Franja

Zadetki iskanja

  • canonicus 3 (gr. κανονικός)

    1. pravilen, reden.
    a) v glasbi: c. ratio Vitr. teorija zvoka.
    b) v astronomiji: canonicae defectiones solis Aug. redno ponavljajoči se sončni mrki. Od tod subst.
    a) canonicī -ōrum, m teoretiki: Plin.
    b) canonica -ōrum, n (= canonica ratio) osnovna pravila, teorija: Plin.

    2. ki se tiče stalnega davka, davčen, davkarski: Icti., pensitationes Cod. Th.

    3. subst. canonicus -ī, m duhovnik, zapisan v duhovniškem imeniku, pozneje kanonik: Eccl.

    4. canonicī librī, canonicae scriptūrae sanctae Aug. knjige stare in nove zaveze, zabeležene v kanonskem imeniku (gl. canōn 4.). — Adv. canonicē

    1. po pravilu, praviloma: Char.

    2. po določilih cerkvene oblasti: Eccl.
  • canonizō -āre (gr. κανονίζω) spreje(ma)ti med kanonske knjige: Eccl.
  • Canōpus1 -ī, m (Κάνωβος, redkeje Κάνωπος) Kanop,

    1. mesto ob zahodnem ustju Nila; baje so ga ustanovili Špartanci in poimenovali po Menelajevem krmarju Kanopu, ki je bil tam pokopan: Mel., Plin., T. idr.; bilo je znano po razkošnosti: Canopus famosus Iuv.; met. Spodnji Egipt, Nilovo ustje: gens fortunata Canopi V.; ves Egipt: Pr., Lucan., Iuv. Od tod adj.
    a) Canōpēus 3 kanopski: litora Cat.
    b) Canōpicus 3 kanopski: Nili ostium Mel., Plin., arbor Plin. Subst. Canōpītēs -ae, m Kanopec: Cels; v pl. Canōpītae -ārum, m (Κανωβῖται) Kanopci, preb. Kanopa: Ci. ap. Q.

    2. nenaseljen otoček pred kanopskim Nilovim ustjem: Auct. b. Alx., Mel., Plin.
  • Canōpus2 (Canōpos) -ī, m (Κάνωπος) Kanop,

    1. egipt. božanstvo narave, ki so ga upodabljali kot trebušast vrč s človeško glavo (simbol reke Nila): O.

    2. zvezda v ozvezdju Arge (Argo), vidna le na jugu Evrope: Vitr., Lucan., Plin., M. (Cănŏpŏs).
  • canor -ōris, m (canere) spev, petje, napev, melodija, glas, zvok: cycni Lucr., res est blanda canor, discant cantare puellae O., Martius aeris rauci canor V. bojni glas trobente, c. lyrae O., bella truci memorata canore Petr. (o junaški pesnitvi).
  • canōrus 3 (canere)

    1. pojoč, doneč, zveneč: animal Ci. (o petelinu), vox nec languens nec canora Ci. pojoč glas (kot govorniška slabost), canorus ales H. labod pevec, aves c. V. ptice pevke, fides c. V. jasno zveneča struna, aes c. V. doneča trobenta, turba O. trobentači, canoro choro Iuv. s petjem in plesom.

    2. blagozvočen, blagoglasen, zvonek, miloglasen, soglasen, skladen, ubran, melodičen: vox Acc. fr., Ci., O., Petr., orator Ci. blagoglasno govoreč, profluens quiddam habuit Carbo et canorum Ci. gladko besedo in zvonek glas, versūs H., nugae H. prazen zven, latratus Col.; subst. canōrum -ī, n blagoglasje, blagozvočnost, zvočnost: canorum illud in voce splendescit Ci., canorum illud et profluens T.
  • cānōsus 3 (cānī: cānus) poln sivih las: Valer. imper. ap. Vop.
  • Cantaber -brī, m Kantaber, Kantabrijec: Iuv., Sil., bellicosus Cantaber (kolekt.) H., C. indoctus iuga ferre nostra H.; večinoma pl. Cantabrī -ōrum, m Kantabri, Kantabrijci, divje ljudstvo na severnem obrežju Hispanije ob izvirih Ibera, ki jih je Avgust podjarmil šele v l. 25 do 19: Ca., C., L. epit., Mel., Plin. Od tod adj.

    1. (redko) Cantaber -bra -brum kantabr(ij)ski: oceanus Cl.; subst. Cantabria -ae, f Kantabrija, sprva celo severno obrežje Hispanije, pozneje (po Avgustu) rim. pokrajina od Asturcev do Avstrigoncev in Vaskoncev: Plin., Suet., Fl. (Cantabria met. = Cantabri), Eutr.

    2. Cantabricus 3 kantabr(ij)ski: bellum H., Suet., terrae, litora Mel., populi Plin.; subst. Cantabrica -ae, f bot. kantabrijski slak: Plin.
  • cantābilis -e (cantāre) opevanja, proslavljanja, poveličevanja vreden: Vulg., Cass.
  • cantabrārīus -iī, m (cantabrum 2.) zastavonoša: Cod. Th.
  • Cantabrī, Cantabria, Cantabricus 3, gl. Cantaber.
  • cantabricus 3 (cantabrum 1.) otrobov: P. Veg.
  • cantabrum -ī, n

    1. (sor. s canicae) pšeno, pšenični ali ječmenovi otrobi: Cael., Th. Prisc.

    2. v cesarstvu zastava, ki so jo nosili na čelu slovesnih sprevodov: Min., Tert.
  • cantābundus 3 (cantāre) petju vdan, popevajoč, pojoč: Petr., Quadr. ap. Gell.
  • cantāmen -inis, n (cantāre) čarodejne besede, zagovor, bajilo: Pr., Ap., Prud.
  • cantātiō -ōnis, f (cantāre) petje, pesem: Varr., Ap., Prisc., Vulg., Aug.
  • cantātor -ōris, m (cantāre) pevec, glasbenik: Varr., Mart., vetus et nobilis Ario cantator fidibus fuit Gell.
  • cantātrīx -īcis, f (cantātor)

    1. pevka: Vulg., Prisc.; atrib. = pojoča, zvonka, zveneča: choreae Cl.

    2. čarovnica, zagovornica, atrib. = bajalna: anus, aniculae Ap.
  • cantātus -ūs, m (cantāre) petje: Prisc.
  • canter..., gl. canther...
Število zadetkov: 10000