Franja

Belgae -ārum, m Belgijci, skupno ime vseh germanskokeltskih ljudstev med Marno, Seno in Renom: C., Mel., Plin., T.; sg. (kolekt.) Belga -ae, m Belgijec: Lucan., Cl., Sid. Od tod adj. Belgicus 3 belgijski: esseda V., calami Plin., Gallia Belgica Plin. = subst. Belgica -ae, f: Plin., T. belgijska Galija, Belgija; subst. Belgium -iī, n Belgij, zahodni del belgijske Galije: C., Hirt.

Bēlias -adis, f, Bēlīdēs, Bēlis, gl. Bēlus.

Bēliās -ae, m Belija, Evfratov pritok v Mezopotamiji: Amm.

belion -iī, n belij, bot. = polion: Ap. h.

bellāria -ōrum, n (bellus) poobedek, posladek, zasladek (orehi, sadje, slaščice): Pl., Varr., Suet. idr.

bellātor -ōris, m (bellāre) vojak, hraber bojevnik, bojni junak (t.j. vojak glede na svojo moč in bojno spretnost, miles pa je mož, ki je vojak po stanu ali poklicu): Pl., Cu., T. idr., ecqua pacifica persona desideretur aut in bellatore sint omnia Ci. ep., primus ipse bellator duxque L., fortes bellatores L.; šalj. o junaku v pitju: uter ibi melior bellator erit inventus cantharo Pl.; pren. o igralnem kamenčku: calculus perit, bellator sine compare bellat O. Pogosto atrib. = bojevit, hraber: Turnus V., deus (= Mars) V.; o živalih: bellator equus V., O., Val. Fl., T. ali samo bellator Iuv. bojni konj, taurus Stat.; redkeje pren. o stvareh: ensis bellator Sil., campus b. Stat.

bellātōrius 3 (bellātor) vojen, za vojskovanje pripraven, bojen, bojevit: iumenta Amm.; pren.: stilus Plin. iun. bojevit, prepirljiv slog.

bellātrīx -īcis, f (bellātor) bojevnica, junakinja: V. (Aen. I, 493, o Pentezileji); atrib. = bojevita, junaška, bojna, za vojskovanje pripravna: Fl., Lact., Amm., Roma, Minerva O., diva (= Minerva) O., gleba Val. Fl. ki rojeva bojevnike, cohors Stat., belua Sil. (o slonu), aquilae Cl. bojna znamenja; pren. o abstr.: iracundia Ci., ira Cl.

bellātulus 3 (demin. bellus) šalj. nam. bellulus kaj lep, kaj čeden, kaj ličen: Pl.

bellāx -ācis (bellāre) bojevit: Lucan., Aus.

bellē, gl. bellus.

Bellerophōn -ōntis, m (Βελλεροφῶν): Ci., H., Iuv., Hyg. idr., in Bellerophontēs -ae, m (Βελλεροφόντης): H. (z abl. Bellerophontē), Hyg., Aus., Serv. Belerofont, sin korint. kralja Glavka, Sizifov vnuk. Ker je umoril nekega Belera (Belleros) iz Korinta, je pobegnil v Arge h kralju Proitu, ki je na obrekovanje svoje žene Anteje poslal mladeniča k svojemu tastu, likijskemu kralju Jobatu s pismenim naročilom, naj Belerofonta usmrti. Toda Jobat ga ni hotel sam ubiti, temveč mu je velel, naj se spusti v boj s Himero (gl. Chimaera). Belerofont je Himero s pomočjo krilatega konja Pegaza premagal in ubil. Njegovo pravo ime je bilo sicer Hiponoj (Hipponoos), a ko je umoril Belera, se je imenoval Belerofont (= Beleromorec). Na omenjeno Proitovo pismeno naročilo se nanaša verz: Aha, Bellerophontem tuus me fecit filius Pl. (Bachides 810). Od tod adj. Bellerophontēus 3 (Βελλεροφόντειος) Belerofontov, belerofontski: equus (= Pegasus) Pr., habenae Cl.

belliātus 3 (bellus) prav lep, prav ličen: Pl.

bellicōsus 3 (bellicus)

1. vojnovit, vojn (z vojnami) bogat: differre sibi consulatum in bellicosiorem annum L.

2. bojevit, vojne željan, hraber: N., H., Cu. idr., ipse acer, bellicosus, at is, quem petebat, quietus, imbellis S., homines C., gentes Ci., bellicosiores ea tempestate erant (Gallograeci) L., bellicosissimae nationes Ci., duae bellicosissimae provinciae C., quod multo bellicosius fuerit L. kar kaže dokajšnjo bojevitost.

bellicrepus 3 (bellum in crepāre) bojevito hrupen: saltatio P. F. bojni ples.

bellicus 3 (bellum)

1. vojen, vojaški, bojen: Lucr., Vell., Q. idr., tubicen O., equus, navis Pr., rostra Tib., ensis O., tormenta Varr., L., tormenta operaque L., res bellica Ci., H., Suet. vojaštvo, vojne zadeve, teneant alii res bellicas (vojne reči), nos res urbanas tuebimur Ci., disciplina bellica Ci. vojaška taktika, ius bellicum Ci. vojno pravo, virtus bellica Ci., N., Plin., laus Ci., C., Sen. tr. ali bellica gloria T. vojna slava, insignia Ci. bojna znamenja, nomina Fl. v vojni pridobljena, nubes Cl. vojna beda, vojno zlo. Od tod subst. bellicum -ī, n (sc. signum) znamenje za vojno (boj), klic na vojno (v boj, k boju), vojni (bojni) klic: bellicum canere Ci., L., Iust., Ap. trobiti v boj (k orožju), s trobento znamenje za boj da(ja)ti, s trobento k orožju klicati; pren. o ognjevitem govorniku, pripovedovalcu: alter (Thucydides) … de bellicis rebus canit etiam quodammodo bellicum Ci.; od tod met. vzbuditi (vzbujati), razvne(ma)ti, (na)dražiti: Q., cives et senatores … bellicum me cecinisse dicunt Ci.

2. pesn. bojevit, hraber: Pallas O., dea ali virgo (= Minerva) O., Mars O., deus (= Romulus) O.

bellifer -fera -ferum (bellum in ferre) vojnonosen, vojevit, bojevit: Italia Cl., pax Aug.

bellificō -āre (bellum in facere) napasti (napadati): navim Th. Prisc.

belliger -gera -gerum (bellum in gerere = belligerāre) vojujoč se, od tod vojevit, bojevit: gentes O., Hannibal, viri Sil., numen (= Mars) Stat., fera Sil. bojni slon; pren. o stvareh in abstr.: ensis O., aes (= tuba), currus, axis, ars, mens, ritus Sil., hasta Mart., acies Stat.

belligerātor -ōris, m (belligerāre) vojskovalec, vojak, bojevnik: Ven.; atrib.: viri belligeratores Vulg. bojeviti možje.