Franja

dētrăctiō (tudi dētrāctiō) -ōnis, f (dētrahere)

1. odvzetje, odtegnitev, prikratitev: detractio aut adpetitio alieni Ci., cuius loci detractionem fieri velit Ci. ep. katero mesto bi si rad pridržal, adiectiones et detractiones (cuneorum) Vitr.

2. occ.
a) odškrnjenje: illa enim ipsa efficiuntur detractione Ci.
b) odstriženje: capillorum Cael.
c) medic. odvajanje, iztrebljanje, poseb. driska: cibi Ci., humoris Cael., sanguinis Cels., Plin., Q., Cael. puščanje krvi, tudi samo detractio Cels. in v pl. detractiones Vitr., Plin.

3. pren.
a) arhit. odvzetje, zmanjšanje, večinoma v pl.: ut ingenio et acumine de symmetriis detractiones et adiectiones fiant Vitr.
b) gram. α) izpust črke ali zloga, prikratitev za črko ali zlog: Q. (I, 5, 14). β) izpust besede, elipsa: Q. (I, 5, 38). γ) izpah črke, elizija: Isid.
c) olajšanje, znebitev: doloris Ci., Gell.

Diacira -ae, f Diakira, mesto v Mezopotamiji: Amm.

Dicaearchēa in Dicaearchīa -ae, f (Δικαιάρχεια) Dikajarheja, starodavno mesto v Kampaniji, imenovano po ustanovitelju Dikajarhu ali Dikarhu (pozneje Puteoli): Plin., P. F. — Od tod preb. Dicaearche͡is -ĕum, m (Δικαιαρχεῖς -έων) Dikajarhejci: Luc. ap. P. F.

Dictynna -ae, f (Δίκτυννα, po ljudski etimologiji iz δίκτυον mreža) Diktina,

1. vzdevek Artemide kot boginje lova: O., Stat. Od tod subst. Dictynnēum -ēī, n (Δικτυννεῖον) Diktinej, Artemidino svetišče pri Šparti: L.

2. Nimfa Britomarta (Britomartis). Kalimah jo tako imenuje zato, ker je v begu pred Minojem skočila v mreže, Strabo pa jo imenuje po gorovju Dikti: Ps.-V. (Ciris).

3. mesto na Kreti: Mel. Od tod adj. Dictynnaeus 3 diktinski: mons Dictynnaeus (= τὸ Δικτύνναιον) Plin. Diktinsko pogorje na severozahodni obali Krete.

Dimallum -ī, n Dimal, mesto v Dalmaciji ali Iliriji: L.

Diniae -ārum, f (Δινιαί) Dinije, mesto v Veliki Frigiji: L. Od tod adj. Diniēïus 3 (Δινιέϊος) dinijski: incola O.

Dionȳsopolis -is, f (Διονυσόπολις) Dionizopola, mesto v Trakiji: Mel.

Dioscorias (Mel.) ali Dioscūrias (Plin.) -adis, f (Διός κοριάς) Dioskoriada, Dioskuriada, mesto v Kolhidi.

Diospolītānus 3 (Διόσπολις, Zevsovo mesto) diospolski: synodus Hier.

disiciō (v najboljših rokopisih pogosto dissiciō) -ere -iēcī -iectum (dis in iacĕre, zato je i v prvem zlogu dolg po stavi, ta dolžina pa se je po izpadu j neprimerno označevala z dvojnim s)

1. razmetati, razbi(ja)ti, razrušiti, porušiti, razdejati: Acc. fr., Varr. Fr. idr., saxa, lapides, silvas, montes Naev. fr., arcem, moenia, munitiones N., partibus disiectis Lucr., disiectis oppida muris V., bello disiecerat urbes V., disiecit fulmine montes V., disiecti membra poëtae H. razkosanega, ni rota stipitis occursu fracta et disiecta esset O., disiecta tempestate statua L., disiectae terrae motu civitates Suet., disicere alicuius domum Vell.

2. razgnati, spoditi, razkropiti, razpršiti, poseb. voj.: phalangem C., barbarorum copiis disiectis N., consensionis globus disiectus est N., medios cohors praetoria disiecerat S., disicere agmina, duces, rates V., naves passim, classem L., tempestas, quā ipsi disiecti forent L., disicere obvios T., disiectos consectatus T.; pren.: disiectā nebulā L., nubila disiecit O., disiectis nubibus Ap., disicere totos capillos O. razmršiti, (z grškim acc.:) disiecta comas O. ali crinem disiecta Venus Sil. z razpuščenimi (razpletenimi) lasmi, disiectae arenae T. razpihan. Pogosto pt. pf. disiectus 3 raztresen, osamljen: disiectos ab tergo aut lateribus circumveniebant S., disiecti equi Lucr., plebs … passim disiecta per herbas potabat O., disiectae catervae T., quod non disiecti, sed pariter ardescerent T., cuncta in curia disiecta erant T. vse je bilo … v neredu; occ.
a) raztreseno bivajoč (stanujoč), v raztresenih posadkah bivajoč: quod imparatis disiectisque accidere fuit necesse Hirt., disiecti aliisque nationibus permixti T.
b) (o stvareh) raztreseno stoječ, (tu in tam) razmetan: disiecta aedificia C., late disiecta moenia L., vasta disiectaque spatio urbs L. prek širnega prostora raztezajoče se mesto, hostium disiecta (= hostes disiectos) frangere Amm.; od tod tudi: pabulatione, quae … cum exigua tum disiecta esset Hirt. ki je bilo … tako skopo kakor se je moralo opravljati na različnih krajih.

3. kaj zaprtega na silo in naglo odpreti: tellurem, undique portas Sil.

4. occ. razklati, razrezati, razsekati, odsekati: elephantum machaerā Pl., securi mediam frontem mentumque V., foedo disiectus vulnere O., disicere cotem novaculā Lact., sinciput ense Sid.

5. pren.
a) razmeta(va)ti = zapraviti (zapravljati), razsipa(va)ti, (po)tratiti: dide et disice Caecil. ap. Ci., pecuniam flagitiis disici Val. Max.
b) spodnesti (spodnašati), brezuspešno narediti, razbi(ja)ti, razdreti (razdirati), podreti (podirati), npr. namero, uničiti (uničevati), izničiti (izničevati): disice (dissice) compositam pacem V., disiecta pax est Sil., temptatur, si rem disicere possent L., disicere haec consilia ducis L., cogitationem regiam Vell., novarum tabularum exspectationem Suet., Neroni cupitum id … libertae astu disiectum T.
c) po govorici raznesti (raznašati): ut nomen eius per totum terrarum orbem disiceretur Val. Max.

Divitēnsēs -ium, m (Divitia, mesto nasproti Kolonije) Divitijci: Amm.

Dīvodūrum -ī, n Divodur, glav. mesto Mediomatrikov (Mediomatricī) v belgijski Galiji, pozneje Mediomatricī (Amm.), po 5. st. Met(t)is, zdaj Metz: T.

Dīvona -ae, f Divona, kadurško (Cadurcī) mesto v Akvitaniji (zdaj Cahors): Aus.

Dōdōna -ae, f (Δωδώνη) Dodona, epirsko mesto s prastarim Zevsovim preročiščem v svetem hrastovem gaju: Ci., V., O. idr.; met.
a) dodonski sveti hrastov gaj: victum Dodona negaret V.
b) dodonsko svečeništvo: Dodonam adortus est N. — Od tod

I. adj.

1. Dōdōnaeus 3 (Δωδωναῖος) dodonski: oraculum, Iuppiter Ci., quercus de semine Dodonaeo O.; occ. (pesn.) epirski: lebetes V., agmina Ci.

2. Dōdōnius 3, pesn. soobl. = Dōdōnaeus 3: quercus Cl.

3. Dōdōnis -idis, acc. -ida, f (Δωδωνίς) dodonska: terra O., Dodoni (voc.) Thyone O., quercus Val. Fl., Nymphae Hyg. Hijade kot Jupitrove vzgojiteljice.

— II. subst. Dōdōnigena -ae, m (Dōdōna in genere = gignere) Dodonec, preb. Dodone; pesn. apel. = ob želodu živeči: populi Sid.

Dolichē -ēs, f (Δολίχη) Doliha,

1. mesto v Tesaliji: L.

2. otok v Sporadih, pozneje Icaros: Plin.

Dolīonēs -um, m (Δολίονες) Dolionci, pelazgovsko ljudstvo v Miziji. Od tod adj. Doliōnius 3 dolionski, Dolionce zadevajoč: Dolionii velamina regis Val. Fl. Subst. Dolīonis -idis, f Dolionida, glav. mesto Dolioncev, pozneje Cyzicus: Plin.

Dorylaeum (Dorylāum) -ī, n (Δορύλαιον) Dorilaj, mesto v Frigiji: Ci. Od tod preb. Dorylēnsēs -ium, m: Ci., ali Dorylaeī -ōrum, m: Plin. Dorilajci.

Drepanum -ī, n (V., Prisc.) in Drepana -ōrum, n (L., Fl.), tudi Drepanē -ēs, f (Sil.) (Δρέπανον, Δρέπανα, *Δρεπάνη: δρέπανον, δρεπάνη srp) Drepan, Drepane (fem. pl.), Drepana, mesto na severozahodni obali Sicilije (zdaj Trápani), v bližini srpast rt Drepanum -ī, n Drepan, (zdaj Capo Trápani): Plin. — Od tod adj. Drepanitānus 3 drepanski, iz Drepana: pupillus Ci.; subst. Drepanitānī -ōrum, m Drepanci, preb. Drepana: Ci.

Dūrocortorum -ī, n Durokortor, glav. mesto Remcev v belgijski Galiji, pozneje Rēmī (zdaj Reims): Ci.

Dȳmae -ārum, f Dime (fem. pl.), obmorsko mesto v zahodni Ahaji: L. Od tod adj. Dȳmaeus 3 dimski: ager L.; subst. Dȳmaeī -ōrum, m Dimci, preb. Dim: Ci. ep., L.