Franja

Būcephalās -ae, acc. -am in -ān, m: Cu., Plin., in Būcephalus -ī, m: Gell. (mak. Βουκεφάλας, gr. Βουκέφαλος) Bukefal = Biko-glav, ime konja Aleksandra Vel. Od tod Būcephala -ae, f: Plin. in Būcephalē -ēs, f: Iust. (Βουκεφάλη), tudi Būcephala -ōrum, n: Cu. (τὰ Βουκέφαλα) in Būcephalos -ī, f: Gell. Bukefala, Bukefale, mesto ob Hidaspu v Indiji, katero je Aleksander Vel. ustanovil in poimenoval na čast svojemu konju.

Būcephalos -ī, m (βουκέφαλος vologlav, bikoglav) Bukefal, peloponeško predgorje: Mel., Plin.

būceras, n (gr. βούκερας goveji ali volovski rog) bot. kozji rog: Plin.

būcerus 3 (izpos. βούκερως, ων) z govejimi rogovi; le pesn.: bucera saecla Lucr. reja rogate živine, armenta bucera O. goveje črede. — Soobl. būcerius 3: buceriae greges Lucr.

būcētum -ī, n (bōs in -cētum: iz īlicētum, nucētum) goveji pašnik: Lucan., Gell., Sid. — Soobl. būcīta -ōrum, n: Varr.

būcilla, gl. buccella.

būcina -ae, f (ali iz *bovicina: bōs in canere, torej pastirski rog, ali sor. z gr. βύκτης tuleč in lat. bucca) polžasto zavito trobilo iz pločevine ali medi, podobno našemu lovskemu rogu,

1. pastirski rog, poseb. svinjskih in govejih pastirjev: Pr., Col., ad bucinam inflatam convenire Varr., buccina signum dira dedit V.

2. (vojaško) bojni rog, troblja, trobenta, s katero se je iz poveljnikovega šotora dajalo glavno znamenje za napad ali odhod; to znamenje je pešakom razglašala tuba, konjenikom pa lituus: bello dat signum rauca cruentum bucina V., signum e tabernaculo regis bucinā dabatur Cu.; z bojnim rogom so dajali tudi znamenje za izmenjavanje nočne straže, ki je bila razdeljena na štiri izmene: secundae vigiliae bucinā signum datum L., iam quarta canit bucina lucem Pr., te (iurisconsultum) gallorum, illum (imperatorem) bucinarum cantus exsuscitat Ci., mediam somni cum bucina noctem divideret Sil.; met. znamenje z bojnim rogom: ut ad tertiam bucinam (= vigiliam) praesto essent L.; s takim znamenjem so naznanjali tudi konec glavnega obeda (proti večeru): convivium bucinā dimitti T.

3. (v javnem in državljanskem življenju) troblja,
a) s katero so sklicevali ali razpuščali kako množico, v starejši dobi narodne zbore: signum, quod erat notum vicinitati, bucinā datur: homines ex agris concurrunt Ci., bucina cogebat priscos ad verba Quirites Pr.
b) za naznanjanje štirih obdobij, na katera je bil razdeljen državljanski dan: nondum in noctem vergente die tertia misit bucina signum Sen. tr.

4. znamenilo v urnem kolesju: Vitr.

5. pren.: quam foedae bucina famae Iuv. troblja = raztrobljenje, raznašanje.

6. pren. vrtalkasto zavita školjka, na katero trobi Triton = Tritonov rog: cava bucina sumitur illi (sc. Tritoni) O.

būcinātor -ōris, m (būcina) trobilec na rog, trobec: Varr., C., Petr., Dig.; pren. trobilec, glasnik: existimationis meae Ci. fil. in Ci. ep.

būcinō -āre -āvī -ātum (būcina)

1. (za)trobiti na rog, s trobljo (z rogom) znamenje da(ja)ti: Vulg., cum bucinatum est Varr., hic (triton) conchā sonaci leniter bucinat Ap.; act. brezos.: saepe declamante illo ter bucinavit Sen. rh. je trikrat zatrobilo = je tekel tretji del dneva (prim. būcina 3. b).

būcinum -ī, n (būcina)

1. glas troblje, glas roga: bucini sonus Plin., ad bucinum recurvae (conchae) Plin.; ad bucinum Dig. kraj v Rimu na drugi strani Tibere:

2. morska troblja, lupinar za bagrenje: Plin.

būcinus -ī, m (būcina) trobec, oznanjevalec (o petelinu): Varr. ap. Non., Petr.

būcīta, gl. būcētum.

būcolicus 3 (gr. βουκολικός izβουκόλος goveji pastir) pastirski, kmečki, selski: modi O. ali poëma Col. pastirska pesem; subst. būcolica -ōrum, n pastirske pesmi, idile: Gell., Don., Serv., in extrema bucolicorum parte Amm. v zadnji pesmi svojih (Vergilijevih) idil. — V gr. obl. būcolicos -ē -on: bucolice tome (βουκολική τομή) bukolska diereza po četrti heksametrovi stopici; najpog. so jo rabili bukolski pesniki: Aus.; būcolica -ōn, n (sc. ποιημάτια) Bukolika, naslov Vergilijevih pastirskih pesmi.

būcolista -ae, m (iz gr. βουκολιστής) pevec pastirskih pesmi: Prob.

būcrānium -iī, n (gr. βουκράνιον) bot. volovska glava: Ap. h.

būcrius -iī, m (gr. βούκριος) bukrij, neka zver: Iul. Val. (tudi v abl. pl. buriis: būrius).

būcula¹ (bōcula) -ae, f (demin. bōs) kravica, telica, junica, ica: Arn., bucula... captavit naribus auras V.; kot kip: Plin., Aus., ex aere Myronis bucula Ci.

būcula² -ae, f, gl. buccula.

būculāre, gl. bucculāre.

būculus -ī, m (demin. bōs) mlad bik za pleme, plemenski bikec, junec: Col., Front.