Franja

agnos -ī, f (ὁ in ἡ ἄγνος) lat. vitex, konopljika: Plin.

āgnōscō , starejše adgnōscō, -ere, āgnōvī, āgnitum (ad in gnōscere = nōscere)

1. spozna(va)ti, zazna(va)ti: veteris vestigia flammae N., non potuit haec animus in corpore inclusus agnoscere Ci., auribus ut nostros possis agnoscere cantus Ci. poet. ali gemitum, sonitum, sonum V. zaznati, slišati, agn. voltūs V., accipio agnoscoque deos (roko bogov) V., id facillime accipiunt animi, quod agnoscunt Q.; deum agnoscis ex operibus eius Ci., agnosco ex me Ci. sam na sebi izkušam, cum idem aspexit agnovitque in alio Ci.; z ACI: agnovit se deceptum esse V.; z odvisnim vprašanjem: agnoscere videmini, qui haec fecerint Ci.

2. (zopet) spozna(va)ti, domisliti (domišljati) se česa: nomine audito extemplo agnovere virum L., fuit non nemo, qui agnosceret Thyum N., ag. matrem, suos, clipeos, Troiam V., veterem Anchisen agnoscit amicum V., agnorunt signa recepta suos O., paulatim redeunte animo circumstantes amicos agnoverat Cu., iam agnosco Graecum Ci. zopet spoznavam grščino, ipse rem agnoscet et flagitiorum suorum recordabitur Ci., agnoscit animus illa reminiscendo Ci.; po čem spozna(va)ti: navis..., quae ex insigni facile agnosci poterat C., cultu regio agnosci Cu.

3. prizna(va)ti, spozna(va)ti za kaj: necdum enim agnoverat eum (filium), qui postea regnavit L., filium reliquerat Leotychidem, quem ille natum (ob njegovem rojstvu) non agnorat, eundem moriens suum esse dixerat N., Aeacon agnoscit summus prolemque fatetur Iuppiter esse suam O., agn. sortilegos, gloriam facti, deorum cognationem Ci., cuius (Iovis) oraculo agnoscor Cu.; s predik. acc.: an me... non agnoscetis ducem? L., Iovis... mendacium, Alexandrum filium agnoscentis Cu.; v pass. s predik. nom.: reversus imperator, qui privatus exieras, agnosceris Plin. iun.; priznavati = ne tajiti, prista(ja)ti na kaj, pritegniti čemu, pritrditi komu kaj: facinus, quod nulla barbaria possit agnoscere Ci. odobravati, fortunae... meae fortasse minus expediat adgnoscere crimen quam abnuere T.; z ACI: et ego ipse me non esse verborum admodum inopem agnosco Ci. ep., agnoscunt duos et triginta interisse Cu.

Opomba: Po naliki tvorjeni obliki: āgnōtus (nam. āgnitus) Pac. ap. Prisc., āgnōtūrus (nam. āgnitūrus) S. ap. Prisc., Serv. Skrajšane oblike: āgnōrunt, āgnōsse (= āgnōvērunt, āgnōvisse) O., āgnōrat (= āgnōvērat) N.

āgnus -ī, m jagnje, jagenjček: Ci. idr., inter audaces lupus errat agnos H., agnus mas idemque femina L.; kolekt.: villa abundat... agno Ci. z jagnjeti; preg.: lupo agnum eripere postulant Pl. = zahtevajo nekaj nemogočega.

Opomba: Po Fest. in P. F. je bila ta beseda v najstarejših časih masc. in fem.

Agōnālia -ium in -ōrum, n (agere) agonalije, Agonijev praznik, po odredbi Nume Pompilija obhajan dne 9. I., 20. V. in 10. XII. na čast Janu Agoniju (Agōnius = nadzornik človeških del in opravil): Macr., P. F. Od tod adj. Agōnālis -e,

1. agonalijski: dies (pl.) Varr., dies (sg.) ali lux O., Circus Don. Cezar Aleksander ga je zgradil na mestu, kjer se je prej ob agonalijah žrtvovalo.

2. ki spada k tekmovalnemu boju: coronae Serv.

Agōnēnsis -e (Agōnus) agonski,

1. porta Ag. Agonska vrata v Rimu, sicer imenovana porta Collina ali Quirinalis: P. F.

2. Salii Agonenses agonski Salijci, svečeniki, ki so službovali na Agonskem griču (mons Agōnus, po Fest. in P. F. Quirinalis): Varr.

agōnia -ōrum, n (agere)

1. darilna živina: pecus antiquus dicebat „agonia“ sermo O.

2. Agōnia -ōrum, n (= Agōnālia): Varr., O. ali Agōnium -iī, n: P. F. agonije ali agonij, Agonijev praznik, po odredbi Nume Pompilija obhajan dne 9. I., 20. V. in 10. XII. na čast Janu Agoniju (Agōnius = nadzornik človeških del in opravil).

Agōnius -iī, m, gl. Agōnālia in agōnia -ōrum.

agōnothetēs -ae, m in agōnotheta -ae, m (gr. ἀγωνοϑέτης) urejevalec tekmovalnih bojev (pri Grkih), vodja (nadzornik, sodnik) pri tekmovalnih bojih: pozni pisci; pren.: Tert.

agorānomus -ī, m (gr. ἀγορανόμος) tržni (sejemski) predstojnik (nadzornik, sodnik), ki mu je pripadal tudi redarstveni nadzor nad krčmami in javnimi prostitutkami kakor v Rimu edilom (od tod pri Iust. aediles = agoranomi): Pl.

agrestis -e (ager)

1. poljski, divji, samorasel: alumnus Sen. tr. na polju (od koz) rejen, quadrupes Pac. fr. (o želvi), animales Ap. divje živali (naspr. cicures), columbae Varr. poljski (naspr. domesticae), pavones Varr., taurus L., tauri Plin., mus agr. et urbanus H. poljska in domača miš, poma V. divje, radices palmarum agrestium Ci., silva Cu., saltus O., cibus Iust. surova (naspr. mitiora voljnejše jedi), loca Pac. fr.; pesn. pren. divji na pogled, zverinski: vultus O., figura Pr.

2. ki živi na kmetih, kmečki, vaški (naspr. urbanus): sermo L., vita L., vestitus N., hospitium Ci., sodalitas Ci., gaza V. kakršno ima kmet, honor V. venec poljskih cvetlic, pubes, legio V., nymphae V., Satyri H., agr. musa Lucr., agr. Musa V. (met.) vaška (pastirska) pesem, calamus V. pastirska trstenica, agresti loco natus Vell.; poljedelski: Nolani L. ali Numidae agrestes S. poljedelci; od tod subst. agrestis -is, m kmet(ovalec), poljedelec: Lucr., H., Tib., Cu., a quodam agresti nationis Termestinae T., cum magna trepidatione agrestium populantur L., in aliquo conventu agrestium Ci., agrestum numina, Fauni V., vim agrestum metuens O.; sg. tudi kolekt.: ea conluvio... urbanos et agrestem... angebat L.

3. pren. kmečki = robat, neotesan, surov, zagoveden: Ter., O., Q. idr., animo agresti ac duro esse Ci., senex durus ac paene agrestis Ci., sollicitant homines imperitos Saxa et Cafo, ipsi rustici atque agrestes Ci. surova kmeta, servi agrestes et barbari Ci., vita haec rustica, quam tu agrestem vocas Ci. to življenje na kmetih, ki ga ti imenuješ kmečko (dvoumno!), agrestiores Musae Ci. bolj kmečke Muze (= praktična opravila, govorništvo, naspr. mansuetiores Musae, modroslovje); superl. le pri Cass.: gentes agrestissimae; subst. agrestis -is, m neizobraženec: aliquis agr. Ci. (naspr. doctissimus homo), non modo docti, sed etiam agrestes Ci.

agricola -ae, m (ager in colere) poljedelec, kmet(ovalec): assiduus Ci., homo imperitus morum, agricola et rusticus Ci. (prim. agrestis 3); deus agricola ali caelites agricolae Tib. zaščitnik(i) polj (poljedelstva). Kot nom. propr. Cn. Iulius Agricola Gnej Julij Agrikola, ces. namestnik v Britaniji od l. 77 do 85 po Kr., Tacitov tast: T.

Opomba: Gen. pl. agricolûm: Lucr.

Agrigentum -ī, n (ὁ Ἀκράγας; lat. obl. je pretvorba iz gr. acc. Ἀκράγαντα) Agrigent, cvetoče mesto na južni obali Sicilije: Ci., L.; redko v gr. obl. Acragās (Agragās), tudi Acragāns -antis, acc. -anta, m Akragant (Agragant): O., V. (pri katerem nekateri pišejo Agragans, obliko, nastalo pod vplivom odvisnih sklonov in izpričano po medičejskem rokopisu), Mel., Plin. Od tod adj.

1. Agrigentīnus 3 agrigentski: Plin., Amm.; pl. subst. Agrigentīnī -ōrum, m Agrigentčani, preb. Agrigenta: Ci.

2. Acragantīnus (Agragantīnus) 3 (Ἀκραγαντῖνος) akragantski (agragantski), iz Akraganta: Empedocles Lucr., portae Agragantinae (drugi berejo Agragentinae, Agragianae ali Acragianae) Ci. vrata, ki vodijo v Agragant; pl. subst. Acragantīnī -ōrum, m Akragantčani: Plin.

agripeta -ae, m (ager in petere)

1. „poljelovec“ = naselnik, ki skuša po kakem zemljiškem zakonu dobiti kos zemljišča: Ci. ep.

2. = κληροῦχος, naselnik, ki se priseljuje: Ci.

Agrippa -ae, m Agripa, rim. moško ime. Posebno znani so:

1. Menenius Agrippa Lanātus Menenij Agripa Lanat, l. 260 je ljudstvo, ki se je izselilo na Sveto goro, pomiril z znano basnijo o želodcu in telesnih udih: L., Q.

2. M. Vipsanius Agr. Mark Vipsanij Agr., roj. l. 63, umrl l. 12, poveljnik pri Akciju, poročen s Pomponijo, Atikovo hčerjo, potem z Marcelo, Avgustovo nečakinjo, naposled z Julijo, Avgustovo hčerjo: N., H., Vell., Plin., Suet.; iz njegovega zadnjega zakona je bil

3. Agr. Postumus Agr. Postum, sprva od Avgusta posinovljen, potem odpravljen na Planazijo, naposled usmrčen od Tiberija, ki je nastopil oblast: Vell., T., Suet.

4. Hērōdēs Agr. I. Herod Agr. I., sin Heroda Vel., in

5. Hērōdēs Agr. II., sin Heroda Agr. I., oba tetrarha v Judeji in Samariji: T. Od tod adj. Agrippiānus 3 Agripov = od kakega Agripe narejen (zgrajen): Agrippiana saepta Lamp. (od M. Vipsanija Agripe zgrajena).

Agrippīna -ae, f (Agrippa) Agripina, rim. žensko ime. Poseb. znane so:

1. Tiberijeva žena, hči Marka Vipsanija Agripe in njegove prve žene Pomponije: Suet.

2. blaga hči istega M. Vipsanija Agr. in njegove tretje žene Julije, Germanikova žena in mati cesarja Kaligule: T., Suet.

3. njena izprijena hči, poročena prvič z Gnejem Domicijem Ahenobarbom, ki mu je rodila Lucija Domicija (poznejšega cesarja Nerona), drugič poročena s cesarjem Klavdijem, svojim stricem; l. 60 po Kr. usmrčena na povelje sina Nerona: T., Suet. Njen rojstni kraj v ubijski pokrajini (oppidum Ubiorum) je postal l. 50 po Kr. rim. naselbina Colōnia Agrippinēnsis: T. ali samo Agrippina: Aur., Amm. Agripinska Kolonija, Agripina (Kolonija, nem. Köln ob Renu). Preb. tega mesta Agrippīnēnsēs -ium, m Agripinci: T.

Agrius -iī, m Agrij, moško ime

I. gr.: Partaonov in Evritin sin v Kalidonu, brat kralja Éneja (Oeneus): O., Hyg.

— II. rim.:

1. L. Agrius Lucij Agrij, rim. vitez: Ci.

2. C. Agr. Gaj Agrij, rim. vitez, filozof in Varonov prijatelj: Varr.

ai, interj. tožbe (αἶ) ah! oh! podvojeno ai ai (αἶ, αἶ) ah! ah! ali oh! oh!: ipse suos gemitus foliis inscribit et AI AI flos habet inscriptum funestaque littera ducta est O. (ai je prvi zlog besede Aiax in se baje bere na listih neke cvetlice (perunike?), ki je vzklila iz krvi Hijacinta in Ajaka; prim. O. Metam. XIII, 397 in 398).

Aiāx -ācis, m (Αἴας) Ajak, junaško ime pri Hom.:

1. mali Ajak, sin lokridskega kralja Oileja, zato imenovan Aiax Oīle͡us ali Oīleī in Oīleōs (sc. filius) ali Locrus ali Narycius (po rojstnem mestu Nariku, Naryx): Ci., V., O., Hyg.

2. veliki Ajak, sin Eginjana in salaminskega kralja Telamona, Tevkrov brat, za Ahilom najmočnejši in najsilnejši junak v gr. vojski pred Trojo: Pl., Ci., Telamonius O.; meton. Aiax (sc. Telamonius),
a) naslov Enijeve tragedije: Ci., Varr. in nedokončane tragedije cesarja Avgusta: Suet.
b) Cyzicenorum Aiax Ci. Timomahova slika pri Cizičanih.

āiō, st.lat. aiiō (iz *agio)

1. „da“ reči (govoriti), meniti, da, potrditi, pritrditi (pritrjevati) (naspr. negāre): Diogenes ait, Antipater negat Ci., nunc aiunt, quod tum negabant Ci., non curo, quid aiat ille aut neget Ci.

2. reči, praviti, veleti, trditi, zatrditi (zatrjevati): modo ait hoc, modo illud Ci., haec Carneades aiebat Ci.; kot reklo pogovornega jezika quid ais? kaj praviš? kaj praviš! kaj meniš? ali je mogoče? tako? čuj!: Kom., quid ais, Eruci? Ci. Večinoma z odvisnim govorom (ACI): aio te, Aeacida, Romanos vincere posse Enn. ap. Ci., fundum ex iure Quiritium meum esse aio Ci., crimen ais te metuisse Ci., quod multi per ambitionem fieri aiebant S.; pri neodvisnem govoru, posebno kot vrinek: non sum moechus, ais H., Ennio delector, ait quispiam, quod non discedit a communi more verborum Ci., inter haec senex: Huncine, aiebat,... videre potestis? L., tum, ait, lacrimare debueras Cu., ut ait Statius noster in Synephebis Ci. (tudi brez subj.: ut ait in Synephebis Ci. kakor se pravi), vicarius est, qui servo paret, ut mos vester ait H. kakor vi radi pravite; zlasti pri pregovorih: id quod aiunt, auribus teneo lupum Ter., o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum! Ci., agamus pingui, ut aiunt, Minervā Ci. Redko z dat.: hic erit locus, fratri ait, quem teneas L., filius huic Veneris „figat te meus arcus“ ait O.

Opomba: Āiō je v. def.; klas. so le oblike: āiō, ais, ait, āiunt, cj. pr.: āias, āiat, āiant, popolni ind. impf. act. āiēbam, āiēbas itd. (skrč. aības, aībat Acc. fr., Pl., Ter.); adj. pt. pr. āiēns -entis trdeč, trdilen (naspr. negans): Ap., M., credere negantibus et aientibus Ci., negantia contraria aientibus Ci. Drugih oblik, kakor inf. pr. aiere Aug., ind. pf. aistī Aug., aiērunt Tert., imp. ai Naev. fr., se je izogibati. Vprašalna oblika *aisne? praviš? meniš (misliš)? ali res? je mogoče? se krči v ain? sprva pred samoglasniki: ain heri nos advenisse? aio Pl., ain? audivisti? Pl., potem tudi pred soglasniki: ain tu? poterisne dicere? Ci.; okrepljeno ain vero? Ter., ain tandem? Ci.

Āius (-iī) Locūtius (-iī), m: L. Aj Lokucij, ali Āius Loquēns (-entis), m: Ci. Aj Lokvent (āiō in loquī) „napovedujoči govornik“, poosebljenje tistega božjega glasu, ki je l. 390 ponoči Rimljane svaril pred gal. napadom; Kamil mu je sezidal svetišče: Varr. ap. Gell.