Franja

caracalla -ae, f in caracallis -is, f (gal.) do gležnjev segajoč plašč z oglavnico (kapuco): Hier.; pri Rimljanih ga je uvedel ces. Mark Avrelij Antonin (Basijan) (caracalla Antoniana Lamp.); od tod njegov priimek Caracalla Karakala: Aur., Aus.

Caralis -is, f (Κάραλις) Karalis, mesto in istoimensko predgorje na Sardiniji (zdaj Cagliari): Mel. (tudi Cararis), Plin., Fl., Cl. ali Calaris -is, f (Κάλαρις) Kalaris: Varr. fr. ali Caralēs -ium, f Karale (pl.): L., Auct. b. Afr., Prisc., Prob. Od tod adj. Caralītānus in Calarītānus 3 karalski, kalarski: ager L., promunturium Plin.; subst. Caralītānī -ōrum, m Karalci, preb. Karal: C., Plin.

cārduēlis -is, f (cārduus) osatica, lisec, lišček: Plin., Prob., Serv., Isid. — Soobl. cārdēlis -is, f: Petr.

Carmenta -ae, f in Carmentis -is, f (carmen1) Karmenta, Karmentis = Prerokinja, mitološka Evandrova mati: L., O., Hyg.; prvotno staroit. božanstvo s svetiščem ob vznožju Kapitolijskega griča in z žrtveniki pri dvojno obokanih Karmentskih vratih (porta Carmentālis): V., Gell. En obok teh vrat se je pozneje imenoval porta scelerata, ker so tam skozi odšli Fabiji v boj proti Vejanom in v smrt: L., O. — Od tod adj. Carmentālis -e Karmentin, karmentski (Karmentski): flamen Ci., potra V. Subst. Carmentālia -ium, n (sc. sacra) karmentalije, Karmentin praznik, ki so ga obhajale rim. žene 11. in 15. I.: Varr., O. Carmentāriī -ōrum, m Karmentini svečeniki, ki so zapisovali Karmentine prerokbe: Serv.

Carthāgō¹ (Karthāgō) -inis, loc. -ine, redkeje -inī, f (Καρχηδών, dor. Καρχαδών iz fen. Karthad-hadtha = Novo mesto, od tod Carthago pri Serv. = Carthada)

1. Kartagina, naselbina fen. mesta Tira v bližini današnjega Tunisa, ki naj bi jo ustanovila kraljeva vdova Didona ali Elisa (Dīdō, Elis[s]a) okoli l. 888. Kartagino je l. 146 razdejal Scipion ml. Afričan. Pozneje so jo Rimljani ponovno postavili in je bila v cesarski dobi po obsegu in blagostanju drugo mesto za Rimom: Ci. idr.

2. Carthāgō nova Nova Kartagina (Cartagena), podružnično mesto stare Kartagine, ki ga je l.227 ustanovil Kartažan Hasdrubal, l.210 pa osvojil Scipion st. Zatem je postalo prestolnica pretorja tarakonske Hispanije: Ci. idr. Zaradi obilja žukovine (bot. spartum), ki je rasla v mestni okolici, imenuje Plin. to mesto Carthāgō spartāria (žukovinska Kartagina). — Od tod adj. Carthāginiēnsis (Karthāginiēnsis) -e
a) kartaginski, kartažanski, iz (stare) Kartagine, punski: Carthaginienses fratres Pl., bellum Car. primum Ca. fr. prva punska vojna, secundum ac postremum bellum Car. S. fr. druga in tretja punska vojna; subst. sg. Carthāginiēnsis (Karthāginiēnsis) -is, m in f Kartažan, Kartažanka: Enn. ap. Ci., Hanno Kar. Pl., Hannibal Kar. N.; sg. kolekt.: Arpini... adversus Carthaginiensem arma verterunt L., Carthaginiensi nihil civilis roboris est L.; večinoma v pl. Carthāginiēnsēs (Karthāginiēnsēs) -ium, m Kartažani: N., L. idr., Carthaginienses fraudulenti et mendaces Ci.
b) novokartaginski, novokartažanski, iz nove Kartagine: ager Varr., conventus Plin. — Pozna soobl. Carthāginēnsis -e: Vulg., Cod. I.

castimōniālis -e (castimōnia) posten: Pall.; subst. castimōniālis -is, f redovnica, nuna: Aug.

Caunus (Caunos Plin., Stat. ) -ī, f (Καῦνος) Kaven, primorsko mesto v Kariji: Ci., Mel.; po mitu ga je ustanovil Caunus (Kaven), sin Mileta (torej miletska naselbina) in Kiane (Cyane = morje) ter Biblidin (Astartin) brat: O. Od tod adj.
a) Cauneus (Caunius) 3 iz Kavna, kavenski = karski; poseb. Cauneae -ārum, f (sc. ficūs) karske smokve: Ci. idr., aedilis non trium caunearum Petr. niti fige vreden; subst. Cauniī -ōrum, m Kavenci, preb. Kavna: Ci.
b) Caunītēs -is (Καυνίτης) kavenski: sal Plin.

cēnsuālis -e (cēnsus) ki se tiče cenitve imetja, cenitven: functiones Cod. Th., professiones (napovedi) Dig., forma (red) Ulp. (Dig.) Od tod subst.

1. cēnsuālis -is, m (sc. scriba) sestavljavec cenitvenih zapiskov, listin : Symm., Cod. Th.; od tod zopet adj. cēnsuālis -e ki se tiče sestavljavcev cenitvenih zapiskov: Cod. Th.

2. cēnsuālēs -ium, m (sc. libri) cenitveni zapiski Tert.

cervīcal -ālis, n (cervīx) (pod)vzglavje: Cels., Petr., Plin. idr. — Soobl. cervīcāle -is, n: Cass.

Choaspēs -is in -ī, acc. -ēn in -in, abl. -ē, m (Χοάσπης) Hoasp,

I. rečno ime.

1. reka pri Suzah: Tib., Cu., Plin. — Soobl. Choaspis -is, m: Isid.

2. indijska reka: Cu.

— II. osebno ime: amnigena Choasp. (neki Kolhijec) V al. Fl.

chromis -is, m (gr. χρόμις) „hrzavka“, morska riba, ki ima nekakšen hrzajoč glas: O., Plin. — Nom. propr. Chromis -is, acc. -im, pesn. -in, m (Χρόμις) Hromis,

1. govoreče ime Kentavra = Hrzač: O.

2. ime Satira = Meketač: V. Sicer tudi ime raznih oseb: Enejevega tovariša: V., Herkulovega sina: Stat., Finejevega tovariša: Stat.

chrȳsanthemon -ī, n (gr.χρυσάνϑεμον) bot. volovsko oko: Plin. — Soobl. chrȳsanthes -is, n (χρυσανϑές): Ps.-V. (Culex).

cochlear (coclear) -āris, n (iz *coc[h]leāli: coc[h]lea I. 1.)

1. žlica, s katere koničastim koncem so snemali polže iz lupin, s širšim in izvotljenim koncem pa so jedli jajca in druge mehke jedi: Cels., Col., Plin., Petr.

2. jedilna žlica kot mera za tekočine, poseb. v zdravilstvu: Col., Plin. — Soobl. Coc(h)leāre -is, n: Mart.

cochleāris (cocleāris) -e (coc[h]lear) ene (jedilne) žlice (gen. sg.) kot mere: cocleari mensurā Plin. po žlici (žlicah); subst. cochleāris -is, m žlica: Ven.

collāris -e (collum) (o)vraten: offla Petr.; subst. collāre -is, n

1. pasja ovratnica: Luc. ap. Non., Varr.

2. železje za vrat, ovratnica: Pl.

commanipulāris -e v istem manipulu služeč; kot subst. commanipulāris -is, m manipulski (vojni) tovariš: T.

commeātālis -e (commeātus) na dopust nanašajoč se, dopusten: formula Cass., commeatales viri Cod. I. dopustniki; kot subst. commeātālis -is, m dopustnik: Cod. I.

commūnis (st.lat. commoinis) -e (cum in mūnia; prim. lat. mūnus, st.lat. moenos menjalna storitev, mūnia povratna opravila, immūnis prost storitev, mūniceps, mūnicipium, st.lat. moinicipiis: lacijska municipia = mesta s samoupravo so imela do Rima enake dolžnosti [mūnia] kakor cives Romani; prim. še sl. mena, menjati, nem. gemein, Meineid; sem spada še lat. mūtāre, mūtuus, torej je commūnis „zavezan k povratnemu opravilu, z isto dolžnostjo“), od tod:

1. skupen, obči, občen, splošen, navaden, vsakdanji: id non proprium senectutis est vitium, sed commune, valetudinis Ci., non solum id, quod commune est, sed etiam id, quod istius praecipuum est Ci., homo vitae communis ignarus Ci. ki ne zna občevati s svetom, ki ne zna živeti med ljudmi, vitae consuetudo c. ali vita hominum consuetudoque c. Ci., c. sensus Ci. preprost ljudski razum, c. classis Graeciae N. združeno ladjevje, c. ius gentium N., locus c. (evfem.) Pl. podzemlje, pekel, locus c. Sen. rh. hotnišnica, loca communia Ci. javni trgi, javni prostori, toda loci communes Ci., Q. obča mesta = vsakdanji izreki, znane resnice, krilatice, c. mimi Ci. običajne, ki se večkrat vidijo, populus, deus V., di c. V., c. superi Val. Fl., condicio c. H., paucis ostendi gemis et communia laudas H. javnost, c. aurae O., curae c. T., c. commoda Plin. iun., communi monetā Iuv. z navadnim kovnim pečatnikom. Adv. commūniter (naspr. separatim, proprie)
a) skupaj: N., C., Suet., c. pisunt Ca., c. pascere Varr., c. quaerere aliquid Ci., H., ut rebus c. gestis paene simul cum patre triumpharet Ci., tres populi c. bellum parant L.
b) vobče, splošno, vprek: quae c. locutus sum Ci. Adj. v zvezi z dat.: Ter., O., mors omni aetati est communis Ci., commune vitium magnis parvisque civitatibus S.; z inter: multa sunt civibus inter se communia Ci.; s cum: quocum fuit domus et militia communis Ci., alterum nobis cum diis, alterum cum bestiis commune est S., illa communia imperatoribus cum militibus N., omnia ei cum amicis fuisse communia N.; pogosto aliquid cum aliquo commune habere: Sen. rh., Sen. ph., Q., Ap.; z gen.: hostes communes omnium Ci., amicorum esse communia omnia ali communia esse amicorum inter se omnia Ci.; occ.
a) ret. exordium c. Ci., Corn., Q. tudi za nasprotno stranko ugoden.
b) gram. verbum c. glagol na -or z aktivnim in pasivnim pomenom: Gell., Prisc., syllaba c. (= anceps) Don. dvojnotrajen, genus c. Char. skupni (= moški in ženski) spol.

2. (o osebah) pristopen, dostopen, prijazen, priljuden, vljuden: Plin. iun., (amicus) simplex et communis et consentiens Ci., sic se gerebat, ut communis infimis, par principibus videretur N., quis Laelio communior? Ci., et super cenam et semper alias communissimus Suet., Cyrum minorem … communem erga Lysandrum atque humanum fuisse Ci., communis nimis circa omnes Eutr.; occ. demokratičen (kdor misli, da so vsi državljani enaki): Ci. ep. (IV, 9, 2). — Od tod subst. commūne -is, n

1. skupna last, državna lastnina: Icti., de communi, quidquid poterat, ad se in privatam domum sevocabat Ci., quod ius statues communi dividundo Ci. ep., nescio quid in commune contulit Ci. v zadružno blagajno, ut communibus pro communibus utatur, privatis ut suis Ci., privatus illis census erat brevis, commune magnum H., modo ne communia solus occupet O.

2. occ. občinstvo, občina, srenja, država: a communi Cretensium legati ad Pompeium venerunt Ci., commune Milyadum vexare Ci., c. gentis Pelasgae O. skupna moč. Od tod pogosto adv. in commūne
a) za vse, za javne namene, v občo korist: in c. metuere Pl., in c. consulere Ter., Cu., T. ali consultare Mel., Plin. iun. ali deliberare Suet., in c. conferre Ci. ali congerere T., in c. disserere T., in c. laborare, prodesse Q.
b) vobče, sploh, splošno, počez, vsevprek: Plin., Q., in publicum et in c. laudare T., haec in c. de Germanorum origine T., in c. alacres properabant T.
c) skupno: honores in c. vocare L. vsem (= patricijem in plebejcem) omogočiti; tako tudi: libertatem in communi ponere T.; occ. na spolovino (kot vzklik): Sen. ph., eia in commune, quidquid est lucri! Ph.

conchis -is, f (gr. κόγχος) stročji bob, stročji fižol: Mart., Iuv. — Star. cunchis -is, acc. -in, f: Prisc.

condūcibilis -e (condūcere)

1. zagolten, trpek, neprijeten, zaguljen: virtus (lastnost) Cael.

2. koristen, učinkovit, prikladen, namenu primeren: consilium Pl., non ego istuc mihi facinus conducibile esse arbitror Pl., consilium ad eam rem conducibile Pl.; komp. conducibilius Corn., Eccl. — Od tod subst. condūcibile -is, n splošna (obča) korist: Pl.; adv. condūcibiliter učinkovito: Eccl.