Franja

furvus 3 (iz *furgvos, sor. s fuscus)

1. črn kot oglje, temen, vranji: nubes Lucr., equus O., alae Tib., veteres Romani furvum atrum appellaverunt Gell., furvus bos, id est niger P. F.

2. metaf.
a) temen, mračen, mrk, črn; poseb. o podzemlju in kar je z njim v kaki zvezi: antra O. podzemlje, Proserpina H., hostiae Val. Max. za podzemeljska božanstva, furvā gente petita (belua) Iuv., postis, plagae leti Stat.
b) grozovit, ostuden: dies Sen. rh., culpa Prud.

fūsti-balus -ī, m (hibrid. iz fūstis in gr. βάλλω mečem) lučalo, palica lučalnica, vojna metalnica = dolga palica s pračo v sredi: Veg.

fūstis -is, abl. -ī in -e, m (sor. s con-fūtāre?) gorjača, krepelec, krepelo, palica, bet: Varr., Dig., cum fusti est ambulandum Pl., recisos portare fustes H.; kot pretepalo: male mulcati clavis ac fustibus Ci., inermem tribunum adoriuntur fustibus Ci., fustibus eum de fundo egit Ci., caput fuste dolat H.; v poljedelstvu: spicae melius fustibus cuduntur Col. (po drugih tunduntur); kot kaznovalno orodje, pri vojakih celo za usmrtitev: lascivi pueri: quos tu nisi fuste coërces, urgeris … H., formidine fustis H. iz strahu pred palico, sorte ductos fusti necat S., centurionem ob turpem ex acie fugam fusti percussit Vell., decimum quemque … sorte ductos fusti necat T., decimum quemque fusti ferire T.

fūtilis in futtilis -e (morda sor. s cōn-fūtāre, po drugih pa s fundere; torej futilis = ki se lahko izlije)

1. ki prepušča, ki ne obdrži: tam futiles (canes) Ph. ki lahko izgubljajo blato; subst. fūtile -is, n (sc. vas) posoda za vodo, zalivalka, zalivača, v rabi pri Cererinem in Vestinem bogoslužju: Don. (prim.: vasa futilia a fundendo vocata P. F.).

2. metaf. nezanesljiv, krhek, puhel, prazen, ničev, zastonj(ski).
a) o stvareh in abstr.: nucro glacies ceu futilis ictu dissiluit V. f. alacritas, laetitia, sententia Ci., opes S. fr., causa Plin., tempus f. et caducum Plin. iun. pretekajoč in minljiv, ictus, votum Sil., sensūs Gell. prazni pojmi, pojmi brez jedra.
b) o osebah: servus Ter., haruspices … futiles esse dicamus Ci., consiliis non futilis auctor T., f. competitores Gell.; v pl. subst.: saeviter suspectionem ferre falsam futtilum (= futtilium) est Enn. ap. Non., quis non odit … vanos, leves, futtiles? Ci. vetrnjakov. — Adv.

1. fūtiliter (futtiliter) nepridoma, zaman, zastonj: Ap. (?), Non.

2. fūtile (futtile) = fūtiliter: Pl. quod fretum est futile, amici, nos feramus fortiter Enn. ap. Non.

futuō -ere -uī -ūtum (sor. s fuō, fore, po drugih s con-fūtāre) spati -, ležati pri ženski, telesno se z njo združiti, abs. in z obj. v acc.: H., Cat., Mart.

Gabalī -ōrum, m C. ali Gabalēs -um, m: PLIN., SID., Gabali, kelt. pleme v Akvitaniji (v Sevenih) vzhodno od Rutenov pod nadoblastjo Arvernov. – Od tod adj.

1. Gabalicus 3 gabalski: Gab. pagus (zdaj Pays de Gevaudon) PLIN.

2. Gabalitānus 3 gabalski: civitas SID.; subst. Gabalitānī -ōrum, m Gabali: SID.

gabālium -ii, n bot. gabalij, lepo dišeča rastlina v Arabiji: PLIN.

Gābaōn -ōnis, f Gábaon, mesto v Judeji: VULG. Od tod

1. subst. Gābaōnītae -ārum, m Gabaoniti: VULG.

2. adj. Gabaōnīticus 3 gabaonski: servitus SID.

Gabaza -ae, f Gábaza, okraj v Skitiji: CU.

Gabiī -ōrum, m Gabiji, starodavno mesto v Laciju, vzhodno od Rima; v času latinske zaveze je bilo mesto precej veliko, ko pa ga je osvojil Tarkvinij Ošabni, je kmalu razpadlo. Slovelo je zaradi Junoninega bogoslužja in kamnolomov lehnjaka (láhkovca): V., H., L., PR. – Od tod adj.

1. Gabiensis -e gabijski: ager PLIN.

Gabīnus 3 gabijski, iz Gabijev: via Gabina cesta iz Gabijev v Rim L. cinctus Gabinus, gl. cīnctus, Iuno Gabina V. v Gabijih čaščena, ager L. ritus LUCAN. sanum T. lehnjak (láhkovec); pl. subst. Gabīnī -ōrum, m Gabijci: L. Od tod Gabīnius 3 Gabinij(ev), ime rim. plebejskega rodu, izmed katerega so poseb. znani:

1. A. Gabinius Avel Gabinij, ki je kot tr. pl. l. 139 predlagal zakon, imenovan „lex tabelaria“: CI.

2. A. Gabinius, tr. milit. pod Sulo pri Hajroneji (l. 86): CI.

3. P. Gabinius Capito Publij G. Kapiton, Katilinov sozarotnik: CI., S.

4. A. Gabinius, tr. pl. l. 67 Ciceronov sovražnik, strasten pompejevec; na njegov predlog (lex Gabinia) je Pompej dobil vrhovno poveljstvo zoper morske roparje; l. 58 je upravljal Sirijo in si v povezavi s Klodijem prizadeval, da je bil Ciceron izgnan. Kot prokonzul v Siriji je brez senatove vednosti postavil na prestol Ptolemeja Avleta: CI., C. Ko se je l. 54 vrnil, je bil obsojen zaradi podkupovanja volivcev in je moral v izgnanstvo. Umrl je l. 47 v Saloni: CI., C. idr. Od tod adj. Gabīniānus 3 Gabinijev, (= P. Gabinija Kapitona), gabinijski: tempus, miles CI. Kot nom. propr. Gabīniānus -ī, m Gabiniján, sloveč govornik v Galiji v času Vespazijana: T.

Gādēs -ium, acc. tudi -īs, f (Γάδειρα, fen. Gādir ali Gadir) Gádes, staro trgovsko mesto, feničanska naselbina s slovečim Herkulovim (Melkartovim) svetiščem na istoimenskem otoku v Betijski Hispaniji ob južnozahodni hispanski obali (zdaj Cadix ali Cadiz): CI., C., H., L., CU., VELL., PLIN. (tudi z obl. Gadīs -ium.), IUV., MART. idr. – Soobl. Gādis -is, f Gádis: PLIN., PRISC. – Od tod adj. Gādītānus 3 gaditanski: COL., FL. civitas (= Gades) CI. conventus PLIN. columnae (= columnae Herculis) AP.; subst.
a) Gādītānus -ī, m Gaditanec: Gaditanus quidam PLIN. IUN.; poseb. L. Cornelius Balbus Gad. CI. EP. Lucij Kornelij Balb iz Gad.; pl. Gādītānī -ōrum, m Gaditanci: C., IUST.
b) Gādītānae -ārum, f Gaditanke = razkošne hotljive plesalke: IUV., PLIN. IUN.

Gaetūlī -ōrum, m (Γαιτοῦλοι) Getúli, nomadsko pleme v alžirski Sahari (v severozahodni Afriki): PLIN., AUCT. B. AFR., T., SUET., FL. Gaetuli latrones S.; sg. (kolekt.) Gaetūlus -ī, m Getul(ec): LUCAN. Kot adj. Gaetūlus 3 getulski: MART., SIL., CL. pastor PLIN. civitas AUG.; pesn. = afriški, libijski: Syrtes, leo V., H., murea H., O. mavretanski škrlat. – Od tod

1. subst. Gaetūlia -ae, f (Γαιτουλία) Getúlija, dežela Getulcev: PLIN.

2. adj. Gaetūlicus 3 getulski purpura PLIN., kot vzdevek; Getulski = zmagovalec nad Getulci, premagalec Getulcev, tj. rim. vojskovodja Gnej Kornelij Kos (Cossus) Lentul: T., PLIN. IUN., SUET., FL.

Galaesus (Galēsus) -ī, m (Γαλαῖσος ali Γαλησός) Galéz,

1. reka v južni Italiji pri Tarentu (zdaj Gelaso ali Galaso); na njenem obrežju redijo veliko ovac s tanko volno: V., H., L., MART., SIL.

2. moško ime pri: V.

Galanthis -idis, f (Γαλανϑίς) Galántida, Alkmenina služabnica; tako se je imenovala zato, ker jo je Lucina spremenila v podlasico (gr. γαλῆ) O.

Galata -ae, f Galáta, otok v Sredozemskem morju na afriški obali: MEL., PLIN.

Galatae -ārum, m (Γαλάται) Galačáni, skupno ime keltskih plemen, ki so l. 275 v roparskem pohodu prodrla v Malo Azijo ter se tam širila, dokler jih ni pergamski kralj Atal (Attalus) I. l. 235 premagal in potisnil v pokrajino Galacijo, ki je del Vel. Frigije sredi Male Azije ob srednjem toku reke Halisa (Halys). L. 73 je Dejotar vse 4 okraje (gr. τετραρχίαι) njihove dežele spravil pod svojo oblast ter kot rim. zaveznik od Pompeja dobil kraljevski naslov. L. 25 je Avgust iz dežele naredil rim. pokrajino: CI. EP., PLIN., T. Sg. Galata -ae, m Galačan: CL. – Od tod

1. subst. Galatia -ae, f (ἡ Γαλατία) Galácija
a) bivališče Galačanov (lat. imenovana tudi Gallograecia): PLIN., T., SIL., STAT., IUST.
b) trdnjava med Kapuo in Kavdijem: L.

2. adj. Galaticus 3 galačanski: COL., PLIN., PALL., rubor TERT. škrlaten.

3. glag. galaticor -ārī posnemati Galačane, tj. židovske šege mešati s krščanskimi: TERT.

galba -ae, f (kelt. izpos., pravzaprav „trebušnik“)

1. črvič, morda jesenov prelec (Bombyx aesculi, LINN.) ali pa njegova ličinka: SUET.

2. trebušnik, debeluh: praepinguis, quem Galli galbam vocant SUET. – Kot nom. propr. Galba -ae, m Galba,
a) vladar Svesijonov, vrhovni poveljnik Belgijcev v vojni zoper Cezarja: C.
b) Cezarjev podpoveljnik: C.
c) priimek Sulpicijevega rodu, poseb. Servius Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba α) zmagovalec nad Luzitancem Viriatom: CI., N. β) rim. cesar, umorjen l. 69 po Kr.: SUET. Po njem Galbiānī -ōrum, m galbovci, Galbovi pristaši: T.