Franja

Canninefātēs (Caninefātēs) -ium, m Kaninefati, germ. ljudstvo, ki je živelo na Batavskem otoku: Vell., T. Sg. Can(n)inefās -ātis, m Kaninefat: T.; kot adj. kaninefaški: Canninefas tumultus, ala T. — Druga pisava Cannenefātēs -ium, m Kanenefati: Plin.

Canōpus² (Canōpos) -ī, m (Κάνωπος) Kanop,

1. egipt. božanstvo narave, ki so ga upodabljali kot trebušast vrč s človeško glavo (simbol reke Nila): O.

2. zvezda v ozvezdju Arge (Argo), vidna le na jugu Evrope: Vitr., Lucan., Plin., M. (Cănŏpŏs).

canōrus 3 (canere)

1. pojoč, doneč, zveneč: animal Ci. (o petelinu), vox nec languens nec canora Ci. pojoč glas (kot govorniška slabost), canorus ales H. labod pevec, aves c. V. ptice pevke, fides c. V. jasno zveneča struna, aes c. V. doneča trobenta, turba O. trobentači, canoro choro Iuv. s petjem in plesom.

2. blagozvočen, blagoglasen, zvonek, miloglasen, soglasen, skladen, ubran, melodičen: vox Acc. fr., Ci., O., Petr., orator Ci. blagoglasno govoreč, profluens quiddam habuit Carbo et canorum Ci. gladko besedo in zvonek glas, versūs H., nugae H. prazen zven, latratus Col.; subst. canōrum -ī, n blagoglasje, blagozvočnost, zvočnost: canorum illud in voce splendescit Ci., canorum illud et profluens T.

canticum -ī, n (canere)

1. v komediji lirsko mesto, melodramatičen samogovor (monolog) ali samospev (monodija) ob spremljavi piščali: Ci. ep., Ph., Suet., canticum agere (igrati, izvajati) L.

2. sinekdoha pesem, popevka, petje, poseb. zborovsko na odru: chorus canticum insonuit Ph., canticum repeti iubet Ph., nisi forte in carminibus (v besedilih pesmi) tantum et in canticis exigitur structura quaedam et inoffensa copulatio vocum Q., cantica qui Nili (egiptovske), qui Gaditana susurrat Mart., canticum adulescentiae garrire Ap. (o slavčku), rusticum, vetus c. Macr.

3. occ.
a) nesramna (kosmata, zabavljiva) pesem, zabavljica: Petr., Ap., Paul., obscena c. Q.
b) bajalne (čarovne) besede, čarovno besedilo, zagovor: hoc emolumentum canticis accipimus: praesagium et divinationem Ap.
c) pojoče (s pojočim glasom) podajanje govornika (kot slabost): Plin. iun., in epilogis paene canticum Ci., cantici quiddam habent sensimque resupinantur Q.

cantō -āre -āvī -ātum (intens. glag. canere)

I. intr.

1. peti, prepevati, oglašati se (o človeku): V., H., O. idr., hi pueri cantare et saltare didicerunt Ci., c. ad chordarum sonum N. (o kitaristu), inde ad manum cantari histrionibus coeptum L. h kretnjam igralca; cantare v retoriki = pojoč (s pojočim glasom) govoriti, pojoč predavati (kot slabost): si cantas, male cantas; si legis, cantas C. ap. Q., vitium cantandi Q. razvada, da govornik govori s pojočim glasom; preg.: surdo canere Pr., ad surdas si cantet Phemius aures O. če bi pel gluhim ušesom; occ. (o pticah) peti, žvrgoleti: cantantes aves Pr.; kikirikati (o petelinu): Pl., Ci., Suet.

2. (o glasbilih) oglašati se, peti, doneti, zveneti: cantabat tibia ludis O., bucina cantat Pr.; nav. z abl. instrumenti igrati, piskati, svirati, trobiti na kaj: fidibus Pl., tibiis N., structis avenis O., calamo Sen. ph.; occ. bajalne (čarovne) besede govoriti, bajati, čarati: Ca., cantando rumpitur anguis V.

— II. trans.

1. peti, pesniti, zložiti (zlagati): neniam Varr. fr., carmina non prius audita canto H., c. rustica verba Tib., versum Gell., hymnos Eccl., Hymen (svatovska pesem) cantatus O., non est cantandum Iuv. ni treba pesniti, doctus cantare Catullum H. ki se je naučil peti Katulove pesmi.

2. occ.
a) peti, opevati, slaviti, proslavljati, poveličevati: deum Tib., nos convivia cantamus H., dum meam canto Lalagen H., tota cantabitur urbe H., per totum cantabimur orbem O., cantatus Achilles O., iam pridem istum canto Caesarem Ci. ep. že dolgo slavim tega tvojega Cezarja.
b) o pesniku, deklamatorju ali igralcu podajati, izvajati, recitirati; v slabem pomenu žlobudrati: togatas (fabulas) Iuv., epinicia Suet.; quae me iuvene ubique cantari solebant Q.
c) naznaniti (naznanjati), oznaniti (oznanjati): Vera cantas. Vana vellem Pl.; narocitičiti (naročati), svetovati, zabič(ev)ati, ponavljati: Nov. fr., haec dies noctesque canto tibi, ut caveas Pl., harum mores cantabat mihi Ter.
č) bajati, bajalne (čarovne) besede govoriti, zagovarjati, (za)čarati, pričarati: Ca., Varr., Sil., cantato densatur carmine caelum O., c. umbram Lucan. pričarati, cantatae herbae O., cantata luna Pr., cantatus puer Ap.

Cānulēius 3 Kanulej(ev), rim. plebejsko rodovno ime. Poseb.

1. C. Canuleius Gaj Kanulej, kot tr. pl. l. 445 sprožil zakon, po katerem naj bi bile dovoljene poroke med patriciji in plebejci: Ci., L., Fl.

2. M. Canuleius Mark Kanulej, tr. pl. l. 421: L.

3. L. Canuleius Dives Lucij Kanulej Divit (Bogati), l. 171 je kot pretor v Hispaniji vodil preiskavo zoper rim. uradnike zaradi tožb domačinov: L.

cānus 3 (iz *casnos; prim. sab. cascus siv od starosti, star, lat. cariēs iz *casiēs)

1. siv, pepelnat, belkast: aequora Enn. fr., mare Plin. iun., aqua O., cani fluctus Ci. penasti, c. nix Lucr., H., grandine canus Athos, c. lupus, cana pluma cycni O., seges O. rumena setev, gelu V., December Mart. (ker je v tem mesecu narava siva); poseb.: cani capilli H., O., Ph., crinis Cat., O., caput Pl., O., Cat., Tib., barba Mart.; kot subst. cānī -ōrum, m (sc. capilli) sivi lasje: Val. Max., Sen. ph., non cani, nun rugae auctoritatem arripere possunt Ci., posuitque ad tempora canos O., anum simulat falsosque in tempora canos addit O., cani venerandi Sen. tr.; od tod

2. siv, sivolas = star, starikav, starodaven, častivreden, častitljiv: anilitas, senecrus Cat., Veritas Varr. ap. Non., Fides et Vesta, canae penetralia Vestae V., quidam bene canus Sen. ph., saecula c. Mart.

capella -ae, f (demin. capra) kozica, koza: veniunt ad mulctra capellae H., simae capellae V.; capella scite facta et venuste Ci. kipec v podobi koze; pren. Kapela, zvezda v Vozniku, ki vzide 1. maja: Plin., Oleniae sidus pluviale capellae O. — Kot nom. propr. Capella -ae, f Kapela, ime več rim. rodov, poseb.

1. Capella, rim. elegik, Ovidijev sodobnik: clauderet imparibus verba Capella modis O.

2. Statilius Capella Statilij Kapela, rim. vitez v Vespazijanovem času: Suet.

3. Cap. Antistius Kapela Antistij, jezikoslovec (litterator) v Komodovem času: Lamp.

4. Martianus (Marcianus) Minneus Felix Cap. Marcijan Minej Feliks Kapela iz Madavre v Afriki, učeni slovničar v 2. pol. 5. st. po Kr.: Cass. — Od tod adj. Capelliānus 3 Kapelov, kapelski: Mart.

capitātiō -ōnis, f (caput) glavarina, poglavščina

1. kot državni dohodek: Amm., Icti.

2. kot državni izdatek za živino pri javnih delih: Cod. Th.

capitō -ōnis, m (caput)

1. glavan, velikoglavec: Pl., arbitramur deos esse... frontones, capitones? Ci.

2.
a) glavan, velikoglava morska riba, tudi cephalus: Ca.
b) riba klen: Aus. — Kot nom. propr. Capitō -ōnis, m Kapiton (Glavan), ime Atejevega in Fontejevega rodu.

capitōlium (Capitōlium) -iī, n (s sab. l = d iz *Capitōdium: caput) prvotno zgolj apel. = „glavno torišče“, „glavno svetišče“ Jupitra, Junone in Minerve. Taka svetišča so bila prvotno v raznih staroit. mestih in so jih pozneje gradili po rim. šegi tudi v naselbinah: capitolium vetus (v Rimu) Varr., Capitolium Capuae ali Capuae Capitolium Suet. in v pl. capitolia celsa Sil., Capitolium (v Narbonu) Sid.; v cerkveni lat. = vsako pogansko svetišče: Prud. — Kot nom. propr. Capitōlium -iī, n Kapitolij

1. v ožjem pomenu najvišji vrh Tarpejskega griča v Rimu zahodno od foruma, z razkošno opremljenim svetiščem treh glav. rim. božanstev: Jupitra, Junone in Minerve; na nasprotnem vrhu je stala tudi rim. trdnjava (arx Tarpeia) in Tarpejska pečina (rupes Tarpeia), s katere so metali hudodelce: Pl., Ci., T., Serv.; zaradi treh združenih svetišč, pa tudi iz metričnih razlogov, je pri daktilskih pesnikih pogosteje v rabi pl. v pomenu sg.: hinc ad Tarpeiam sedem et Capitolia ducit V., Capitolia celsa tenebat V., aurea possedit socio Capitolia templo mater O., subit primo Capitolia nubila fumo O. Kapitolij so imeli Rimljani za nerazrušljiv in so v njem videli simbol večnosti: dum domus Aeneae Capitoli inmobile saxum accolet V., dum Capitolium scandet cum tacita virgine pontifex H.

2. v širšem pomenu ves grič s trdnjavo vred = collis Capitōlīnus (Campidoglio): Varr., Ci. (De re publ. II, 20, 36), L. (I, 38, 7). Od tod adj. Capitōlīnus 3 kapitolijski, Kapitolijski: area Varr. ap. Gell., Suet., clivus Ci., arx L., T., collis L., Mart., mons L., Iuppiter L., Q., Suet. ali samo Capitolinus Ci., ludi L. ali certamen Suet. igre na čast kapitolijskemu Jupitru, quercus Iuv. hrastov venec za zmagovalce v teh igrah; subst. Capitōlīnus -ī, m (sc. collis) Kapitolijski grič: Corn. Capitōlīnī -ōrum, m prireditelji kapitolijskih iger: Ci. ep. — Kot priimek Capitōlīnus -ī, m Kapitolijski, npr. M. Manlius Cap. Mark Manlij Kapitolijski, ki je rešil Kapitolij pred zasedbo Galcev: Aur.

Opomba: Nekateri rim. pisci (Serv., Arn.) napačno izpeljujejo besedo Capitolium iz caput Toli, torej od glave ali lobanje nekega Tola, ki so jo baje izkopali pri gradnji kapitolijskega svetišča (prim. Varr. De lingua Lat. V, 41, L. I, 55, 5).

capra -ae, f (caper)

1. koza: Varr., Col., Plin., caprae, quas alimus, a capris feris sunt ortae Ca. ap. Char., caprae ferae Ca. ap. Varr., Ci. divje koze oz. srne, toda: ferae saxi deiectae vertice caprae V. (najbrž) planinski kozorogi; capras et oves quot quisque haberet Ci., c. alba L.

2. met. po kozi (kozlu) zaudarjajočega vonja izpod pazduhe (caper): arta premunt olidae convivia caprae H.

3. pren. Capra zvezda Kapela v ozvezdju Voznika (tudi Capella): Ci. poet., insana caprae sidera (ker zahaja v Rimu 7. XII., kar oznanja začetek zime). — Kot nom. propr.
a) Capra -ae, m Kapra, ime Anijevega rodu: Varr.
b) Caprae palus: L., Aur. (= Capreae palus O., Fl.) Kozje močvirje na Marsovem polju, kjer je izginil Romul.

caput, capitis, n (capere)

1. glava,
a) človeška: Ca., Enn., N. idr., capite aperto Pl., Ci. gologlav, capite operto, obvoluto Ci., capite demisso Ci., C. s povešeno glavo, cervicibus fractis caput abscidit Ci., conferrent viri boni capita Ci., consules... capita conferunt, diu conlocuntur L. stikata glave, caput attollere O.; glava kot sedež razuma in pameti: incolumi capite es? H. ali si pri zdravi pameti? negotia centum per caput saliunt H. Posebne zveze: capita aut navia ali caput aut navim (-em) Macr., Aur., Paul. Nol. igra, pri kateri se ugiba, ali bo kvišku vrženi kovanec pokazal glavo (Janovo) ali grb (ladjo); prim. našo igro cifra-mož; preg.: nec caput nec pedes Ci., L. nima ne glave ne repa, ut nec pes nec caput uni reddatur formae H.; caput extollere Ci. glavo dvigniti kot znamenje upanja na boljše, tako tudi caput erigere in libertatem Aug. kot znamenje upanja na svobodo; caput movere Vulg. z glavo majati (v porogu ali škodoželjnosti); in caput alicuius recĭdere L.; supra caput esse Ci., S., L. sedeti na vratu, biti za petami (o nevarnosti, sovražniku idr.), iamque super caput legiones T.; per caput pedesque Cat. na vrat na nos.
b) živalska: Val. Max., Sen. ph., c. iumenti N., belua multorum capitum H. mnogoglava, ad capita bubula Suet. „pri volovskih glavah“, predel v Rimu, kjer so bile v skalo vsekane volovske glave.

2. o rečeh glava = glavica, vrh, konec, rt, kraj: capita vitis Ci., Col. loza, vitice, papaverum L., V. makove glavice, tignorum C., ex capite molis Cu. iz prednjega konca ali rta nasipa, c. columnae Plin. oglavje, fistulae L. ustnik, curvata capita (arcūs) V. oba konca loka, c. iecinoris C. vrhnji del jeter (v jeziku avgurov), si nusquam caput se ostendit Cels. oteklina, tvor, caput facere Pl. oteči, zabuhniti, capita aspera montis V. skrajni vrh, Atlantis pinigerum caput V.; o vodah (redko) = ustje, izliv: Rheni luteum c. H., Rhenus multis capitibus in Oceanum influit C.; pogosteje = izvir, vrelec: stratus ad aquae tene caput sacrae H., sacrum c. amnis V., ad caput fontis cuniculos agunt Hirt.; od tod pren. izvor, početek, počelo: ille fons et caput miseriarum Ci., c. criminum Ci., his vestigiis ad caput maleficii perveniri Ci., si quid sine capite manabit Ci. iz negotovega vira.

3. sinekdoha
a) glava = človek, oseba, mož, duša, posameznik: Iust., hoc caput Pl. jaz, c. ridiculum, festivum Ter. šaljivec, pavliha, haec duo capita nata sunt spurcissima Dolabella et Antonius Ci., carum caput V., H. „duša moja“ (v nagovoru), c. infandum V.; jur.: liberum c. Ci., libera servaque capita L., ignota capita L., c. noxium, innoxium L. krivec, nedolžni; pri šte-tju in oddelkih: hostium numerus capitum CCCCXXX militum fuit C. 430000 mož, quot capitum vivunt H., capita singula ex captivis distribuit C. po enega ujetnika, sesquimodios in capita describere Ci. za vsakega posebej, exactio capitum Ci. osebni davek, capite censi S., L. najnižji razred rim. državljanov, katerih premoženja niso cenili, ampak so jih le preštevali.
b) occ. (o živalih) glava, rep: Col., bina boum capita V., triginta capitum fetus V.

4. met.
a) življenje: capitis dimicatio Ci., salvo capite Ci. brez nevarnosti, capitis poena C. smrtna kazen, capitis periculum N. smrtna nevarnost, caput obiectare periclis V., coniuratio in tyranni caput L., hominis caput sacrare L., per suum caput iurare O.; poseb. jur.: iudicium capitis N. na življenje in smrt, capitis accusare Ci. na smrt, capitis damnare Ci. na smrt, capitis absolvere N. smrtne kazni oprostiti.
b) osebna pravica, državljanstvo, državljanska čast (pravice in položaj svobodnega moža v javnem življenju; vsaka omejitev teh pravic je: capitis deminutio Ci. izguba pravic, ki se deli na α) capitis deminutio maxima, kadar je državljan izgubil pravico do svobode, državljanstva in družine, β) capitis deminutio media ali minor, kadar je izgubil le državljanstvo, γ) capitis deminutio minima, kadar je izgubil le pravico do družine; capitis minor H. (kot ujetnik) ponižan v svojem državljanstvu, državljansko mrtev, capitis causa Ci. pravda o državljanski časti, mei capitis conservandi causa Italia tota Romam convenit Ci.

5. pren. kar je najvažnejše, najpomembnejše, najboljše,
a) glava, glavna oseba, prvak, glavar, početnik, osnovatelj: Ter., Vell., c. scelerum Pl., periurii c. Pl. slepar, c. coniurationis Ci., L., Cu., Graecorum concitandorum Ci. kolovodja, c. rei Romanae Camillus, c. rerum Masinissa, capita Latini nominis L., qui capita rerum erant L. glave v državi, caput rei publicae T.
b) glavna stvar, prva stvar, glavna točka, glavni del: c. defensionis Ci., videamus nunc id, quod caput est Ci., c. cenae Ci., Mart. glavna jed, c. litterarum Ci. jedro, glavna vsebina, Epicuri Ci. glavno načelo, c. vestrae pecuniae Ci. glavni vir dohodkov, patrimonii Ci., L.
c) poglavje, odstavek, oddelek, paragraf: Cels., Q., Gell., ex duabus orationibus capita alterna recitare Ci., caput est legis quadrugesimum Ci., praeclarum caput „ne quis...“ Ci.
č) o denarju glavna vsota, glavnica: demit de capite medimna DC Ci. od zakupnine, de capite quantum commodum fuit frumenti detraxit Ci.; poseb. o izposojenem denarju: deducere de capite, quod usuris pernumeratum est L., quinas hic capiti mercedes (= usuras) exsecat H. 5% na mesec, torej 60% na leto, capitis amissi iactura Col.
d) glavno mesto: Mediae Cu., c. gentis Artaxata T.; toda: Thebae caput totius Graeciae N. najimenitnejše mesto, Praeneste c. belli L. glavni kraj, netišče vojne.

Opomba: Abl. sg. capitī: Cat. (LXVIII, 124).

Cār, Cāris, m, nav. pl. Cārēs -um, acc. -ăs, m (Κᾶρες) Karec, Karci, ljudstvo, ki je sprva prebivalo na Sporadih, pozneje pa v jugozahodnem delu Male Azije in je bilo na slabem glasu zaradi nezanesljivosti in nizkotnega mišljenja; v sg.: Ci., N., v pl.: Pl., L., V., O., Sen. ph.; si quid cum periculo experiri velis, in Care id potissimum esse faciundum Ci. (naslanja se na gr. pregovor: ἐν Καρὶ κίνδυνον) si quid cum periculo experiri velis, in Care id potissimum esse faciundum Ci.; met.: Caras adiit O. v Karijo. Od tod

1. subst. Cāria -ae, f (Καρία) Karija
a) južna pokrajina v Mali Aziji od Meandra do Likije: Ter., Ci., L., N., Cu. idr.
b) karsko mesto s pridevkom Hydrela: L.
c) pristanišče v Trakiji: Mel.

2. adj. Cāricus 3 (Καρικός) karski: creta Varr., Plin., boves Plin.; večinoma kot subst. Cārica (cārica) -ae, f (sc. ficus) karska smokva, posušena smokva, suha figa: Plin., Stat., Vulg., quidam in portu caricas Cauno advectas vendens Ci., mixta est rugosis carica palmis O. smokve in datlji; pren.: abistis dulces caricae Petr. sladke, vesele šale.

carbasus -ī, f in (heterocl. pl.) carbasa -ōrum, n (gr. ἡ κάρπασος, τὰ κάρπασα bombaž) bombaž, bombaževina, bombažna tkanina, muslin: Cat., Plin., corpora usque ad pedes carbaso velant Cu., carbasa Cu. obleka iz muslina; pesn. tkanina, tanko platno, prtenina; kot oblačilo: eum velabat carbasus V., carbasus alba Pr.; v pl.: Lucan., Stat. idr., obstrusaque carbasa pullo Naides... habuere O. (gl. pullus 3., candentis carbasa lini Val. Fl.; jadro, jadrovina: inflatur carbasus austro V., praebebis carbasa ventis O., venturis conponere carbasa ventis Lucan., subducere carbasa O. ali carbasa substringere Mart.; pregrinjalo v gledališču: carbasus intenta theatris Lucr.; platno za knjige: custos Romani carbasus aevi Cl. (o Sibilinih knjigah). — Adj.: carbasa lina Pr. batistast muslin.

Opomba: Carbasus, m: Val. Max., Prud., Amm.

carbō -ōnis, m ogel, oglje: candenti carbone capillum adurere Ci., proelia rubrica picta aut carbone H., carbones vivi Petr.; črno oglje zaznamuje nesrečo ali kaj neugodnega nasploh: sani ut creta an carbone (z belo ali črno kredo) notandi H., impleantur meae fores elogiorum carbonibus Pl. z zabavljicami, s porogljivimi napisi; preg.: carbonem, ut aiunt, pro thesauro invenimus Ph. črepinje namesto denarja. — Kot nom. propr. Carbō -ōnis, m Karbon, ime Papirijevega rodu: Ci. ep., Plin. (gl. Papīrius).

carcer -eris, m (iz gr.κάρκαρον; prim. lat. cancer, cancellī)

1. ograja, pregraja, pregrada na dirkališču; v sg.: Enn. ap. Ci., Tib., ruunt effusi carcere currus V., carcere pronus uterque emicat O.; pogosteje (v prozi vedno) v pl.: Corn., Lucr. idr., e carceribus exire Varr., Ci., carceres eo anno in circo primum statuti L., cum carceribus sese effundere quadrigae V., carceribus missos rapit ungula currus H., tempore qui longo steterit,... inter carceribus missos ultimus ibit equus O.; od tod pren. (aliteracija): nemini fortuna currum e carcere intimo missum labi inoffensum per aecor (= aequor) candidum ad calcem sivit Varr., ut cum aequalibus possis, quibuscum tamquam e carceribus emissus sis, cum eisdem ad calcem, ut dicitur, pervenire Ci., ad carceres a calce revocari Ci. življenje znova pričeti.

2. occ. ječa, zapor, temnica: Pl., Lucr., Cu., T. idr., ianitor carceris Ci., in carcerem ducere, condere, includere Ci., carcere includere L., in carcere includi Ci., abripi a tribunali et in carcerem conici iubet Ci., carcerem vindicem nefariorum scelerum maiores nostri esse voluerunt Ci., carcer ille, quae lautumiae vocantur Ci.; Aeolus... ventos... vinclis et carcere frenat V., clauserat Hippotades aeterno carcere ventos O.; pren. (po orfejskih in platonskih nazorih je telo ječa duše): Sen. ph., Arn., clausae vitae (= duše) tenebris et carcere caeco V., qui e corporum vinculis tamquam e carcere evolaverunt Ci.; met.
a) v ječi zaprti zločinci, jetniki, zaporniki: in me carcerem effudistis Ci.
b) (kot psovka) malopridnež, lopov: Ter., carcer vix carcere dignus Luc. ap. Don.

carcinōma -atis, n (gr. καρκίνωμα) živa rana, rak (bolezen), karcinom: Ca., Cels., Plin.; pren. kot psovka nepoboljšljivim ljudem: Augustus ap. Suet.

carīna -ae, f (prim. gr. κάρυον oreh [sad], καρύα oreh [drevo], carina torej orehova lupina)

1. hrbt(en)ica = glavna gred na dnu ladje, podladje, gredelj: L., O., Cu., Vell., T., panda, uncta c. Enn. fr., quid tam in navigio necessarium quam carina? Ci., carinae aliquanto laniores quam nostrarum navium C., centum navium longarum carinas ponere C. začeti graditi 100 bojnih ladij.

2. met. ladja, brod, plovilo: Ca., Pr., Lucan., celeri venisse carinā V., vix durare carinae possunt... aequor H., fluctibus ignotis insultavere carinae O.

3. pren. o ladjam podobnih rečeh: bifidae putaminum carinae Plin. lupine se cepijo na dve ladjasti polovici. — Kot nom. propr. Carīnae -ārum, f Karine, mestni del v Rimu (zdaj S. Pietro in Vincoli) med Celijem in Eskvilinom: Varr., Ci., V., H., L., Suet.

carnifex, st.lat. carnufex, -icis, m (carō in facere)

1. krvnik, rabelj, ki je izvrševal kazni nad sužnji in tujci: Pl., Cat., Lucr., Cu. idr., carnifex a corpore civium Romanorum absit Ci. Krvnikovo delo je bilo tako nečastno, da je moral bivati zunaj mesta na Eskvilinu: Mart., carnificem censoriae leges urbis domicilio carere voluerunt Ci. Od tod

2. pren.
a) rabelj, živoder = mučitelj: meus Ter., tuus Ci., civium sociorumque Ci., me suam salutem appellans, te suum carnificem nominans Ci., eum sibi carnificem novum exortum, qui aut mori aut servire iubeat L., non consulem, sed carnificem ad vexandam et lacerandam plebem creatum esse L., Fortuna gloriae carnifex Plin.; atrib. = rabeljski = mučiteljski, mučilen, smrtilen: hic animus c. Plin. rabeljska duša, manus Sil., avis, pedes Mart., epulae Cl., libido Arn.
b) kot psovka = rabelj, konjač, lopov, obešenjak: Pl., Ter., haec sunt, o carnifex! in prooemio sepulta consulatus tui Ci., c. praetoris Ci.