Franja

Rhodopē -ēs, f (Ῥοδόπη) Ródopa

1. visoko gorovje v Trakiji med Nestom in Hebrom (zdaj Rodopi): O., V., Mel., Amm., Fl.; meton. Trákija: Stat., Rhodope miratur Orphea V. — Od tod adj.
a) Rhodopēius 3 ródopski, rodopéjski, pesn. = tráški, tračánski, trákijski: vates, heros (o Orfeju) O., regna O. = Trakija.
b) Rhodopēus 3 ródopski, rodopéjski: saxa Lucan. — Soobl. Rhodopa: Eutr., Amm.

2. nimfa rodopskega gorovja: O.

Rhodos in Rhodus -ī, f (Ῥόδος)

1. Ródos, znameniti otok ob jugozahodni obali Male Azije z istoimenskim glavnim mestom (zdaj Rodos): Ci., C., L., Plin., H., O. idr. — Od tod adj.
a) Rhodius 3 (Ῥόδιος) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: T., Varr., O., Gell., Col., Suet., uva V., Rhodii oratores Ci. (ki ubirajo srednjo pot med atiško jedrnatostjo in azijsko razvlečenostjo); subst. Rhodius -iī, m Rodošán (Ródošan), Ródijec: Sen. ph.; pl.: Ci. idr.
b) Rhodiacus 3 (Ῥοδιακός) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: Vitr., Plin.
c) Rhodiēnsis -e z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: hospes Suet., civitas Gell.; pl. subst. Rhodiēnsēs -ium, m Rodošáni (Ródošani), Ródijci, preb. otoka Rodos: Ca.

2. Róda, nimfa otoka Rodos, ljubica sončnega boga: O.

Rhoetēum -ēī, n (Ῥοίτειον) Rojtéj, rt v Troadi ob Helespontu: Serv. z istoimenskim mestom: Mel., L. — Od tod

1. adj. Rhoetēus 3 rojtéjski: Rhoetea litora Mel., Plin., Rhoeteum profundum O. ali samo subst. Rhoetēum -ēī, n (sc. mare) Rojtéjsko mórje, mórje ob Rojtéju: O; pesn. metaf. = trojánski: ductor V. (o Eneju), Sil. (o Scipionu), fata Sil.

2. Rhoetēius 3 rojtéjski; pesn. metaf.
a) subst. Rhoetēia V. = Trojánka.
b) adj. = rímski: pubes, regna, lancea Sil.

Rhōsos (Rhōsus) -ī, f (Ῥῶσος) Rózos, primorsko mesto v Kilikiji: Mel., Plin. Od tod

1. Rhōsicus 3 iz Rózosa, rózoški, rózijski: vasa Ci. ep.

2. Rhōsius 3 rózoški, rózijski: montes Plin.

rīcīnium -iī, n (rīca) zavijačica, (naglavna) rutica: antiquissimi amictui ricinium Varr., antiquissimum mulierum ricinium Varr., ricinium aut mitram Melitensem Varr. fr., nihil magis decere mulierem quam de muliebri ricinio pallium simplex Varr. fr., extenuato igitur sumptu tribus riciniis et tuniculā purpureā Ci., de tribus riciniis et pleraque illa Solonis sunt Ci., Isid., ricae et riculae vocantur parva ricinia, ut palliola ad usum capitis facta Fest., Tritonia etiam interula resoluta ricinio strophio M. — Od tod adj. rīcīniātus 3 v zavijačico ogrnjen: Arn.; pri Fest. pisano rēcīniātus.

rīdeō -ēre, rīsī, rīsum (prim. skr. vrīḍyati, vrīḍyatē v zadregi je, sramuje se)

I. intr.

1. smejati se: Pl., Ter., Petr. idr., ridere convivae, cachinnare ipse Apronius Ci., ut ridentibus arrident, ita flentibus adsunt humani vultus H., ridentem (smejoč, šaleč se) dicere verum quid vetat? H., ridere γέλωτα σαρδάνιον Ci. ep. v svojo škodo, na svojo škodo; pass. impers.: ridetur H. smejejo se, smeh nastane; occ.
a) prijazno se (na)smejati, (na)smehljati se, nasméhniti se (nasmehováti se, nasmehávati se), nasmehlja(va)ti se, posmehljati se; abs.: vultu ridet Fortuna sereno O.; z dat.: cui non risere parentes V.; z ad in acc.: ridere ad patrem Cat.; z acc. neut. nam. adv.: Venus perfidum ridens H., ridere dulce Cat., blandum Petr.
b) zmagovalno (zmagovito, zmagoslavno, triumfalno) se smejati čemu: potentior muneribus aemuli risit H.

2. metaf. (o stvareh)
a) smejati se = biti veselega obraza (lica), kazati vesek obraz (veselo lice): omnia nunc rident V., ager ridet O., domus ridet argento H. se sveti, tempestas ridebat Lucr. vreme je bilo vedro.
b) smehljati se komu = ugajati komu, prijati komu: ille terrarum mihi praeter omnes angulus ridet H. —

II. trans. smejati se, (po)rogati se komu, (o)smešiti koga, kaj, zasmehovati koga (kaj), posmehniti (posmehovati) se komu, na račun koga, šaliti se s kom (čim), šaliti se na račun koga: Tib., Pr., Sen. ph. idr., hunc Ter., Teucri risere natantem V., ille dolum ridens V., quis non rideat Fornacem deam? Lact., haec risum veni Caelius ap. Ci. ep., nemo enim illic vitia ridet T. se jim ne smeje = jih ne šteje za malo, haec ego non rideo Ci. tega ne govorim za šalo, tu mi ni do šale (smeha), ridere versūs Enni H., impudentiam hominum Ci.; pesn. z inf.: Stat.; pass.: Q., non sal, sed natura ridetur Ci., Pyrrhi ridetur largitas a consule Ci., Socrates ludens ab Alcibiade risus est Val. Max.; occ. prijazno se smehljati komu: neque me rident Pl. — Od tod adj. pt. fut. pass. rīdendus 3 smeha vreden, smešen, komičen: partes Petr., falsa ridendaque simulacra Aug.; subst. rīdenda -ōrum, n smešno, komično, smešne (komične) stvari: Aus.

Opomba: Rideor kot dep.: rideatur alios Petr.

rīdiculus 3 (rīdēre)

1. smeh vzbujajoč, smešen, šaljiv, šegav: ridiculum dictum Pl., Q., caput Ter., res Pl., ridicula et iocosa res Cat., homines ridiculi ex dolore Ci. ki so zaradi nejevolje postali šaljivci, ki jim je nejevolja izvabljala dovtipne besede, parturiunt montes, nascetur ridiculus mus H., cavillator facie magis quam facetiis ridiculus Ci., ridicule rogitas Pl., ipsorum (sc. naturis) ridicule indicandis Ci.; pesn. z inf.: (sc. Porcius) ridiculus totas simul absorbere placentas H. ki nam je s požiranjem pogač zbujal veliko smeha (salve smeha); z ACI: Ter.; abs.: ridiculum! Ter. smešno! — Od tod subst.
a) rīdiculus -ī, m burkež, šaljivec, šalež, posmehovalec, norcepas, smešnež: Ter.
b) rīdiculum -ī, n burka, šala, dovtip, dovtipna beseda: ridiculi causā Pl., mihi solae ridiculo fuit Ter. ker je bil smešen, quae sint genera ridiculi Ci., de absentibus aut per ridiculum aut severe maledicere dicitur Ci.; pl.: Q. idr., sententiose ridicula dicere Ci.

2. pass. smešen, (po)smeha vreden: Lucr., Iuv., Q. idr., qui ridiculus minus illo (sc. es)? H., Verria haec turpia ac ridicula Ci., homo ridicule insanus Ci.; ridiculum est z inf.: Ter., Ci., Q.; z ACI: ridiculum est me nunc de Verre dicere Ci.

rigeō -ēre -uī (najbrž sor. z lat. frīgus, gr. ῥῖγος) biti negiben, biti trd, biti okorel, biti otrpel, biti tog, biti odrevenel, (o)dreveneti od mraza, otrde(va)ti, sršati, sršeti, ježiti (se): Fr., L., Col., Mart. idr., rigere frigore Ci., omnia rigentia gelu L., partes terrae aut frigore rigent aut uruntur calore Ci., prata rigent H.; pesn.: Cerealia dona rigebant O. so bila trdo zlato, terga boum insuto ferro rigebant V.; metaf.: gelidoque comae terrore rigebant O. so se (na)ježili, so se naščetinili, riget horrida cervix O., sine frondibus arbos nuda riget O. strmi, štrli kvišku; tako: late riget Tmolus O., nervi rigent H. so trdi, negibljivi; pren.: feritas immota riget Mart. srepo negibno stoji; occ. biti poln česa, obilovati s čim, imeti veliko (mnogo) česa, pokati od česa: palla rigens signis auroque V., ex auro Sil., arva rigent semine … veteris venae O. zlatonosnega peska. — Od tod adj. pt. pr. rigēns -entis odrevenel, okorel, otrpel, premrl, trd, tog, z(a)mrznjen: pars terrae Tib., aqua Mart., caput Q., oculi Plin., anguis O. trd; pesn.: saxa Sen. tr. gole kvišku štrleče; pren. trd = neupogljiv: animus Sen. tr., vir tot malis rigens Sen. tr.

rigēscō -ere -guī (incoh. k rigēre) (o)krepeneti, skrepene(va)ti, otrde(va)ti, otrpniti (otrpevati), okore(va)ti, (o)dreveneti, premreti (premirati), posta(ja)ti trd (okorel, odrevenel, premrl, negiben, tog), strdíti (stŕjati, strjeváti) se (od mraza idr.), (z)ledeneti, zmrzniti (zmrzovati, zmrzavati): Sen. ph. idr., vestes rigescunt V., aquae rigescunt in grandines Plin., rigescunt electra O., rigescere sensit ubera O. da dreveni; šalj.: (sc. Naïdes) laetae videre rigescere puppim O. otrdeti v kamen, okamneti, si Parthi vos nihil calfaciunt, nos hic frigore rigescimus Caelius ap. Ci. ep. mi tukaj čisto zamrzujemo; metaf. kvišku štrleti (o laseh) = ježiti se, ščetiniti se, sršiti se, pokonci iti (vsta(ja)ti): metu capillos riguīsse O.; pren.: saecula rigescent Cl. se bodo okrepila, bodo postala bolj možata.

rigidus 3, adv. -ē (rigēre)

1. okorel, odrevenel, okrepenel, skrepenel, otrdel, otrpel, premrl, tog, trd(en), strjen, močen (močan), negiben, rigíden: rigidus ensis, rigida hasta V., silex, anguis O., crura rigida Ci. togi, cervix L., tectorio rigide obsolidato Vitr.; subst.: rigida (sc. mentula) mea Cat.; analogno: rigidus custos ruris O. = Priapus (po njegovem spolovilu); occ. od mraza trd, z(a)mrznjen, zmrzel: tellus Boreā rigida V., rigida aqua O., rigidum frigus Lucr. strjajoč, skrepenevajoč; metaf. adv. v ravni smeri, naravnost: rigide pilam mittere Sen. ph.

2. kvišku štrleč, kvišku moleč: quercus V., mālus, columna, capillus O., hominem rigidum figuravit Lact. pokončnega.

3. metaf.
a) trd, stalen, nespremenljiv, nepremičen, neomajen, neupogljiv, strog: innocentia L., vultus O., sententia Plin. iun., Stoicarum sapientia Sen. ph., senex, censor O., satelles H., omnes rigide (strogo) submovere O., disciplinam militarem … rigidius astrīngere Val. Max. močneje nategniti = strožje držati vojaški red.
b) trd, utrjen: Sabini H., Getae H., fossor Mart.
c) divji, silovit, ljut, krut, grozovit, krvoločen: ferae O., Mars O.
d) neuglajen, surov, neokreten, trd, nespreten, neroden: mores O., signa rigidiora Ci. slabo obdelani, stoliditas rigidissima Arn.

rigor -ōris, m (rigēre)

1.
a) trdota, trdina, trdost, premrlost, togost, otrplost, okorelost, negibčnost, neupogljivost: Lucr., rigor ferri, ligni V., Vitr. idr., nervorum Cels. veliki (splošni) krč, rigorem habere Col. biti tog, neupogiben (neupogljiv).
b) occ. odrevenelost od mraza, meton. mraz: Luc. fr., Macr., Val. Max., Sen. ph. idr., gelidus rigor Lucr., rigor aquae Plin. iun., Alpinus O., torpentibus rigore membris L.; pl.: rigores praeposteri Plin. (po)nočni mraz, nimii Lact.
c) ravna lega, prema smer, ravna smer (linija) npr. tekoče vode: Icti.

2. metaf.
a) trdost, trdota, strogost, neomajnost, neizprosnost, neupogljivost, ostrost, ostrina: disciplinae veteris T., iuris Icti., antiquus rigor et nimia severitas T.
b) trdost, trdota, neuglajenost, neokretnost, neprožnost, grdost, okornost, togost npr. α) v vedenju, navadah: te tuus iste rigor positique sine arte capilli decet O. β) slik, slikarij, poslikav, kipov: Plin. γ) naglasa, akcenta: accentus Q.

rīmō -āre = rīmor: Acc. ap. Non., Iul. Val., cum incultos pervestigans rimarem sinus Pac. fr., aut stagnorum umidorum rimarem loca Pac. fr.; od tod pass. rīmātus 3: Sid.

Rīphaeus (Rhīphaeus, Rīpaeus, Rhīpaeus) 3 (Ῥιπαῖος) rifájski, ripájski, k Rifáju (Ripáju) (neko področje v najskrajnejši Sarmatiji ali Skitiji) sodeč = severen: montes Enn., Pr., Mel., Plin., Iust., Amm., M. = pesn. Rhiphaeae arces V. = gr. τὰ Ῥιπαῖα ὄρη; enako v sg. Riphaeus mons Mel.; od tod v povezavi s tem gorovjem: eurus V., arva Riphaeis viduata pruinis V., grando Stat., nix Sen. tr., Stat., Strymon Sil.

rīsus -ūs, m (rīdēre) smejanje, smeh, krohot: Iust., Petr., Q., Ap. idr., quae iacta initio risum pugnantibus concitarunt N., risus omnium cum hilaritate coortus est N. vsi so bruhnili (lopnili) v smeh, risus hominum de re Ci., aliquid in risum vertere H. obrniti (obračati) na smešno stran, risui sorori fuit L. sestra se ji je smejala, risu corruere Ci. „pokati“, „umirati“ od smeha, risus captare Ci., H. vzbuditi, izkušati, risus edere Ci., risum movere, commovere Ci., risum concitare Ci., risus facere Caelius ap. Ci. ep., risum praebere Iust., risu dissilire Sen. ph., risu rumpi Afr. fr., risu dirumpi Ap.; occ. posmèh (posméh), posmehovanje, zasmèh (zasméh), zasmehovanje, roganje, poròg (poróga): dare risus alicui H. biti komu v posmeh (zasmeh), dare risus iocosque H., per iocum deos irridens … Qui risus … Ci.

2. meton. predmet zasmeha (posmeha): o magnus posthac inimicis risus H., deus omnibus risus erat O. vsi so se mu smejali.

3. pooseb. Rīsus -ūs, m Rízus = Smeh, kot tesal(ij)ski bog: Ap.

rītus -ūs, m (ali iz a) indoev. kor. *rei- šteti, računati (razširjen iz *ar- zlagati, sestavljati), skr. r̥táḥ- primeren, pravi, r̥tam svet (od bogov določen) običaj, božji ukaz, r̥tḗna = rīte, r̥túḥ- določen čas, gr. ἀριϑμός število, νήριτος neštet, ἐπάριτοι izbran(c)i, stvnem. rīman šteti, rīm vrsta, število = nem. Riem, lat. rīte; ali pa iz b) indoev. kor. *rei- teči, prim. skr. rītí-ḥ tek, tok, črta, tek stvari, način, lat. rīvus potok)

1. tradicionalen (ustaljen, uveljavljen) bogoslužen (bogočasten) način, verski običaj (obred), svet običaj (obred), ceremónija, ceremoniál, rítus: ritus est mos comprobatus in administrandis sacrificiis Fest., Graeco ritu sacra, non Romano facere Ci. verski zakoni, verski zakonik, verski običaj(i), bogoslužni obred(i): Varr., L., T., Suet. idr., Graeco simul barbaroque ritu sacra facta sunt Cu., ritus sacrorum V., magicus ritus O., nulli simulacrorum ritui deditus Aug. nikakršen malikovalec.

2. metaf. šega, običaj, navada, način, okus, moda: Pl., H., Plin., Suet. idr., ritusque referre Cyclopum O. posnemati, moribus ritibusque efferatioribus quam ulli barbari vivunt L.; večinoma v abl. rītū po navadi, po običaju, v skladu z navado (običajem), kot, kakor, nalík; z gen.: L., Iust., O., Lucr. idr., latronum ritu Ci. po razbojniško, kakor (kot) razbojniki, ferarum ritu Cu., pecudum ritu Ci., fluminis ritu H.; redkeje z adj.: Teutonico ritu V., novo ritu H. po novem okusu; occ. kot jur. t.t. slovesni (po državljanskem (civilnem) pravu predpisan) način: nuptiarum Dig.

Opomba: Star. gen. rituis: Varr. ap. Non.

rīvālis -e (rīvus) potočen, prekopen, kanalski, kanalen: allecula Col.; od tod subst. rīvālis -is, m soupravičenec (sòdéležnik) do potočnice ali vode prekopnice (kanalnice) na polju, sopotočnik, soprekopnik (sokanalnik): Gell., Paul., rivales sunt, qui per eundem rivum aquam ducunt Ulp. (Dig.).

2. metaf. sòdéležnik v ljubezni = soljubimec, soljubovnik, tekmec v ljubezni, rivál: Suet. idr., eadem est amica ambobus: rivales sumus Pl., rivalis alicuius Ter., rivales socii puellarum Cat., effuge rivalem O.; o živalih: Col.; preg.: sine rivali amare H. ljubiti brez tekmeca = ljubiti kaj nevrednega, tako da se človeku ni treba bati tekmeca, se ipse amans sine rivali Ci. ep. ne da bi mu kdo to zavidal.

rōbīgō (rūbīgō) -inis, f (k ruber)

1. rdečkasta obloga, rjavica, rjavína, rja: Col., Plin., Hier., Fl. idr., ferrum rubigine roditur O., gladiorum robigo Cu.

2. gniloba, gnilina, gnilád, gniljáva na zobeh: livent rubigine dentes O.

3. rja, snet(java), snetje pri žitu, pepelasta plesen, pepélovka (gr. ἐρυσίβη): Varr., H., Col., Plin., ut mala culmos esset (= ederet) robigo V.; pooseb. Rōbīgō (Rūbīgō) -inis, f Robígina (Rubígina) in Rōbīgus (Rūbīgus) -i, m Robíg (Rubíg), božanstvo ženskega ali moškega spola, ki so ga Rimljani klicali na pomoč zoper snet (= gr. Ἐρυσιβίη Δημήτηρ Gorgon(ij)cev in Ἐρυσίβιος Ἀπόλλων Rodošanov); obl. Rōbīgō: O., Tert., Lact; obl. Rōbīgus: Varr., Gell., Serv. — Od tod Rōbīgālia (Rūbīgālia) -ium, n robigálije (rubigálije), praznik na čast božanstvu Robigini oz. Robigu; obhajali so ga 25. aprila: Varr., Plin., Serv.

4. metaf.
a) rja = brezdelje: ingenium longa robigine laesum torpet O., infectus longi robigine ruris Cl.
b) rja slabih navad, napaka, hiba, pomanjkljivost: Val. Max., Prud. idr., robigo animarum Sen. ph., robiginem suam alicui affricare Sen. ph.
c) razjedajoča rja = zavist: municipalium robigo dentium Mart. glodajoča (razjedajoča) zavist sodržavljanov.

rōborō -āre -āvī -ātum (rōbur) utrditi (utŕjati, utrjeváti), (o)krepiti (okrepljeváti), (o)jačiti, (o)jačati (ojačevati): artus Lucr., filii sui corpus Gell., nidos stramento Plin., corpora et animos Val. Max.; pren.: gravitatem (sc. animi) Ci., educata huius nutrimentis eloquentia ipsa se postea colorat et roborat Ci., pectora H. — Od tod adj. pt. pf. rōborātus 3 okrepljen, krêpek (krepák), môčen (močán): Hier., roboratior exitus Tert.

rōbur (star. rōbus) -oris, n (verjetno iz *rōbos, gen. *rōbosis; od tod rōbustus (gl. to besedo); zaradi temne barve sredice morda (a manj verjetno) sor. z gr. ὀρφνός temen, ὀρφνῴδης črnkast, ὄρφνη tema, ἔρεβος tema, skr. rájas- tema, temnost, got. riqis tema, temnost, stvnem. ërpf črnkast, rëpa, rëba-huon = nem. Rebhuhn, rusko rjabka = sl. jereb, jerebica)

1. hrastov les, hrast(ov)ína, sredina (sredica), trsni, gosti les sredi drevesa, črnjáva, jedrína: Stat. idr., quercus annoso robore V., O., robur querceum vel subereum Col., naves totae factae ex robore C., sapiens non est e saxo sculptus aut e robore dolatus Ci.; pesn. o sredici drugih dreves: morsus roboris V. divje oljke, robora Maurorum Stat. citrusi, citrusova drevesa, (starejše) mavrski (jutrovski) kleki, mavrske smrekuše; poseb. (κατ' ἐξοχήν) bot. zelo trda črnika: Plin.; meton. iz hrastovine izdelana stvar: Mart., Val. Fl. idr., sacrum robur V. leseni trojanski konj, robur aratri V. hrastov plug, ferro praefixum robur V. hrastovo kopjišče, držaj pri kopju iz hrastovine, toporíšče, tôpor, robur letale Sil. kopje, nodis gravatum robur V. ali robur nodosum O. grčav hrastov kij, robur impingere Lucan. zidolom, oven, podirač, in robore accumbunt Ci. na hrastovih klopeh, ferri robora V. z železom okovana vrata.

2. occ.
a) podzemeljska temnica (ječa, zapor), ki jo je dal v rimski državni ječi zgraditi Servij Tulij, zato se je po njem imenovala Tullianum; vanjo so zapirali veleizdajalce in zajete tuje vojskovodje in jih tam tudi usmrčevali (najbrž so bile stene temnice sprva obite s hrastovimi deskami): T., Lucr., Val. Max. idr., catenas Parthus et Italum robur timet H., in robore et tenebris expirare L.
b) hrast: delphines agitata robora pulsant O., gens duro robore nata V. (= ἀπὸ δρυός Hom.; kot znamenje surovosti); poseb. tudi graden: Plin.

3. metaf. moč, jakost, trdnost, čilost, čvrstota, čvrstina, silnost: O., Q., Sen. ph. idr., robur corporum Cu., imperatoris L. čvrstost, robur iuventae L., satis aetatis atque roboris habere Ci., cum paululum iam roboris accessisset aetati Ci., ferri V. trdnost, saxi Lucr.

4. meton. najmočnejši del česa, moč, jakost, jačina, jedro, deblo: Plin. iun., Fl. idr., versaris in optimorum civium vel flore vel robore Ci., robur virium Ci., illa robora populi Romani Ci., firmissimum robur copiarum Ci., peditum, centurionum robur L.; occ.
a) jedro vojske, cvet vojakov, elitne enote, elitni del vojske: et robur et suboles militum periit Ci., quod fuit roboris duobus proeliis periit C.
b) oporišče, središče: hoc fuit initium salutis, hoc robur libertatis N., coloniam … robur ac sedem bello legisset T., robur accusationis Ci.
c) (v star. obl. rōbus) poseb. težka vrsta pšenice, čvrsta pšenica: Col.

Opomba: Star. soobl. poleg rōbus -oris, n (Ca., Col.) je tudi rōbor -oris, m (Lucr.); najdemo ju pri slovničarjih (npr. Prisc., Char.) in v dobrih rokopisih.

rogātor -ōris, m (rogāre) spraševalec, vpraš(ev)alec

1. kot držpr. t.t.
a) predlagatelj, svetovalec kakega zakona: legum Luc. ap. Non.; metaf. predlagatelj nasploh: haec epistola non suasoris est, sed rogatoris Ci.
b) pobirač, pobiralec (zbiralec) glasov. Od tedaj, ko so pri komicijah za glasovanje uvedli deščice, so pobirači ob komicijskih ograjah (saepta) pozivali narod h glasovanju in nadzirali oddajo glasovnih deščic: rogator primus Ci. pobiralec glasov prerogativne centurije = comitiorum rogator Ci., vos rogatores, vos diribitores, vos custodes fuisse tabularum Ci.

2. prosilec, berač, prosjak: Mart., Hier.