Franja

hexēcontalithos -ī, m (gr. ἑξηκοντάλιϑος) heksekontalit, nam neznan dragulj v barvah šestdeseterih kamnov: Plin.

hiātus -ūs, m (hiāre)

1. razpoka, špranja, odprtina, brezno, prepad, žrelo, tokava: spelunca … vasto hiatu V., specus tenebroso hiatu O., h. telluris O., terrenus O., terrae Sen. ph., Plin., Suet., Amm., caeli Plin., arens h. Val. Fl. odprtina rane = h. vulneris Amm., vasto puppīs mare sorbet hiatu Val. Fl.; poseb.: h. oris Ci., Suet. (široko) odprta usta; v pl.: repentini terrarum hiatūs Ci., hiatūs terrae O., hiatūs vasti Sen. ph., motūs hiatūsque terrarum Aug.; pesn.: fons … margine gramineo patulos incinctus hiatūs O. v kotlini (kotanji), obdani s travnatim robom.

2. occ.
a) (široko) odprta usta, (odprto) žrelo: inmanis hiatibus Hydra V., auras captare hiatu O., in lapidem serpentis durat hiatūs O., Cleonaeo (= Cleonaei leonis kleonskega [=nemejskega] leva) hiatu Val. Fl., cum personae pallentis hiatum in gremio matris formidat rusticus infans Iuv., patulo hiatu Sil., tigris … immani stragem meditatur hiatu Sil., extremus expirantis hiatus Q. zadnje hropenje umirajočega.
b) meton. kot gram. t. t.: zev, hiat, stik dveh samoglasnikov v govoru: Q. (9, 4, 33) habet enim ille tanquam hiatus et concursus vocalium molle quiddam Ci.

3. metaf.
a) širokoustenje, bahavost, bahaštvo: quid dignum tanto feret hic promissor hiatu? H.
b) hlastanje —, pohlep po čem: hiatu praemiorum … ingenium … caede nobili inbuisti T., h. gladiatorum spectaculi Aug., novos hiatus aperire Amm. pohlepno žrelo imeti vedno odprto.

Hibērēs -um, m (Ἴβηρες) in (nav.) Hibērī -ōrum, m Hibêri,

I. preb. hispanske pokrajine Hiberije ob Hiberu (Ebru), najstarejši hispanski prebivalci: numquam … inpacatos a tergo horrebis Hiberos V., Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan., in universam Hispaniam M. Varro pervenisse Hiberos … tradit Plin., audiam (te) Hiberum (gen. pl.) narrantem loca Cat.; sinekdoha sg. Hibēr -ēris, m Hibêr, pesn. = Hispanec: me peritus discet Hiber Rhodanique potor H., durus Hiber Lucan., omnis Hiber … imminet ali omnis late cedit Hiber Sil. — Od tod

1. subst.
a) Hibēria -ae, f (Ἰβερία) Hibêrija, Hispanija tostran Herkulovih stebrov, pesn. Hispanija sploh: Vell., Fl., Eutr., Iust., quis ferae bellum curet Hiberiae? H.
b) Hibērīna -ae, f Hiberka, Hispanka: Iuv.

2. adj.
a) Hibēriacus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terrae Sil.
b) Hibēricus 3 hiberski, pesn. = hispanski: glans Varr. ap. Gell., funes H. iz bodičevja (= hispanske žukve) spletene, herbae Auct. ap. Q. bodičevje, (hispanske) žukve, mare Col. zahodno morje, ocean, terrae Sid.
c) Hibērus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terra Luc., Sil., gurges V. ali flumen O. ali mare Val. Fl. zahodno morje, ocean, ferrugo V., lorica H. iz hispanskega (tarakonskega) železa, iz rudnikov železa ob Hiberu, piscis H. vretenica, lokarda (iz Nove Kartagine in z vzhodne hispanske obale), pastor triplex (= Gerion na otoku Eriteji pri Gadesu); od tod: boves Hiberi ali vaccae Hiberae (= Geryonis) O., Hiberae domus Val. Fl., nodi Hib. Stat., populi M.; subst. Hibērus -ī, m (sc. fluvius) hispanska reka Hiber (zdaj Ebro): Ca. ap. Non., C., L., Mel., Plin., Lucan., Fl., Prisc.

— II. preb. azijske pokrajine Hiberije (gl. spodaj); pl. v obl. Hibērī: L. epit., Plin., Fl., Aur., Eutr., simul Hiberi magnis copiis Armeniam inrumpunt T.; v obl. Hibērēs: Mel. (z acc. Hibēras); sg. Hibēr, -ēris: Armeniae praetentus Hiber Val. Fl.; dat. Hibērō: cui vadis Hibero … coniunx Val. Fl. Od tod subst. Hibēria -ae, f Hiberija, dežela (azijskih) Hiberov južno od Kavkaza (današnja Gruzija): Hiberia … venenorum ferax H., hastatas effudit Hiberia turmas Val. Fl.

Opomba: Soobl. Ibēr … , Iber … , toda v najboljših rokopisih in napisih se bere le Hiber … , Hiber …

hībernāculum -ī, n (hībernāre)

1. zimska soba, zimsko stanovanje: Plin. iun.; v pl.: Vitr.

2. hībernācula -ōrum, n
a) zimski šotori: hibernacula aedificare L., hibernacula lignea ferme tota erant L., nudare tegulis muros urbis ad tegenda hibernacula sua L.
b) kot voj. t. t. vojaško šotorišče za prezimovanje, (pre)zimov(al)išče, zimovnik: Cl., hibernacula … communiit aedificavitque L., legiones in hibernacula mittere L. ali deducere C., copias ex hibernaculis extrahere N.

hibīscum -ī, n (gr. ἰβίσκος) (zdravilni) slez, živinska krma: Cels., Plin.; pesn.: gregem viridi compellere hibisco (dat. = ad hibiscum) V. v slez pognati; za pletenje košar: gracili fiscellam texit hibisco V. Soobl. hibīscus -ī, f: Ap. h., Serv. ali evīscum -ī, n: Plin. Val.

hibrida (ibrida) in hybrida -ae, m f (iz gr. ὕβρις) mešanec, mešanka, križanec, križanka; o živalih, poseb. domače svinje in vepra: Plin., lovskega in pastirskega psa: Porph.; o ljudeh, če je oče Rimljan ali svoboden, mati pa tujka ali sužnja: Auct. b. Afr., Plin., Isid. hybrida … Persius H. (kot sin Rimljana in tujke, po drugih Grka in rimske matere), hybridarum grex Mart., ex gente Parthina ibridae Suet. — Kot rimski priimek Hybrida -ae, m Híbrida, npr. C. (L.(?)) Antonius Hybrida, Ciceronov sotovariš v konzulatu (gl. Antōnius).

hiems (redkeje hiemps), hiemis, f (gr. χεῖμα zima, χειμών zimski vihar, χιών sneg, lat. hībernus [iz *heimrinos], bīmus, trīmus, quadrīmus [iz *bi-himus, tri-himus, quadri-himus])

1. deževno —, viharno vreme, nevihta, vihar, neurje, dež: Acc. fr., Val. Fl., Stat., Cl., hiemis magnitudo Ci., vis frigorum hiemumque Ci., gubernator … , qui navem ex hieme marique scopuloso servat N., dum pelago desaevit hiems V., intonata h. H. vihar z grmenjem, saevit h. O., quos hiems mersit aquis O., aspera crescit hiems … et bella gerunt venti O.; pesn. metaf. vihar = sila, (pre)moč: ignea (Vesevi) hiemps Val. Fl., flammea dīri montis (Vesuvii) hiems Stat., ferrea h. Stat. sila orožja = vojna.

2. meton. deževni čas in od tod (ker v Italiji in Grčiji pozimi najraje dežuje) zima, zimski čas (naspr. aestas): Ca., Col., Plin. idr. hieme navigare ali mare transire Ci., Arabes hieme et aestate peragrantes Ci., peragravi durissima hieme valles Agrigentinorum Ci., his locis … maturae sunt hiemes C., quamdiu hiems fuit N., hiemem et aestatem iuxta pati S., atra h. V., solvitur acris hiems H.; ἕν διὰ δυοῖν: pallor hiemsque (= pallor hiemalis) O.

3. pooseb. Hiems Zima = boginja zime: mactavit … nigram Hiemi pecudem V., stabat Autumnus et glacialis Hiemps O.

4. sinekdoha leto: sextam peregit hiemem Mart.; v pl.: seu plures hiemes seu tribuit Iuppiter ultimam H., post certas hiemes uret Achaicus ignis Iliacas domos H.

5. meton. zima = mraz, zmrzal: letalis h. O. smrtna groza, tu spectas hiemem succincti amici Mart.; pren.: h. amoris mutati O. ohladitev ljubezni.

Hierā -ae, f Híera,

1. eolski otok: Mel.

2. otok v Arhipelagu: Plin.

3. mesto na Lezbosu: Plin.

4. Hierā Cōmē, gl. cōmē1.

Hierāpolis -is, acc. -im, abl. -ī, f (Ἱεράπολις) Hierápolis, Hierápola,

1. mesto v jugozahodni Frigiji, znameniti kraj Kibelinega bogoslužja; blizu mesta so bili vroči rudninski vrelci: Vitr., Plin., Ap., Amm., Vulg. — Od tod preb. Hierāpolītae -ārum, m: Plin. ali Hierāpolītānī -ōrum, m: Dig., Macr. Hierapoliti.

2. mesto v Siriji: Plin.

Hierō(n) -ōnis, m (Ἱέρων) Hiêron,

1. Hieron I. je v Sirakuzah vladal v letih 477—467; na njegovem dvoru so nekoliko časa bivali grški pesniki Pindar, Simonid, Bakhilid, Epiharmos in Ajshil: Ci.

2. Hieron II., Hieroklov sin, je v Sirakuzah vladal v letih 269—215. V prvi punski vojni je bil sprva zaveznik Kartažanov, potem pa Rimljanov: Pl., Varr., Ci., L., Sil., Fl., Iust. — Od tod adj. Hierōnicus 3 Hieronov = Hierona II.: lex Ci.

hilaritās -ātis, f (hilarus) veselost, veselje, radost, dobra volja: Varr. fr., Mel., Plin., Q., Suet., profusa (prešerna) h. Ci., hilaritatem illam, qua hanc tristitiam condiebamus, amisi Ci., risus omnium cum hilaritate N. vesel smeh; v pl.: ceterae hilaritates Sen. ph.; metaf.: h. feriarum Sen. rh., dici Col. vesel dan, arboris Plin.

hilarus 3 in hilaris -e (izpos. iz gr. ἱλαρός) vesel, veder, dobrovoljen, dobre volje; obl. hilarus 3: Ap., fac te hilarum Ter. bodi dobre volje, fac nos hilaros Pl. udobrovolji nas, vita hilara Ci., hilari convivae Ci. ep., frons hilara Caecil. ap. Gell. vedro čelo; obl. hilaris -e: Col., Plin., Q., Stat., Suet., dies Ter., homo Varr. fr., animus Ci., esse vultu hilari atque lacto Ci., oderunt hilarem tristes H., h. populus, pietas O., poena Mart., cavaedium Plin. iun., hinnitus Ap.; komp.: oculi, litterae hilariores Ci., marmor hilarius Plin.; superl.: hilarissimus conviva Pl. Adv.

1. hilare: Afr. fr., Suet., Gell., acceptus hilare atque ampliter Pl., h. in templum Iovis se conferre Corn., h. vivere Ci.; v komp.: hilarius loqui Ci., quo laetius atque hilarius pullulent Col., quae hilarius … scripsi Plin. iun.

2. hilariter: Aug., Vulg.; kot inačica tudi pri: Corn. Subst. hilaria -ōrum, n: Lamp., Macr. ali hilaria -ium, n (sc. sollemnia): Vop. veseli praznik, ki so ga obhajali Kibeli na čast ob pomladanskem enakonočju (dne 25. 3.).

hīlla -ae, f (demin. hīra)

1. večinoma v pl. = manjša prednja živalska čreva, le ovčja in človeška ne: Plin., P. F.; metaf. črevo sploh, čreva, drob(ovje): Lab. fr.; v sramotilnem pomenu rit: Lab. ap. Non.

2. neke vrste klobasa, klobasica: hillis flagitat inmorsus refici (stomachus) H.

hīlum¹ -ī, n (narečna obl. = fīlum) vlakence, metaf. = malenkost, malo, troh(ic)a: Varr., aliquid prosum (= prorsum) de summa detrahere hilum Lucr., libella aliqua si ex parti claudicat hilum Lucr.; večinoma v zvezi z nikalnicami nec, neque, non niti malo, niti najmanj, niti trohica: neque dispendi facit hilum Enn. fr., neque … hilo minus propere, quam pote peribit Pl., non hilum proficere Luc. fr., hilo non sectiu' vivas Luc. fr., nil igitur mors est ad nos neque pertinet hilum Lucr., neque inter se contendant viribus hilum Lucr., Sisyphus versat saxum sudans nitendo neque proficit hilum Poeta ap. Ci. (in nič ne opravi); prim. nihil.

himantopūs -podis, m (gr. ἱμαντόπους „jermenonožec“) himantopod, dolgonog ptič, ki živi ob vodi (lat. lōripēs) Plin. — v pl. Himantopodēs -um, m Himantópodi, etiopsko pleme: Mel., Plin., Iul. Val.

hiō -āre -āvī -ātum

I. intr.

1. zijati, zevati, odprt biti: Lucr., Col., Lucan., Suet., Amm., concha hians Ci., hiavit humus multa S. fr., venas adstringit hiantīs V. zevajoče, nec flos ullus hiat pratis Pr., oculi hiantes Pl. odprte, Plin., ipse (chamaeleon) hianti semper ore Plin., hianti ore aquam captare Cu., ossa hiantia Iuv.

2. occ. usta (žrelo, kljun) odpirati, zevati: leo hians inmane V., Umber (canis) haeret hians V. hlastajoč, pars tollere vocem … clamor frustratur hiantes V., unde datum sentis lupus hic Tiberinus an alto captus hiet … ? H., hianti mella dare Val. Fl., hiat ceu pullus Iuv.

3. metaf.
a) usta odpirati, zijati α) od želje po čem = hrepeneti —, hlepeti —, koprneti —, hlastati po čem, poganjati se —, željno si prizadevati za kaj: Sen. ph., Ap., utrum ea domus hiare … ac poscere aliquid videtur Ci., Verrem avaritiā semper hiante … fuisse Ci., emptor hians H. hlasten, corvus hians H. (o lovcu na dediščine) hlasten, hiantes … cupiditates T. nenasitne. β) od strmenja = (o)strmeti —, prevzet biti nad čim, (za)čuditi se čemu, nad čim, osupniti: hunc plausus hiantem … corripuit V., vulgus ad magnitudinem praemiorum hiabat T. γ) od dolgega časa = zijala prodajati, zijati: honor lacerabat hiantem desidiā populum Sil.
b) (o govoru) = ne skladati se, biti neskladen, biti brez zveze: hiantia loqui Ci., hians oratio Q., hians compositio T.; poseb. o zevu (hiatus) v govoru: quae (vocalium concursiones) vastam atque hiantem orationem reddunt Corn. „zevajoč“, poëtae, ut versum facerent, saepe hiabant Ci. so dopuščali zev, oratio hiat, cum concursus vocalium accedit Q. —

II. trans. kaj z odprtimi usti na dan spraviti =

1. (iz)bljuvati, (iz)bruhati, ex ore cruores saucia tigris hiat Val. Fl.

2. izustiti, reči (izpod krinke), (iz)dahniti: fabula seu maesto ponatur hianda tragoedo Pers., tacitā carmen hiare lyrā Pr.

Hippō -ōnis, m (Ἱππών) Hípon,

1. ime dveh afriških mest (od tod Hippo uterque Plin.)
a) Hippō rēgius (Ἱππὼν βασιλικός) kraljevi Hipon v Numidiji (zdaj Bône (Hippone)): L., Auct. b. Afr., Mel., Plin., tudi samo Hippo: N., L., Sil. Soobl. Hippōna Rēgiēnsis: Cassian.
b) Hippō Diarrhytus Ἱππὼν Διάῤῥυτος) vodnati Hipon (ker leži med obilnim vodovjem), mesto v Tuniziji na Belem rtu (zdaj Bizerta ali Banzart): S., Mel., Plin. Od tod adj. Hippōnēnsis -e, hiponski: sinus Mel., Plin., colonia (= Hippo Diarrh.) Plin. iun.; subst. Hippōnēnses -ium, m Hipon(ij)ci: Plin.

2. karpetansko mesto v Tarakonski Hispaniji (zdaj Yepes vzhodno od Toleda) L., pri Plin. imenovano Hippo Nova Novi Hipon.

3. brut(ij)sko mesto na južni strani Zaliva sv. Evfemije, pozneje imenovano Vibo (Vibona, Bibona) Vibon(a) (zdaj Vibo Valentia): Mel., Plin.

Hippocoōn -ontis, m (Ἱπποκόων) Hipokoónt,

1. kralj v Amiklah, ki je več svojih sinov poslal na kalidonski lov: O., Hyg.

2. Hirtakov sin, Enejev tovariš, izvrsten lokostrelec: V., Hyg.

3. Nelejev (Neleus) oče: Hyg.

Hippocratēs -is, m (Ἱπποκράτης) Hipókrat,

1. najslavnejši grški zdravnik, doma z otoka Kosa (Cōs), roj. okrog l. 460, umrl v tesal(ij)ski Larisi okrog l. 366: Varr., Ci. Od tod adj. Hippocraticus 3 hipokratski: laniena Prud. (ki ima Hippocrātica).

2. neki Sirakužan: L.

Hippodamē -ēs in Hippodamēa ali -īa -ae, f (Ἱπποδάμη, Ἱπποδάμεια = Krotilka konj) Hipódama, Hipodamêja,

1. lepa hči Ojnomaa (Oenomaus), kralja v elidski Pizi, ki jo je hotel za ženo dati tistemu, ki bi ga v (konjski) dirki premagal. Pelops je Ojnomaovega voznika Mirtila podkupil, da je iz voza potegnil glavni žebelj; tako se je voz med dirko zvrnil in Pelops si je pridobil soprogo, ki mu je rodila Atreja in Tiesta: V. (z obl. -ē), Enn. ap. Ci. (z obl. -ēa), O., Pr. in Val. Fl. (z obl. -īa); od tod preg.: dotatae regnum vetus Hippodamiae Pr. = velika sreča.

2. hči Lapita Atraksa (Atrax), Pejritoova soproga; na njeni svatbi se je vnel boj med Lapiti in Kentavri (gl. Lapitha): O. (z obl. -ē in -īa).