Cinna -ae, m Cina, priimek Kornelijevega in Helvijevega rodu. Poseb.
1. L. Cornelius Cinna Lucij Kornelij Cina, konz. l. 87 in 86, Marijev pristaš, krut mož, l. 84 so ga ubili njegovi vojaki: Ci., Vell.; apel. Cinna = krutež, nasilnež, divjak: tyrannum Cinnamque appellantes S. fr. Od tod adj. Cinnānus 3 Cinov: cruor (krvava doba) Ci., tumultus N., partes (stranka, pristaši) N., Vell.
2. istoimenski sin prejšnjega, pretor l. 44, Cezarjev svak, vendar njegov politični nasprotnik in eden njegovih morilcev: Ci., Val. Max., Suet.
3. L. ali Cn. Corn. Cinna Lucij (ali Gnej) Kornelij Cina, sin prejšnjega, dvakrat pomiloščen od Avgusta: Sen. ph.
4. C. Helvius Cinna Gaj Helvij Cina, tr. pl. l. 44, Cezarjev pristaš, Vergilijev in Katulov prijatelj, pesnik, napisal je mali ep „ Smyrna“; umorjen pri Cezarjevi pogrebni slovesnosti, ker so ga zamenjali s Cino pod 2.: V., Cat. Plin. iun.
Zadetki iskanja
- Claudius (vulg. Clōdius) 3 Klavdij(ev), Klodij(ev), ime prvotno sab. rodu, ki se je l. 504 pod Ato Klavzom (Atta Clausus = Appius Claudius) priselilo v Rim in bilo sprejeto med patricije; rod je bil slaven po stanovitnosti in odločnosti, nič manj pa tudi po ošabnosti in sovraštvu do plebejcev. Pozneje se je od njega odcepila ter poplebejila veja (njen najimenitnejši rod so bili Marcellī) in nekateri Klavdiji so se imenovali Clōdiī. Izmed patricijskih Klavdijev so najznamenitejši:
1. Appius Claudius Sabinus Apij Klavdij Sabin(ec), ki se je l. 504 preselil v Rim: L., T., Suet.
2. njegov sin Appius Claudius Sabinus, konz. l. 471: L.
3. Appius Cl. Regillensis Crassus Apij Klavdij Regilski Kras, sin 2., decemvir l. 450, znan po svojem silovitem ravnanju z Virginijo: L.
4. App. Cl. Crassus, diktator v vojni s Herniki l. 362: L.
5. Ap. Cl. Caecus (Slepi), ki je kot cenzor l. 312 zgradil cesto, poimenovano po njem via Appia, in vodovod; prvi znani rim. prozaik, sloveč tudi zaradi govora, s katerim je l. 281 preprečil premirje s Pirom: Ci., L., Sen. ph., T. idr.
6. P. Cl. Pulcher Publij Klavdij Pulher, sin 5., kot konz. l. 249 je dal pri Drepanu potopiti svete kokoši: Ci., L. epit., Val. Max., Gell.
7. iz rodbine Pulhrov so poseb. znani še trije bratje
a) App. Cl. Pulcher, z Lukulom l. 70 v Aziji, Ciceronov nasprotnik; l. 49 je s Pompejem bežal pred Cezarjem in umrl na Evbeji: Varr., Ci., Lucan., Gell.
b) C. Cl. Pul. Gaj Klavdij Pulher, l.56 propretor v Aziji: Ci.
c) P. Clodius Pul. Publij Klodij Pulher, ki se je s Ciceronom zasovražil od svoje blaznosti v svetišču dobre boginje (Bona Dea) ter kot tr. pl. l. 59 izpeljal pregon svojega nasprotnika; l. 53 ga je kot kandidata za konzulstvo Milon pri pouličnem spopadu ubil: Ci., Vell., Suet. Njegova sestra Clōdia Klodija s priimkom Quadrantāria Kvadrantarija (gl. quadrantārius), poročena s Kvintom Metelom Celerom, huda Ciceronova sovražnica, je bila ljubica Marka Celija in Katúla: Ci.
8. neko Klavdijo Kvinto (Claudia Quinta) omenjajo: Ci., L., Val. Max., Aur. Kot književniki so vredni omembe:
9. Claudius Klavdij, ki je polatinil gr. pisane letopise Gaja Acilija Glabriona; prevod je bil Liviju zgodovinski vir: L.
10. Q. Cl. Quadrīgārius Kvint Klavdij Kvadrigarij, rim. letopisec, Sulov in Sizenov sodobnik, tudi vir Liviju, ki ga kratko imenuje Claudius: L., Vell., Gell.
11. Cl. Mamertīnus Klavdij Mamertin
a) sicer neznan govornik ob koncu 3. st. po Kr., napisal (ohranjen) hvalilni spis na cesarja Maksimijana in njegovega sovladarja Dioklecijana.
b) govornik v 2. pol. 4. st. po Kr., napisal (ohranjeno) zahvalnico ces. Julijanu, ki mu je podelil konzulstvo: Amm. — Za druge veje tega rodu (npr. za Marcele, Nerone) prim. ta gesla. Neronovega rodu je Tib. Claudius Drusus Nero Germanicus Tiberij Klavdij Druz Neron Germanik, kot (4.) rim. cesar (od l. 41 do 54 po Kr.) kratko imenovan Claudius, roj. l. 10 pred Kr. v Lugdunu, zastrupljen od svoje žene Agripine: Sen. ph., Plin., T., Suet. — Kot adj. Claudius (Clōdius) 3 Klavdijev (Klodijev): gens L., tribus L., V., Serv. okraj na fidenskem ozemlju, via Cl. O. stranska cesta Kasijeve ceste (via Cassia) v južni Etruriji, aqua Cl. Suet., Front. od Kaligule začeti in od ces. Klavdija zgotovljeni vodovod, lex Cl. (ces. Klavdija) T., leges Clodiae (ljudskega tribuna Klodija) Ci., porticus Claudia Mart. Od tod nadaljnje tvorbe: Claudiānus 3 Klavdijev: castra (Apija Klavdija Pulhra) L., cometes Sen. ph. za ces. Klavdija vidna, tempora (ces. Klavdija) T.; vulg. Clōdiānus 3 Klodijev (= ljudskega tribuna Klodija): crimen (njegov uboj) Ci., operae (njegovi pomagači) Ci., incendia (od njega povzročeni) Ci.; redko Claudiālis -e Klavdijev (= ces. Klavdija): flamonium T. - Codrus -ī, m (Κόδρος) Koder,
1. zadnji at. kralj: Ci.
2. slab pesnik, Vergilijev nasprotnik: V. - commūtābilis -e (commūtāre)
1. spremenljiv, nestalen: verbi principia Varr., vitae ratio Ci., res publica Ci.; adv. commūtābiliter spremenljivo, na spremenljiv način: Boet.
2. ret. exordium c. spremenljiv uvod = obraten uvod, zasukljiv uvod (ki ga lahko nasprotnik z majhno spremembo uporabi v prid svoji stranki): Ci., Q. - Cornēlius 3 Kornelij(ev), ime enega najznamenitejših rimskih rodov, ki mu pripadajo številne rodbine: patricijske (Cethegi, Dolabellae, Lentuli, Maluginenses, Rufi, Scipiones, Sullae) in plebejske (Balbi, Cinnae, Mammulae, Merulae idr.). Najbolj znani so:
1. P. Cornelius Scipio Publij Kornelij Scipion, konzul l. 218, premagan od Hanibala ob Ticinu, padel l. 212 v Hispaniji: L.
2. njegov sin P. Corn. Scipio Africanus maior Scipion Afričan (Afriški) starejši, v znanostih izobražen mož in nadarjen govornik, konzul l. 205, izvrsten vojskovodja, ki je premagal Kartažane v Hispaniji in l. 202 Hanibala pri Zami v Afriki (od tod častni vzdevek Africanus); pozneje legat svojemu bratu Luciju Korn. Scipionu, umrl l. 183: Ci., L. idr. Apel. Āfricānī možje, kakršen je bil Korn. Scipion Afričan starejši: Ci.
3. njegov brat L. Corn. Scipio Asiaticus Lucij Korn. Scipio Aziatik (Azijski) je l. 190 premagal Antioha pri Magneziji v Aziji (od tod častni vzdevek Asiaticus): Ci., L.
4. P. Corn. Scipio Aemilianus Africanus minor Numantīnus P. Korn. Scipion Emilijan Afričan mlajši Numantijski, roj. l. 185 kot drugi sin Lucija Emilija Pavla, posinovljen od Scipiona Afričana starejšega, eden najbolj blagih in tako v znanostih kakor v umetnostih izvedenih mož v času rimske demokracije, hraber vojak in izvrsten vojskovodja; 17 let star se je l. 168 junaško bojeval pri Pidni na strani svojega očeta, l. 146 je osvojil Kartagino in l. 133 Numancijo (zato Africanus in Numantinus). Dasi je bil v svaštvu z Grakhoma, je vendarle nasprotoval njunim nameram in ko je l. 129 nenadoma umrl, so imeli voditelje ljudske stranke (poseb. Papirija Karbona) za njegove morilce: Ci. idr.
5. P. Corn. Scipio Nasīca P. Korn. Scipion Nazika je l. 204 pripeljal v Rim kip „velike matere“ (Magna mater); l. 193 se je bojeval v Hispaniji; konzul l. 191: L.
6. P. Corn. Scipio Nasīca Corculum (gl. corculum) P. Korn. Scip. Naz. Korkul (Razboriti), zet starejšega Scipiona Afričana, se je l. 168 boril pri Pidni in kot konzul l. 155 podjarmil Dalmatince: L. epit., Aur.
7. P. Corn. Scipio Nasīca Serāpiō(n) (gl. Serāpiō[n]) P. Korn. Scip. Naz. Serapion, konzul l. 138, kot nasprotnik Grakhov je vodil ljudstvo zoper Tiberija Grakha, ki je pri tem padel: Ci. ep., L. epit., Val. Max.
8. Cornelia Kornelija,
a) najmlajša hči Scipiona Afričana starejšega, poročena s Tiberijem Sempronijem Grakhom, mati Grakhov: Ci, Q.
b) hči starejšega Lucija Kornelija Cine, Cezarjeva žena in Julijina mati, umrla l. 68: Suet.
9. L. Corn. Sulla, Faustus Corn. sulla in P. Corn. Sulla, gl. Sulla.
10. Corn. Nepōs, gl. nepōs. — Pl. Scipiones Scipioni: Ci. — Kot adj. Cornēlius 3 Kornelijev: leges Ci. idr. Kornelijevi zakoni (v obilnem številu sproženi od raznih Kornelijev, poseb. od Lucija Kornelija Sule), Forum Cornelium ali Cornelii Ci., Plin., gl. forum. — Od tod adj. Cornēliānus 3 Kornelijev: Castra Cornēliāna ali Cornēlia, gl. castrum; kot subst. Cornēliāna -ae (sc. oratio), f govor za Kornelija, ki ga je imel Ci. za nekega Gaja Kornelija ter ga je pozneje obdelal in izdal v dveh govorih: nostra in Corneliana, in Corneliana secunda Ci., in Corneliana prima M. - dēcertō -āre -āvī -ātum
I. intr.
1. (o vojski) odločilen boj biti, boriti (bojevati) se (na življenje in smrt): Suet., si iterum experiri velint, se iterum paratum esse decertare C., decertandi fortitudo Ci., animi … obstinati ad decertandum fuerant L., pronus ad decertandum T.; pogosto z abl. instrumenti: armis, pugnā C., proelio C., Vell., manu Ci., ferro inter se comminus Ci., ferro in ultima O., missilibus telis T., acie, navali acie, navali proelio Front.; nasprotnik v abl. s cum: id agerent, ne cives cum civibus armis decertarent C., cum toto exercitu (Caesaris) d. Hirt.; pesn. (o živalih): d. cornu cum mare (o ovnu) O.; (o stvareh) z dat.: praeceps Africus decertans aquilonibus H.; s praep. contra ali adversus: vi et armis contra vim Ci., adversus Corcyraeos Front. Kako? z adv. ali abl.: d. cum acerrimis nationibus … proeliis felicissime Ci., d. impigre Aur., pari condicione belli d. cum aliquo C., hoc animo (s takim pogumom) est decertandum, ut … Auct. b. Alx. Za kaj? pro libertate vitae periculo Ci., cum duobus ducibus de imperio in Italia est decertandum Ci.
2. occ. boriti (bojevati) se v telovadni tekmi: ludicra virginum inter se decertantium Mel.
3. pren. z besedami bojevati se, odločiti (odločati): is locus, ubi Demosthenes et Athenienses inter se decertare soliti sunt Ci., an decertare mecum voluit contentione dicendi? Ci., sunt duo genera decertandi, alterum per disceptationem, alterum per vim Ci., qua de re iure decertari oporteret, armis non contendere Ci., erat non iure, non legibus, non disceptando decertandum … , armis fuit … dimicandum Ci., et cum consulibus et cum multis consularibus tanta contentione decertavi, quanta numquam antea ulla in causa Ci. ep., neque quisquam de se, de patria hodierno die decertari putat Ci.
— II. trans. (toda le v participih)
1. prebojevati (prirediti, izvesti) tekmovanje (boj) za kaj: ad eas laudes decertandas venisse Gell. da bi priredil to tekmovanje (boj) v pohvalnih govorih.
2. z bojevanjem utruditi: ventis ut decertata aequora residunt Stat., regna profanis decertata odiis Stat., decertati labores Ci. - Dēiotarus -ī, m (Δηϊόταρος) Deiotar,
1. galatski tetrarh, po Pompeju kralj v Mali Armeniji, prijatelj Rimljanov, v državljanski vojni Cezarjev nasprotnik. Ko je bil l. 45 obtožen, da je Cezarju stregel po življenju, ga je Cicero (ne vemo, s kakšnim uspehom) zagovarjal: Ci., C., Auct. b. Afr., Lucan., T.
2. njegov istoimenski sin: Ci. — Od tod adj. Dēiotariānus 3 deiotarski: oratio Serv. za Deiotara. - Dēmādēs -is, acc. -ēn, m (Δημᾱ́δης) Demad, slavni atenski državnik in govornik, Demostenov nasprotnik: Ci., N., Q.
- Dīviciācus (Dēviciācus) -ī, m Diviciak (Deviciak), vplivni prvak pri Eduvcih, Cezarjev prijatelj, nasprotnik svojega brata Dumnoriga: C.
- Domitius 3 Domicij(ev),
A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:
I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.
1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.
2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.
3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.
4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.
5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.
6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.
7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.
8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.
9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.
10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:
1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.
2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —
II. Calvīnī = Plešci.
1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.
2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:
1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.
2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.
3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.
4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug. - Drūsus -ī, m (kelt.; prim.: Drusus, hostium (sc. Gallorum) duce Drauso comminus trucidato, sibi posterisque cognomen invenit Suet.) Druz, priimek rodu Livijev in Klavdijev. Poseb. znani so:
1. M. Livius Drusus Mark Livij Druz, tr. pl. l. 122, hud nasprotnik svojega tovariša G. Grakha; konzul l. 112: Ci., Fl.
2. njegov sin, poštenjak, izvrsten govornik; čeprav je prijateljeval s plemstvom, je l. 91 kot tr. pl. obnovil nekaj zakonov Grakhov, npr. zakon o razdelitvi zemljišč, poseb. pa zakon de civitate sociis danda. Kvint Varij ga je zato umoril, kar je dalo povod zavezniški vojni: Ci., Vell., Aur.
3. Nero Claudius Drusus Neron Klavdij Druz, nav. le Drusus, sin Klavdija Nerona (ali Avgusta) in Livije, Tiberijev brat, roj. l. 38, v času, ko je bila Livija še poročena z Avgustom. Leta 15 je porazil Rete v Tridentskih Alpah; pri 25 letih je kot namestnik v Germaniji prevzel vodstvo vojne in več let zmagoval. Umrl je l. 9 na vojnem pohodu med Labo in Zalo zaradi bolezni ali po padcu s konja. Zapustil je dva sinova: Germanika in Klavdija, poznejšega cesarja: H., T., Suet.
4. Drusus Caesar Druz Cezar, edini Tiberijev sin iz zakona z Vipsanijo Agripino, konzul l. 15 in 21. Leta 23 ga je Sejan zastrupil: T.
5. Drusus, Germanikov sin, zaradi svoje in bratove priljubljenosti med ljudstvom je vzbudil cesarju Trajanu zavist, zaradi česar ga je ta dal l. 33 po Kr. zapreti v svoji palači na Palatinu; tam je izstradan umrl: T., Suet. — Ženske iste rodbine:
1. Livia Drūsilla (demin.) Livija Druzila, žena Tiberija Klavdija Nerona, ki jo je l. 38 prepustil Oktavijanu. Spletkarska ženska je imela svojega drugega moža popolnoma v oblasti. Po njegovi smrti (l. 14 po Kr.) je pri svojem sinu, cesarju Tiberiju, izgubila ves vpliv; umrla je l. 29 po Kr. v starosti 84 let: T.
2. Iūlia Drūsilla Julija Druzila, najmlajša Germanikova hči; njen prvi mož je bil Gaj Kasij Longin, drugi pa Emilij Lepid. Njen brat, cesar Kaligula, s katerim je menda imela incestno razmerje, jo je dal po smrti pobožiti: T., Suet. — Adj. Drūsiānus ali Drūsīnus 3 Druzov: fossa Drusiana T. ali fossae Drusinae Suet. Druzov prekop; Neron Klavdij Druz ga je dal napraviti, da bi združil staro in novo reko Islo. - Fabius 3 Fábij(ev), ime starega rimskega patricijskega rodu. Po mitu so bili Fabijci Removi družabniki pri Luperkalijah: O., Aur. Najbolj znani so:
1. Q. Fabius Vibulānus Kvint Fabij Vibulan, konzul l. 485 in 482, padel l. 480 v Etruriji: L.
2. njegov brat Caeso Fabius Vibulānus Cezon Fabij Vibulan, konzul l. 484 in 479 ponudil se je, da bi s svojimi sorodniki branil mejo proti Vejem; padel l. 477 s 306 Fabijci ob Kremeri: L.
3. Q. Fabius Vibulānus, edini Fabijec, ki je preživel poraz ob Kremeri, konzul l. 467 in z Apijem Klavdijem član sveta decemvirov: L.
4. Q. Fabius Ambustus Kvint Fabij Ambust; kot poslanec se je l. 391 udeležil boja proti Galcem pri Kluziju in s tem dejanjem povzročil hud poraz ob Aliji: L.
5. Q. Fabius Rulliānus Kvint Fabij Rulijan (posinovljenec iz Rulijevega rodu) se je odlikoval v vojnah s Samniti (od l. 330 do 290): L. Aur.
6. njegov sin Q. Fab. Gurges Kvint Fabij Gurgit (= Potratnik, vzdevek po njegovem potratnem življenju) je bil poveljnik v samnijskih vojnah in je padel, tretjič konzul, l. 265 pri Volzinijih v boju z upornimi sužnji: Fl.
7. Q. Fabius Maximus Verrucōsus Kvint Fabij Maksim Verukoz (=Bradavičnik, zaradi bradavic na obrazu), slavni Hanibalov nasprotnik v 2. punski vojni; s previdnim načinom bojevanja si je prislužil častni vzdevek Cunctator = Obotavljalec, konzul l.233, prodiktator l.217, umrl l.203: Enn. ap. Ci., L., Pr., Plin.
8. Q. Fabius Maximus, njegov sin, konzul l. 213, je osvojil Arpe v Apuliji: L.
9. Q. Fabius Maximus Aemiliānus Kvint Fabij Maksim Emilijan (sin hrabrega Lucija Emilija Pavla, brat Scipiona Emilijana), kot konzul l.145 služil v vojni zoper Viriata, Polibijev prijatelj: Ci., L.
10. njegov sin Q. Fabius Maximus Allobrogicus (Alobroški), učenjak, konzul l.121; premagal je Alobroge v Galiji; kot cenzor je l. 111 iz alobroškega plena na sveti cesti (sacra via) blizu Numove palače (regia) zgradil čudovit slavolok, po njem imenovan: fornix Fabius (Fabii, Fabianus) Ci., Vell., Val. Max., Sen. ph., Q., Fl.
11. Paullus Fabius Maximus Pavel Fabij Maksim, roj. ok. l. 44, konzul l. 11, Ovidijev prijatelj in sorodnik, tudi Horacijev znanec, po svoji ženi Marciji v svaštvu s cesarjem Avgustom, čigar zaupnik je bil v zadnjih dneh: H., O., T.
12. Q. (ali Num.) Fabius Pictor Kvint (Numerij) Fabij Piktor, roj. ok. l. 254 bojeval se je proti Galcem in Hanibalu ter v grščini napisal prvo rimsko zgodovino, ki je služila kot glavni vir Liviju: L., Plin.
13. Fabius Rusticus Fabij Rustik, retor, prijatelj Seneke starejšega, napisal je Neronovo zgodovino: T.
14. M. Fabius Quintilianus, gl. Quīntiliānus.
15. Fabius Persicus Fabij Perzik, konzul l. 32 po Kr., zloglasen razuzdanec: Sen. ph., Iuv. — Kot adj. = fabijski, Fabijev: lex Ci. idr., fornix Fabius Ci. (gl. pod 10), Fabia (tribus) H. fabijsko okrožje, najštevilnejše vaško okrožje. Od tod Fabiānus 3 fabijski, Fabijev: fornix Fabianus Ci., ali arcus Fabianus Sen. ph = fornix Fabius, Fabiani milites N. (pod 7 navedenega Fabija); tudi posinovljensko ime oseb, ki jih je fabijski rod sprejel za svoje, npr. Valerius Fabianus: T.; v pl. subst. Fabianī -ōrum, m ljudje iz fabijskega okrožja: Suet. - Fannius 3 Fánij(ev), ime rimskega plebejskega rodu. Poseb.
1. C. Fanius Gaj Fanij, tr. pl. l. 187 je bil za obsodbo L. Scipiona Azijskega: L.
2. C. Fann. Strabo Gaj Fanij Strabon, sin prejšnjega, je l. 161 predlagal zakon (lex Fannia) zoper potratnost: Gell., Macr.
3. C. Fann., sin prejšnjega, tr. pl. l. 142, konzul l. 122, govornik, nasprotnik G. Grakha.: Ci., Vell.
4. M. Fann. Mark F., eden izmed sodnikov v pravdi Seksta Roscija Amer.: Ci.
5. C. Fann., tr. pl. l. 58, Cezarjev nasprotnik: Ci.
6. nekega Fanija omenja kot nasprotnika svojih satir H.
7. C. Fann., ime dveh zgodovinopiscev; starejši je živel za časa Scipiona mlajšega (Emilijana): Ci., mlajši za časa Plinija: Plin. iun.; istoimenski stric prvega je bil govornik: Ci.
8. Fannia Fanija, Trazejeva in Arijina hči: Plin. iun. — Od tod adj. Fannianus 3 Fanijev, fanijevski: Ci. ep., Plin. - Fūfius 3 Fúfij(ev), ime rim. plebejskega rodu iz Kal (Calēs). Poseb.
1. Q. Fūfius Calēnus Kvint Fufij Kalen (= iz Kal), nasprotnik Tiberija Grakha: Ci.
2. L. Fuf. Lucij Fuf., je l. 98 M. Akvilija tožil izsiljevanja; toženca je zagovarjal sloveči govornik M. Antonij: Ci.
3. Q. Fūf. Calēnus, tr. pl. l. 61, je sodnike pripravil do tega, da so obtoženega Klodija oprostili; l. 59 je kot pretor držal s Cezarjem ter mu dobro služil v galski in državljanski vojni. Konz. l. 47, po Cezarjevi smrti Antonijev pristaš, umrl l. 41: Ci., C., Hirt.
4. C. Fuf. Geminus Gaj Fuf. Gemin, konz. l. 29 po Kr., Livijin ljubljenec, pozneje na Tiberijevo povelje usmrčen: T.
5. Fūfius, neki gledališki igralec: H. - Ganymēdēs -is, redko -ī, acc. -em in -ēn, m (Γανυμήδης) Ganimed, sin trojanskega kralja Troja (Trōs), mladenič, ki ga je Jupiter zaradi njegove lepote dal odnesti na Olimp, kjer ga je postavil za svojega točaja: CI., O.; metaf. ozvezdje Ganimed = ozvezdje Vodnar, Vodolij: CI., HYG. – Od tod adj. Ganymēdēus 3 Ganimedov, ganimedski: comae MART., chorus MART. lepi sužnji (strežniki), fabulae LACT. – Kot nom. propr. Ganymēdēus -ī, m Ganimedej, Egipčan, Cezarjev nasprotnik: AUCT. B. ALX.
- Gellius 3 Gélij(ev), ime rim. (prvotno samnitskega) rodu, izmed katerega so najbolj znani:
1. Gellius Statius Gelij Stacij, samnitski vojskovodja l. 306: L.
2. Gell. Egnatius Gel. Egnacij, samnitski vojskovodja l. 295 pri Sentinu: L.
3. L. Gell. Publicola Lucij Gel. Publikola, konz. l. 72, Verov nasprotnik, se je bojeval zoper Sirakužane, zoper Spartaka in pod Pompejem zoper morske roparje. Bil je tudi govornik in pravnik: CI., FL.
4. istoimenski sin prejšnjega, konz. l. 36, je bil najprej Brutov, nato Antonijev pristaš; na njegovi strani se je udeležil bitke pri Akciju: VAL. MAX.
5. Gell. Publicola, Klodijev privrženec: CI.
6. Aulus Gellius Avel Gelij, slovničar v 2. stol. po Kr., pisatelj nam ohranjenega dela „Noctes Atticae“ (v 20 knjigah). - Genucius 3 Genúcij(ev), prastar, zelo razširjen rim. rod, sprva patricijski, pozneje tudi plebejski. Poseb. znani so:
1. Cn. Genucius Gnej Genucij, tr. pl. l. 473, zagovornik legis agrariae: L.
2. T. Gen. Augurinus Tit Gen. Avgurin, cenzor l. 451: L.
3. M. Gen. Augurinus Mark Gen. Avgurin, konz. l. 445., Kanulejev nasprotnik: L.
4. Cn. Gen. Augur., vojaški tribun l. 399 in 396, padel v boju s Kapenci in Falerijci: L.
5. L. Gen. Aventinensis Lucij Gen. Aventinski, vnuk prejšnjega, plebejec, konz. l. 365 in 362, padel v boju s Herniki: L.
6. C. Gen. Clepsina Gaj Gen. Klepsina, plebejski konz. l. 276 in 270, je zadušil upor kampan(ij)ske legije v Regiju: VAL. MAX.
7. M. Gen., vojaški tribun l. 193, padel v boju z Bojci: L.
8. Gen. Cipus Gen. Cip, pretor; ker mu je bilo prerokovano, da bo kralj, je šel prostovoljno v dosmrtno pregnanstvo: O., VAL. MAX., PLIN. - Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.
1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.
2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.
3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.
4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.
5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78). - labeō -ōnis, m (labea) človek z veliki ustnicami, šobast človek, šob(av)ec: Arn. — Soobl. labiō -ōnis, m (iz labia): Verr. ap. Char. — Kot nom. propr. Labeō -ōnis, m Lábeon (Šobec (Šoba), Štular (Štula)), priimek rodu Antistijev, Atinijev, Fabijev in Segulov: Plin. Poseb. znani so:
1. Q. Fabius Labeo Kvint Fabij Labeon, ki je kot pretor l. 189 osvobodil 4000 rim. ujetnikov na Kreti in osvojil likijsko mesto Telmés (Telmessos), konz. l. 183: L.
2. Q. Antistius Labeo Kvint Antistij Labeon, sloveč pravnik, prostodušen človek, Avgustov politični nasprotnik; Avgust ga je kljub temu zelo čislal: T., Suet.
3. Pomponius Labeo Pomponij Labeon, poveljnik v Meziji, sodobnik cesarja Tiberija: T.
4. Attius (Accius) Labeo Atij (Akcij) Labeon, ki je precej ozkosrčno polatinil Homerjeve pesnitve: Pers.
5. Cornelius Labeo Kornelij Labeon, lat. slovničar in starinoslovec, menda iz Avgustovega obdobja: Macr., Serv. Nekega sicer neznanega Labeona omenja: H. (Sat. 1, 3, 82). - Labiēnus -ī, m (labium) Labién = Ustnati, priimek Atijevega rodu. Najbolj znana sta:
1. T. Attius Labienus Tit Atij Labien, tr. pl. l. 63, Cezarjev legat v Galiji, l. 50 namestnik v Tostranski Galiji (Gallia togāta). L. 49 je prestopil k Pompeju, se boril pri Farzalu in Tapsu ter padel l. 45 pri Mundi: Ci., C., Hirt. Od tod adj. Labiēniānus 3 Labiénov: milites Auct. b. Afr.
2. T. Attius Labienus, zajedljiv govornik (zato so ga porogljivo imenovali Fabbienus Fabién = Besnež), vnet republikanec, v pisani in govorjeni besedi hud Avgustov nasprotnik: Sen. rh., Q., Suet.