-
caespōsus 3 (caespes) rušast, rušnat: Col. poet.
-
caestus1, slabše cēstus, -ūs, m (iz *caedstus: caedere)
1. borilno jermenje, bojni jermen, ki so si ga borci ovijali okoli rok, da so lahko močneje udarjali, borilna rokavica z všitimi železnimi ali svinčenimi kroglicami: pugiles caestibus contusi ne ingemiscunt quidem Ci., manibus inducere caestūs V., caestibus et iaculis... bracchia per lusus experienda dabant O.
2. agr. spleteno jermenje, (pre)pas: Ca., Varr.
Opomba: Heterocl. abl. pl. caestis: Varr. ap. Non.
-
caestus2 -ī, m, gl. cestus1.
-
Caesulēnus -ī, m Cezulen: L. Caes. Lucij Cezulen, rim. govornik: Ci.
-
caesum -ī, n, gl. caedō.
-
caesūra -ae, f (caedere)
1. sekanje, rezanje (lesa, drevja): Plin.; met.: recentes arundinum caesurae Plin. pravkar odrezano trstje.
2. metr. zareza sredi stopice, cezura: Prisc.
-
caesūrātim, adv. (caesūra) rezoma; pren. s kratkimi vrezki: dictio c. succincta Sid.
-
caeterus 3 in izpeljanke, gl. cēter...
-
caetra, slabše cētra, -ae, f (najbrž kelt.) lahek usnjen ščit: V., L., Lucan., T. idr.
-
caetrātus, slabše cētrātus, 3 (caetra, cētra) z lahkim usnjenim ščitom opremljen: Sil., scututae citerioris provinciae et caetratae ulterioris Hispaniae cohortes C. s težkimi ščiti... z lahkimi ščiti; subst. caetrātī -ōrum, m lahkoščitniki: caetrati citerioris Hispaniae C., caetratos, quos peltastas vocant,... in insidiis abdiderat L.
-
Caeus1 3, gl. Cēus pri Cēa.
-
Caeus2 -ī, m, gl. Co͡eus.
-
Caeyx, gl. Cēyx.
-
cāia -ae, f (caidi̯a: caedere) krepelo: Isid.
-
Cāia, Cāiānus, gl. Cāius.
-
cāiātiō -ōnis, f (cāiāre) bitje, pretepanje otrok: Fulg.
-
Caīcus -ī, m (Κάϊκος) Kaik,
1. mizijska reka: Ci., V., L., O. idr. Od tod
2. samogovoreče ime Enejevega tovariša (= Mizijec): V.
-
Cāiēta -ae, f (Καιήτη) Kajeta,
1. Enejeva dojilja: V., O.
2. po njej imenovano mesto s pristaniščem v južnem Laciju (zdaj Gaeta); tam je menda Kajeta pokopana: Ci. idr., portus Caietae V. Od tod adj. Cāiētānus 3 kajetski, pri Kajeti: villa Val. Max.
-
cāiō -āre (cāia) biti, tepsti, pretepati: Pl. ap. Fulg.
-
Cāiphās -ae, m Kajfa, veliki jud. duhovnik v Kristusovem času: Vulg., Prud. Od tod adj. Cāiphaeus 3 Kajfov: Iuvenc.