Franja

tyrannis -idis, f (tuj. τυραννός)

1. samovlada, samovladje, samovladarstvo, vrhovno vodstvo države, neomejena oblast: Dyonisius cum virtute tyrannidem sibi peperisset, magna retinuit felicitate N., odio tyrannidis exsul sponte erat O., tyrannidem a civibus delatam adeptus Val. Max.

2. tiranstvo, tiranija, trinoštvo, samodrštvo, samosilstvo, samosilništvo, despotizem, despotstvo, nasilništvo: tyrannidem occupare Ci., O., tyrannidem delere Ci., tyrannidem enervare L., sublato tyranno tyrannida manere video Ci., vivit tyrannis, tyrannus occidit Ci., tyrannide Athenas liberare Val. Max., tyrannis saeva crudaque Neronis Iuv.; meton. tiranova (samosilnikova) oblast ali država: quinque et viginti talenta tyrannidem tuam exhaurient? L.

tyrannoctonus -ī, m (gr. τυραννοκτόνος) morilec tirana (ali tiranov), tiranomorec, trinogomorec: Ci. ep.

tyrotarīchum -ī, n (gr. τὸ τυροτάριχος) tirotaríh, juha (ragu) ali (po drugih) pašteta iz sira in slanikov (nasoljenih rib): patina tyrotarichi Ci. ep.

Tyrrhēnus¹ (Tūrēnus, Turīnus) 3 (Τυῤῥηνός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: H., Mel., Plin., Sil., Stat., Sen. tr., Val. Fl. idr., mare L., aequor V., gurges Lucan., corpora O. ali monstra O. = Etrurci, ki jih je Bakh spremenil v delfine, vincula pedum V., dux (= Mezentius) O.; meton. itál(ij)ski, rímski: pubes Sil. — Od tod

1. subst. Tyrrhēnus -ī, m
a) Tirénec, Etrúr(ij)ec, Etruščán: sanguine Tyrrheni (= Mezentii) V., Tyrrhenus inflabat ebur V. etrurski piskač; pl. Tyrrhēnī -ōrum in pesn. -ûm, m (Τυῤῥηνοί) Tirénci, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije: V.
b) Tirénsko morje (pooseb.): Val. Fl.

2. subst. Tyrrhēnia -ae, f (Τυὀὀηνία) Tirénija, Etrúrija: O.

3. adj. Tyrrhēnicus 3 (Τυῤῥηνικός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: Tarraco Aus. ob etrurskem morju ležeč (stoječ).

Tyrrheum -eī, n Tiréj, mesto v Akarnaniji: L. (po nekaterih izdajah Thyreum ali Thyrium).

Tyrus (L., Cu., Stat., Iust.) in Tyros (V., Mel., Plin.) -ī, f (Τύρος, fen., hebr., ugaritsko ṣr, asir. ṣurri) Tír, primorsko trgovsko mesto in pristanišče, glavno mesto Fenicije (zdaj ṣūr), materinsko mesto Kartagine. Tirci so sloveli po pridobivanju škrlata in barvanju oblačil s škrlatom: Ci., O., Pr., Tib.; meton. škrlat, bager, škrlatna (bagrena) barva: Mart. — Od tod adj. Tyrius 3 (Τύριος)

1. tírski, iz Tira doma (izhajajoč, izvirajoč): puella ali paelex O. = Evropa, hči tirskega kralja Agenorja, taurus Mart. bik, ki je odpeljal Evropo; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tírci, preb. Tira: L., Ci., Mel., Lucan.

2. meton.
a) kartažánski, kartáginski: urbs V. = Carthago, tori O. = svatovanje (ljubimkanje) med Didono in Enejem, ductor Sil. = Hannibal; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Kartažáni, Kartáginci: V.
b) tébski, tebánski: exsul Stat. = Polynices, ductor Stat. = Eteocles, plectrum Stat. = Amphionis; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tébci, Tebánci: Stat.

3. škrlaten, bagren: amictus chlamys, lores, colores O., vestes H., torus Tib.; subst. Tyrium -iī, n škrlatna (bagrena) obleka, škrlatno (bagreno) oblačilo: Tert.

ūber¹ -eris, n (indoev. baza*eu̯Hdh- nabrekniti, nabrekati; od tod indoev. *uHdhmen- in (sor.) *uHdr̥-; prim. skr. ū́dhar (gen. ūdhnáḥ) = gr. οὖϑαρ -ατος = stvnem. ūtar = nem. Euter = ang. udder = sl. vime)

1. vime, (živalski) sesek (sesec), doječe prsi (žensk); večinoma v pl.: Lucr., Lucan., Plin., Val. Max. idr., vitula binos alit ubere fetus V., distentum uber O., refert tenta grex ubera H., Romulus uberibus lupinis inhians Ci., pressari ubera palmis V., ubera praebere O. ali admovere V. dati sesati, ubera ducere O. sesati, piti, dedit ubera nutrix O. je dojila, sua quemque mater uberibus alit T., ab ubere raptus (odstavljen) O.; pren.: distenta musto ubera Col. poet.; preg.: ubi uber, ibi tuber Ap. = vsaka roža ima trnje.

2. meton. (pesn.) rodovitnost, plodnost, obilje, obilica, obilnost: terra potens ubere glebae V. (prim. οὖϑαρ ἀρούρης Hom.), divitis uber agri V., fertilis ubere campus V.; konkr.: vitibus aptius uber V. rodovitna zemlja, denso non segnior ubere Bacchus V. na rodovitnem polju.

ūbertās -ātis, f (ūber2)

1. obilnost, polnost vimen: animalia mammarum ubertate saturentur Ci.

2. metaf.
a) rodovitnost, plodnost, bogastvo, obilje, bogat donos, donosnost, bogat prinos, bogat pridelek; s subjektnim gen.: agrorum Ci., fluminum T. bogastvo (namreč v ribah, zlatem pesku idr.), eius anni Plin. iun.; pren.: virtutis Ci. obilni sadovi kreposti, utilitatis Ci. obilna korist, ingenii Ci., Q., Ambr. plodovitost.
b) obilnost, obilica, obilje, izobilje, preobilje, bogastvo, kopica, množica, množina, bogatost; z objektnim gen.: frugum, improborum Ci., lactis Plin., piscium Iust., earum rerum, quas terra procreat, vel ubertas vel tenuitas Ci.; pren.: dicendi ali in dicendo Ci., verborum Q., Gell.; occ. obilje besed, bogastvo v besedah, zgovornost, polnost: Livii lactea ubertas Q., quae in Crasso potuit maior esse ubertas? Ci., summa est (sc. in Isaeo) facultas, copia, ubertas Plin. iun.

ūlīgō -inis, f (nam. *ūdīgō s sab. d namesto l; ūdus, ūvidus, ūveō)

1. mokrota, vlaga zemlje: Varr., Col., Sil., Arn., Serv. idr., humus dulci uligine laeta V., uligines paludum T. močvirja, barja (grezine, mužine), locus uligine profundā T. kraj, globoko močvirje.

2. ulígo (ulígina), neki izpuščaj, izrastek ali vrsta garij: Veg.

Ulixēs -is (pesn. gen. Ulixëī (k nom. Ulixe͡us: H.), skrč. Ulixĕi O. in Ulixī (V., Ap.), acc. -em, pa tudi -ēn (H., O., Pr., Val. Max.)), m (po etr. Uluxe ali sicilskem Οὐλίξης ali ajol. Ὀλύξευς tvorjena lat. obl. za Ὀδυσσεύς) Ulíks(es) (= Odisêj), Laertov sin, Itačan: Ci., V., O., Pr., Hyg., Vitr. idr., cursus duplicis per mare Ulixeī H., Octavius Mamilius Tusculanus, ab Ulixe deāque Circā oriundus L. potomec Uliksa in boginje Kirke (= sin Mamilije, hčere ustanovitelja Tuskula, Telegona, ki ga je imel Uliks s Kirko); apel.: meus Ulixes Pl. moj modri svetovalec. — Od tod adj. Ulixeus 3 Ulíksov: peregrinatio Ap., cerae Sid.

ūllus 3, gen. ūllīus, dat. ūllī, pron. indefinitum (demin. ūnus nam. *ūnulus, *ūnlus)

1. adj. (sploh) kateri, kak, neki, (ne)kdo: ullo modo Ter., si ullo modo potero Ci., ulla si tibi iuris perierati poena nocuisset umquam H., dum amnes ulli rumpuntur fontibus V., antequam imperium ullum accipere quivisset S., sine ullo remedio Ci., sine ulla vituperatione Ci. brez kake (= brez sleherne) graje, čisto brez očitka, sine ullo vulnere Ci. brez najmanjše rane, brez sleherne poškodbe; večinoma v nikalnih stavkih ali stavkih z nikalnim pomenom (non ali neque ullus = noben, nobeden, nikak): neque in ullam partem disputo Ci., debebat ullum nummum nemini Ci., an est commodum ullum tum expetendum? neque ullam picturam fuisse, quin conquisierit Ci.

2. (redko) subst. kdo, kaj; klas. le o osebah: nec probante ullo nec vocante L., negat se posse iter ulli per provinciam dare C. pravi, da ne more nikomur dovoliti … ; v pl.: quae tanta societas ullis inter se?; nam. neutr. klas. le ulla res: non opinor rem ullam potuisse mutari C., neque res ulla praetermissa est Ci. in nič se ni opustilo; šele pri L.: nemo ullius (nam. ullius rei) nisi fugae memor.

Opomba: Pesn.: gen. ūllĭus: O., Cat., V. (Catal.); gen. ūllī: Pl.; dat. ullae: Tib.

uls (star. ouls), soobl. ultis, praep. z acc. (prim. ollus = ille, ōlim) onstran, onkraj, na oni strani, na drugi strani (naspr. cis): et uls Tiberim et cis Tiberim Varr., Gell., cis Tiberim et ultis Tiberim Dig. Iz te praep. je nastala komp. obl. *ulter -tra -trum, ohranjena le v abl. sg. f in n ultrā in ultrō. —

C. ultrā

I. adv.

1. dalje, naprej: facultas u. procedendi Auct. b. Afr., u. neque curae neque gaudio locum esse S., u. quo progrediar, quam ut veri videam similia, non habeo Ci.; pesn.: quid u. provehor? V.

2. metaf.
a) (časovno) dalje, nadalje, naprej, v prihodnje, v bodoče: neque u. bellum dilatum est L., haud u. latebras quaerit V., usque ad Accium et u. Q., neque facturam u. T.; komparativna lastnost se kaže v zvezi s quam: non u. quam XXX in dies Cu., nec u. moratus, quam dum auxilia conciret T.
b) (glede na število in mero) dalje, več: nihil u. requiratis Ci., nullum u. periculum vererentur C., serviendum (sc. est) aut imperitandum; nam quid u.? S., quae moenia u. habetis? V. kako zavetje imate sicer še razen tega zidovja?; s quam: nihil u. motum, quam ut turmae ostenderentur L.
c) (komp. pomen je izginil) na ono stran, onstran, onkraj (naspr. citra): dextera nec citra mota nec u. O. ne na to, ne na ono stran, ne nazaj, ne naprej, cis Padum ultraque L. —

II. praep. z acc.

1. zaradi svojega komp. pomena izraža ultra pomikanje naprej čez (nad) kako določeno mejišče = dalje od, naprej od, on(o)stran, onkraj, na oni strani, na drugi strani, on(o)stran: pars citra, pars ultra Taurum est L., u. Silianam villam est villula sordida Ci., u. terminum vagor H.; pogosto (pren.) v nikalnih stavkih izraža, da meja ni bila prekoračena: nec u. minas processum est L., cum libertas non u. vocem excessisset L.; ker ima ultra komp. pomen, se povezuje z abl. mensurae: milibus passuum duobus u. eum C. za 2000 korakov naprej od njega, paulo u. eum locum castra transtulit C.; redkeje z acc. extensionis: nacti portum u. Lissum milia passuum tria C. Ultra se pogosto zapostavlja relativu, redkeje subst.: modus, quem ultra progredi non oportet Ci., fines, quas u. citraque nequit consistere rectum H., quae Euphratem ultra communierat T.

2. (časovno) dlje kot, več kot, čez, nad: u. biennium T., u. Socratem Q. čez Sokratovo dobo.

3. (o številu in meri) čez, nad, preko, več kot, bolj kot: u. eum numerum Auct. b. Alx., u. modum Q., u. legem H., u. fas trepidare H., si u. placitum laudarit V., vires u. sortemque senectae (sc. ferebat labores) V., laboris u. fidem (neverjetno) patiens Suet., u. opiniones omnium Iul. Val. —

B. ultrō, adv. (prim eō, quō)

1. na ono stran, na drugo stran, on(o)stran: u. istum a me Pl. ali u. istunc Pl. proč s tem človekom!, proč z njim!; tako tudi: u. te, amator! Pl.; večinoma v zvezi s citro sem in tja, z obeh strani: u. et citro cursare Ci., commeare u. ac citro Varr., u. citroque transcurrere L., u. citroque mitti C.; tudi asindet. ultro citro Ci., Suet.

2. metaf.
a) povrh(u), vrh(u) tega, poleg tega, celo: etiam me u. accusatum veniunt Ci., his lacrimis vitam damus et miserescimus u. V., morosum u. offendet garrulus H. še bolj (kot je že), vectigalia et u. tributa stalno kurialno besedilo pri L. carina in drugi izdatki iz državne blagajne.
b) sam od sebe, sam po sebi, po svoji volji, svojevoljno, rade volje, radovoljno, prostovoljno, iz lastnega vzgiba, brez vzroka, brez razloga, brez povoda: u. se offerre Ci., u. auxilia mittere S., u. nomina dare L., u. bellum inferre S., si quid petet, u. defer H., u. (povsem nepričakovano) regium insigne sumpsit T. — Ker se je komp. pomen besede izgubil, je nastal dvojni komp. ulterior -ius, adv. ulterius (acc. n.)

1. bolj na óni (drugi) strani ležeč (stoječ, nahajajoč se), on(o)stranski, onkrajen (naspr. citerior): Gallia Ci., Hispania Suet., pars urbis L., ripa V., Cu., Vell., portus Ci.; subst.: pons ulteriora (onostransko ozemlje) adnectit coloniae T.; occ. oddaljenejši, daljši: quis est ulterior? Ter. kdo stoji zadaj?, castella C., equitatus C. v večji razdalji postavljeno, inde abit ulterius O., ulterius (dalje, naprej) nihil est nisi frigus O.; subst.: cum a proximis impetrare non possent, ulteriores temptant C.

2. metaf.
a) (časovno) oddaljenejši (bolj oddaljen), nadaljnji, kot adv. dalje, dlje, več: ulterius ne tende odiis V., haud ulterius tulit O.; pesn.: pudor est ulteriora (kar še sledi) loqui O., ulteriora pudet docuisse O.
b) occ. pretekel, daven, minul: ulteriora (preteklo, davno) mirari, praesentia sequi T.
c) (o stopnji) kaj presegajoč, višji, hujši, več, bolj: semper iuventis ulteriora petit O., rogabat ulterius iusto O., quid ulterius timendum foret? L. — Superl., tvorjen naravnost iz uls, je ultimus 3 „najbolj onostranski“, „najbolj on(o)krajen“

1. (krajevno) najoddaljenejši (najbolj oddaljen), skrajnji, skrajen, najskrajnejši, zadnji (naspr. citimus): luna, quae ultima a caelo (= proti zemlji) est Ci.
a) atrib.: ultimae terrae Ci., N., gentes Ci., orae Pl., Ci., tellus O., ultimis urbis partibus L., praeponens ultima (sc. verba) primis H.; subst. m.: recessum primi ultimis non dabant C. prvi zadnjim; subst. n.: caelum, quod ultimum mundi est Ci. najskrajnejši del, stagni ultima O. meje, ultima signant V. cilj.
b) partitivno = ultima pars (alicuius rei): ultima prona via est O. zadnji del poti, in ultimam provinciam Ci., u. tellus O. rob zemlje, in ultimis aedibus Ter. v najoddaljenejšem delu hiše; tako tudi: in ultimā plateā Pl., in primis finibus tibi se praesto fuisse dicit usque ad ultimos prosecutum Ci. od vstopa na ozemlje do izstopa.

2. metaf.
a) (časovno) najdavnejši, najstarejši, najstarodavnejši, najskrajnejši (naspr. primus): multa ab ultimā antiquitate repetere Ci., ab ultimo principio Ci., initium Corn., pueritiae memoria ultima Ci., ab origine ultimā stirpis Romanae N., sanguinis ultimus (prvi) auctor V.
b) occ. zadnji: regnum, spes L., senatus consultum C., dies V., lapis Pr. nagrobnik, cerae Mart. oporoka, ultimam manum imponere rei O.; partitivno: ultimo mense Iunio Col. ob koncu meseca junija; subst.: ultimum orationis L. konec (sklep, zaključek) govora, ultima quid referam? O., ultima exspectato Ci. zadnje dogodke, pervenire ad ultimum (do skrajne meje) aetatis humanae Sen. ph., in ultimis esse Sen. rh. biti v zadnjem pojemanju, biti v smrtni agoniji, umirati, biti v zadnjih vzdihljajih, biti na koncu; adv. α) ultimē naposled, nazadnje, vendarle, končno: Sen. ph. β) (acc. n.) ultimum zadnjič: Cu., u. domus suas visuri L.; ad ultimum do zadnjega: an exsulem illā aetate … ad ultimum mori iussurum? L.; pogosteje = naposled, nazadnje, vendarle, končno: si, qualis in cives, qualis in socios, talis ad ultimum in liberos esset L. γ) (abl. n.) ultimō naposled, nazadnje, navsezadnje, vendarle, končno: Petr., Suet.

3.
a) (o stopnji) največji, najvišji, najhujši: summum bonum, quod ultimum appello Ci., ultima omina Cu., crudelitas, auxilium L., discrimen ultimum regni L., praeda per ultimum scelus parta Cu., u. supplicium C. smrtna kazen, necessitas ultima T.; pogosto subst. n. ultimum inopiae L. skrajn(j)a revščina (ubožnost), skrajno (skrajnje) pomanjkanje, ultimum in libertate T. skrajna svoboda, ultima audere L. ali experiri L. ali pati Cu., O., L. najskrajnejše, najhujše; adv. α) ultimē (kar) najhuje: verberare aliquem Ap., affectus Ap. v skrajno slabih okoliščinah. β) ad ultimum do skrajn(j)e mere, do skrajnosti, skrajno (skrajnje): fidem ad ultimum praestitit L., ad ultimum demens L.
b) occ. najnižji, najmanjši, najslabši, zadnji: famulus Enn., stirps Vell., uxor Ap. najslabša, principibus placuisse viris non ultima laus est H.; subst.: Mysorum ultimus Ci., labore eum ultimis militum certare L., in ultimis laudum esse L. na najnižji stopnji hvale, in ultimis ponere Plin.

ultiō -ōnis, f (ulcīscī) maščevanje, (maščujoča) kazen, starejše osvéta: Vulg., Lact., Hier. idr., iusta Cu., Val. Max., ruptores pacis ultioni mactandos esse T., ultionis cupidus Val. Max., ultionis cupiditas ali cupido T. maščevalnost, želja po maščevanju, voluptas ultionis Q., ultionem petere L. iskati maščevanje, hoteti se maščevati, ohlajati srce, ultionem exigere Val. Max., ultionem petere ab aliquo L., Cu., T. maščevati se nad kom ali komu; s subjektnim gen.: patris, amici Vell., deorum immortalium Sen. rh.; z objektnim gen.: tot malorum Cu., inimicitiarum Vell. nad osebnimi sovražniki, noxiorum Vell. kaznovanje, kazen, ultio violatae per vim pudicitiae L. maščevanje za … , ultionem ab aliquo exigere necati infantis (zaradi umora otroka, zaradi detomora) Iust. Pooseb. Ultiō -ōnis, f Osvéta, Maščevalka, boginja maščevanja: Caecina aram Ultioni statuendam censuit T.

ululātus -ūs, m (ululāre) tuljenje, tulež, divji vik in krik živali in ljudi, divje kričanje, divje vpitje, javk, javkanje, tarnanje, vekanje, cviljenje: Cu., Stat., Amm., Lact. idr., luporum Ap., Aug., maestos ululatus edere Plin. otožno tuliti (o psu), ululatus terni (pri čaranju) O., ululatu atria complent O., consonuisse ululatibus theatrum T. da je (za)hrumel divji krik po gledališču, victoriam conclamant atque ululatum tollunt C., ululatus nocturni L. ali acuti Cat., Bacchëi O., ululatūs ore edere V. začeti narek (naricanje), narekati, naricati (za umrlim), ululatus femineus V. ali feminarum Plin. iun., T. tarnanje, javkanje, javk.

ululō -āre -āvī -ātum (reduplicirani onomatop. ul; prim. skr. ululíḥ, ululúḥ tuleč, gr. ὀλολύζω kričim, lit. ulúoti tuliti)

1. intr. tuliti, na ves glas kričati, na ves glas vpiti, cviliti, vekati, javkati, tarnati: canis ululat acute Enn. ap. Fest., visae canes ululare per umbram V., luporum est ululare Suet. fr., lupus ululans Hier., ululantes lupi V., canis ululans Hyg., ululanti voce canere Ci., visis (to videč) ululavit Agave O., ulularunt nymphae V., ululare tristia Lucan. ali linguis trepidantibus ululare Cat. prerokovati; tako tudi: Canidia ululans H.; pesn. metaf. (o krajih): plangoribus aedes ululant V. hiša hrumi od javka, javk odmeva po hiši; tako tudi: ulularunt ripae Sil. so zahrumeli, Dindyma ululantia Cl.

2. trans. tuleč klicati, tuleč obžalovati, s tuljenjem (kričanjem, vpitjem, kriki) napolniti (napolnjevati): Hecate ululata per urbem V., quem ululat Gallus Mart., Tagus nymphis ululatus Sil., ululare urbem Prud., antra ululata, ululata proelia Stat., ululata tellus Val. Fl.; tudi = tuleč odpe(va)ti: carmina Sil.

umbilīcus -ī, m (iz *ombelī ali *umbilus = gr. ὀμφαλός; prim. umbō)

1. popek: Auct. b. Afr., Cels., Plin., Isid. idr., umbilico tenus aqua erat L.; meton. popkovina, popkovnica, starejše popkova žila: Cels., Amm.

2. metaf.
a) popek = središče, sredina, sreda, center: Graeciae L., Italiae Plin., qui locus, quod in mediā est insulā situs, umbilicus Siciliae nominatur Ci., dies ad umbilicum est mortuus Pl.
b) glavìč, betiček, bunkica, kroglica, kroglasta izboklinica knjižnega zvitka. Desni rob papirovih zvitkov so Rimljani prilepili na paličico in nanjo navijali zvitek. Konca te paličice, ki sta gledala iz zvitka, sta bila okrašena z glavičema in sta se — kot središče zvitka — imenovala umbilici: Cat., picti umbilici Mart., librum usque ad umbilicum revolvere Sen. rh. razviti do glaviča (= do konca) = do konca prebrati, dobrati; pren.: inceptos iambos ad umbilicum adducere H. dokončati, dovršiti, pervenimus iam usque ad umbilicos Mart. že smo pri koncu.
c) kazalec na sončni uri: Plin. (6, 212).
d) šestilce, majhno šestilo: Plin. (18, 327).
e) umbilík = pópek, vrsta morskih polžev: Ci., Val. Max., Aur.
f) bot. štrlina, izboklina pri rastlinah: lupini Plin.
g) bot. čebulica: Plin.
h) bot. umbilicus Veneris vodni popnjak (starejše popkovnik, Ladin pas): Ap. h.

umbō -ōnis, m (prim. skr. nábhyam pesto, nā́bhiḥ popek, pesto, gr. ὀμφαλός = lat. umbilīcus, stvnem. naba pesto, nabula popek = nem. Nabe pesto, Nabel popek) vsaka vzboklina, izboklina ali štrlina

1. popek sredi ščita, ščitni popek, ščitna grba, ščitna krogla, ščitna izboklina, ki so jo vojaki v spopadu mož na moža pogosto uporabljali za zadajanje udarcev: Amm. idr., summus clipei umbo V., adsurgentem regem umbone resupinat L., Gallum umbone ictum deturbat L., ferire umbonibus T.; sinekdoha ščit: salignae umbonum crates V., nec sufficit umbo ictibus V.; pren.: umbone iudiciali repelli Val. Max. zavrnjen biti z zaščitno močjo sodnega odloka.

2. komolec, starejše laket: Stat., Mart.

3. predgorje, nos, zemeljski rt: Isthmius Stat.

4. izboklina, izbočena okroglina (oblina) na dragulju: Plin.

5. štrleči mejnik na njivah: Stat.

6. nagubani del, guba obleke: Tert.; meton. toga: candidus Pers.

Opomba: Star. nom. pl. umbonis: Varr.

umbra -ae, f (iz *unqs-ra, sor. z lit. ùnks-nā senca) senca

1. tema, temota, temina, temnost, mrak, mračina, mračnost: noctis V., Aurora polo dimoverat umbram V., ibant sub nocte per umbram V., ad umbram (do noči) lucis ab ortu H.; pogosto pl.: imas Erebi descendit ad umbras V. v najgloblje sence, v najgloblje temine, ab umbris infernis ad lumina surgere vitae V. iz podzemeljske sence (teme) k dnevni svetlobi, Tartara, tristes umbrae V. Tartarjeve (Tartarove) žalostne sence (temine); pesn.: celeres umbrae V. oblaki, sagitta transilit umbras V. mračne oblake, quem … immolans ingenti umbrā tegit V. s trdo smrtno temoto; pren.: (sc. Latinus) caecis se condidit umbris V. se je umaknil v skrito samoto, ut primum discussae umbrae (tesnoba, bridkost, žalost) et lux reddita menti V.

2. senca, ténja, zasenčje, senčnina: Pl., Plin., Plin. iun., Sen. tr., Cels., Fl. idr., arboris Ci., arbor umbram fecit V., maiores cadunt altis de montibus umbrae V., luna incidens in umbram terrae Ci., in umbrā V. = sub umbrā H. v senci; preg.: umbras timere Ci. ep. = brez potrebe se bati; podobno: ipse meas solus, quod nil est, aemulor umbras Pr. (o ljubosumnem ljubitelju); occ. senca = temnejše barve, odtenek, (o)senčenje, starejše otenjava
a) v slikarstvu: Plin., quam multa vident pictores in umbris Ci.
b) v tkanini (tkanju), vezenini (vezenju): tenues umbrae parvi discriminis O.
c) v stavbarstvu: umbras mechanicā ratione consumit Amm. (o piramidah).

3. metaf.
a) senca = podoba, videz, predstava, utvara, sled: Varr. ap. Non., Sen. ph., Lact., gloriae Ci., libertatis Lucan., mendax pietatis umbra O., iuris umbrā et imaginibus utimur Ci., honoris T.; occ. pretveza, izgovor: Cl., sub umbrā foederis aequi servitutem pati L.
b) obramba, varstvo, zaščita, zaslomba, ščit, pribežališče, zatočišče: sub umbrā auxilii vestri L., sub umbrā Romanae amicitiae latere Ci.
c) prosti čas, brezdelje, brezdelica, mir, pokoj, spokoj: qui non in umbrā neque in artibus versatus est Ci., Veneris cessamus in umbrā O., cedat stilus gladio, umbra soli Ci. mir boju, studia in umbrā (= v učni sobi, v študijski sobi) educata T.
d) stalni spremljevalec, stalna spremljevalka: luxuriae Ci. (o plesu), gloria virtutem tamquam umbra sequitur Ci.; tako se tudi imenuje nepovabljen gost (gr. σκιά), zajedavec (zajedalec), ki kot senca spremlja povabljenega gosta: cum Servilio Vibidius, quos Maecenas adduxerat umbras H., locus est et pluribus umbris H.

4. meton.
a) senca = kar dela senco, senčn(at)e stvari, obsena, npr. α) senčnato drevje, listnato vejevje: inducite (sadite) fontibus umbras V., ingentem sustinet umbram V. vejo, ki daje senco, ruris opaci umbras falce premes V. prebujno rastoče listje (dreves na ozarah); tudi senčen (senčnat) prostor: vacuā tonsoris in umbrā H. v senčni brivnici, Pompeiā spatiare sub umbrā O. po Pompejevem hodišču (galeriji, stebrišču), umbra rhetorica Iuv. retorska šola; pl. umbrae P. F. = senčnice. β) (strelni) tul(ec), tok za puščice: Stat. γ) γα) brada, mah, puh = prva („mlečna“) brada: Cl., Stat. γβ) lasje: Petr.
b) = gr. εἴδωλον, φάσμα senca, senčna (prazna) podoba, senčna (prazna) postava (pojava, oblika), senčna slika, tenja, privid: umbram equitis Romani et imaginem videtis Ci., effigies, immo umbrae hominum, fame enecti L., dea tenuem sine viribus umbram in faciem Aeneae ornat V. zračno slepilo, megleni privid, vanae ex hostibus umbrae V. strašila, izhajajoča od sovražnikov, zastrašujoči pogledi na sovražnike, strašni prizori sovražnikov, verae umbrae V. resnico naznanjajoče sanjske podobe (prikazni); occ. senca, tenja, senčna podoba, duša, duh umrlih (pokojnikov, rajnikov): tricorpor V., Pauli Sil., ipsius umbra Creūsae visa mihi V., petam voltūs umbra curvis unguibus H. kot pošast; v pl.: Tib., Plin. idr., umbrae silentes V. sence rajnikov, umbrarum dominus ali rex (= Pluto) O., umbris exagitari Suet. od duhov, pošasti; pl. o duhu enega umrlega (ene pokojnice): cum species et umbrae insontis interempti filii agitarent L., umbrae paternae V., omnia Deiphobo solvisti et funeris umbris V., matris agitabitur umbris O.; pl. meton. = podzemlje: fratri comes ire per umbras V., ire (fugere) sub umbras V. iti pod črno zemljo = umreti.
c) riba lipan (Salmo thymallus Linn.), imenovana tudi sciaena: Varr., O., Col., Aus.

umbri-fer -fera -ferum (umbra in ferre)

1. „senconosen“, senco prinašajoč, senco dajajoč, senčen, senčnat, osojen: Varr., platanus Ci. poet., nemus V.

2. sence, tenje (umrlih duš, pokojnikov) noseč ali prinašajoč: unda Stat.