Franja

Cōmum -ī, n (Κῶμον) Kom (zdaj Como), mesto v Transpadanski Galiji ob Larskem jezeru (Lacus Larius, zdaj Lago di Como), roj. kraj obeh Plinijev: L., Plin. iun. Pozneje je Cezar mesto na novo naselil, zato se je imenovalo Novum Cōmum (Νεόκωμον) Novi Kom: Suet., preb. pa Novocōmēnsēs -ium, m Novokomčani: Ci. ep. — Od tod adj. Cōmēnsis -e komski: ager L.; abs.: in Comensi (sc. agro) Plin. na Komskem, na komskem ozemlju; subst. Cōmēnsēs -ium, m Komčani, preb. Koma: L.

Coōs -ī ali Cōs, gen., acc. in abl. Cō, klas. le Cous -ī, f (Κόως, Κῶς, zdaj Kos, tur. Istanköi, Stanko = εἰς τὰν Κῶ) Kos, gen. Kosa,

1. dorski otok v Sporadih ob karski obali (z istoimenskim mestom, roj. krajem slovitega zdravnika Hipokrata in elegika Filete [Philētās]), znan po vinu, škrlatu in svili: Ci. ep., L., Cu., Q., T. idr. Od tod adj. Cōus 3 (Κῷος) koški, s (iz) Kosa: Lucan., vinum Ca., uva, amphorae Plin., insula Varr., Venus Ci. (Apelova Anadiomena, ki je stala v Eskulapovem svetišču v mestu Kosu), od tod artifex Cous (= Apelles, ki pa ni bil Košan) O.; Coa quinqueremis L., Cous poëta O. = Cous Philetas Pr., femina Tib., Coa vestis Tib., Pr. tunika iz (prosojne) svilene tančice = Coae textura Minervae Pr., Coae purpureae H., conchylia Coa Iuv., faecula Coa H. zdravilna sol iz koškega vina, senior Cous (= Hippocrates) Marc. Kot subst.
a) Cōum -ī, n (sc. vinum) koško vino, kosovec: Pers., albo non sine Coo (= τὸλευκόκῳον) H.
b) Cōī -ōrum, m Košani, preb. Kosa: Ci.
c) Cōa -ōrum, n (Κῷα ἱμάτια) koška oblačila (iz prosojne tančice): Cois tibi paene videre est ut nudam H., sive erit in Cois, Coa decere puta O.

2. v obl. Coōs, mesto na otoku Kalimni: Plin.

Corduba -ae, f Korduba (zdaj Córdova, tudi Cordova), veliko in slovito mesto v betski Hispaniji ob Betisu, roj. kraj starejšega in mlajšega Seneke in pesnika Lukana: Ci., C. idr. Od tod adj. Cordubēnsis -e kordubski, iz Kordube, v Kordubi: Auct. b. Alx., Plin.; subst. Cordubēnsēs -ium, m Kordubci, preb. Kordube: Auct. b. Alx.

Cornēlius 3 Kornelij(ev), ime enega najznamenitejših rimskih rodov, ki mu pripadajo številne rodbine: patricijske (Cethegi, Dolabellae, Lentuli, Maluginenses, Rufi, Scipiones, Sullae) in plebejske (Balbi, Cinnae, Mammulae, Merulae idr.). Najbolj znani so:

1. P. Cornelius Scipio Publij Kornelij Scipion, konzul l. 218, premagan od Hanibala ob Ticinu, padel l. 212 v Hispaniji: L.

2. njegov sin P. Corn. Scipio Africanus maior Scipion Afričan (Afriški) starejši, v znanostih izobražen mož in nadarjen govornik, konzul l. 205, izvrsten vojskovodja, ki je premagal Kartažane v Hispaniji in l. 202 Hanibala pri Zami v Afriki (od tod častni vzdevek Africanus); pozneje legat svojemu bratu Luciju Korn. Scipionu, umrl l. 183: Ci., L. idr. Apel. Āfricānī možje, kakršen je bil Korn. Scipion Afričan starejši: Ci.

3. njegov brat L. Corn. Scipio Asiaticus Lucij Korn. Scipio Aziatik (Azijski) je l. 190 premagal Antioha pri Magneziji v Aziji (od tod častni vzdevek Asiaticus): Ci., L.

4. P. Corn. Scipio Aemilianus Africanus minor Numantīnus P. Korn. Scipion Emilijan Afričan mlajši Numantijski, roj. l. 185 kot drugi sin Lucija Emilija Pavla, posinovljen od Scipiona Afričana starejšega, eden najbolj blagih in tako v znanostih kakor v umetnostih izvedenih mož v času rimske demokracije, hraber vojak in izvrsten vojskovodja; 17 let star se je l. 168 junaško bojeval pri Pidni na strani svojega očeta, l. 146 je osvojil Kartagino in l. 133 Numancijo (zato Africanus in Numantinus). Dasi je bil v svaštvu z Grakhoma, je vendarle nasprotoval njunim nameram in ko je l. 129 nenadoma umrl, so imeli voditelje ljudske stranke (poseb. Papirija Karbona) za njegove morilce: Ci. idr.

5. P. Corn. Scipio Nasīca P. Korn. Scipion Nazika je l. 204 pripeljal v Rim kip „velike matere“ (Magna mater); l. 193 se je bojeval v Hispaniji; konzul l. 191: L.

6. P. Corn. Scipio Nasīca Corculum (gl. corculum) P. Korn. Scip. Naz. Korkul (Razboriti), zet starejšega Scipiona Afričana, se je l. 168 boril pri Pidni in kot konzul l. 155 podjarmil Dalmatince: L. epit., Aur.

7. P. Corn. Scipio Nasīca Serāpiō(n) (gl. Serāpiō[n]) P. Korn. Scip. Naz. Serapion, konzul l. 138, kot nasprotnik Grakhov je vodil ljudstvo zoper Tiberija Grakha, ki je pri tem padel: Ci. ep., L. epit., Val. Max.

8. Cornelia Kornelija,
a) najmlajša hči Scipiona Afričana starejšega, poročena s Tiberijem Sempronijem Grakhom, mati Grakhov: Ci, Q.
b) hči starejšega Lucija Kornelija Cine, Cezarjeva žena in Julijina mati, umrla l. 68: Suet.

9. L. Corn. Sulla, Faustus Corn. sulla in P. Corn. Sulla, gl. Sulla.

10. Corn. Nepōs, gl. nepōs. — Pl. Scipiones Scipioni: Ci. — Kot adj. Cornēlius 3 Kornelijev: leges Ci. idr. Kornelijevi zakoni (v obilnem številu sproženi od raznih Kornelijev, poseb. od Lucija Kornelija Sule), Forum Cornelium ali Cornelii Ci., Plin., gl. forum. — Od tod adj. Cornēliānus 3 Kornelijev: Castra Cornēliāna ali Cornēlia, gl. castrum; kot subst. Cornēliāna -ae (sc. oratio), f govor za Kornelija, ki ga je imel Ci. za nekega Gaja Kornelija ter ga je pozneje obdelal in izdal v dveh govorih: nostra in Corneliana, in Corneliana secunda Ci., in Corneliana prima M.

Crotōn, v lat. obl. Crotō -ōnis, acc. -ōna in -ōnem, f (Κρότων) Kroton (zdaj Crotone), mesto na vzhodni brutijski obali, ena izmed najbogatejših in najbolj cvetočih grških naselbin v Italiji; roj. kraj atleta Milona in bivališče Pitagore in njegovih učencev: Ci., L. idr. — Poznejša soobl. Crotōna -ae, f Krotona: L., Iust. — Pooseb. Crotōn -ōnis, m Kroton, heros eponymos mesta Krotona, ki ga je Herkul iz neprevidnosti usmrtil. Na kraju, kjer je bil pokopan, so Ahajci pozneje ustanovili mesto Kroton: O. — Od tod subst. Crotōniātēs -ae, m (Κροτωνιάτης) Krotonec: Alcmaeo Ci.; pogosteje v pl. Crotōniātae -ārum, m Krotonci, preb. Krotona: Ci., L. (z gen. Crotoniatûm = Κροτωνιατῶν); adj. Crotōniēnsis -e krotonski, iz Krotona: S., ager L., Milo Plin., Gell.; kot subst. Crotōniēnsēs -ium, m Krotonci: L., Plin., Iust.; enako Crotōnēnsēs -ium, m: Front.

Cyllēnē -ēs, f (Κυλλήνη) Kilena,

I. severovzhodno obrobno arkadijsko gorovje, roj. kraj Merkurja in njemu posvečeno: V., L. idr. Od tod

1. subst. Cyllēnidēs -ae, m Kilenid = kilenski rojenec, rojen na Kileni: M. (o Merkurju).

2. adj.
a) Cyllēnius 3 (Κυλλήνιος) α) kilenski, s Kilene: Cyllenia proles (= Mercurius) V., ales Val. Fl., Cl., caduceator ille Cyllenius Arn., mons Cyllenius (= Cyllene) Mel.; kot subst. Cyllēnius -iī, m Kilenec (= Merkur): V., O. β) = Merkurjev: proles (= Cephalus, Merkurjev in Kreuzin sin) O., ignis (= premičnica Merkur) O.
b) pesn. soobl. Cyllēnēus 3 (*Κυλλήνειος) α) kilenski: vertex O., Pheneus Cat. ob Kileni. β) = Merkurjev: fides (strune, lira) H., kot ozvezdje: Ci. (Arat.); testudo Cyllenea O. lirasta ženska pričeska.
c) Cyllēnis -idis, acc. -ida, f kilenska ali Merkurjeva: Cyllenis harpē O., Lucan. od Merkurja prejet, planta Sil. —

II. primorsko mesto s pristaniščem in ladjedelnico v severozahodni Elidi: L., Mel., Plin. —

III. Nimfa, Merkurjeva rejnica: Serv., P. F.

Cȳmē -ēs, f (Κύμη) Kima,

1. = Cūmae -ārum, f: Sil., Stat.

2. mesto v Eolidi, roj. kraj Hezioda in Efora; od tod je izšla naselbina Kume (Cumae) v Kampaniji: N., L., T. idr. — Od tod adj. Cȳmaeus 3 (Κυμαῖος)

1. gl. Cūmae.

2. kimski, iz (eolidske) Kime: Varr., Col., fundus, Athenagoras Ci.; kot subst. Cȳmaeī -ōrum, m Kimci, preb. Kime: L.

Cynthus -ī, m (Κύνϑος) Kint, gora na otoku Delu, slavna kot roj. kraj Apolona in Diane: V., O., Plin. Od tod adj. Cynthius 3 kintski: mons Plin. Subst. Cynthius -iī, m (Κύνϑιος) Kintski (bog), Apolonov vzdevek: V., H., Pr., O. Cynthia -ae, f (Κυνϑία) Kintska (boginja), Dianin vzdevek: H., O., Sen. tr., Lucan.

Cypriānus -ī, m, s polnim imenom Thascius Caecilius Cyprianus Tascij Cecilij Ciprijan, sloviti latinski cerkveni oče, roj. okrog l. 200 po Kr. v Kartagini, kjer so ga l. 258 obglavili: Lact., Hier.

Cȳrēnē -ēs, f: S., Mel., Plin., Sil., Iust., Aug., ali Cȳrēnae -ārum, f: Pl., Ci., N., S. fr., L., Cat. (Κυρῆνη) Kirena (Cirena) ali Kirene (Cirene) (fem. pl.),

I. glavno mesto Kirenske (Cirenske) pokrajine (Cyrenaica provincia) v Libiji, grška naselbina, ustanovil jo je Terjan Bat (Battus) l. 631, znana po trgovini, roj. kraj Kalimaha, Eratostena in Aristipa, tudi kirenska (cirenska) pokrajina (provinca): Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Cȳrēnaeus (Κυρηναῖος) kirenski (cirenski): aquae Pr. kirenski (cirenski) studenec (= studenec Muz), iz katerega je pil pesnik Kalimah, urbs (= Cyrene) Sil.; subst. Cȳrēnaeus -ī, m Kirenec (Cirenec), preb. Kirene (Cirene): Aug.; pl. Cȳrēnaeī -ōrum, m Kirenci (Cirenci), preb. Kirene (Cirene): Ci., N., in privrženci kirenske (cirenske) filozofske šole (ki jo je ustanovil Aristip): Ci.

2. Cȳrenaicus 3 (Κυρηναϊκός) kirenajški (cirenajški): ager, finis, Africa Plin., regio Mel. ali provincia Mel., Plin., tudi samo (subst.) Cȳrēnaica -ae, f (Plin.) Kirenajka (Cirenajka), Kirenska (cirenska) pokrajina (provinca), philosophia Ci. ali disciplina Lact. kirenska (cirenska) filozofska šola (ustanovil jo je Aristip); njeni privrženci subst. Cȳrēnaicī -ōrum, m (= Cȳrēnaeī): Ci.

3. Cȳrēnaeicus 3 kirenajški (cirenajški): provincia Mel.; subst. Cȳrēnaeicī -ōrum, m Kirenajki (Cirenajki), preb. kirenske (cirenske) pokrajine: Mel.

4. Cȳrēnēnsis -e kirenski (cirenski): senatus, populares Pl., agri Ci., provincia Dig.; subst. Cȳrēnēnsēs -ium, m Kirenci (Cirenci), preb. Kirene (Cirene): S., Plin., T.; v sg. Cȳrēnēnsis -is, m Kirenec (Cirenec): Aug. —

II. Cȳrēnē -ēs, f Kirena (Cirena),
a) Nimfa, katero je Apolon iz Tesalije prenesel v Libijo, Aristejeva mati; po njej se imenuje kirensko (cirensko) mesto: V., Hyg., Iust.
b) Nimfa, Idmonova mati: Hyg. —

III. studenec v Tesaliji: Serv.

Cytae -ārum, f (Κύται ali ἡ Κύταια) Kite (Cite), mesto v Kolhidi, Medejin roj. kraj: Plin. — Od tod

1. adj. Cytaeus 3 (Κυταῖος) kitski (citski), pesn. = kolhidski: terrae (= Colchis) Val. Fl., Cytaei proceres Val. Fl.; subst. Cytaeī -ōrum, m Kolhijci: Val. Fl.

2. subst.
a) Cytaeis -idis, f (Κυταιΐς) Kičanka (Cičanka), Kolhijka (= čarovnica Medeja): Pr.
b) Cytāīnē -ēs, f (*Κυταΐνη) = Cytaeis: Pr.

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

Dēmocritus -ī, m (Δημόκριτος) Demokrit,

1. filozof iz Elee, roj. ok. l. 460, umrl l. 361, učenec Leukipa iz Elee; začetnik nauka o atomih. Nravstveni smoter mu je bila εὐϑυμία, brezstrastna mirnost duha, ki so jo zaradi nerazumevanja imeli za veselost ter so zato Demokrita imenovali „smejoči se filozof“: Varr., Ci., Lucr. idr., si foret in terris, rideret Democritus H., excludit sanos Helicone poëtas H. Od tod adj. Dēmocritēus, mlajše Dēmocritīus 3 (Δημοκρίτειος) Demokritov, demokritski: Anaxarchus Democritius Ci. Demokritov privrženec; subst.
a) Dēmocritīī -ōrum, m demokritovci, učenci (privrženci) Demokrita: Ci.
b) Dēmocritēa -ōrum, n Demokritova (učna) pravila, Demokritovi nauki: Ci.

2. kipar iz Sikiona: Plin.

3. Sikionec, Ciceronov gostinski prijatelj: Ci. ep.

Dēmosthenēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Δημοσϑένης) Demosten,

1. atenski vojskovodja v peloponeški vojni, z Nikio (Nicia[s], Νικίας) vodja vojnega pohoda na Sicilijo; oba so Sirakužani ujeli in l. 413 usmrtili: Ci.

2. Demostenov sin, slavni atenski državnik in govornik iz občine Pajanije (Παιανία), roj. l. 384, umrl l. 322: Ci., N. idr. Od tod adj. Dēmosthenicus 3 Demostenov, demostenski: Aus. Adv. Dēmosthenicē demostensko: Prisc.

diadūmenus (diadūmenos) -ī, m (gr. διαδούμενος) = diadēmātus: Sen. ph., Plin. — Kot priimek Antoninus Diadumenus Antonin Diadumen (z diademom ovenčani), sin cesarja Makrina, roj. l. 202 po Kr. in nastavljen že kot deček; umorjen l. 218: Lamp.

Dicta -ae, f ali Dictē -ēs, f (Δίκτη) Dikta, gorovje na Kreti, baje Jupitrov roj. kraj: Plin. Od tod adj. Dictaeus 3 (Δικταῖος) na Dikti: antrum V., rex (= Iuppiter) V., Dict. Iuppiter Min.; pesn. = kretski: Curetes Lucr., arva, nymphae, saltus V., rex (= Minos) O., rura O., arundo, pennae (Kretčanov, slovitih lokostrelcev) Sil., Dictaeae (= Ariadnaeae, gl. Ariadnē) astra coronae Cl.

Dīnarchus -ī, m (Δείναρχος) Dejnarh, atiški govornik iz Korinta (roj. l. 361, umrl l. 290), Demostenov posnemovalec in naslednik: Ci.

Diogenēs -is, acc. -em in -ēn, m (Διογένης) Diogen,

1. D. (Apollōniātēs) Diogen iz Apolonije na Kreti, naravoslovec jonske šole, Anaksimenov učenec, avtor knjige περὶ φύσεως, kjer uči, da je zrak prvina vesoljstva: Ci.

2. D. (ὁ Κύων), kiniški filozof, Antistenov učenec v Atenah, roj. l. 404 v Sinopi, umrl l. 323 v Korintu: Ci., Val. Max., Iuv.

3. D. (ὁ Βαβυλώνιος) iz Selevkide, stoik, Hrizipov učenec, Karneadov in Lajlijev (Laelius) učitelj, poslanec v Rimu l. 155 skupaj s Karneadom in Kritolajem: Ci.

4. prijatelj Marka Kajlija Rufa: Ci.

5. grški kipar: Plin.

6. grški slikar: Plin.

Diōn, lat. Diō, -ōnis, m (Δίων) Dion,

1. D. Syracosius Dion Sirakuški, Hiparinov sin, roj. l. 409, svak sirakuškega tirana Dionizija I. Ko je Sirakužane rešil pred Dionizijevo tiranijo, so ga l. 353 v zaroti ubili: Ci., N.

2. neki akademski filozof: Ci.

3. neki stoik: Ci.

4. D. Colophonius Dion iz Kolofona, pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. D. Halaesīnus Dion Haležan: Ci.

6. D. Neapolītēs Dion iz Neaplja, sloviti matematik: Aug.

Dionȳsius² -iī, m (Διονύσιος) Dionizij, grško moško ime. Poseb.

1. D. superior Ci. ali prior N. Dionizij starejši iz Sirakuz, roj. l. 431; po zmagovitih bojih s Kartažani je postal l. 406 tiran v Sirakuzah; umrl l. 367: L., Val. Max., Iust., Gell.

2. Dionizij mlajši, sin in naslednik 1.; na njegovem dvoru je bival Platon. L. 357 ga je izpodrinil Dion, l. 343 še Timoleont, potem je živel kot izgnanec in reven šolnik v Korintu: N., Val. Max., Iust.

3. D. Hērācleōtēs Dionizij iz Herakleje, Zenonov učenec, najprej stoik, potem epikurejec (v Ciceronovem času): Ci.

4. tebanski glasbenik citrar: N.

5. Cassius D. Kasij Dionizij iz Utike; ok. l. 60—50 je prevajal spis o poljedelstvu Magona iz Kartagine: Varr., Col.

6. D. Magnēs Dionizij iz Magnezije, azianski govornik v Ciceronovem času: Ci.

7. Atikov osvobojenec: Ci. ep.

8. izobražen Ciceronov suženj: Ci. ep.

9. ime sužnja: H.

10. grški zdravnik: Plin.