Franja

Hippolyta -ae in Hippolytē -ēs, f (Ἱππολύτη) Hipólita,

1. amazonska kraljica, Antiopina in Melanipina sestra; nosila je zlat pas, ki ji ga je dal oče Ares, a ji ga je na Evristejev ukaz odvzel Herkul; nato je postala soproga Herkulovemu spremljevalcu Tezeju in mu rodila sina Hipolita: Pl. (z obl. -a), V., Pr., Hyg. in Iust. (z obl. -ē).

2. soproga kralja Akasta v Jolkosu, ki je skušala Peleja zapeljati; ko se ji ni vdal, ga je pri soprogu obdolžila nečistih namenov. Nato je Akast Peleja poslal v boj s Kentavri, iz katerega so ga rešili bogovi: Hyg., Magnessa Hippolyte H.

Hippolytus -ī, m (Ἱππόλυτος) Hipólit, Tezejev in Hipolitin sin. Ker ni hotel ugoditi pohotnosti svoje mačehe Fajdre (Phaedra), ga je obdolžila pri Tezeju, ki ga je preklel, da so ga splašeni konji usmrtili. Po mlajši bajki ga je Asklepij na Artemidino prošnjo zopet oživil. Častili so ga kot boga Virbija (Virbius = bis vir) poleg Diane v njenem svetišču v gaju pri Ariciji: Ci., V., O., Sen. tr., Iuv., Stat., Lact.

hippomanes -is, n (gr. τὸ ἱππομανές)

1. konjska besnost, kobilja sluz = lepljiva mokrota iz materničnega vratu pójave kobile: V. (ki jo tudi opisuje z: matri praereptus amor), Tib., Pr., (pri Col. ἱππομανὲς venenum)

2. konjski strup, konjska vranica = črn izrastek na čelu novorojenega žrebička: Plin., Iuv. (V. ga opisuje z: nascentis equi de fronte revolsus amor). Oboje so starodavniki rabili kot čarovno snov v ljubezenskih napitkih.

3. bot. neka rastlina, po kateri se konji gonijo: Serv.

Hippomenēs -ae, voc. -ē, m (Ἱππομένης) Hipómen,

1. Megarejev sin, ki je v teku premagal Atalanto, hčer bojotskega kralja Shojneja (Schoene͡us) in jo vzel za ženo: O., Hyg., Serv.

2. oče Lejmonide, ki se zato imenuje Hippomenēis -ēidis, f Hipomenova hči: O.

Hippōnax -actis, m (Ἱππῶναξ) Hipónaks znamenit jambski pesnik iz Efeza, okrog l. 540 v Klazomenah, od tod imenovan tudi Clazomenius Klazomenski; izumil je verz (gr. σκάζων) šepavi jamb (holijamb): Ci., H., Plin. — Od tod adj. Hippōnactēus 3 (Ἱππονάκτειος) Hiponaksov = zbadljiv, rezek: praeconium Ci. ep. (o zabavljici Licinija Kalva); subst. Hippōnactēī -ōrum, m (sc. versūs, σκάζοντες) Hiponaksovi veri: Ci.

Hippotēs -ae, m (Ἱππότης = Jezdec) Hípot,

1. Kreontov sin v Korintu: Hyg.

2. neki Trojanec: Serv.

hīr, pri gramatikih (večinoma v obl.) īr, (h)īris, (h)īrris, zdaj m, zdaj n, pa tudi indecl. (izpos. iz gr. χείρ ali vsaj sor. s to besedo) roka, dlan, šapa: Luc. ap. Ci. (De finib. 2, 8, 23) (?), Prob., Char., Prisc.

hīra -ae, f (osnovna obl. *hēra; prim. lat. haru- spex, hīlla) lačno črevo, lačnik = intestinum ieiunum: P. F.; v pl. sploh = drob(ovje), čreva: Pl., Ap., Arn.

Hirpīnī (Irpīnī) -ōrum, m (iz osk.-sab. hirpus, irpus volk) Hirpín(ij)ci (Irpín(ij)ci), samnijsko pleme v južni Italiji med Kampanijo in Apulijo: L., Sil. (z obl. Irpini), Serv., P. F.; meton. Hirpin(ij)ci = Hirpinija, hirpin(ij)sko ozemlje: Hannibal ex Hirpinis in Samnium transit L., dum haec in Hirpinis geruntur L. Od tod adj. Hirpīnus (Irpīnus) 3 hirpin(ij)ski (irpin(ij)ski): ager, fundus Hirp. Ci., Hirpina pubes Sil., Hirpinus (sc. equus) Iuv.

hīrsūtus 3 (gl. hircus)

1. sršast, sršeč, razmršen, razkuštran, kosmat, ščetinast
a) o stvareh: Col., Amm., supercilium V., comae O., Cu., crines, barba O., hirsuta saetis leonis vellera O., h. collum Iuv., hirsuta barbis cutis Prud.; pesn.: h. imagines O. podobe starih Rimljanov.
b) o bitjih: cristā hirsutus equinā V., h. canis, leo, h. ferae O., hirsutus corpore cānīs (sc. capillis) O., feminae toto corpore hirsutae Mel., h. capella Iuv., h. senex Suet., (Caligula) capillo raro … , hirsutus cetera (sicer) Suet., hirsutos (= incomptos) cum sperneret olim gens vicina procos Sil., hirsuti capillis Amm.; enalaga: Hiemps, canos hirsuta capillos (gr. acc.) O. z razmršenimi belimi lasmi, hirsutus amictu O. v hrapavi (raskavi) obleki.

2. bodeč, bodljiv: aliae (animantium) spinis hirsutae Ci., h. frondes V. listje trnovih grmov, castaneae, vepres V., folia Ap., h. folia hirsutiora Plin.

3. metaf. grób, surov, brez lipša, neotesan, preprost: Getae O., nihil est hirsutius illis (Eunii annalibus) O., peccata malis hirsuta doloribus Prud.

Hirtius 3 Hírtij(ev), ime rim. plebejskega rodú, poseb. A. Hirtius Avel Hirtij, Cezarjev prijatelj in podpoveljnik, spisal 8. knjigo Cezarjeve „Galske vojne“, padel v bitki pri Mutini l. 43: Varr. ap. Arn., Ci., Q. Ci. in Ci. ep., Q., Suet. Od tod adj.

1. Hirtiānus 3 Hirtijev: ius (omaka) Ci. ep.

2. Hirtīnus 3 Hirtijev: proelium (pri Mutini): Asinius Pollio in Ci. ep.

Hispal -alis, n: Mel., Plin., Sil. in nav. Hispalis -is, acc. -im, abl. -ī, f: Ci. ep., C., Auct. b. Afr., Auct. b. Alx., Auct. b. Hisp., Isid. Híspal ali Híspalis, mesto v Betijski Hispaniji (zdaj Sevilla). — Od tod adj. Hispalēnsis -e, hispalski: conventus Plin.; subst. Hispaliēnsēs -ium, m Hispal(c)i: T.

Histiaeus -ī, m (Ἱστιαῖος) Histiáj, vladar v Miletu za časa Darija I.: N.

historia -ae, f (gr. ἱστορία)

I.

1. povpraševanje, poizvedovanje, preiskovanje: ut est in omni historia curiosus Ci.

2. (po poizvedovanju pridobljeno) znanje: si quid in ea epistula … historiā dignum Ci. ep.

3. meton. znanstvena vsebina: liber multae variaeque historiae refertus Gell. —

II.

1. meton. pisna povest, pisno poročilo (o tem, kar se je zgodilo ali slišalo), popis: h., rerum cognitio praesentium Verr., amaras … historias ut captivus audit H., maxima de nihilo fiet historia Pr.; konkr. predmet govorice: ut fieres nobilis historia Pr. mestna govorica; occ. mitološka povest, bajka, pripovedka, v pl. = bajeslovje, mitologija: peccare docentes historiae H., omnibus historiis se meus aptat amor O., h. fabularis Suet.

3. sinekdoha
a) abstr. zgodovina = raziskovanje zgodovine, zgodovinopisje, zgodovinska znanost, zgodovinoznanstvo: antiquis temporibus historia nihil erat nisi annalium confectio Ci., h. magistra vitae Ci., rem historiae mandare Ci., obscura est historia Romana Ci., historiae fides Ci. zgodovinska resnica, apud Herodotum, patrem historiae Ci., prima historiae lex est, ne quid falsi dicere audeat Ci., alias in historia leges observandas putare, alias in poëmate Ci., historias (com)plures novisse Vitr. veliko vedeti o zgodovini.
b) konkr. zgodovina = sestavni opis zgodb (zato pogosto v pl.), zgodovinopis, zgodovinska knjiga, zgodovinsko delo, „zgodbe“: h. Italici belli et civilis Ci., h. Graeca Ci. v grščini napisana rimska zgodovina, h. Romana Val. Max., conditor historiae O. = historiae scriptor Gell. = historiarum scriptor Q. ali auctor Vell. zgodovinar, zgodovinopisec, historiam scribere Pl., Ci., N., Iust. ali conscribere Fl., historias scribere N., historiam relinquere N. ali edere Suet. ali componere Suet., Plin. iun., historias Latino sermone conponere Iust., historias legere Q., Iuv., quod semper in historiis legimus Sen. ph., naturalis historia Plin. naravoslovje, prirodopis (znamenito delo Plinija starejšega v 37 knjigah); pooseb.: quem (sc. C. Iulium Hyginum) … quidam Historiam vocabant Suet. živo Zgodovino.

histriō -ōnis, m (etr. beseda iz etr. osnovne obl. hister, ister = lat. ludio, ludius)

1. pantomimski plesalec, — igralec, pantomimik: Val. Max., vernaculis artificibus, quia ister Tusco verbo ludius vocabatur, nomen histrionibus inditum, qui … inpletas modis saturas descripto iam ad tibicinem cantu motuque congruenti peragebant L. (7, 2), discordia ex certamine histrionum T.

2. sploh igralec, gledališki igralec zlasti v tragedijah, traged: Pl., Iuv., Mart., Ap., Amm., histrionum levis ars Ci., neque enim histrioni, ut placeat, peragenda fabula est Ci., histrioni actio, saltatori motus … datus est Ci., a pessimo histrione (= tragoedo) bonum comoedum fieri Ci., h. tragicus ali tragoediarum, h. comoediarum Plin., histriones (= tragoedi) et comoedi Q., Cassium histrionem solitum … interesse ludis, quos … T., Atellanarum histrio Suet., h. aulae Suet. dvorni igralec, acroamata et histriones Suet. predavanja in gledališke igre ali (kot ἓν διὰ δυοῖν) predavanja igralcev; igralci, ki so jih v času cesarjev preganjali (T., Suet.) in zaničevali: Plin. iun.

3. metaf. zdravniški bahač, mazač: Cels.

Holō -ōnis, m Holón, mesto v Hispaniji: L.

holocau(s)tōma -atis, n (gr. ὁλοκαύ(σ)τωμα) in holocaustum -ī, n (gr. ὁλόκαυστον) žgalna daritev, žgalna žrtev, ki se v celoti sežge: Eccl.

holoporphyrus 3 (gr. ὁλοπόρφυρος) čisto škrlaten: Isid. (pri Varr. ap. Non. napisano v grščini).

homi-cīda -ae, m f (homō in caedere)

1. morilec —, morilka —, ubijalec —, ubijalka ljudi: L., Plin., Q., Iuv. (o ženski) Sen. rh., intelleges statuendum tibi esse, utrum illi … homicidae sint an vindices libertatis Ci.

2. pesn. (v dobrem pomenu = gr. ἀνδροφόνος Hom.) klavec junakov, mož ubijalec Hector (kot bojevnik): H.

homō -inis, m (morda sor. s humus, prim.: hominem appellari, quia sit humo natus Q.; stlat. hemō in homō -ōnis [odkoder homun-culus iz *homon-culus], stlat. dat. sg. heminī; prim. osk. humuns = lat. homines, umbr. homonus = lat. hominibus, lat. nēmō [iz *nehemo], hūmānus)

1. človek, mož (vir v naspr. s femina je mož, poseb. glede na moč in srčnost), v pl. ljudje, (du. človeka)
a) z raznim naspr.: mi homo et mea mulier Pl., deos hominesque testamur S., divûm pater atque hominum rex V., qui res hominumque deûmque regis V., qui teneant, hominesne feraene, quaerit V., hominum rerumque potestas V., feminam configuravit ad ipsius hominis effigiem Lact.
b) brez izraženega naspr.: h. adulescens ali adulescentulus Kom. mlad (neizkušen, lahkomiseln) človek (mož), h. senex Kom. star (preudaren) mož, h. nemo Ter. ali nemo h. Ci. živa duša ne, genus hominum Ci. človeški rod, človeštvo, post hominum memoriam Ci. od pamtiveka, odkar ljudje pomnijo, cum inter homines esset Ci. za živih dni, za svojega življenja, is homo, qui … numquam inter homines fuerit Ci. ki ni nikdar občeval z ljudmi, ki ni bil nikdar med ljudmi, inter homines agere (esse Dig.) desinere T. = umreti, hominem ex homine tollere Ci. človeku človeško dostojanstvo vzeti, razčlovečiti ga, paucorum (perpaucorum Ter.) hominum (est) H. je le za malokatere ljudi, je le malokaterim dostopen, nec vox hominem sonat V. ne zveni človeško, zveni nadčloveško; pesn.: hominem exuere O. „človeka sleči“ = znebiti se človeške podobe; o ženskah: quid hoc sit hominis? Pl. (o Alkmeni), omnes homines (= meretrices) ad suum quaestum callent Pl., lac hominis Plin., hominem toto sibi cedere pectore iussit Lucan.; occ. slaboten ali zmotljiv človek, nepopolno bitje: homo sum: humani nil a me alienum puto Ter., fateor me saepe peccasse; homo sum Ci., quia homo est Ci., nemo non nostrum peccat, homines sumus, non dei Petr., summi enim sunt (Demosthenes et Horatius), homines tamen Q. vzornika, a vendar slabotna (zmotljiva) človeka, homo sum Plin. iun.

2. človek, mož, v pl. ljudje (značilnosti ali lastnosti človeškega rodu glede na družbene ali socialne razmere (rojstvo, domovina, narodnost, status, položaj, razumnost idr.)): h. plebeius Ci. plebejec, h. novus (gl. novus), Chilo, h. equestris ordinis honestissimus Ci., homines in Sicilia Ci., homo ingeniosissimus M. Cato Ci., homines illustres, homines doctissimi Ci., h. factiosus N., homines omnium ordinum N., litteras ad eum per homines fideles mittit S.; v zvezah kakor homo Thermitanus Ci., Thebanus N., Romanus Ci., N. fr., homines Romani, Graeci Ci., Galli, barbari C. lat. adj. slovenimo s subst., subst. homo pa ne prevajamo, torej: Termitanec, Tebanec, Rimljan, Rimljani, Grki, Galci, barbari. occ.
a) pravi mož, razumen —, značajen mož, možak, korenjak, mož beseda, mož izbranega okusa, — z občutkom za lepo(to): si homo esset, illum potius legeret Ci. ko bi imel zdrav človeški razum, eum nihil hominis esse Ci. da je človek brez odličnih vrlin, da ni nič posebnega, si vis homo esse, recipe te ad nos Ci. mož beseda, homines visi sumus Ci. izkazali smo se može, virum te putabo, hominem non putabo Ci. hvalim pač lahko tvojo potrpežljivost, ne pa tvojega okusa; o ženski = razumno človeško bitje: eius feminae ea stultitia est, ut eam nemo hominem adpellare possit Ci.
b) zaničlj. ali v slabem pomenu: h. servus Ter. suženjska duša, monstrum hominis Ter. človeška pošast = ostuden človek, ostudnež, odium hominis Ci. mrzek —, oduren človek, odurnež, h. contemptus et abiectus Ci., ut ille homo religioni suae pecuniam anteponeret Ci., hic fiunt homines Iuv. malopridni ljudje.

3. occ.
a) a) hlapec, suženj, v pl. domači —, hišni (ljudje), sužnji: homo Quintii Ci., certum hominem ad eum mittas N., arcesse homines Pl., comparasti ad lecticam homines Cat. b) v pl. svojci, hišni očetje s svojci: a tuis hominibus abesse Ci. ep., in colonias deducti sunt treceni homines očetje s svojimi družinami L., homines vestri ac rusticani Cod. Th., conductores hominesve Augustissimae domus Cod. Th. pripadniki.
b) v pl. prebivalci: nec urbi nec hominibus L.
c) v pl. pešaki, pehota: capti homines equitesque C., cum triginta milibus hominum et quattuor milibus equitum L.
č) ultra hominem, — homines ali supra homines nad človeško naravo: ultra hominem efferatus, ultra homines se efferens, augendi regni cupiditate supra homines flagrans Amm.
d) z oslabljenim pomenom se homo rabi izraziteje nam. kakega pron. (is, ille, hic) o človeku, o katerem se ravno govori = on(i), ta: valde hominem (= eum) diligo Ci., nosti os hominis (= eius) Ci., ego autem tantum esse in homine (= in eo, in illo) sceleris … numquam putavi Ci., homo (= is) obstupuit hominis improbi dicto Ci., persuasit homini (= ei) N., quod in homine (= in eo) fidem videbat N., aut insanit homo (= is) aut versus facit H.; tako tudi: tibi erunt parata verba, huic homini (= mihi) verbera Ter., haberes magnum adiutorem, … hunc hominem (= me) velles si tradere H.

4. meton. moška plodilna zmožnost, plodnost: istud quod digitis … perdis, homo est Mart.

Opomba: Pl. ima pogosto: hŏmŏ.