Franja

indiges¹ -etis, m (ind-iges iz indu [= gr. ἔνδον] in aiō [gl. to besedo]; indiges torej pravzaprav = v deželi (doma) ali od države na pomoč poklicano božanstvo) domač, kot subst. domač bog, domač pobožanstven heroj (čaščen kot zaščitnik dežele): patrii dii sunt, qui praesunt singulis civitatibus, ut Minerva Athenis; indigetes autem proprie sunt dii ex hominibus facti Serv., Iuppiter ind. L., deus ind. Tib., indigetem Aenean scis ipsa et scire fateris deberi caelo V.; nav. pl.: dii patrii, indigetes, et Romule Vestaque mater V. (o Enejevih potomcih), dii i. L. (naspr.: dii Novēnsidēs; gl. to besedo); metaf. pobož(anstv)en cesar: Arn.

Līmentīnus -ī, m (līmen) Limentín = „Pragovnik“, „Pražnik“, bog zaščitnik praga: Tert., Arn., Aug.

Māius 3 (māior; prim. Māia) pri starih Latincih je bil deus Maius (= bog množitelj) pospeševalec in zaščitnik rasti: Macr.; od tod mensis Māius Ci. idr. ali samo Māius O. (mesec) maj(nik), v katerem se narava „veča, baha“; od tod znova adj. Māius 3 majev, majnikov: Calendae, Nonae, Idūs: Ci. idr.

Osīris, gen. -is, -idis, -idos, acc. -im, -in abl. -ī, m (Ὄσιρις) Ozíris

1. soprog boginje Izide (= rodovitnosti Nila), zaščitnik Egipta. Njegov brat Tifon (= sončna vročina) ga je usmrtil in razkosal; Izida je zbirala kose njegovega trupla, da bi jih pokopala, njegov sin Hor(us) pa je usmrtil Tifona (mit o letu): H., O., T., Tib., Iuv., Lucan., Plin. idr.

2. vojščak, ki ga je umoril Timbraj: V.

Pān, Pānis in Pānos, acc. le Pāna, m (Πάν) Pán, Merkurjev ali Jupitrov sin, poseb. v Arkadiji čaščen gozdni in pašni bog, varuh krotkih in divjih čred, zaščitnik lovcev in pastirjev, iznajditelj siringe, kot gozdni bog strah popotnikov, upodabljan z rogovi, repom in kozlovskimi nogami: Ci., V., O., Lucr., Sil., Val. Fl., Macr., Hyg. idr. — Pl. Pānes -um Páni, o Panu podobnih gozdnih in poljskih božanstvih: Col. poet., Mel., Sid., pinu praecincti cornua Panes O.

Porcius 3 Pórcij(ev), ime rim. rodu. Njegovi najbolj znani predstavniki so:

1. M. Porcius Cato Censorius (Maior) Mark Porcij Kato(n) Cenzor(ij) (starejši), rimski državnik, vojskovodja, govornik, literat, znan kot strog cenzor (l. 184 pr. Kr.) in zaščitnik starorimskih šeg: Ci., N. idr.

2. M. Porcius Cato Uticensis (Minor) Mark Porcij Kato(n) Utiški (Utičan) (mlajši), pravnuk Katona starejšega, Cezarjev nasprotnik; po porazu v bitki pri Tapsu je l. 46 je v Utiki naredil samomor: S., Ci. ep., tudi samo Uticensis: Plin.

3. M. Porcius Laeca Mark Porcij Leka, Katilinov sozarotnik: Ci., S.

4. L. Porcius Licinus Lucij Porcij Licin, pretor l. 207, se je udeležil bitke proti Hazdrubalu pri Seni: L.

5. Porcius Licinus Porcij Licin, rimski pesnik okrog l. 100: Gell., isti imenovan tudi samo Porcius: Suet. ali samo Licinus; Ci.

6. Porcia Porcija, sestra Katona mlajšega, žena Domicija Ahenobarba: Ci. ep. — Kot adj. Pórcijev: lex Porcia Porcijev zakon je pod skupnim imenom združeval tri zakone, ki so dovoljevali provokacijo tudi zunaj rimskega obmestja in prepovedovali rimskega državljana za kazen bičati ali obglaviti: S., Ci., L., familia Vell., basilica L. Porcijeva bazilika blizu kurije (zgraditi jo je dal Kato(n) starejši).

substantiālis -e (substantia)

1. bistven: Eccl.; adv. substantiāliter bistveno: Eccl.

2. samostojen, samosvoj, neodvisen: tutela (duh zaščitnik) Amm., potestates (duhovi) Amm.

terminus -ī, m (indoev. kor. *ter- prekoračiti, onkraj priti; prim. skr. tárati [on] prehaja, premaguje, tarantáḥ morje, tīram breg, rob, gr. τέρμα konec, cilj, τέρμων meja, lat. termen, termō, trāns, stvnem. durh, duruh = nem. durch)

1. mejnik, tudi mejni kamen, mejno znamenje: termini agrorum Plin., terminos exarare Fest., Termine, sive lapis sive es defossus in agro stipes O.

2. (v sg. le pesn. in poklas., sicer v pl.) meja, meje, mejna črta, mejníca (méjnica), starejše granica, okoliš: nulli possessionum termini Ci., modicis regni terminis uti Ci. imeti tesno omejeno kraljestvo (ozemlje kraljestva), terminos ponere T., terminos urbis propagare T. meje mesta, obmestje.

3. pooseb. Terminūs Têrmin = „Mejaš“, „Mejač“, mejniški bog, zaščitnik mejnikov (meja): H., Aug., Lact. idr., Termini fanum L.

4. metaf. (večinoma v pl.)
a) meja, omejitev, cilj: Pl., Plin. iun. idr., adversus cupiditates Cu., termini gloriae nostrae Cu. velikost, razširjenost, senectutis nullus est certus terminus Ci., ius terminis circumscribere Ci., terminos pangere Ci., certos fines terminosque constituam Ci., oratoris facultatem ingenii sui terminis describere Ci.
b) konec, sklep, sklenitev, zaključek, končanje: vitae Ci., contentionum Ci. ep., ut quasi terminus imponeretur huic religioni Lact.

Tūtānus -ī, m (tūtārī) Tután, „Varuh“, „Zaščitnik“, ime božanstva, ki se v stiski kliče na pomoč: noctu Hannibalis cum fugavi exercitum Tutanus ob tutandum Romae nuncupor; hacpropter omnes qui laborant invocant Varr. ap. Non.

Vāticānus 3 vatikánski: collis P. F. ali mons H., Iuv. Vatikanski grič, Vatikanski hrib, tudi (kot subst.) Vāticānus -ī, m (Plin., T., Porph.) Vatikán, eden od sedmih rimskih gričev, ki stoji na desnem bregu Tibere severno od Janikula, od katerega ga loči globel vallis Vaticana T., montes Vaticani Ci. ep. Vatikanski grič s svojo okolico, ager Vaticanus Ci., Gell. ali campus Vaticanus Ci. ep. Vatikanska poljana (Vatikanska ravnica), ki je rodila prav slabo vino; od tod Vaticani vappa cadi Mart. in Vaticana (vatikansko vino) bibere Mart.; Vaticanus circus Plin. Vatikanski cirkus, ki ga je cesar Nero(n) dal zgraditi v globeli med Vatikanom in Janikulom. Od tod subst. Vāticānus -ī, m Vatikán, bog zaščitnik Vatikanskega hriba: Varr. ap. Gell., Aug.

Opomba: Mart. in Iuv. merita Vātīcānus.