik: torus impositus lecto O., ne toro quidem cubuisse Suet., toro resupina O. napol ležeča na (nosilnični) blazini.

6. sinekdoha ležišče, blazinjak, počivalo, postelja, zofa: Stat. idr., se toro ponit O., inde toro pater Aeneas sic orsus ab alto V., discubuere toris O., antiquis torus e stramento erat Plin. ambierantque torum O., torum sternere O., Iuv., torum premere (dotakniti se) O.; pren.: viridante toro consederat herbae V., praebuit herba torum O., riparum tori V., Stat. brežne vzpetine, tori pulvinorum Plin. višine (vrtnih) gredic; occ.
a) zakonska postelja: (s celotnim izrazom) torus genialis V., T., Val. Max., non Hymenaeus adest … Eumenides stravere torum O., receptus in torum Plin., torus illicitus Sen. tr., consors ali socia tori (gr. ἄκοιτις) O. zakonska družica, soproga, žena; od tod meton. α) zakon, ljubezen: torum promittere O., sacra tori O. poročna slovesnost; toda: obscenus torus O. prepovedano ljubimkanje. β) priležnica, ljubica, ljubimka: Alexander torum donavit artifici Plin.
b) mrtvaški oder, pare, skolke: toro mortua componar O., exstructos toros obtentu frondis inumbrant V. — Soobl. torum -ī, n: Varr. ap. Non., Lact.

tot, indecl. (iz *toti [prim. toti-dem] iz demonstrativnega debla *to- [gl. is-te]; prim. skr. táti toliki, toliko, gr. τόσος, τόσσος)

1. toliko, tako veliko, tako mnogo; subst., num. in adj., vedno pl.; subst.: cum tot essent circum hastam Ci., ex tot O., an timebant, ne tot unum superare possent Ci.; num. (se nikdar ne konstruira s partitivnim gen., ampak z ex): tot anni Ci., haec tot et tanta si nactus esses Ci., tot ex tuis amicis Ci.; adj.: tot ignes, iugera O., tot duces et exercitūs Ci., inter tot veterrimos populos L., tot viri ac tales Ci., tot ac tales viri Lact., tot tantaeque difficultates Ci.; v korelaciji: tot mala sum passus, quot in aethre sidera lucent O., quot homines, tot causae Ci., tot consulibus, quoties Ci., quantum putabis satis esse, tot vites ablaqueato Ca.

2. toliko in toliko (kadar se ne pove konkretno število): tot milia G., volo dari ei … aureos tot G. (Dig.)

tōtus¹ 3, gen. tōtīus, dat. tōtī (iz *tou̯etos „nagačen“ : *tou̯eo polniti, gatiti; prim. tōmentum in tumeō), pron. adj.

1. (o nedeljenem predmetu) cel, ves, poln, v polnem obsegu (bivajoč): totius Galliae imperio potiri C., totius anni fructus Ci., totā nocte continenter serunt C., gregem universum voluit totum evertere Pl. vso čredo naenkrat, tota terra Ci., totus mons C., totum corpus Cu., totā mente atque omnibus artubus contremescere Ci.; sex menses totos Ter.; od tod poseb. hiperbola, kadar ne želimo natančno povedati časa, npr. toto triennio Suet. (dejansko sta bili le dve leti in nekaj mesecev).

2. ves, čisto ves, prav ves, cel, celoten, vesoljen, starejše čiherni, v pl. tudi vsi skupaj (o predmetu v naspr. z njegovimi deli): totus equitatus Auct. b. Alx., totis horis Pl., totas in horas Pr., totis copiis C., totis viribus L., Ph. na vso moč, tota armenta V., totos miseruit Ap.

3. metaf. ves = popolnoma, docela, povsem, scela, sceloma, z dušo in telesom: eum Dio adeo admovit, ut se totum ei traderet N., Catoni me totum ab adulescentiā dedidi Ci., totus et mente et animo in bellum insistit C., totus in illis (sc. nugis) H. ves = popolnoma zatopljen, sum vester totus Ci., totus doleo (gaudeo) Pl. sama žalost (samo veselje) me je, totus in amore est Ter., in prece totus eram O., fratris Thais tota est Ter., plebs Hannibalis tota esse L., tota tibi est (sc. puella) Tib. vsa tvoja, totus pietatis est Plin. iun. sama pobožnost ga je, totus animi Plin. ves duša, totus dei Val. Fl. ves navdušen. — Od tod subst. tōtum -ī, n celota, vse (naspr. dimidium, pars): Ter., Sen. ph., Macr., Arn., pl. tota Ci. (naspr. partes), totum in est, ut … Ci.; od tod adv.
a) ex toto popolnoma, docela, povsem, čisto: Col. Cels., ex toto illa deserere O.
b) in toto Ci. pri celi stvari = (na)sploh.
c) in totum v celem, v celoti (naspr. particulatim): Sen. ph.; od tod = popolnoma, docela, povsem, čisto: L. epit., Col.; tudi = sploh: Col.

Opomba: Gen. tōtĭus: Lucr.; star. gen. tōtī: Afr. ap. Prisc., omni totae familiae Pl. ap. Varr., totae civitati Ap., totae (dat. ali gen.) rei Corn.; dat. m in n toto: toto orbi Pr., toto exercitui C., toto oppido Hirt., toto corpori Cu., toto generi Hyg., toto Romano populo Ap., toto familiae patrimonio Ap.

Trāchīn -īnis, acc. -īna, f (Τραχίν) Trahína, mesto v Tesaliji ob gori Ojta (Oeta), Keiksova (Ceyx) prestolnica; ker je tam umrl Herakles, se je pozneje imenovalo Heraclea: Sen. tr., Plin. (v nekaterih izdajah zapisano jon. Τρηχίν). Od tod

1. adj. Trāchīnius 3 (Τραχίνιος) trahín(ij)ski: tellus O., heros (= Ceyx) O., Halcyone (Keiksova soproga) Stat.

2. subst.
a) Trāchīnius -iī, m Trahín(ij)ec (= Ceyx): O.
b) Trāchīniae -ārum, f Trahín(ij)ke, naslov Sofoklove tragedije: Ci.

tractabilis -e (tractāre)

1. (p)otipen, (o)prijemljiv, otipljiv, dotakljiv, zatipljiv, ki ga je moč vzeti v roke, s katerim je moč (se da) rokovati ali ravnati, ki ga je mogoče obdelovati ali obravnavati: tractabile omne necesse est esse, quod natum est Ci., quia (sc. corpus) oculis manuque tractabile est Lact., ulcera tractabiliora Plin., vox Q. prožen, gibčen, fleksibilen, pondus Stat. ki se da (pre)nesti, materies earum (sc. arborum) tractabilis ad intestinum opus Vitr. uporabna za mizarska dela; litota = nepristopen, nedostopen: mare nondum tractabile nanti O. še neplovno, še viharno, caelum non tractabile V. viharno vreme, neugodno vreme.

2. metaf. voljen (voljan), mehek (mehak), popustljiv, upogljiv (starejše podaten), prožen, gibčen, okreten, gibek, fleksibilen, izprosen, preprosljiv, dober, prijazen, dobroten, blag: Suet., (sc. non) tractabilis ullas voces audit V. ne pusti do sebe in noče nič slišati, erat in Dareo mite ac tractabile ingenium Cu. Darej je bil mehkega srca in ustrežljiv, virtus Ci., nihil est eo (sc. filio) tractabilius Ci., ut te tractabiliorem experiantur Plin. iun.; komp. adv.: omnem vitam tractabilius transmittant Gell.