Franja

mūrus (stlat. moerus) -ī, m (prim. moenia pod moene)

1. zid, v pl. zidovje, poseb. mestni zid, mestno zidovje, mestno obzidje: T., Vell., Iust., aggeribus moerorum V., ducere murum L. ali muros V., H. = muros aedificare O. ali instruere ali exstruere L. postaviti (postavljati), (se)zidati, (z)graditi, muro lapideo urbem cingere L., urbem muris saepire N., aries murum attingit C., percussit aries murum Ci., patrii muri V. rodno mesto.

2. occ.
a) nasip, okop: Varr., a Lacu Lemano milia passuum XIX murum perducit C.
b) obseg, obroba, rob lonca: testa, quae terni muro spatiosum colligat orbem Iuv.
c) ograja: cor munitum costarum et pectoris muro Plin.
d) leseni stolp na slonovem hrbtu: Sil.
e) zidni venec kot okrasje Kibeline glave (prim. corona muralis b pod mūrālis): Cl.

3. metaf. zunanji zaščitni zid, pregrada, branik, obramba, zaščita: Graiûm murus Achilles O., lex Aelia et Fufia propugnacula murique tranquillitatis Ci., audacia pro muro habetur S., hic munus aëneus esto H.

mūsēum (musīum) -ī, n (gr. μουσεῖον) muzišče, muzej = kraj, kjer bivajo Muze = kjer se goji znanost, npr. knjižnica, akademija: Varr., Suet.

mussō -āre (izpos. gr. μύζω, prim. tudi lat. mūgiō, muttiō)

1. mrmrati sam pri sebi, brundati, sam (pri) sebi godrnjati, tiho (polglasno) govoriti: summo haec clamore, interdum mussans Pl., intus in occulto mussabant Enn., sed iam hora decima tangit et tabellarius tuus mussat Fr., mussare murmurare. Ennius: in occulto mussabant. Vulgo vero pro tacere dicitur, ut idem Ennius: non decet mussare bonos P. F., flent maesti mussantque patres V., soli Aetoli clam mussantes id decretum carpebant L., mussantes inter se rogitabant L.; occ. brenčati, brneti: (sc. apes) mussant circum oras V.

2. meton.
a) molčati o čem, zamolč(ev)ati kaj: per metum id m. Pl., musset obrutus Enn. fr.
b) pomišljati (se), za bregom imeti kaj, omahovati: dicere mussant V., mussantibus vobis circumventus est S. fr., mussantes medicos vidi Plin. iun., mussantibus magnis quibusdam et locupletibus amicis Plin. iun., mussat rex ipse, quos generos vocet V.; metaf. (o živalih): mussant iuvencae, quis nemori imperitet V. pričakujejo izid. — Dep. soobl. mussor -ārī -ātus: discumbimus mussati; dominus maturo ovo cenam conmittit Varr. ap. Non.

Mutina -ae, f Mútina, mesto v Cispadanski Galiji ob Emilijevi cesti, od l. 185 rimska vojaška naselbina, pri kateri sta se l. 43 spopadla Antonij in Oktavijan (zdaj Modena): Ci., L., Mel. — Od tod adj. Mutinēnsis -e mútinski, pri Mútini: proelium Ci. ep. = arma O.

mūtuor -ārī -ātus sum (mūtuus)

1. izposoditi (izposojati) si, na posodo vzeti (jemati), vzeti (jemati) v zakup: pecunias Ci.; brez acc.: cogor mutuari Ci., m. ab aliquo Ci., m. sine usuris T.; (o drugih stvareh) naje(ma)ti, v najem vzeti (jemati): domum T. (Dial.), auxilia ad bellum Hirt.

2. izposoditi (izposojati) si = vzeti (jemati) od kod: a viris virtus nomen est mutuata Ci., subtilitatem ab Academicis Ci., ab amore consilium L., verbum a simili Ci., a corruptissimo quoque poetarum figuras seu translationes Q., verba ex proximo Q., quem (sc. sensum) a Latrone mutuatus est Sen. rh., praesidium ab audaciā T., corpora mutuantur spiritum humanum et sentiunt Ap. se navzamejo človeškega duha, aliunde aliquid Lact., regem a finitimis Val. Max.

mūtus 3 (onomatop. indoev. *mū; prim. gr. μυκός, μύτις, μύτης, μυττός, μύ(ν)δος, lat. mū, mutmut, mūgiō, mussō, sl. mutast (izpos. iz lat. mutus oz. nam. narečnega muta), mutav, mutec, nem. mut, it. muto)

1. negovoreč, nem, mutast; o človeku (naspr. eloquens, garrulus): Pl., nonne satius est mutum esse? Ci., mutus et elinguis diu habitus est Gell., mutum dices Ter. imenuj me mutca (nemca) = besede ne zinem, mutus illico (sc. factus est) Ter. onemel je, molčal je, ni mogel spregovoriti besede; prolept.: muta siles O.; subst.: mutorum linguae Lact. nemih, mutcev; o živalih: Plin., bestiae, pecudes Ci., pecus V., agna H.; metaf.: gratia muta fuit O. je molčala, muta dolore lyra est O. je onemela, umolknila, muta imago a tanto scelere te revocare debuit Ci., aspectus miserorum mutas lacrimas revocet Q.

2. metaf. nem = tih, brezglasen, brez glasu (glasov): tintinnabulum Pl., forum, locus Ci., ager Stat., tempus mutum a litteris Ci. ko se ne piše, silentia noctis O., cum neque muta solitudo indicasset, neque caeca nox ostendisset Milonem Ci., magistri Gell. (o knjigah), artes Ci. upodabljajoče umetnosti (naspr. eloquentia), toda: mutas agitare inglorius artes V. umetnosti, o katerih se ne govori, ki niso ravno na glasu, ki človeka posebej ne proslavijo (npr. zdravilstvo); tako tudi: aevum Sil.; instrumentum fundi Varr. voz idr., scientia Q. ki navzlic vsem svojim pravilom človeka ne nauči govoriti; occ.
a) kot relig. t.t. exta P. F. ki ne daje nobenega pomembnega znamenja;
b) kot gram. t.t. consonantes Q. nemi soglasniki (konzonanti), „mutavci“ (= mutae).

mūtuus 3 (gl. mūtō -āre)

1. (iz)posojen: mutuum talentum dare Pl. ali pecuniam dare mutuam Ci. ali dare frumentum mutuum Ci. na posodo (v zakup) da(ja)ti, posoditi (posojati), quaerere pecunias mutuas fenore L. na obresti hoteti vzeti, pecuniam mutuam sumere S., sumere ab aliquo pecunias mutuas Ci. v zakup vzeti (jemati), izposoditi (izposojati) si, sescenties sestertium a privatis mutuum accipere T. kot posojilo prejeti, dobiti, mutuam pecuniam praecipere C. vnaprej vzeti posojilo, pecunias mutuas exigere Ci. na posodo (kot posojilo) zahtevati, argentum mutuum arcessere S. fr., aes mutuum reddere S.; metaf.: pudorem sumere mutuum Pl. izposoditi si sramežljivost, če je človek nima sam; subst. mutuum -ī, n pósoda, posojilo, zakup: Icti., Vulg., accipere mutuum, ali(c)unde exorare mutuom (= mutuum) Pl., sumere mutuum Sen. ph. ali a se mutuum Ca. ap. Sen. ph.; poseb. abl. mūtuō na pósodo, kot posojilo, v zakup: Iust., Vulg., sumptum aliunde ut mutuo Ci.; v besedni igri: ea me deperit: ego autem cum illa nolo facere mutuom. Quia proprium facio: amo pariter simul Pl. = nočem, da mi le posodi svojo ljubezen, hočem jo imeti v lasti.

2. vzajemen, medsebojen, obojestranski, povraten: beneficia N., benevolentia, voluntas Ci., officia Ci., Plin. iun., metus, odium, pernicies, sermones T., accusatio Q. protitožba, mutuum inter se auxilium L., nec mutua nostris dictu refers O. ne odgovoriš nič na moje besede, Mars mutua funera aequat V. ali nox omnia erroris mutui implevit L. na obeh straneh, mutua vulnera Iust., Aur. ali mutui ictūs T. ki si jih zadajajo drug drugemu, olores mutuā carne vescuntur inter se Plin. požirajo drug drugega, mutuarum rerum commercium Iust. trgovina na (blagovno) izmenjavo; subst. mutuum -ī, n vzajemnost, medsebojnost, obojestranskost, vedenje drugega proti drugemu, medsebojen odnos: mutuum in amicitiā Ci., mutuum mecum facit Pl. vrača (ne)milo za (ne)drago, mutuum fit (sc. a me) in mutua fiunt a me Pl. jaz ravnam prav tako (v odnosu do tebe), enako ravnam jaz; adv.: per mutua ali sam acc. mutua, tudi acc. sg. mutuum med seboj, medsebojno, drug z drugim, drug drugega: pedibus per mutua nexis V., inter se mortales mutua vivunt Lucr., e laevo sit mutua dexter Lucr. nasproti pa, mutuum muli scabunt Aus. (gl. mūlus). — Adv. mūtuē in mūtuiter: Varr. ap. Non. (oboje redko) vzajemno, med seboj, medsebojno, zopet: mutue respondere; nav. v istih pomenih adv. abl. mūtuō: Suet., Fr., aestūs maritimi m. accedentes et recedentes Ci., de se m. sentire provinciam Auct. b. Alx. da je prav takega (dobrega) mnenja o njem, kakor je bil on o njej.

Mygdonēs -um, m (Μυγδόνες) Migdónijci, traško, po starodavnem frigijskem kralju Migdonu (Μύγδων) imenovano pleme, ki se je preselilo v Frigijo, Bitinijo in Mezopotamijo: Plin. — Od tod adj. Mygdonis -idis, f (Μυγδονίς) migdónijska = lídijska: nurūs O.; Mygdonius 3 (Μυγδόνιος) migdónijski, tráški, tračánski: Melas Q., pesn. tudi = frígijski: humus, marmor O., opes H., mater Vulg., Fl. frigijska mati bogov Kibela, senex Sil. Titon (Tithōnus Τυϑωνός), sin frigijskega kralja Laomedonta, Avrorin soprog; subst. Mygdonia -ae, f (Μυγδονία) Migdónija, pokrajina

1. v Makedoniji: Plin.

2. v Frigiji: Plin.

3. v Mezopotamiji: Plin.

4. staro ime pokrajine Bitinije: Amm.

myloecos -on (gr. μύλοικος) pri mlinih bivajoč, (ob)mlinski, vzdevek nekih moljev, ki se zadržujejo v bližini mlinov: Plin.

myo-barbum -ī, n (hibrid. iz gr. μῦς in barba) „mišja brada“, koničasto se končujoča posoda za pitje: Aus.

Myrmidonēs -um, m (Μυρμιδόνες) Mirmidón(c)i, ahajsko pleme v tesal(ij)ski Ftiotidi, ki mu je vladal Ahil. Po bajki so se izselili z Ajgine, potem ko jih je Zevs na Ajakovo prošnjo iz mravelj spremenil v ljudi, ker je strašna kuga pomorila otočane: O., V., Serv. Povod za to bajko je bilo njihovo ime, ki spominja na besedo μύρμηξ mravlja. Sg. Myrmidōn -ōnis, m in f Mirmidónec, Mirmidónka: Stat.

myropōlium -iī, n (gr. μυροπώλιον) lesena prodajalnica, kjer se prodajajo mazila in druge dišave, mazilarnica, dišavnica, parfumerija: Pl.

Myrtilus -ī, m (Μυρτίλος) Mírtil

1. Hermesov (Merkurjev) sin, Ojnomajev voznik; Pelops ga je ukanil in za plačilo svoje nezvestobe do Ojnomaja je skočil (ali bil od Pelopsa pahnjen) v morje, ki se baje po njem imenuje Myrtōum mare (toda gl. Myrtos): Ci., Sen. fr., Cl. —

2. rim. priimek: L. Minucius Myrtilus L. —

3. zgodovinar (prim. Myrsīlus 2.): Arn. —

4. suženj Marka Antonija: Ci.

MȳsĪ -ōrum, m (Μυσοί) Mízijci, preb. maloazijske pokrajine Mizije, tračansko pleme, ki se je preselilo iz Evrope v Malo Azijo; v Evropi ostali del se je potem imenoval Moesī Mezijci, njihova dežela pa Moesia Mezija; gl. Moesi): Plin.; Mizijci so bili izvrstni lokostrelci: L., pri Grkih so (prav tako kakor Frigijci) veljali za topoglavce: Ci.; sg. Mȳsus -ī, m Mízijec: Mysus aut Phryx Ci. — Od tod adj. Mȳsus 3 (Μυσός) mízijski: dux O. ali iuvenis Pr. = Telephus, mizijski kralj, Caicus, gentes O.; Mȳsius 3 (Μύσιος) mízijski: scammonium Plin.; subst. Mȳsia -ae, f Mízija, maloazijska pokrajina, ki je obsegala vse ozemlje med Lidijo in Frigijo: Ci., Mel., Plin., Lucan.

mystērium -iī, n (gr. μυστήριον) tajnost, skrivnost, tajni (skrivni, skrivnostni) nauk, misterij: aliquid tacitum tamquam mysterium tenere Ci. kaj zamolč(ev)ati kot veliko skrivnost; pogosto tudi = (skrivno) znamenje (simbol), (tajno) pravilo (kanon), tajna seja ipd.: Vulg., Eccl.; nav. pl.

1. kot relig. t.t. (versko-politični) tajni (skrivnostni) nauki, tajno (skrivno) bogočastje, bogoslužje, misteriji (ki so se jih udeleževali le posvečenci), v Grčiji poseb. misteriji elevzinske Demetre (Cerere): Attica Tert., mysteria illa sancta, quibus initiis nomen est Arn., dux eius Alcibiades absens Athenis insimulatur mysteria Cereris initiorum sacra, nullo magis quam silentio sollemnia, enuntiavisse Iust., in domo suā facere mysteria N. misterije, v Rimu najbrž misteriji Bonae deae (gl. Bona dea): m. Romana Ci. ep.

2. metaf. tajnosti, skrivnosti, skrivne (tajne) umetnosti ipd.: accipe congestas, misteria frivola, nugas Aus., dicendi mysteria Ci., rhetorum aperire mysteria Ci.

naevius 3 (naevus) ki ima vrojeno znamenje, z vrojenim znamenjem: Arn. — Od tod

I. nom. propr. Naevius 3 Nájvij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani so:

1. Cn. Naevius Gnej Najvij, rim. dramatik in epik (okrog l. 250). Napisal je osem iger in opeval v saturnijskem metru prvo punsko vojno, ki se je je tudi sam udeležil. Ker je v svojih komedijah preveč prostodušno napadal Publija Scipiona in Metele, je moral oditi v pregnanstvo v Utiko; tam je umrl okrog l. 200: Ci., Gell.

2. Sex. Naevius Sekst Najvij, pravdni nasprotnik Publija Kvinkcija, ki ga je zagovarjal Cicero (v govoru Pro Quinctio) l. 81: Ci.

3. P. Naevius Turpio Publij Najvij Turpion, Verov (Verres) tovariš: Ci.

4. Naevius Sertorius Macrō Najvij Sertorij Makron, Sejanov naslednik l. 31 po Kr., ljubljenec cesarja Tiberija, katerega je Kaliguli na ljubo zadušil; Kaligula ga je naposled prisilil, da je naredil samomor: T., Suet. —

II. adj. Naevius 3 Nájvijev: porta Najvijeva vrata v Rimu, ob vzhodni aventinski rebri: Varr., L., nemora, silva Varr., Fest., olea Col. Od tod adj. Naeviānus 3 Nájvijev: Cels., modi, scripta Ci. mera, spisi (pesnika Najvija), Hector Ci. (oseba v drami pesnika Najvija), pira Col.

nam (iz indoev. zaimenskega debla *no- oni kakor tam iz *to-; prim. enim in num)

I. priredni vzročni veznik, v prozi vselej na začetku stavka:

1. pojasnjuje = zakaj, namreč: is pagus appellabatur Tigurinus: nam omnis civitas Helvetia in quattuor pagos divisa est C., aliter fit in Graecia, nam mulier in convivium non adhibetur N. Zato poseb.
a) uvaja vrinjene stavke: in insula, quae est in Fibreno (nam opinor id illi alteri flumini nomen esse), sermoni reliquo demus operam Ci., initium fugae factum a Dumnorigis equitibus (nam equitatui Dumnorix praeerat), eorum fugā reliquos esse perterritos C.
b) nadaljuje z vrinjenim stavkom prekinjeno misel: duplex inde Hannibali gaudium fuit (neque enim quidquam eorum, quae apud hostes agerentur, eum fallebat): nam et liberam Minucii temeritatem se suo modo capturum et sollertiae Fabii dimidium virium decessisse L.
c) pojasnjuje kak splošen izrek s posameznimi zgledi = na primer: qui deos esse dixerunt, tanta sunt in varietate et dissensione, ut eorum molestum sit dinumerare sententias: nam et de figuris deorum multa dicuntur Ci., quin etiam easdem causas ut quisque egerit, utile erit scire. Nam de domo Ciceronis dixit Calidius et pro Milone orationem Brutus scripsit Q.; pogosto pri več zaporednih zgledih: vivo Catone minores natu multi uno tempore oratores floruerunt. Nam et A. Albinus et litteratus et disertus fuit: et tenuit cum hoc locum quendam Ser. Fulvius. Nunc Q. Metellus in primis est habitus eloquens Ci. — Pesniki veznik včasih zapostavljajo: olim nam quaerere amabam H., media inter carmina poscunt aut ursum aut pugiles; his nam plebecula gaudet H., hospitibus nam te dare iura loquuntur V. —

2. utemeljuje = zakaj, kajti: celebratote istos dies cum coniugibus ac liberis vestris: nam multi saepe honores diis immortalibus iusti habiti sunt, sed profecto iustiores numquam Ci., rerum bonarum et malarum tria sunt genera; nam aut in animis aut in corporibus aut extra esse possunt Ci.; pogosto stoji na začetku pristavljene misli, s katero hoče govornik upravičiti način svojega razpravljanja in izpričati njegovo pravilnost: Phoenices Hipponem, Hadrumetum, Leptim aliasque urbes in ora maritima condidere eaeque brevi multum auctae pars originibus suis praesidio, aliae decori facere. Nam de Carthagine silere melius puto quam parum dicere S.; zlasti če je opravičevanje dodano v obliki vprašanja: numquam illum ne minima quidem re offendi … una domus erat, idem victus isque communis; nam quid ego de studiis dicam? Ci. Pri šibkejši povezavi stavkov bolj zagotavlja in potrjuje = da, vsaj, saj, seveda, kajpada, prav, ravno
a) če se pristavi misel, ki naj podkrepi kako trditev: at prooemium aliquando ac narrationem dicet malus homo et argumenta, sic ut nihil sit in his requirendum. Nam et latro pugnabit acriter, virtus tamen erit fortitudo Q. Seveda se bo trdovratno boril tudi razbojnik. Z nam uvedenemu stavku dodani ne … quidem nakazuje, da presega vsebina tega stavka vsebino misli, ki naj se utemelji, in da lahko v njej omenjena dejstva izvajamo iz dejstev, navedenih v utemeljujočem stavku: in corpora ipsorum, in liberos, in coniuges infandae contumeliae editae. Nam avaritia ne sacrorum quidem spoliatione abstinuit L. saj se njihova lakomnost ni vzdržala niti …
b) pogosto v odgovorih, če se nadalje razvija misel, izražena v vprašanju; stavek, uveden z nam, potrjuje odgovor, ki je nakazan v vprašanju: nos hunc Heracliensem de nostra civitate eiciemus? Nam si quis minorem gloriae fructum putat ex Graecis versibus percipi quam ex Latinis, vehementer errat Ci. močno se moti tisti, ki meni; včasih še v povezavi s kako zatrjevalno členico: hercle, meherc(u)le, edepol idr. = da, gotovo, zares, vsekakor: nam mehercule ita agemus Ci.
c) uvaja nasprotje: eas litteras diligentissime curavit perferendas. Nam quas Lemni pueris scribis datas, non acceperam Ci. ep.; v takem primeru dobi nam skoraj adverzativen ali koncesiven pomen (zlasti kadar je stranska misel zamolčana ali osrednja izpuščena) = pa, nasproti (pa) vendar: neque ego nunc de vulgari aut mediocri, quae tamen ipsa et delectat et prodest, sed de vera et perfecta loquor (sc. amicitia). Nam et secundas res splendidiores facit amicitia et adversas leviores Ci.; ta (eliptična) raba veznika nam se kaže zlasti v govorni figuri, imenovani preskok (praeteritio ali occupatio, če govornik kako stvar le mimogrede omeni, a vendarle pomisli in opozori nanjo s tem, ko pove, da noče govoriti o njej): nam quid ego de actione ipsa plura dicam? Ci., nam de statua quis queritur, una praesertim, cum tam multas videat? Ci. (pred takimi stavki je izpuščena misel: jaz le o tem govorim, to je glavno).
d) pri klicanju, pozivanju, ki naj se podkrepi: Mercuri (nam te docilis magistro movit Amphion lapides canendo) tuque, testudo H. saj je vendar … (pesnik si hoče zagotoviti, da se je s svojo prošnjo obrnil na pravo božanstvo).

3. nam okrepljen s privešenim -que gl. namque. —

II. breznaglasnica za navajanje sklepa, ki se izvaja iz kake zaznane okoliščine ali iz podane izjave = gr. γάρ in sl. (breznaglasni) pa; v tem pomenu se uporablja nam večinoma enklitično in se priveša kaki vprašalnici, npr. quisnam, ecquisnam kdo pa?, quandonam? kdaj pa?, ubinam? kje pa?, quisnam hoc dixit? Ci., percontatus, utrumnam … stare posset L.; pri pesnikih tudi razstavljeno: quid cerussa opus nam? Pl., quis est nam ludus in undis? V.; včasih (pren.) celo pred vprašalnico, zlasti če naj vprašanje izraža začudenje ali nejevoljo: nam quem (= quemnam) ego adspicio? Pl. ej, koga vendar vidim?, nam quid (= quidnam) ita? Ter. ej, kako to?, nam quis (= quisnam) te iussit? V., nam quid (= quidnam) ago? V. kaj pa vendar delam? Redkeje se nam pridruži drugim vprašalnicam, npr. nam cur Kom. zakaj pa?, nam num Kom. in Ci. ali pa?, prav redko pa se uporablja brez vprašalnice: scis nam, tibi quae praecepi? Pl.

Namnetēs -um, m Námneti, pleme v Keltski Galiji ob izlivu Ligera z glavnim mestom Kondivinkom (Condivincum) na področju današnjega Nanta (Nantes; ime še spominja na to pleme): C., Plin.

Opomba: Napačno Namnētes po gr. Ναμνῆτες, ki se naslanja na ljudsko etim. (prim. γυμνῆτες).

nam-que (včasih tudi nanque), conj. (s -que okrepljen nam [gl. nam] = gr. καὶ γάρ), stoji pri C. vselej, pri Ci. in N. večinoma le pred samoglasniki in h, pri drugih pisateljih (poseb. zgodovinopiscih) pa tudi pred soglasniki: namque omnium rerum C., namque illud quare, Scaevola, negasti? Ci., namque hoc praestat amicitia Ci., namque imperator fuit summus N.; vendar tudi: namque tum Thraeces N., namque nostri Hirt., namque coepere nobilitas S., namque Flavius T.; namque redno začenja stavke, zgodovinopisci in pesniki pa ga tudi zapostavljajo prvi, drugi ali še poznejši besedi v stavku (pogosto stoji na koncu heksametra): fuga namque ad Alliam L., non hoc mihi namque negares V., infans namque pudor prohibebat H., cum duce namque meo O., is namque clamitaverat T. Namque se uporablja enako in v enakih pomenih kakor nam, le da ima na splošno večjo utemeljevalno moč in da izreka misel z večjo odločnostjo in večjim prepričanjem ter jo tesneje navezuje na predhodne misli, torej = namreč, zakaj, kajti, (za)res, zakaj res(nično), a tudi = (zatrjevalno) da, vsaj, saj, seveda, kajpada ipd. (prim. nam).

Napē -ēs, f (gr. νάπη gozdna dolina) Nápa

1. ime lovske psice: O.

2. ime sužnje: O. — Od tod adj. napaeus (Napaeus) 3 (gr. ναπαῖος) h gozdni dolini sodeč, gozdnodolinski, gozdne doline (gen. sg.): napaeae nymphae Col. poet. nimfe (vile) gozdnih dolin, gorskih dolov (v katerih se pasejo črede) = subst. Napaeae -ārum, f Napáje, nimfe gozdnih dolin in podolj: V., Stat.