Franja

Marnas -ae, m Márnas, božanstvo, ki so ga častili v Gazi v Palestini: Hier.

Maroboduus -ī, m. Marobóduj, kralj svebskih Markomanov, vzgojen na Avgustovem dvoru, ustanovitelj vzhodnogermanske monarhične države na ozemlju današnje Češke. Da bi zatrli njegovo moč, ki so se je zavistno bali, so poslali Rimljani l. 6 po Kr. zoper njega 12 legij pod Tiberijevim poveljstvom, a so po Varovem porazu morali skleniti z njim mir. Kasneje ga je napadel in obvladal Herusk Arminij. Ker je Maroboduj po porazu padel v nemilost tudi pri svojih podanikih, je pobegnil k Rimljanom; ti so mu odkazali za bivališče Raveno, kjer je umrl: T., Vell.

Marōnēa (Marōnīa) -ae, f (Μαρώνεια) Maronéja (Maroníja),

1. mesto v Samniju (zdaj Marano): L.

2. mesto v Trakiji ob Shojneju, sloveče po vinogradništvu (zdaj Marogna): L., Mel. — Od tod subst. Marōnītēs -ae, m (Μαρωνείτης) Maronít, Maronéjec: Varr., L., Plin.; adj. Marōnēus 3 maronéjski: vinum Plin., Maroneo victus Baccho Tib. (pesn. = Maroneo victus vino).

Marpēssus (Marpēsus) -ī, Marpés (Marpéz)

1. m (Μάρπεσσα) gora na otoku Paros, kjer so bila največja nahajališča belega marmorja: Plin., Serv. — Od tod adj. Marpēs(s)ius 3 (Μαρπήσσιος) marpéški, sinekdoha = paroški: rupes Arn., cautes V.

2. f (Μαρπησσός = Μαρμησσός ali Μερμησσός, Marmēssus, Mermēssus Marmés, Mermés) trg v Frigiji ob Idi, bivališče eritrejske Sibile: Varr. ap. Lact. — Od tod adj. Marpēssius 3 marpéški: Herophile Tib. marpeška Sibila (po novejših izdajah Mermēssius 3).

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Marsacī (Marsaciī) -ōrum, m Mársaki (Marsákijci), pleme v Belgijski Galiji: T., Plin.

Mārsī -ōrum, m Mársi

1. (= *Mārtiī, prim. Mārs) sabelsko pleme ob Fucinskem jezeru z glavnim mestom Marruvium; gl. Maruvium), odločni nasprotniki Rimljanov do l. 304, ko so z njimi sklenili zavezo. Toda l. 91 so se postavili na čelo rim. italskih zaveznikov, ki so se dvignili zoper Rimljane, ker so jim odrekali rim. državljanstvo, in jim več let delali velike preglavice (od tod Marsicum bellum = bellum sociale). Marsi so bili zelo pogumni, sloveli pa so tudi kot poznavalci zdravilnih zelišč, čarovniki in krotilci (zagovarjalci) kač: C., L., Plin., Fl. Sg. Marsus -ī, m Márs: Ca. (kolekt.), kot praznoveren avgur: Ci. Kot nom. prop. Domitius Mārsus Domicij Mars, priljubljen pesnik za časa Avgusta, Vergilijev, Horacijev in Tibulov prijatelj: O., Mart., Suet. — Od tod adj.
a) Marsicus 3 mársovski: bellum Ci., vinum Mart., pubes Sil., ficus Macr.
b) Marsus 3 mársovski: centuriones Marsi duo C., augur Ci., duellum H., nenia ali voces H. zagovor, čarodejne besede.

2. germansko pleme v severozahodni Germaniji med rekama Lipa (Lippe) in Rura (Ruhr), ki ga je uničil Germanik: T.

Marsignī -ōrum, m Marsígni, ljudstvo v Germaniji, ki so bivali skupaj s Kotini, Osi in Burgundi: T.

Marsyās (Marsya) -ae, acc. -ān (Μαρσύας) Mársias

1. pritok reke Majandra v Veliki Frigiji: L., O.

2. ime dveh sirskih rek: Plin.

3. neki Satir (poosebljenje frig. igranja na flavto oz. piščal), izvrsten piskač, ki je Apolona pozval na glasbeno tekmo, ta pa ga je premagal in za kazen zaradi njegove predrznosti odrl. Marsijev kip je stal na rim. foru ob govorniškem odru; tam so opravljali svoje posle odvetniki in se shajali zaljubljenci: O., H., Mart., Iuv., Sen. ph., Lucan., Ap.

Mārtiālis² -is, m Marciál, s celim imenom M. Valerius Martialis Mark Valerij Marcial, znani epigramatik iz mesta Bilbilis v Hispaniji za časa cesarjev Domicijana, Nerve in Trajana: Plin. iun.

Mārtiānus -ī, m Marciján. Znani so:

1. Martianus Capella (gl. Capella).

2. Aelius M. Elij Marcijan, rim. pravnik za časa cesarja Aleksandra Severa, Papinijanov učenec: Lamp.

3. Martianus Marcijan iz Cezareje v Kapadokiji, consularis Siciliae, l. 358 po Kr. vicarius Africae, okoli 378 rimski prefekt: Cod. Th.

4. Martianus Marcijan, l. 392 comes Orientis, za časa Arkadija comes sacrarum largitionum: Cod. Th.

Marucca -ae, f Marúka, mesto v Betski Hispaniji: Plin.

Marus -ī, m Márus, reka v Dakiji, pritok Donave (zdaj Maroš, Moriš na Madžarskem): T., Plin.

Masada -ae, f Masáda, trdnjava v Judeji: Plin.

Māsaesūlī (L.) (Māsaesōlī (Plin.) ) -ōrum, m (Μασσαισύλιοι) Masajsúli (Masajsíli), ljudstvo v zahodni Numidiji. — Njihova dežela Māsaesōlia -ae, f Masajsílija: Plin.

Masāti -ōrum, m Masáti, ljudstvo v Mavretaniji: Plin.

masculus 3 (mās)

1. moški, moškega spola (naspr. feminīnus): genus Ph., nomina Mart., libido H. nenaravna (tj. pohotnost ženske, ki skruni sama sebe); subst.
a) masculus -ī, m moški, mož (naspr. femina): Pl., incertus infans natus masculus an femina esset L., masculus et femina Vulg.
b) masculum -ī, n moški spol: neque est in his masculum femininumve Plin.

2. metaf.
a) kot arhit.t.t. tornus masculus Vitr. krožen zgib, pregib (naspr. tornus femina krožna blazinica ali ponvica).
b) moža dostojen, moški, možat, junaški, pogumen, krepek (krepak), močen (močan): Q., proles H., animus Ap., Sappho H. možata, ker se je vrgla v morje (toda obenem z namigom na njeno mascula libido, po drugih „moška“ [po masculus 1.], ker se je ukvarjala s pesništvom, ki sicer pristoji le možem), tura O., V. najboljša vrsta kadila.

Masēi -ōrum, m Maséji, ljudstvo v Arabiji: Plin.

Masicitus -ī, m Masíkit, gora v Likiji: Plin.

Maso (Masso) -ōnis, m Mázon (Máson), rim. priimek v Papirijevem rodu: L., Ci., Plin., Asc.