Franja

Pygmaliōn -ōnis, m (Πυγμαλίων) Pigmálion

1. kralj na Cipru, Agenorjev vnuk. Zaljubil se je v kip ženske, ki ga je Venera na njegove prošnje oživila: O.

2. kralj v Tiru, Didonin brat, ki je ubil njenega soproga Siheja: V., Iust. Od tod adj. Pygmaliōnēus 3 pigmálionski, pigmalionéjski, pesn. = tírski, feníški, feničánski, kartažánski, kartáginski: terra Sil.

Statilius 3 Statílij(ev), ime marzovskega in rimskega rodu. Poseb. znani so

1. L. Statilius Lucij Statilij, Katilinov sozarotnik: Ci., S.

2. (T.) Statilius Taurus (Vell.) ali Taurus Statilius (T.) (Tit) Statilij Taver ali Taver Statilij, Oktavijanov vojskovodja in zaupnik, dvakrat konzul, drugič l. 26 z Oktavijanom.

3. T. Statilius Sisenna Taurus Tit Statilij Sizena Taver, pri T. imenovan Sisenna Statilius (Taurus) Sizena Statilij (Taver), vnuk prejšnjega Statilija, konzul l. 16 po Kr.

4. Statilia Messalīna Statilija Mesalina, Vestinova soproga in Neronova ljubica, po Popejini smrti Neronova soproga: T., Suet.

Tagēs -gētis in -gae, acc. -ēn, m Táges ali Tagét, etrurski bog, Jupitrov vnuk, ki se je baje v Etruriji pred oračem Tarhonom iznenada dvignil iz zemlje v podobi dečka ter Etruščane učil umetnost gledanja v darovane žrtve in razbiranja znakov iz njih; njegove nauke so Etruščani zapisali v tagetske knjige (Tagetici libri): Ci., O., Stat., Amm., Serv., Fest. — Od tod adj. Tagēticus 3 tágeški, tagétski: sacra Macr., libri Amm., praecepta Longinus ap. Aug.

Theodosius -iī, m (Θεοδόσιος) Teodózij

1. neki skeptik, ki je izdelal sončno uro: Vitr.

2. poslanec Hiošanov (Chios), ki ga je ubil Publij Klodij: Ci.

3. Flavius Theodosius ali Theudosius Flavij Teodozij (Teudozij), oče cesarja Teodozija I.: Aur., Amm., Cl.

4. Teodozij I. (Veliki), rimski cesar v letih 379—395 po Kr.: Aur., Cl.

5. Teodozij II., vnuk prejšnjega, v letih 408—459 po Kr. vzhodnorimski cesar; po njegovem naročilu so sestavili po njem imenovani codex Theodosianus. Od tod adj. Theodosiānus 3 Teodózijev (= cesarja Teodozija II.), teodozijánski, teodózijski: lex Cod. I.; prim. codex Theodosianus.

Trōs, Trōis, m (Τρώς) Trojánec, Trójec: V.; nav. pl. Trōēs -um, m (Τρῶες) Trojánci, Trójci, preb. mesta Troja: O., V.; pesn. v sg. Trōs = Trós (Trój), eponimni heroj mesta Troja in Trojcev (Trojancev), Dardanov vnuk, Erihtonijev sin (Erychthonius): O., V. — Od tod

I. adj.

1. Trōïus 3 (Τρώϊος) trojánski, trójski: Aeneas V.; subst. Trōia -ae, f (Τροία) mesto Trója, in sicer
a) Homerjeva Troja v Mali Aziji: L., O., V., Mel.
b) italska Troja pri Lavrentu, ki jo je ustanovil Enej: V., L.
c) epirska Troja, ki jo je ustanovil Helen: O., V.
d) meton. trojánska (trójska) igra, neka dirka s konji, v kateri so se pogosto spoprijeli rimski dečki viteškega rodu: V. (Aen. 5, 596—602), Troiae ludicrum T., Troiae ludus ali lusus Suet., spectaculi Troiae imago Eutr., Troiae decursio Suet.

2. Trōicus 3 (Τρωϊκός) trojánski, trójski: tempora Ci., bellum Ci. ep., O., N., Vell., Aus., Vesta O. ali ignis Stat. iz Troje prineseni sveti ogenj v Vestinem svetišču.

3. Trōiānus 3 trojánski, trójski, iz Troje izhajajoč ali izvirajoč: urbs V., Lact., moenia O., tempora O., H., Iust., iudex (= Paris) H., bellum H., O., Iust., pago inde Troiano nomen est L., ludi Suet. trojska igra (gl. zgoraj 1. d), porcus Mart. nadevan pečen prašič, equus Ci., Iust. leseni konj; Equus Troianus je tudi naslov neke Najvijeve tragedije (žaloigre): Ci.; preg.: intus est equus Troianus Ci. skrita nevarnost; subst.
a) Trōiānī -ōrum, m Trojánci, Trójci: Ci., L., V., O., Lucr., Sen. ph.
b) Trōiānum -ī, n (sc. praedium) Trojánsko, Trójsko, podeželsko posestvo v Laciju: Ci. ep.

4. Trōas -adis (-ados), acc. -ada, f (Τρωάς) trojánska, trójska: humus, matres O., turba Sen. tr.; subst. Trōas -adis, f
a) Trojánka, Trójka: O., V.; meton. Trōades Trojánke, naslov tragedije Kvinta Cicerona: Ci.
b) pokrajina Troáda v severozahodni Mali Aziji, trojánska (trójska) dežela: N., Plin.

5. Trōadēnsis -e troádski, iz Troáde izhajajoč (izvirajoč): marmor, metallum Cod. Th. —

II. subst. Trōiades -um, f (Τρωϊάδες) Trojánke: Pers.