Franja

tremēscō (redkeje tremīscō) -ere, tremuī (incoh. k tremere) (s)tresti (stresati) se, (vz)trepetati, zatrepetati, zadrhte(va)ti, (za)drgetati, vzdrgeta(va)ti, (v)zdrhte(va)ti: perque dies multos latitans omnemque tremescens ad strepitum O., tonitru tremescunt ardua terrarum V., quoniam plaustri concussa tremescunt tecta Lucr., iubeo tremescere montes O., quercus tremescere motu O.; z acc. (pred čim, zaradi česa, od česa): Myrmidonum proceres Phrygia arma tremescunt V., sonitum pedum vocemque V.; z inf.: telum instare tremescit V. se boji, da … ; z odvisnim vprašanjem: mons ipse tremiscit, quā tellure cadat Stat.

tremō -ere -uī (indoev. baza *t(e)rem- [prim. kor. *teres- v terreo in *trep- v trepidus] tresti se, utripati; prim. skr. taraláḥ tresoč se, trzajoč, nemiren, gr. τρέμω = lit. trimù, trìmti tresem se, gr. τρόμος tresenje, τρομερός plah, plašen, sl. tresti [se], got. þramstei kobilica, lat. tremor, tremulus, prim. tudi terreo)

1. intr. (s)tresti se, (vz)trepetati, zatrepetati, (za)drgetati, vzdrgeta(va)ti (vz)drhteti, zadrhteti, utripniti (utripati): Pl., Ter., Enn., Lucr., Sen. tr., Val. Fl., Hier. idr., tremunt manus O., tremunt genua Sen. ph., tremit hasta V., pars in frusta secant veribusque trementia figunt V., numquam Roma tremuit (od potresa) Plin., cum ipsum solum suffosionibus et cuniculis tremeret Sen. ph., vicina quoque tremuerunt Sen. ph., trementia labra Ci., Sen. ph., trementia membra Sen. rh., trementes oculi Iuv., Amm., et corde et genibus tremit H., Hector toto pectore tremens Ci., tremere animo Ci. ep.; z gr. acc.: tremit artūs V., Lucr. po (vseh) udih, tremis ossa pavore H.; z loc.: tremens animi Tert.

2. trans. (s)tresti se, (vz)trepetati, zatrepetati (pred čim, zaradi, od česa), zelo se (z)bati česa, zelo se ustrašiti (prestrašiti) česa: secures dictatoris tremere et horrere L. od groze se tresti, te Stygii tremuere lacūs V., iratos regum apices H., offensam Iunonem O., hostem, varios casus Sen. tr., iussa virûm Sil., gladios Lact. — Od tod adj. gerundiv tremendus 3 „tisti, pred katerim je treba (vz)trepetati“ = strašen, strahoten, grozen, grozoten, strašljiv, grozljiv: Plin., Stat., Val. Fl. idr., oculi, sceptra O., rex (= Pluto) V., monita Carmentis V., Chimaera, cuspis, tumultus, Alpes H.

trepidō -āre -āvī -ātum (trepidus)

1. capljati, cepetati, utripati, sem in tja se obračati, preobračati se, nemirno se gibati, biti nemiren, bati se, plašiti se, biti plašen (boječ), strahoma početi kaj: avis laqueo capta trepidat O., nudos quatit (sc. Icarus) lacertos et trepidat O., pennā fugiunt trepidante columbae O. z vihravim frfotanjem, strepitu trepidante equo L. ker se je plašil, pectus trepidat O. utripajo, exta trepidantia O. utripajoče, aqua (lympha) trepidat per rivum H. hiti, urno žubori, trepidant flammae H. brlijo, plapolajo; pren.: trepidavit aetas octavum claudere lustrum H. je hitela (se ji je mudilo) končati.

2. metaf.
a) biti neodločen, omahovati, kolebati, obotavljati se, pomišljati se: inter fugae pugnaeque consilium L., per alia atque alia consilia trepidans L., inter scelus motumque T.; z acc. = bati se, plašiti se česa, biti v strahu pred čim: occursum amici, arundinis umbram Iuv., lupos Sen. tr., divina praesagia Ap.; z inf. = obotavljati se, bati se: ne trepidate meas defendere naves V., non tu certae trepidas occurrere morti Stat., nec trepidat sacram spectare formam lumine lubrico (s pohotnim očesom) Prud., non trepidat calumniari Aug., quo transire trepidabam Aug.; s finalnim stavkom = bati se: trepidat, ne suppositus venias Iuv.
b) α) (plašno) tekati sem in tja, pretekati, vseprek hiteti, begati, vihrati, dirjati, rojiti: trepidare et concursare C., trepidari sentio et cursari rursum prorsum Ter., vigiles excitati tumultuari, trepidare, moliri portam L., prout sonuit acies, terrent trepidantve T., haud decoro proelio trepidare L., Romani trepidare ad arcem S. so hiteli vsevprek, ad arma L., circa signa L. v prvih vrstah omagovati, victi mures trepidant circum cavos Ph. tekajo okoli, trepidabant circa advenam L. so tekali okoli … , so obsipali … ; poseb. z abl. causae: trepidare metu V. ali formidine O. β) (od) veselja hiteti, biti nagel, poskakovati: hic neque more probo videas nec voce serenā ingentes trepidare Titos Pers., trepidare laetitiā Arn.; impers.: totis castris trepidatur C. v vsem taboru je zmešnjava (metež), cel tabor je na nogah. γ) occ. biti zmeden, biti zbegan, biti razburjen, biti vznemirjen: vides trepidantem morte futurā O., ut ille trepidabat, ut festinabat Pl. Od tod adj. pt. pr. trepidāns -antis razburjen, vznemirjen, nemiren, zmeden, zbegan: promissis immodicus, ut natura trepidantium est T.; adv. trepidanter plašno, boječe: trepidanter effari Suet., omnia trepidantius timidiusque agere C.

trepidus 3 (iz *trepo-dos, indoev. baza *trep- capljati, cep(e)tati, taptati, stopati; prim. skr. tr̥práḥ, tr̥pálaḥ nagel, vihrav, nestanoviten, gr. τραπέω drozgam (mečkam, meljem) grozdje, lat. tremō, sl. trepetati, trepati)

1. nemiren, zbegan, vznemirjen, vzburjen, razburjen, zmeden, bloden, plašen, boječ se, plah, tudi nagel, hiter, vihrav, neurejen, divji ipd.: o stvareh: Lucr., Sen. tr. idr., ferrum in trepidā (razburkan, valovit, valoveč, kipeč) submersum sibilat undā O.; enalaga: unda trepidi aheni V. voda v kipečem kotlu, fuga L. brez reda, neurejen, divji, certamen H., cursus V., pes, os, vultus O., oculi Sen. ph.; o živih bitjih: civitas L., curia maesta ac trepida L. zbegana, ki si ne zna pomagati, Dido V., apes V.; z abl. causae: omnes motu trepidi S., formidine trepidus V.; pesn. z obj. v gen. (zaradi česa): Sil., Stat. idr., trepidus admirationis T., rerum suarum L., illae intus trepidae rerum per cerea castra discurrunt V. boječ se za svoje … , religionis Ap., trepide concursans Ph., trepide castra relinquere L., trepide anxieque certare Suet.

2. enalaga vznemirljiv, poln vznemirjenja, vznemirjajoč, nemiren, begajoč, nevaren, nevšečen, neugoden: litterae Cu., nuntius Iust. nesrečno poročilo, poročilo o nesreči, senatus in trepidis rebus dictatorem dici iubet L. v burnih (nemirnih) časih, Tullus in trepidā re XII vovit Salios L., res trepidae S. povsod (ena sama) zmeda, metus O., vita T. v nevarnosti se nahajajoče, ogroženo.

Trēverī ali Trēvirī -ōrum, m

1. Tréver(c)i, Trévir(c)i, veliko germansko pleme ob levem bregu Rena do reke Maas. Sloveli so kot odlični konjeniki; njihova konjenica se je odlikovala v spopadih z Rimljani. Ime tega plemena je ohranjeno v današnjem mestnem imenu „Trier“: C., L. epit., T.; sg. Trēvir -ī, m Trévir(ec): Lucan., T.; v šalj. dvoumju: Treviros vites censeo: audio capitales (sc. tresviros ali triumviros) esse; mallem auro, aere, argento essent (sc. tre(s)viri ali triumviri, tj. denarni predstojniki, (o)skrbniki) Ci. ep. pazi se Trevircev: slišim, da so morilski ljudje; rajši bi videl, da bi kot finančni predstojniki prispevali obilo zlata, medi in srebra.

2. Tréveri, Tréviri, glavno mesto Treverov: Amm.; prej Augusta ali Colonia Treverorum (zdaj Trier): Mel. Od tod adj. Trēvericus ali Trēviricus 3 tréverski, trévirski: ager Plin., tumultus T., urbs (= Trier) Aus.

tribas -adis, f (tuj. τριβάς) tribáda = lezbijka, ženska, ki nečistuje z žensko (čisto lat. frictrix): Cael., IDEM rogavit alter, tribadas et molles mares quae ratio procreasset? Ph., cum diceret controversiam de illo, qui tribadas deprehendit et occidit Sen. rh., pedicat pueros tribas Philaenis Mart., ipsarum tribadum tribas, Philaeni, recte, quam futuis, vocas amicam Mart.

trībulum -ī, n (terere) mlatilni voz, mlatilnik, mlatilni valjar, mlatilnica (gr. οἱ τρίβολοι) voz na nizkih, širokih, z železnimi zobci okovanih kolesih, s katerim je tovorna živina vozila po klasju in ga tako mlatila: Varr., V., Plin. — Vulg. soobl. trīvolum: Varr.

tribulus (starejše tribolus) -ī, m (tuj. τρίβολος triost)

1. triostnik, triostni (trikotni) rogljač (skopec), past, ki so jo nastavljali sovražnikom, poseb. konjenikom; s tremi ostmi se je zarila v zemljo, četrta ost pa je gledala navzgor: Veg.

2. metaf. (zaradi podobnosti z njim) bot.
a) zobačica (Tribulus terrestris Linn.), neki bodičast plevel (drač): Plin., Vulg., lolium tribulique O., lappaeque tribolique V.
b) vodni orešek (starejše rašec, povodni oreh, bodeči oreh) (Trapa natans Linn.): Plin.

tribūnus -ī, m (tribus) tribún

1. predstojnik tribus, tribúnski (tríbuški) predstojnik = predstojnik ene izmed treh prvotnih tribus; v tem pomenu se beseda uporablja le redko, ker so nam. naziva tribunus pozneje uporabljali naziv curator tribūs: tribuni Manlium de saxo deiecerunt L. Ti tribuni so zastopali pripadnike svoje tribus na vseh področjih, poseb. pri cenitvi (census), naboru, razdelitvi davka idr.

2. poveljnik konjenice (tribunus celerum) v času kraljev: praeco ad tribunum celerum populum advocavit L. Kot poveljnik rimskih, v tri stotnije razdeljenih konjenikov (vitezov), ki so tvorili jedro rimske vojske, je bil ta tribun v odnosu do kralja v enakem razmerju kot pozneje magister equitum v odnosu do diktatorja in je opravljal svojo službo do kraljeve smrti. S koncem kraljestva je bilo odpravljeno tudi to dostojanstvo.

3. erarni tribún, državni blagajnik: tribūnus aerārius Ca. ap. Gell., tribūnī aeris Plin. V starejših časih so tako imenovali nekatere predstojnike tribus, ki so pobirali davek in so zato tudi izplačevali (vojakom) mezdo. Ko pa so izplačevanje vojaške mezde prevzeli kvestorji, so erarni tribuni sicer še ostali, a njihova pooblastila in domena niso bili jasni; najbrž so bili le nekaki oskrbniki (intendanti) pod kvestorji. Od sprejetja Avrelijevega zakona l. 71 do Julijevega zakona l. 46 so bili kot tretja dekurija sodnikov zastopniki plebejcev v sodniškem zboru: pari studio convenisse video tribunos aerarios Ci.

4. vojaški tribún; ta funkcija bi približno ustrezala današnjemu činu „polkovnik“: tribūnus mīlitum: C., Ci. idr. ali mīlitārīs: Ci., Plin. Vsaka legija je imela šest vojaških tribunov, ki so se pri poveljevanju izmenjevali; če so bili izvoljeni od vojske ali konzula, so se imenovali tribūnī mīlitum rūfulī, tisti, ki jih je v Rimu izvolilo ljudstvo, pa comitiātī L. Če C. piše „tribuni cohortium“, misli s tem vojaške tribune, ki so poveljevali v posameznih legijskih kohortah; le za cesarsko obdobje se da dokazati naslov „tribunus cohortis“, poveljnik prve (najmočnejše) kohorte v legiji: Plin. iun., Vulg.; enak naziv je menda tudi tribunus minor Veg.

5. vojaški tribúni s kónzulsko oblastjo ali kónzulski tribúni: tribūnī mīlitārēs cōnsulārī potestāte, oblastnik, ki je nadomeščal konzula (od l. 445 do 367): L. V svojih zakonskih predlogih (rogationes) je Gaj Kanulej l. 445 zahteval conubium med patriciji in plebejci in možnost, da bo konzulat dostopen tudi plebejcem. Da bi se patriciji izognili tej zahtevi, so omejili konzulsko oblast in ustanovili cenzuro ter dali nam. konzulov iz obeh stanov izvoliti vojaške tribune s konzulsko oblastjo, in sicer enkrat tri, drugič štiri, pa tudi šest. Njihovo jurisdikcijo, volitve in opravljanje funkcije so urejela pravila, ki so veljala za konzule. Ko so leges Liciniae Sestiae plebejcem podelili pravico do pravega konzulata, je bila ta tribunska oblast odpravljena.

6. tribūnus plēbis (plēbī, plēbeī) ali samo tribūnus ljudski tribún, oblastnik za zaščito preprostega ljudstva: Ci., L. Leta 493 so leges sacratae plebejcem podelili pravico do te oblasti. Ljudski tribuni so morali biti plebejskega rodu; njihova starost ni bila posebej določena, a večinoma so se za to službo potegovali bivši plebejski edili. Ti tribuni so bili voljeni na volitvah v tribus (tributnih komicijah); svojo službo so nastopali 10. decembra. Njihovo število (prvotno število je bilo 2 ali 5: L.) je določil Publilijev zakon (lex Publilia) l. 479: 10. Bili so nedotakljivi in neoskrunljivi (sacrosancti) in so si sčasoma priborili pomembne pravice. Sprva so imeli samo ius auxilii; smeli so preprečevati krivične odredbe uradnikov in senata proti posameznim plebejcem, zlasti pri naborih, razpisovanju davkov in na sodišču, kjer je tribun s svojim vetom (intercessio) lahko razveljavil sodnikovo razsodbo. Sčasoma so to pravico (ius intercessionis) izrabljali tudi pri poseganju v domene drugih oblastništev, celo senata, in pri volitvah. V senatu so imeli sprva le pravico sedeti pri vratih in posegati po ius auxilii v korist svojih varovancev, pozneje pa so dobili sedež in pravico glasovanja v senatu in celo pravico sklicevanja senata. Bivše tribune so tudi sprejemali kot senatorje v senat. Od nekdaj pa so imeli tribuni pravico sklicevati in voditi ljudska zborovanja (skupščine) (contiones); predvsem so predsedovali tributnim komicijam (comitia tributa), katerih delokrog je postajal vedno širši. Kot predsedniki so imeli pravico prirejati ptičegledje (samo auspicia minora) in s tem povezano spectio de caelo. Imeli so tudi pravico neubogljivcem naložiti globo in celo ius prensionis do zasebnikov in uradnikov. Sula je močno omajal in omejil tribunsko oblast in z njo povezane pravice, toda Pompej je tribunom povrnil vse pravice v celotnem obsegu. Cezar in njegovi nasledniki so na tribunatu in njegovih pooblastilih utemeljili cesarsko oblast. Ljudski tribunat kot funkcija je obstajal tudi v času cesarjev, vendar ljudski tribuni niso v političnem življejnu igrali več nobene vloge.

tribuō -ere -uī -ūtum (gl. tribus)

I.

1. deliti, razdeliti (razdeljevati), porazdeliti (porazdeljevati), razvrstiti (razvrščati), razporediti (razporejati), starejše razredíti (razrejevati): in tempora Ci., rem in partes Ci.

2. razdeliti (razdeljevati), porazdeliti (porazdeljevati) med koga, razda(ja)ti: pecunias T., equitibus sesceni denarii tributi Cu. —

II.

1. dodeliti (dodeljevati), podeliti (podeljevati), podariti (podarjati), dati (dajati), darovati komu kaj: lex omnis aut adimit aut tribuit Q., suum cuique Ci., alicui beneficia tribuere (izkazovati) N., bene meritis praemia C., munus, dona O., dona talia nulli Ph., secundam (sc. partem praedae) mihi Ph.

2. metaf. podeliti (podeljevati), nakloniti (naklanjati), dati (dajati), izkazati (izkazovati): vocabula monti O. gori dati ime, poimenovati goro, nomina sibi deorum O. nade(va)ti si imena bogov, vzde(va)ti si božanska imena, terris pacem O., tribuam tibi turis honorem O. božjo čast, alicui dignitatem, honorem C., alicui misericordiam Ci., alicui laudem Ci. ali laudes Pr. dajati hvalo, hvaliti, alicui gratiam Ci. zahvaliti (zahvaljevati) se, veniam alicui T., vitam Lucan. pustiti (puščati) komu življenje, voluntatem beneficiis C. izkazati (izkazovati), (po)kazati, silentium orationi Ci., alicui testimonium egregiae virtutis Ci., gloriam fortuna tribuet Ph., quom igitur rerum ortum tribuis naturae, detrahis deo Lact.

3. occ.
a) prizna(va)ti, dopustiti (dopuščati), prepustiti (prepuščati), pripustiti (pripuščati), dovoliti (dovoljevati), pritegniti (pritegovati, pritezati), prista(ja)ti na kaj, ugoditi (ugajati) komu: quod cum Pompeius et rei publicae et amicitiae tribuisset C., alicui priores partes Ci., aliquid valetudini Ci., alicui multum, omnia (plus, plurimum) tribuere Ci. zelo (bolj, najbolj) čislati koga, veliko (vse, več, največ) staviti na koga, plurimum iudicio tuo tribuo Ci., alicui libentissime Ci. ugoditi (ugajati), biti na uslugo, in vulgus Ci. biti uslužen do vseh. Z zanikanim finalnim stavkom: quos ne tradam, maioribus eorum tribuendum puto T.
b) pripisati (pripisovati), prisoditi (prisojati), šteti komu kaj v (za) kaj, vzeti (jemati), imeti kaj za kaj, zvrniti (zvračati): namque eam esse consuetudinem regiam, ut casus adversos hominibus tribuant, secundos fortunae suae N., id virtuti hostium C.; s predik. dat. neque hoc illi quisquam tribuebat superbiae N.; brez obj.: ne suae magnopere virtuti tribueret C. naj ne pripisuje svoji hrabrosti, naj se ne sklicuje na svoj pogum; pass.: quod illi tribuebatur ignaviae Ci., cum eam observantiam officio tribui (da se izkazuje, da velja) viderent N., id suae culpae non debere tribui C. da se to ne sme šteti njemu v krivico.
c) (čas) posvetiti (posvečati) čemu, porabiti (porabljati) za kaj: tempus conviviis Ci., ut tempora aut litteris aut rei publicae tribueret N., XI dies comitiis perficiendis C.

trichiās -ae, m (gr. τριχίας) tríhias („lasnik,“, „lasnica“), morska riba, vrsta sardele z mnogimi kot las tankimi nitkami: Plin.

tri-dēns -entis (trēs in dēns)

1. adj. (abl. sg. -ī) trizób (trozób), trizobát (trozobát): totumque dehiscit convolsum remis rostrisque tridentibus aequor V., aes Val. Fl. ladjin kljun, ladijski kljun (rilec), fuscinula Vulg., tridenti armatus ferro Arn.

2. subst. m (abl. sg. -ī in -e)
a) (Neptunov) trizób: V., Pr. idr., tridente suo terram percussit O.
b) ostva, ost ribičev za lov na večje ribe: Plin.
c) trizób kot orožje gladiatorjev, ki so se borili z mrežo (retiarii): Iuv.

trĭgōn¹ -ōnis, m (tuj. τρίγωνον trikot)

1. trigón = trda, z lasmi nagačena odskakujoča žogica, ki so si jo z roko ali mrežo podajale tri osebe, stoječe vsaka v enem kotu trikotnega prostora (od tod njeno ime): Mart. (z acc. -ōna).

2. meton. žoganje s trigónom, žoganje v trikotniku: fugio campum lusumque trigonem H.

Triphȳlia -ae, f (Τριφυλία dežela treh rodov) Trifílija, južni del Elide ob obali z mestom Pilos (Pylos): L.; pesn. Triphȳlis -idis, f (Τριφυλίς) Trifílida: Prisc. Od tod adj. Triphȳlius 3 (Τριφύλιος) trifílijski: Iuppiter Lact.

Tripolis -is, acc. -im, abl. -ī, f (Τρίπολις „Trimestje“, tri mesta skupaj) Trípolis, Trípola, ime več pokrajin in mest s tremi občinami

1. gorska pokrajina v Tesaliji s tremi mesti: L. Od tod Tripolitānus ager Trípolsko (Tripolitánsko) ozemlje: L.

2. mesto v Tesaliji Hestiotidi z vzdevkom Scaea (Skajska Tripolis (Tripola)): L.

3. pokrajina v Arkadiji s tremi mesti (Kalia, Dipona, Nonacris): L.

4. pokrajina v Afriki ob Mali Sirti (zdaj Tripoli) s tremi mesti (Oea, Subrata, Leptis Magna); enako Tripolitāna provincia Trípolska (Tripolitánska) provinca (pokrajina): Eutr.

5. mesto v Feniciji (zdaj al-Mīna pri kraju Tarābulus aš-Šām; ime je nastalo po ljudski etim. iz fen. %arpol „nova dežela“): Mel., Plin. Od tod Tripoliticum vinum trípolsko (tripolítsko) vino: Plin.

6. mesto in trdnjava, pa tudi reka v Pontu: Plin.

7. mesto v Frigiji; od tod Tripolitānī -ōrum, m Trípolci, Tripolitán(c)i: Plin.

trīstis -e (etim. nedokončno pojasnjena beseda; po eni teoriji sor. z got. þrīste drzen, predrzen, þraestan (*þraistan) (s)tiskati, po drugi iz indoev. *treis- stiskati, pritiskati (prim. lit. trieškiu stiskam, mečkam, po tretji sor. z gr. δρῑμύς prodoren, oster, grenak)

1. žalosten = nesrečo naznanjajoč, nesrečen, zlonosen, zlokoben, zèl (zlà, zlò), hud, nevaren, kvaren, škodljiv, kvarljiv: fata O., res, sors Ci., exta (naspr. laeta) T., morbus O., V., remedia L. škodljiva, responsum L., dicta V., bella H., tempora Ci., calendae H., litterae nuntiique Ci., somnia, Erinys, Tartara V., unda, Hyades, Orion H., Acheron Sil.; subst. trīste -is, n strah, nesreča: triste lupus stabulis V.; acc. n. sg. adv. (le pesn.): resonare triste et acutum H.; klas. adv. le v komp.: iuvenes tristius curantur Ci. zdravljenje mladeničev je nevarnejše.

2. occ.
a) neprijazen, resen, resnoben, strog, osoren, têžek (težák), čemeren, neprijeten, hladen (hladan), (o)zlovoljen, neprijazen (naspr. iocosus, hilaris): tristis et severus senex N., vita tristior Ci., tristis et inpexa antiquitas T., natura Ci., vultus tristior Ci., sorores (= Parcae) Tib., triste et severum dicendi genus Ci., sermone opus est modo tristi, modo iocoso H., tristius respondere Ci. ep.
b) divji, jezen, razdražen, srdit, jar, strašen, grozen, silen: veritas Ter., Eurystheus Ci. (poet.), ursa Stat., navita (= Charon), ira H., irae V., tristibus dictis atrocia facta coniungere T.

3. metaf.
a) oduren, zoprn, grênek (grenák), mrzek, nètéčen (naspr. dulcis): absinthia, sapor, anhelitus oris O., suci, amurca, lupinum V., arbor, glans Plin., tristis aspectu Plin., iaspis tristis (temen) atque non refulgens Plin., lana Mart. umazano črna (že sama na sebi).
b) žalosten, razžaloščen, žaloben, zaskrbljen, otožen, klavrn, pobit, potrt, tožen, starejše dresél(en) (naspr. hilaris, laetus): maesti tristesque H., tristis et conturbatus Ci., cum sederem domi tristis Ci., puella videsne tu illum tristem, demissum? Ci., numquam ego te tristiorem vidi esse Pl.; acc. n. sg. adv. (pesn.): triste salutantes Stat., tristius flere Pr.; pl. subst. m trīstēs (naspr. gaudentes) žalostni, žalosteči se: Plin. iun.; enalaga: exitus tristis (žalosten) atque acerbus L., Alexandri tristis eventus L., funera V., officium O. ali ministerium V. žalostna dolžnost pogreba, dona V. zadušni darovi.

trīticeus 3 (trīticum) pšeničen: paleae Ca., furfures Varr., messis V., Vulg., far Col. (na) debelo (z)mleta pšenična moka, panis Col., fruges Ven.

Trītōn -ōnis, m (Τρίτων) Tríton

I. sin Neptuna in nimfe Salacije, morsko božanstvo, ki se vozi s konji ali morskimi pošastmi in na Neptunovo povelje trobi na školjko, da pomiri razburkano valovje: Ci., V., Cl., Hyg. idr., Neptunus caeruleum Tritona vocat O.; pl. Trītōnēs Trítoni, morska božanstva, demoni, ki služijo drugim božanstvom: V., Plin.; šalj. metaf. ljubitelji ribnikov: isti piscinarum Tritones Ci. ep.; meton. Trītōn Tríton, ime ladje (po podobi na ladijskem kljunu): hunc vehit Triton V. —

II. ime dveh jezer:

1. jezero ob Mali Sirti v Afriki z istoimensko vanj se izlivajočo reko, po egiptovsko-grških mitoloških zgodbah rojstni kraj več božanstev, poseb. Palade (Minerve), ki jo Hom. zato imenuje Τριτογένεια: Mel., Lucan., Stat., Cl. Od tod adj.
a) Trītōniacus 3 (Τριτωνιακός) trítonski, tritoníjaški, pesn. = Páladin: harundo O. trstenica, ki jo je iznašla Palada.
b) Trītōnis -idis in -idos, acc. -ida (Τριτωνίς) α) trítonska, k reki (jezeru) Tríton sodeča: Tritonis palus Sil. ali kot subst. f Tritonis Sil. Tritonsko jezero, jezero Triton, Pallas Tritonis Lucr. tritonska Palada = subst. Tritonis V., O. Tritonka. β) meton. páladski, Páladin: pinus O. = ladja Argo, ki so jo baje zgradili po Paladinem navodilu, arx O. Paladin grad, Paladino mesto = Atene; od tod subst. Tritonis Stat. od Tritonke (Palade) narejena in zato njej posvečena oljka.
c) Trītōnius 3 (Τριτώνιος) trítonski, tritónijski: Pallas virgo V. = subst. Trītōnia V., O. Tritonka, Tritonijka, Palada. Subst. Trītōnida -ae, f Trítonka, Pálada: M.

2. jezero v Trakiji; kdor se je devetkrat potopil v njegove valove, se je baje spremenil v ptico; to jezero imenujeta O. in Lact. Trītōniaca palūs Trítonsko jezero (močvirje). —

III. tríton, morska riba, vrsta tuna: Plin. (32, 153; dvomljivo mesto; prim. tritomus).

trītūra -ae, f (terere)

1. drgnjenje, drgnitev, otiranje: pectora copulae sparteae tritura continua exulcerati Ap.; meton. odrgnjeno mesto, žulj: trituras pedum mitigat Plin. Val.

2. mlatev (mlatva) starodavnikov z mlatilnico, imenovano tribulum: Varr., Col., Pall., cum magno veniet tritura calore V.

triumphātor -ōris, m (triumphāre) triumfátor, zmagoslavnež, zmagoslavitelj, zmag(ov)alec, zmagodobitnik: ille vir de Sabinis deque Samnitibus deque Pyrrho triumphator Ap.; kot Jupitrov vzdevek: Ap.; pren.: triumphator et victor Min.; z gen.: ut ille mei victor est, ita ego triumphator erroris Min.