Franja

sagāx -ācis, abl. -ī (redkeje -e), neutr. pl. -ia, gen. -ium, adv. sagāciter (prim. sagiō)

1. ostre čute imajoč, ostročuten, tankočuten (tenkočuten), tankosluten (tenkosluten), poseb. oster voh imajoč, ostrovoh, dobro (lahko) sleden (sledilen, sledeč): PL. idr., canis ENN. FR. (pes) krvosledec, sledni (sledilni) pes, ex quo ... sagaces dicti canes CI., catus, Ichnobates (pes) sagax O., venandi sagax virtus O., Umber nare sagax SIL., nare sagaci captent auras SEN. TR. – Adv. sagāciter = ostro, ostročutno, tankočutno, tanko: canes si advenientem sagaciter odorantur COL., sagacius unus odoror H., vultures sagacius odorantur PLIN., sagacissime olfacere PLIN.; z gen.: naris sagax LUCR.; o drugih čutih
a) tanek (tenek, dober, oster, izostren) sluh imajoč, ostroúh, ostroslušen, tankoslušen (tenkoslušen), tankoslúh (tenkoslúh): canibus sagacior anser O.
b) tanek (tenek, izostren, prefinjen, rafiniran, občutljiv) okus imajoč, tankočuten (tenkočuten), tankosluten (tenkosluten): palatum sagacissimum PLIN.

2. metaf. bistroumen, ostroumen, tankoumen (tenkoumen), moder, bister, bistroviden, prodoren, premeten, prebrisan, prekanjen, zvit: MART., EUTR., P. F. idr., homo animal sagax CI., hospites H., curae H. modra skrb(nost), mens CI., LUCR., animus LUCR., PLIN., ratio LUCR., ingenia sagaciora IUST., sagacissimus ad suspicandum CI., viro ... in coniectura sagacissimo IUST.; z abl.: civitas rimandis offensis (v raziskovanju, zasledovanju razžalitev) sagax T., sollertia occultandis fraudibus sagax PLIN.; z gen.: SIL., IUST., AMM. idr., utilium sagax rerum ... sententia H. s koristnimi nauki bogati reki, rerum naturae sagacissimus COL.; pesn. z inf.: sagax ventura videre O. bistro (bistrovidno) spoznavajoč prihodnost. – Adv. sagāciter premeteno, ostro, natančno, natanko, temeljito: duo duces sagaciter moti sunt L., sagaciter pervestigare CI., sagaciter perspicere naturam alicuius SUET., tu sagacius odorabere CI., ut odorer, quam sagacissime possim, quid sentiant CI., cum sagaciter fuerit intuitus Q., sagaciter prospecturus omnia AP.

sagiō -īre (–) (–) (morda iz indoev. kor. *sāg-, *səg- iskati; prim. lat. sāgus, sāga, sagana, sagax, praesagīre, gr. ἡγέομαι vodim, (kasneje) mislim, menim, got. sōkjan = stvnem. suohhan = nem. suchen iskati) ostro vohati, imeti oster voh, (za)vohati, zlahka, vnaprej (za)čutiti, (za)slutiti, kakor zasledovalec, sleduh, krvoslednik zazna(va)ti, zlahka slediti (zasledovati, iti po sledi): sagire enim „sentire acute“ est: ex quo sagae annus, quia multa scire volunt, et sagaces dicti canes. Is igitur, qui ante sagit, quam res oblata est, dicitur praesagire, id est, futura ante sentire CI.

sāl, sălis, abl. nav. -e, nom. pl. salēs, gen. ni, m (indoev. *sal-; prim. gr. ὁ ἅλς sol, ἡ ἅλς (slano) morje, umbr. salu = lat. (acc.) salem, lat. sallere soliti, sl. sol, slan, soliti, lit. saldùs = sl. sladek (prvotno = „osoljen“, od tod „okusen“, „začinjen“, „slasten“), let. sā̀ls = got. salt = stvnem. salz = nem. Salz, got. saltan = stvnem. salzan = nem. salzen)

1. sol: CA., VARR., COL., PLIN. idr., multi modii salis CI., sale invecto uti L., (caseum) parco sale contingunt V., panis cum sale H., sal niger H. črna sol = iz pepela drv izlužena zelo ostra sol, s katero razsoljujejo (solomurijo) ribe; pl. salēs solna zrna, zrn(c)a soli: aspergi solent sales VARR., sales nimii COL.

2. meton.
a) slana voda, morska voda, (slano) morje: LUCR., VAL. FL. idr., aequorei unda salis O., campi salis V., spumas salis aere ruebant V., sale tabentes artus V., salis Ausonii aequor, sale Tyrrheno V.
b) pl. salēs slan okus: non et Scythicis Hypanis de montibus ortus, qui fuerat dulcis, salibus vitiatur amaris? O., aequorei sales LUCAN.
c) solnemu zrnu podobna lisa, pega, maroga na draguljih in kristalih: haec coloris vitia, ista corporis, capillamentum, sal, plumbago PLIN., pallere vitium est – itemque sales verrucaeque PLIN.

3. metaf.
a) (estetični, estetski) okus, dober, izostren okus, okusnost, (gosposka) ličnost, finost, finôča, finesa, prefinjenost, izbranost: tectum … plus salis quam sumptus habebat N., aliquid enim salis a mima uxore trahere potuisti CI., nulla venustas, nulla in tam magno est corpore mica salis CAT.
b) oster (bister) um, bistroumje, bistoumnost, bistrovidnost, ostroumje, ostroumnost, tankoumnost (tenkoumnost), bistrost, umska prodornost, razumnost, prekanjenost, zvitost, prebrisanost, poseb. (zlasti v pl.) dovtip, dovtipnost, dovtipne domislice, dovtipkanje, dovtipkovanje, dovtipkarstvo, dovtipnica, šegavi (od)govori, šaljivi (od)govori, šaljivost, humor, šegavost, duhovitost: CA., PR., Q., PLIN., PLIN. IUN., STAT., IUV., CL. idr., qui habet salem TER., quidquid loquitur sal merum (gl. opombo spodaj) est AFR. AP. PRISC., sale et facetiis Caesar vicit omnes CI., Caesar leporem quendam et salem est consecutus CI., (sc. epistulae) humanitatis sparsae sale CI. EP., sal dicendi CI. EP., quod sale multo defricuit urbem H., delectatur ... sale nigro H. naslaja se nad lascivnim (opolzkim) posmehom, Romani veteres atque urbani sales CI. EP., Plautini sales H., sales suffusi felle O. žolčni (žolčljivi, togotni, popadljivi) dovtipi, in aliquem venenatos sales suos effundere SEN. PH.
c) dražilo, drastilo, mik, čar, privlačnost: quae aviditatem naturali sale augent PLIN.

Opomba: Predklas. in poklas. (a redko) tudi n. Predklas. soobl. sale -is, n: ENN., VARR. AP. NON.

scrūpulus in (v rokopisih tudi) scrīpulus -ī, m (demin. scrūpus)

1. oster kamenček: DON.

2. metaf. boječna skrb, bojazen, pomislek(i), vznemirjajoč dvom ali pomislek, nemir, skrúpul: TER., SUET., AP., AMM. idr., scrupulus tenuissimus residet CI., hunc sibi ex animo scrupulum, ... ut evellatis, postulat CI., scrupulum alicui eximere PLIN. IUN., sine scrupulo COL. brez pomisleka; z gen.: scrupulo quaestionis liberatur AP.; occ. preveč skrbno (prenatančno, prepodrobno) preudarjanje, tehtanje, pretehtavanje, pretehtovanje, tuhtanje, mozganje, razmišljanje, premišljevanje, „mozgovrtanje“: neque in his scrupulis emolumentum aliquod videremus GELL.

Opomba: Sinkop. obl. scrūplus: TER.

scrūpus -ī, m (prim. lat. scrautum, scrōtum, scrūta, scrūtārī, scrūtillus)

1. oster (robat) kamen: P. F., cum horā paene totā per omnes scrupos traxissemus cruentos pedes PETR., scrupus proprie est lapillus brevis SERV., scrupi dicuntur aspera saxa et difficilia attrectatu FEST.

2. metaf. = scrūpulus 2. boječna skrb, bojazen, pomislek(i), vznemirjajoč dvom ali pomislek, nemir, skrúpul: semper aliqui scrupus in animis haereat CI.

spīcō -āre (-āvī) -ātum (spīca)

1. naredi (delati) kaj ostro (koničasto), (o)šiliti, zašiliti, (za)ostriti, priostriti (priostrovati), doda(ja)ti čemu ost (konico), (o)koničiti; od tod pt. pf. spīcātus 3 oster, koničast, ošiljen, zašiljen, zaostren, priostren, okoničen, konico (ost) imajoč, šilast, óstnat: animantes spicatae aculeis Min.

2. s klasom (klasjem) opremiti (obložiti); od tod spicari iti v klas(je), delati klas(e), dobivati klase, klasíti se, „klasoveti“: grana spicantur Plin.; pt. pf. spīcātus 3
a) (o rastl.) klasje ali klasaste konice imajoč (noseč), klasàt, klasnát, klásast: herbae spicatae Plin., nardum spicatum Vulg.
b) spīcāta testācea „opečno klasje“ = klasasti tlak iz opeke: Vitr., Plin.

sub-ācer -eris -ere (sub in ācer) nekoliko (malce, rahlo) oster: gustus subacrior Isid.

sub-scrūpōsus 3 (sub in scrūpōsus) precej premišljen, precej natančen, precej oster: examinator meritorum nonnumquam subscruposus palatinas dignitates Amm.

vītilītigātor -ōris, m (vitilītigāre) prepirljivi obsojevalec, oster rešetalec, malenkosten (dlakocepski) pretresalec, nergavi kritik (klevetalec): ergo securi etiam contra vitilitigatores, quos Cato eleganter ex vitiis et litigatoribus composuit Ca. ap. Plin.

amāritūdō -inis, f (amārus)

1. grenkost, gorjupost, grenek okus: Varr., Plin., Lact., ciborum amaritudines Ambr.; met. grenkota = grenka snov: circumlinunt papillas suas aliqua amaritudine Aug.

2. pren.
a) zoprnost, neprijetnost: ne amaritudinem semel perceptam etiam ultra rudes annos reformidet Q.; poseb. zoprnost glasu, ki žali uho: vox..., cui Graeci nomen amaritudinis dederunt Q.
b) duševna bridkost, bridko čustvo: cum illarum frons hilaris multis intus amaritudinibus sit referta Val. Max.
c) užaljenost, razdraženost, ogorčenost: amaritudine odii uti adversus aliquem Val. Max. z bridkim sovraštvom preganjati koga, cui sententiae tantum bilis, quantum amaritudinis inest Plin. iun., sine amaritudine pectoris Lamp.; pl. amaritudines Vulg. (Os. 12, 14) ujedljivost, oster značaj.
č) pikrost, žaljivost: verborum Sen. rh., verborum maledictorumque Sen. ph., carminum Plin., decretorum Iust., mendacia et amaritudines Ap.
d) pl. amaritudines Vulg. (Ier. 31, 21) resni premisleki.

asperitās -ātis, f (asper)

I. v pravem pomenu (s tipanjem občutena) hrapavost, grapavost, neravnost: montium Varr., viarum Ci., L., loci S. ali locorum S., L. neprehodnost, omnes asperitates supervadere S. premagati vse ovire, asperitas saxorum Cu. ali asperitates saxorum Ci., Arn. robatost kamenja, robato kamenje, asperitas faucium ali samo asperitates Plin. kosmato grlo, hripavost, asperitas oculorum Sen. ph. vnetje oči, vnete oči; negladkost površine pri posodah, ploskoviti relief: vasa anaglypta in asperitatemque excisa Plin. —

II. pren.

1. na telesu občutena ostrost, ostrina: frigoris O., T. ali frigorum T. hud mraz, hiemis T. huda zima; enalaga: asp. loci O. ostro podnebje, ob calorem aut asperitatem S. zaradi... puščobe, asp. aceti, vini Plin. rezkost, aquarum Plin. slanost, vocis Lucr. ali soni T. ostrost, zariplost glasu, oster, zaripel glas, asp. intercolumniorum Vitr. različnost.

2. (o človeku, njegovem značaju in vedenju) ostrost, osornost, grobost, neolikanost, robatost, robustnost: naturae Ci., Stoicorum Ci. trdo, strogo življenje, avunculi N., patris O., artibus ingenuis asperitas fugit O. neolikanost, agrestis H. kmečka preprostost, zarobljenost, Maximini Lamp.; occ. nravstvena surovost, divjost, divjačnost: belli S. ali bellorum Ap. ob vojni (vojnah).

3. (o razmerah) neugodnost, neprilika, težavnost, težava, bridkost, hudina, stiska: in ea tanta asperitate S. ob toliki bridkosti, in his... asperitatibus rerum Ci. navzlic temu neugodnemu položaju.

4. trdnost, trpkost: remedii (odredb) T.; (o govoru) trpkost, pikrost, žaljivost: propter verbi asperitatem Ci. zaradi žaljivega izraza, asp. verborum O. trpke, pikre besede, contentionis Ci., genus orationis cum lenitate profluens sine iudiciali asperitate Ci.

certāmen -inis, n (certāre)

1. tekmovalni boj, tekmovalna borba, tekma, tekmovanje (fizično in psihično): ineunt certamina disci O. tekmo v metu diska, pedum certamine vicerat omnes O. v teku za stavo, biiugo certamine V. v dirki voz, navali certamine victor V. v veslarski tekmi, Teucris ponam certamina V. priredim tekmo, c. luctandi Q. rokoborba, c. musicum, gymnicum, equestre Suet.; pren. boj, borba, tekma, tekmovanje: Lucr., Pr., T. idr., honoris erat certamen Ci. ali c. dignitatis Ci. za čast, laboris et periculi L., c. conferendi (v prispevanju) L., certamina divitiarum H. pehanje za bogastvom, de principatu sibi cum eo certamen fore N. da se bo moral boriti za prvaštvo, de urbis possessione inter deos certamen fuit Ci., in certamen venire O. udeležiti se tekme, toda: in certamen virtutis venire Ci. s krepostjo meriti se v boju; olli certamine summo procumbunt (remis) V. z vso vnemo, ingenti certamine concitant remos Cu. kosajo se v veslanju = veslajo z vso silo.

2. voj. boj, bitka, spopad: Enn., Lucr., Q., Sil. idr., navale L., classicum Vell., in eius modi certamine pugnatum est C., fit proelium acri certamine Hirt., utrne se boj in oster spopad, certamine pugnae cognitus O., certamen inire L., c. tentare Cu.; occ. vojna sploh: Eutr., Fl., Iust.; pren. prepir, spor, razpor: divitiarum causā bella et certamina omnia inter homines sunt S., illa certamina animorum L. (o strankarskem boju), verborum lingaeque certamina L.; met.: certamen controversiae, quod Graece κρινόμενον dicitur Ci. sporna točka, ideo (Campania) Liberi cererisque certamen dicitur Fl. jabolko spora = vzrok prepira.

Domitius 3 Domicij(ev),

A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:

I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.

1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.

2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.

3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.

4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.

5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.

6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.

7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.

8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.

9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.

10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:

1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.

2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —

II. Calvīnī = Plešci.

1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.

2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:

1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.

2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.

3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.

4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug.

mordācitās -ātis, f (mordāx)

1. „(u)grizljivost“, popadljivost, poseb. metaf. „(u)grizljivost“ govora, ujedljivost, zajedljivost, zbadljivost, pikrost: tum deinde se omnes maledicerent, carperent et saevorum dentium mordacitate laniarent Arn., afflictus Italā mordacitate Acr., Hieronymus derogatoribus tuis vicem necessariā mordacitate restituens Cass.

2. bodljivost, zmožnost zbadanja, ožigalna moč, žgočnost: foliis (sc. urticanum) inest aculeata m. Plin. listi imajo bodečo ost, m. urticae Plin., est (sc. iuncus Africanus) virosae mordacitatis ad linguam Plin. ima smrdeč in pekoč (oster) okus, miserum est secari et cauterio exuri et pulveris alicuius mordacitate anxiari Tert.

nīdor -ōris, m (iz *cnīdōs „oster vonj“; prim. gr. κνῖσα, κνῖσσα sopara cvrte tolšče, κνάω in κνίζω [iz *κνιδi̯ω] praskam, let. knìest srbeti) vonj, duh, dah, zadah, smrad, neprijeten vonj, (so)puh, (gost, smrdeč) dim, čad, (so)para, hlap(i) (kuhanih, pečenih, zažganih, osmojenih ali drugih tolstih stvari): paulisper stetimus in illo ganearum tuarum nidore atque fumo Ci., nam penetrare alio sonibus alioque saporem cernimus e sucis, alio nidoris odores Lucr., foedus quidam nidor ex adusta pluma L., barba ambusta nidorem dedit V., non in caro nidore (v vonju pečenke) voluptas H., suae culinae Mart., nigrae culinae Iuv., feotidus Ap.; v pl.: cadaverini nidores Aug. (naspr. vivorum corporum vapores humanorum); occ. duh (vonj) darovane žrtve: dis acceptus nidor penetrat in aethera O.; šalj.: exi inquam nidore cupinam quid lates? Pl. (popačeno mesto, ki ga izdajatelji različno interpretirajo: a) exi inquam, nidor, e culina ali b) exi inquam, nidoricape kot voc. subst. nīdōricapus -ī, m (nīdor in capere) „pečenkovalec“, „pečenkar“).

ol-faciō -ere -fēcī -factum (olēre in facere)

1. (po)duhati, ovoha(va)ti, (po)vonjati, (po)vohati: Cat., Cels., ea, quae gustamus, olfacimus, tractamus Ci., sagacissime o. Plin. prav oster voh imeti, sensus olfaciendi Aug. voh; pt. pf. olfactus 3 povohan, poduhan: Plin.; pren. = opaziti (opažati), (za)čutiti, zazna(va)ti, zaslediti (zasledovati): Ter., Petr., nummum Ci.

2. o. aliquem aliquā re „seznaniti koga z vonjem (okusom) kake stvari“, privaditi (privajati) koga na kaj: labra (sc. agnorum) lacte o. Varr.

Opomba: Imp. olfac: Aug.

oxys -yos, m (gr. ὀξύς oster) bot.

1. zajčja (ali kisla) deteljica (Oxalis acetosella Linn.): Plin.

2. nek loček: Plin.

piperātus 3 (piper) popran, (p)opopran: aceti piperati Col., piperato vitello, garum piperatum Petr.; pren.: non fuit Autolyci tam piperata manus Mart. tatinska, kradljiva, facundia Sid. oster, zajedljiv govor; subst. piperātum -ī, n poprova ((p)opoprana) omaka: in piperatum conicitur Cels., quae alii condita, alii piperata appellant Plin.

rādō -ere, rāsī, rāsum (indoev. kor. *rad- str(u)gati, praskati, glodati; prim. skr. rádati (on) praska, gloda, radanaḥ zob, stvnem. razi oster, ratto = nem. Ratte, Ratz, lat. rāstrum, rōdō, rōstrum) strgati, (po)strgati, (o)strgati, strugati, (po)strugati, (o)strugati, skobljati, (po)skóbljati, (o)skobljati, (z)brskati, (s)praskati;

I. splošno: terram pedibus Pl. (o vranih) pesn.: quis (= quibus) Circaea iuga impresso raduntur vomere Sil.; occ.

1. s str(u)ganjem (praskanjem, skobljanjem) (o)čistiti, (z)gladiti, (u)gladiti, (z)likati: Col., Plin., Lucr., Iuv. idr., lapides palmā radere H., rasae hastilia virgae V. oličene, obeljene.

2. z britvijo (novacula) brado ali lase do kože (o)striči, (o)briti (gr. ξυρεῖν, medtem ko tondēre = ostriči s škarjami (forfex), gr. κείρειν): modo tondere modo radere barbam Suet., novaculā caput radere Cael., capite et superciliis rasis Ci., caput rasum
a) kot znak sužnosti: L.;
b) kot znak žalosti: Suet.;
c) kot zaobljuba v nevarnostih: Iuv., omni parte corporis rasā praeter caput C.; pass. radi dati se obriti (naspr. tonderi, velli): Suet., cotidie radi Plin.; šalj. o ljubici: ista tonstrix non tondet (ne ščiplje (sc. svojih ljubimcev) = ne odščipava (jim) denarja). Quid igitur facit? Radit. (goli, oguli jih = slači jih do kože) Mart.; pren. (kaj duševnega) (o)piliti, izpiliti, spiliti: limā rasa Mart., rasa antitheta Pers.

3. (kaj pisanega) (o)strgati, (iz)praskati, spraskati, (iz)strugati, (p)ostrugati, (iz)brisati: nomen Pisonis radendum fastis censuit T.; pren.: eurus radit arva imbribus H. odplavlja, odnaša, izpira, odplakuje, ad trimatum marris ad solum radere Plin. odstrgati, odsekati, damnosa canicula quantam raderet Pers. bi odščipnil.

4. praskaje poškodovati, raniti, raziti, (s)praskati, razpraska(va)ti: fauces radere (o glasu) Lucr., fauces rasae Q., mulieres genas ne radunto Tab. XII ap. Ci. —

II. pesn. mimo, preko česa, čez kaj hodeč dotakniti (dotikati) se česa, (po)potovati mimo (preko) česa ali čez kaj, zdrkniti, zdrsniti, zdrčati (drsati, drčati) mimo (preko) česa ali čez kaj, jadrati (pluti) mimo (preko) česa ali čez kaj, preleteti (preletavati) kaj: Pr., Sen. tr., Val. Fl. idr., saxa Pachyni radimus V., Circaeae raduntur litora terrae V., iter laevum radere V. na levi ob pečini (skali, čeri) pluti, iter liquidum radere V. leteti po zraku, raditur haec elegis ultima meta meis O. moje elegije drčijo (hitijo) mimo tega zadnjega cilja = skoraj sem na cilju (= pri kraju) s svojimi elegijami, sicco freta radunt (sc. equi) passu O. drčijo bežeč preko morja, aquilo radit terras H. ali Eurus radit arva H. brije (vleče, piha) po … , traiectos surculos radere Suet. lesti preko, prelesti jih; (o rekah) dotakniti (dotikati) se, (o)prati, oplakniti (oplakovati): radere ripas Lucr., campos Tib.; pren. neprijetno dotakniti (dotikati) se koga, česa, žaljivo, nesramno obregniti (obregovati) se ob koga, kaj, užaliti, (raz)žaliti: res delicatas Q., teneras auriculas mordaci vero Pers., pallentes mores Pers. bičati, šibati, grajati.

scabō -ere, scābī (–) (iz indoev. gl. osnove *skab- „obdelovati z ostrim orodjem“ *scap- in *skabh- strgati, strugati, praskati, votliti; prim. got. skaban strgati, striči = stvnem. scaban = nem. schaben strgati, stvnem. scaba oblič, skobelj, sl. skobelj, sl. skopiti, lit. skabus oster, skabýti trgati, rezati, skopiù, skõbti dolbsti v les, skabù rezati, sekati, let. skabrs oster, skabrums ostrina, hrapavost, raskavost, skabît odtrgati, lat. scaber, scabiēs, scobis, scobīna; prim. tudi gr. σκαφίς kad, kotanja, korito, σκαφεύς kopač, σκάπτω (iz *σκαπω) kopati, σκᾶφος čoln, σκάφη posoda, skleda, korito, čoln, σκάφιον, lat. scap(h)ium korito, skodelica, posoda, scapha drevak, kanu, čoln, stvnem ska(p)f, nem. Schaff škaf, omara, regal, sl. škaf)

1. (po)praskati, (po)čohati, (po)čohljati, (po)čehljati, (po)drgniti: LUC. AP. PRISC. idr., caput LUC. AP. NON., caput digito H., aures pedibus posterirobus PLIN. (o živalih) praskati se za ušesi, quid aures meas scabis? SEN. PH. = čemu mi pripoveduješ tako prijetne in zabavne reči?; preg.: mutuum muli scabunt (gl. pod mūlus).

2. occ.
a) odpraskati, (o)strgati: laminas scabendo PLIN.
b) izpraskati (izpraskavati), spraskati (spraskavati): tellurem pedibus PLIN.