Franja

fatīgō -āre -āvī -ātum (iz *fatis upehanost in agō; prim. fatim, adfatim, fessus (nam. *fassus))

1. do upehanosti gnati, goniti, poditi, dreviti: equos V., Vop., quadrupedem citum ferratā calce V., armenta sole V., cervos iaculo cursuque V., iuvencûm terga hastā V., iumenta Iuv.; pren.: deus fatigat os rabidum (vatis) V.; occ. utruditi, upehati;
a) telesno: in iactando membra Lucr., pugnā atroci se f. L., saevientem fatigat contumacia Col., f. famulas velleribus Val. Fl., vocem Q., Graecos bellis Iust.; pesn.: dentemque in dente fatigat O. in neprestano drgne, lolium tribialique fatigant triticeas messes O. ne dajo pšenični žetvi uspevati; abs.: amoenum iter … minus fatigat quam … Q.; v pass.: itinere, magno aestu fatigati C., neque insomniis neque labore fatigari S., ludo et somno fatigatus H. iuga demere bobus fatigatis H., fatigati stando L.
b) duševno: ne plura enumerando fatigemus lectores N., taedio se fatigaturos hostem censebant L., haec brevior via discentem non … fatigabit Q., fortunam suam nimis onerando f. Iust.

2. pren.
a) zdelati, zmučiti, trapiti, pestiti, potreti, tlačiti, vznemiriti, nadlegovati; α) telesno: Creta per triennium Romanos exercitus fatigaverat Vell., f. ora osculis Val. Fl. ali dextram osculis T. neprestano poljubljati, nihil aeque quam inopia aquae fatigabat T.; pesn.: f. silvas V. nadlegovati gozdove (z neprestanim lovom) = neprestano v njih loviti, olli remigio diem noctemque fatigant V. neprestano (noč in dan) veslajo, Iuno mare, terras, caelum metu fatugat V. f. noctem Pr. brez spanja prebiti, prebedeti, sonitu vicina O. (o reki), arma Val. Fl. neprestano nositi; v pass.: fures non verbis, sed carcere fatigandi sunt Ci., verberibus, tormentis, igni fatigati Ci., fatigatus suppliciis S. ali fame N. corpore fatigabatur T. trpel je telesne bolečine, plebes acri annona fatigabatur T. β) duševno: f. aliquem verbis Ci., secundae res sapientium animos fatigant S., f. se S., aeternis consiliis animum H., gravior ira fatigat cunctantem T., cura me fatigat Cl.
b) occ. α) (s prošnjami) omehčati, nadlegovati, tiščati v koga, moledovati: cum per aliquos dies fatigassent singulos precibus L., Hersilia coniunx precibus raptarum fatigata L., prece quā fatigent virgines Vestam? H., gemitu maestāque f. voce Iovem, questu superos Val. Fl., deos votis T., aspernantem lacrimis T., querelis sociorum fatigari Iust.; tudi brez abl. (s čim?): divôm numen Lucr., numina Stat., deos T.; s finalnim stavkom: uti concederet a fratre fatigatus S., quos ego audio fatigare vos singulos, nequid de absente statuatis S.; z de: f. de profectione Amm. β) neprestano (z besedami) naganjati, priganjati koga, prigovarjati mu: socios fatigat: vigilate, viri! V. Martem fatigant V. burno zahtevajo boj. γ) koga vleči (zafrkavati), zbadati, dražiti: Sid., in conviviis iocis omnes f. Iuv.

Fōsī -ōrum, m Fózi, ger. pleme ob reki Fuzi pri današnjem Hildesheimu: T.

Gallus² -ī, m (Γάλλος) Gál (zdaj Kadshusu), reka v Bitiniji, ki se pri Nikomediji izliva v Sangarij: O., PLIN., AMM., CL. Zaradi Galove vode je človek baje pobesnel; zato so se Gallī -ōrum, m Gali imenovali svečeniki frigijske boginje Kibele; ti so v orgiastični besnosti skopili sami sebe: L., O., PH., LUCAN., MART., SUET., ARN.; v sg. Gallus -ī, m Gal: CORN., MART., SUET. ali (šalj.) Galla -ae, f (kot skopljenec brez moškosti) Gala: CAT. – Od tod adj. Gallicus 3 galski =

1. ki sodi k reki Galu, tj. frigijski, trojanski: miles PR.

2. nanašajoč se na Kibelinega svečenika (Gala): Gallica turma O. galski trop (metaf. o Izidinih svečenikih, ker je bilo Izidino bogoslužje podobno Kibelinemu).

Gela -ae, f (Γέλα) Géla, dorska naselbina na južni sicilski obali, ustanovljena l. 690, materinsko mesto Agrigenta: PLIN., SIL. inmanisque Gelā (po grški metrumu Γέλᾱ!) fluvii cognomine dicta V.; mesto je namreč imenovano po reki Gelās -ae, m (Γέλας) Gelas (zdaj Fiume di Ghiozzo): PLIN. verticibus non adeunde Gelā O. – Od tod

1. adj. Gelōus 3 (Γελῶος) gelski, ob Gelu ležeč: campi Geloi V. Gelske poljane, zelo žitorodne.

2. subst. Gelānī -ōrum, m: PLIN. ali Gelēnsēs -ium, m: CI., VAL. MAX. Gelani.

Gortȳna -ae, f (Γόρτῡνα) Gortina, glavno kretsko mesto ob reki Letej (Lēthaeus, Ληϑαῖος): MEL., LUCAN. Soobl. Gortȳnia (Cortȳnia) -ae, f Gortinija (Kortinija): VARR. in v čisto gr. obl. Gortȳn -ȳnos, f (Γόρτυν) Gortin: VAL. FL. – Od tod adj.

1. Gortȳnius 3 (Γορτύνιος) gortinski: CI., pesn. = kretski: V., STAT., AUS.; subst. pl. Gortȳniī -ōrum, m Gortinci: N., L.

2. Gortȳniacus 3 (Γορτυνιακός) gortinski, kretski: arcus O.

3. Gortȳnis -idis, f (Γορτυνίς) gortinska, kretska: harundo LUCAN.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

hūmectō, bolje ūmectō -āre -āvī -ātum ([h]ūmectus)

1. trans. močiti, namočiti (namakati), omočiti (omakati), (po)rositi: h. (agni) diductum os pressis papillis Col., terras veneno Sil., humectata desiccare P. Veg.; o reki: qua niger humectat flaventia culta Galaesus V., statque humectata Vomano Hadria Sil.; o jokajočih: lacrimis salsis umectent ora genasque Lucr., h. vultum largo flumine, guttis grandibus ora V., lacrimarum gramina rivo O.; o poljubljajočih: adsuctis umectans oscula labris Lucr.

2. intr. solzen (rosen) biti, solzeti, solziti se: (oculi) umectant Plin., si (haliaetus) … humectantem (pullum) animadvertit Plin. solzne (rosne) oči.

Lāodicēa (ali Lāodicīa, Lāudicēa) -ae, f (Λαοδίκεια) Laodikéja (Laodikíja, Lavdikêja), mesto

1. v Kelesiriji (Coelē Syria): Mel.

2. v Siriji, nasproti Cipra (zdaj Lâdikiyeh): Lentulus in Ci. ep., Plin.

3. v Mediji: Plin.

4. v Veliki Frigiji ob reki Likos (zdaj Eski-Hissar): Ci. ep., L. epit., Plin., T.

5. v Mezopotamiji: Plin. — Od tod adj. Lāodicēnsis -e laodikéjski = iz (veliko)frigijske Laodikéje ali v njej: civitas, homo Ci. ep.; subst.
a) Lāodicēnsēs -ium, m Laodikejci, preb. (veliko)frigijske Laodikeje: Vulg.
b) Lāodicēnī -ōrum, m Laodikéjci, preb. α) kelesirijske Laodikeje: L., Plin. β) sirijske Laodikeje: Cassius in Ci. ep., T. γ) (veliko)frigijske Laodikeje: Suet.

Leontīnī -ōrum, m (Λεοντῖνοι) Leontíni, prastaro mesto na Siciliji, severozahodno od Sirakuz ob reki Lisu (zdaj Lentini): Ci., Mel., Plin. Od tod adj. Leontīnus 3 (Λεοντῖνος) leontínski: ager Ci. ali campi Sil. žitorodna poljana na severnem delu Leontinov; subst. Leontīnī -ōrum, m Leontínci, preb. Leontinov: Ci.

Limyra -ae, f (ἡ Λιμύρα): Vell., Mel., Plin. ali Limyra -ōrum, n (τὰ Λίμυρα) ali Limyrē -ēs, f: O. Límira ali Límire (f. pl.), mesto v južni Likiji ob reki Λίμυρος; Plin. reko imenuje enako kot mesto.

Margiānē -ēs, f (Μαργιανή) Margiána, azijska pokrajina med Baktrijo in Hirkanijo (v današnjem Turkestanu) ob reki Margu (danes Murghab) z glavnim mestom Aleksandrijo, pozneje Antiochia Margiana margianska Antiohija; Cu. jo imenuje urbs Margiana (po drugih urbs Margania, zdaj Meru al rud): Cu., Plin. — Od tod adj. Margiānus 3 margiánski, iz Margiáne: Cu.

Marīca -ae, f Maríka (po bajki mati kralja Latina, po Lact. po smrti pobožena Kirka), jezerska nimfa v minturnskem obmestju ob reki Liris (Liris), kjer ji je bil posvečen hrastov log: V., lacus Maricae L. = silva Maricae Mart. = querceta Maricae Cl., palus Maricae Vell. ali pesn. samo Marica H. Mariško (Marikino = po Mariki imenovano) jezero pri Minturnah ob reki Liris, ki se vanj izliva (tukaj se je skrival Marij na begu pred Sulo); pesn.: regna Maricae Lucan. Marikino kraljestvo = minturnsko obmestje.

Marō -ōnis, m Máron

1. rodbinsko ime pesnika Publija Vergilija: Iuv., Mart., Lact.; pl. Marones apel. = veliki pesniki: Mart. — Od tod adj. Marōnēus 3 Marónov = Vergílijev: Stat. = Marōniānus 3: Stat.

2. (Μάρων) Bakhov spremljevalec in vzgojitelj: Enn., Fulg.; kot podoba na nekem vodometu: Pr.

3. gora na vzhodu Sicilije pri reki Himeri: Plin.

4. delator za časa Tiberija: Sen. ph.

Marrūcīnī (Marūcīnī) -ōrum, m Marukíni, ljudstvo ob jadranski obali ob reki Atern z glavnim mestom Teate (Teāte, zdaj Chieti): Ca., Ci., C., Plin. — Od tod adj. Marrūcīnus 3 marukínski: Plin., Sil., Stat., ager L.; adv. Marrūcīnē (po) marukínsko, pren. = zvesto (ker so bili Marukini znani kot zvesto ljudstvo): Tert.

Mediōlānum -ī, n: T., Plin., Iust., Aur., Aus. in Mediolanium -iī, n: L., Suet.

1. Mediolán, Mediolánij, glavno mesto Insubrov v Tostranski (Cisalpinski) Galiji (zdaj Milano). — Od tod adj. Mediōlānēnsis -e mediolánski: Varr., Ci. idr.; subst. Mediōlānēnsēs -ium, m Mediolán(c)i, preb. Mediolana: Varr.

2. (v obl. Mediolānum) Mediolán (zdaj Saintes), glavno mesto Santonov v Galiji ob reki Karanton (zdaj Charente): Amm.

Messēnē -ēs, f: L., N., O., Mel., Plin. in Messēna -ae, f: L., N., Stat. (Μεσσήνη) Meséna, glavno mesto peloponeške pokrajine Mesenije ob reki Pamiz (zdaj Maura-Matia). — Od tod adj. Messēnius 3 (Μεσσήνιος) mesén(ij)ski: Plin., arva O.; preb. subst. Messēniī -ōrum, m Mesén(ij)ci: L., T., Mel. Messēnia -ae, f Mesenija, gr. pokrajina okoli Mesene: Plin., Mel., M.

Metellus 3 Metél(ov), ime rodbine Cecilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. Q. Caecilius Metellus Macedonicus Kvint Cecilij Metel Makedonski; kot pretor je l. 148 osvojil Makedonijo (od tod njegov priimek), v Termopilski soteski in pri Hajroneji premagal Ahajce in se kot konz. l. 143 bojeval s Keltiberi; l. 151 je bil prvi plebejski cenzor: Ci., L. epit., Val. Max., Vell., Fl., Gell.

2. Q. Caecilius Metellus Celer Kvint Cecilij Metel Celer (Hitri), Klodijin soprog, l. 66 Pompejev legat: Ci. ep. idr.

3. Q. Caecilius Metellus Nepos Kvint Cecilij Metel Nepot, brat prejšnjega, l. 67 Pompejev legat, l. 62 tr. pl., odločen Ciceronov nasprotnik; l. 57 je kot konz. na Pompejevo pobudo poklical Cicerona iz pregnanstva: Ci., Suet., Fl.

4. Q. Caecilius Metellus Numidius Kvint Cecilij Metel Numidijski, konz. l. 109; dvakrat je premagal Jugurto (prvič ob reki Mutul), cenzor l. 102, l. 100 je šel prostovoljno v pregnanstvo, od koder se je vrnil l. 99: Ci., L. epit., S., Vell., Fl.

5. njegov sin Q. Caecilius Metellus Pius Kvint Cecilij Metel Pij je l. 89 kot pretor premagal zaveznike, bil l. 83 pristaš Sulov, l. 80 se je kot konzul sprva neuspešno, kasneje pa uspešno bojeval s Sertorijem v Hispaniji: Ci.

6. Q. Caecilius Metellus Pius Scipio (pogosto imenovan samo Scipio) Kvint Cecilij Metel Pij Scipion, posinovljenec prejšnjega, sin Publija Kornelija Scipiona Nazike, Pompejev tast, kot tr. pl. tožen (zagovarjal ga je Cicero) l. 60: Ci., C., Auct. b. Afr., Vell.

7. Q. Caecilius Metellus Creticus Kvint Cecilij Metel Kretski je podvrgel Kreto rim. oblasti: Ci., S., Iust., Vell., Fl.

8. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, brat prejšnjega; l. 70 je očistil Sicilijo pomorskih roparjev in prizadevno pospeševal blaginjo na otoku, ki ga je hudo pestilo ropanje propretorja Vera (Verres); umrl l. 68, ko je nastopil konzulat: Ci.

9. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, l. 49 tr. pl. in Cezarjev nasprotnik: C., Ci. ep. — Od tod adj. Metellīnus 3 metélski: oratio Ci. ep. govor zoper (Kvinta Cecilija) Metela (Nepota, Celerjevega brata).

Midās (in neklas. Mida: Iust., Cl.) -ae, m Mídas, Gordijev sin, kralj tračanskih Brigov (Frigijcev) ob gori Bermij, Orfejev učenec; 94 let pred osvojitvijo Troje je s svojim narodom odrinil v Azijo in se polastil Frigije. Ker je lepo ravnal z ujetim Silenom, mu je Bakh izpolnil nespametno željo, da se spremeni v zlato vse, česar bi se dotaknil. Ker pa sta postajala zlato tudi jed in pijača, je Midas prosil Bakha, naj mu odvzame zaprošeni dar. Bakh mu je velel kopati se v reki Paktol; to kopanje ga je rešilo, reko pa je napolnilo z zlatom. Ko sta se Apolon in Pan (citre in piščali) spustila v glasbeno tekmovanje, je priznal razsodnik Tmol in z njim vsi drugi prvenstvo Apolonu, le Midas Panu, zato ga je Apolon kaznoval z oslovskimi ušesi: Ci., O., Mart., Val. Max., Aus., Cl., Iust., Hyg. (ki omenja Mida kot najditelja kositra in svinca) idr. Od tod adj. Mīdīnus 3 Míd(as)ov: nunc Arcadicum ac Midinum sapis M. kot osel.

minium -iī, n (iberska beseda) mínij, cinober, svinčena rdečica (rusovina, surik); ruda minium je dobila ime po luzitan(ij)ski reki Miniju (Minius, zdaj Miño): Hiberum Pr., agricola minio suffusus Tib., Pan minio rubens V., titulus minio notetur O., rubor omni acrior minio Sen. ph., Ephesio Plin., Sinopicum Cels., regio uberrima minio Iust., minio depictae assulae Suet., minii rationes Vitr.