Franja

Hermagorās -ae, m (Ἑρμαγόρας) Hermágora

1. grški retor z Rodosa, učil v prvem stoletju pred Kr. v Rimu, se proslavil z novim ret. sistemom ter ustanovil posebno ret. šolo: Ci., Q. Soobl. Hermagora -ae: Ci. — Njegovi učenci Hermagorēī -ōrum, m Hermagorejci: Q.

2. grški retor iz eolskega Temnosa za časa Avgusta in Tiberija, učenec Teodorja iz Gadejre: Q.

Herm-aphrodītus -ī, m (Ἑρμαφρόδιτος iz Ἑρμῆς in Ἀφροδίτη) Hermafrodít, v grški mitologiji Hermesov in Afroditin sin. Kot deček se je v Kariji kopal v studencu, imenovanem Salmakida (Σαλμακίς). Ko ga je istoimenska studenčna vila zastonj prosila ljubezni, je bogove prosila, naj jo na veke združijo z njim. Uslišali so jo in njuni telesi tako spojili, da je nastalo dvojno bitje, mož-žena, na pol mož, na pol žena: Hermaphroditus ait: nato date munera vestro, et pater et genitrix, amborum nomen habenti O. Od tod (tudi v pisavi hermaphroditus, hermafroditus) sploh dvospolnik = bitje z moškimi in ženskimi spolnimi organi, hermafrodit: Tit. fr., Mart., hermaphroditi utriusque sexus Plin., gignuntur et utriusque sexus, quos Hermaphroditos vocamus, olim androgynos vocatos Plin.; Kot adj. = dvospolen: hermaphroditae equae Plin.

Hermīnius 3 Hermínij(ev), ime rim. rodu iz Etrurije, poseb.

1. T. Herminius Aquilīnus Tit Herminij Akvilin, ki je Horaciju Koklesu pomagal braniti tiberski most in se je tudi še pozneje proslavil v boju s Porseno. L. 506 konzul; l. 496 se je kot legat v bitki ob jezeru Regilu junaško bojeval proti Latinom, ubil njihovega vojskovodjo Mamilija, a potem tudi sam v boju padel: L.

2. Lar Herminius Lar Herminij, konzul l. 448: L.

3. nek rim. vojak: Sil.

hērōus 3 (gr. ἡρῷος)

1. herojski, junaški: labores Stat.; kot subst. hērōum -ī, n
a) spomenik junaka ali odličnega moža: Plin.
b) bot. zlatoglav: Plin.

2. kot gram. t. t. junaški = epski: pes Ci., O. idr., stopica epskega verza (heksametra), daktil, versus Ci., O., Q. epski verz = heksameter, carmen Pr., Q.; subst. hērōus -ī, m (sc. versus) epski verz, — stih: lascivus in herois (= v Metamorfozah) quoque Ovidius Q., sevērus herois Mart., experire se heroo Plin. iun. v epskem stihu.

Hēsiodus -ī, m (Ἡσίοδος) Hezíod, ob Homerju najstarejši grški pesnik, roj. (okrog l. 850) v eolski Kimi (Cȳmē, Κύμη), odkoder se je preselil s svojim očetom v bojotsko Askro, zato imenovan Ascraeus (ὁ Ἁσκραῖος): Varr., Ci., O., Q. Spesnil je več didaktičnih epov; poseb.:
a) Ἐργα καὶ ἡμέραι (Opera et dies), nekaka „kmečka pratika“,
b) Θεογονία Rodovnik bogov.
c) Ἀσπὶς Ἡρακλέους (Scutum Herculis). — Od tod adj.

1. Hēsiodīus (-ēus) 3 (Ἡσιόδειος) Heziodov: Sid., illud Hesiodium Ci.

2. Hēsiodicus 3 Heziodov: carmen Serv.

heterocliton -ī, n (gr. ἑτερόκλιτον) heteroklitna —, raznosklonska beseda, gram. t. t. = beseda, ki se v nekaterih sklonih nepravilno pregiba, npr. iūgerum -ī, gen. pl. iūgerum, dat. in abl. pl. iūgeribus, poēma -atis, gen. pl. poēmatum in poēmatōrum, dat. in abl. pl. poēmatibus in poēmatis: Char., Prisc. (prim.: ἑτερόκλιτα, id est diversiclinia Prisc.).

he͡us, interj., vzklik, s katerim se vzbuja pozornost = hej! hoj! hojla! čuješ? čuj! čujte! pazi!: heus puer! Ter., heus, Staphyla, te voco! Pl., heus tu quid agis? Ci. ep., heus tu, Rufio, cave sis mentiaris! Ci., heus, etiam mensas consumimus V., heus, inquit, iuvenes, monstrate V., heus age, responde Pers., heus, commilito, pugno bene uteris Q.; podvojen medmet: heus! heus! … aperite ostium Ter.

Hibērēs -um, m (Ἴβηρες) in (nav.) Hibērī -ōrum, m Hibêri,

I. preb. hispanske pokrajine Hiberije ob Hiberu (Ebru), najstarejši hispanski prebivalci: numquam … inpacatos a tergo horrebis Hiberos V., Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan., in universam Hispaniam M. Varro pervenisse Hiberos … tradit Plin., audiam (te) Hiberum (gen. pl.) narrantem loca Cat.; sinekdoha sg. Hibēr -ēris, m Hibêr, pesn. = Hispanec: me peritus discet Hiber Rhodanique potor H., durus Hiber Lucan., omnis Hiber … imminet ali omnis late cedit Hiber Sil. — Od tod

1. subst.
a) Hibēria -ae, f (Ἰβερία) Hibêrija, Hispanija tostran Herkulovih stebrov, pesn. Hispanija sploh: Vell., Fl., Eutr., Iust., quis ferae bellum curet Hiberiae? H.
b) Hibērīna -ae, f Hiberka, Hispanka: Iuv.

2. adj.
a) Hibēriacus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terrae Sil.
b) Hibēricus 3 hiberski, pesn. = hispanski: glans Varr. ap. Gell., funes H. iz bodičevja (= hispanske žukve) spletene, herbae Auct. ap. Q. bodičevje, (hispanske) žukve, mare Col. zahodno morje, ocean, terrae Sid.
c) Hibērus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terra Luc., Sil., gurges V. ali flumen O. ali mare Val. Fl. zahodno morje, ocean, ferrugo V., lorica H. iz hispanskega (tarakonskega) železa, iz rudnikov železa ob Hiberu, piscis H. vretenica, lokarda (iz Nove Kartagine in z vzhodne hispanske obale), pastor triplex (= Gerion na otoku Eriteji pri Gadesu); od tod: boves Hiberi ali vaccae Hiberae (= Geryonis) O., Hiberae domus Val. Fl., nodi Hib. Stat., populi M.; subst. Hibērus -ī, m (sc. fluvius) hispanska reka Hiber (zdaj Ebro): Ca. ap. Non., C., L., Mel., Plin., Lucan., Fl., Prisc.

— II. preb. azijske pokrajine Hiberije (gl. spodaj); pl. v obl. Hibērī: L. epit., Plin., Fl., Aur., Eutr., simul Hiberi magnis copiis Armeniam inrumpunt T.; v obl. Hibērēs: Mel. (z acc. Hibēras); sg. Hibēr, -ēris: Armeniae praetentus Hiber Val. Fl.; dat. Hibērō: cui vadis Hibero … coniunx Val. Fl. Od tod subst. Hibēria -ae, f Hiberija, dežela (azijskih) Hiberov južno od Kavkaza (današnja Gruzija): Hiberia … venenorum ferax H., hastatas effudit Hiberia turmas Val. Fl.

Opomba: Soobl. Ibēr … , Iber … , toda v najboljših rokopisih in napisih se bere le Hiber … , Hiber …

Hierosolyma -ōrum, n (Ἱεροσόλυμα iz hebr. Ierušalājim) Jerúzalem, glavno palestinsko mesto: cesar P. Elij Hadrijan je mesto na novo ustanovil, zato se je po njem imenovalo Aelia Capitolina: Ci., Plin., T., Suet., Fl., Lact., Eutr., M. Soobl. Hierosolyma -ae, f: Plin., Eccl. ali Ierosolyma in Jerosolyma -ae, f: Eccl., Vulg., tudi Hī̆erū̆sā̆lem ali Jerūsālem, fem. indecl.: Eccl. — Od tod

1. adj. Hierosolymārius 3 jeruzalemski; kot šalj. vzdevek Pompeja, ki se je zelo ponašal s svojimi azijskimi zmagami = jeruzalemski junak: Ci. ep.

2. subst. Hierosolymīta -ae, m (Ἱεροσολυμίτης) Jeruzalemec: Hier.

3. adj. Hierosolymītānus (Ierosolymītānus) 3 jeruzalemski: regnum Aug., episcopus Hier.

hilarus 3 in hilaris -e (izpos. iz gr. ἱλαρός) vesel, veder, dobrovoljen, dobre volje; obl. hilarus 3: Ap., fac te hilarum Ter. bodi dobre volje, fac nos hilaros Pl. udobrovolji nas, vita hilara Ci., hilari convivae Ci. ep., frons hilara Caecil. ap. Gell. vedro čelo; obl. hilaris -e: Col., Plin., Q., Stat., Suet., dies Ter., homo Varr. fr., animus Ci., esse vultu hilari atque lacto Ci., oderunt hilarem tristes H., h. populus, pietas O., poena Mart., cavaedium Plin. iun., hinnitus Ap.; komp.: oculi, litterae hilariores Ci., marmor hilarius Plin.; superl.: hilarissimus conviva Pl. Adv.

1. hilare: Afr. fr., Suet., Gell., acceptus hilare atque ampliter Pl., h. in templum Iovis se conferre Corn., h. vivere Ci.; v komp.: hilarius loqui Ci., quo laetius atque hilarius pullulent Col., quae hilarius … scripsi Plin. iun.

2. hilariter: Aug., Vulg.; kot inačica tudi pri: Corn. Subst. hilaria -ōrum, n: Lamp., Macr. ali hilaria -ium, n (sc. sollemnia): Vop. veseli praznik, ki so ga obhajali Kibeli na čast ob pomladanskem enakonočju (dne 25. 3.).

hīlum¹ -ī, n (narečna obl. = fīlum) vlakence, metaf. = malenkost, malo, troh(ic)a: Varr., aliquid prosum (= prorsum) de summa detrahere hilum Lucr., libella aliqua si ex parti claudicat hilum Lucr.; večinoma v zvezi z nikalnicami nec, neque, non niti malo, niti najmanj, niti trohica: neque dispendi facit hilum Enn. fr., neque … hilo minus propere, quam pote peribit Pl., non hilum proficere Luc. fr., hilo non sectiu' vivas Luc. fr., nil igitur mors est ad nos neque pertinet hilum Lucr., neque inter se contendant viribus hilum Lucr., Sisyphus versat saxum sudans nitendo neque proficit hilum Poeta ap. Ci. (in nič ne opravi); prim. nihil.

hinnībundus 3 (hinnīre) rezgetajoč: equae hinnibundae inter se spargentes terram calcibus Quadr. ap. Non. Rokopisi imajo adv. hinnībunde rezgetaje.

Hippiās -ae, m (Ἱππίας) Hípias (gen. Hipia),

1. mlajši Pejzistratov sin; zaradi svojega ostrega ravnanja je bil pregnan iz Aten; l. 510 se je zatekel k perzijskemu kralju; po bitki pri Maratonu je umrl: Ci. ep., Gell., Iust.

2. slavni sofist iz Elide, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Ap.

3. prijatelj makedonskega kralja Perzeja: L.

4. neki Tesal(ij)ec: L.

5. sloviti grški slikar: Plin.

Hippodamē -ēs in Hippodamēa ali -īa -ae, f (Ἱπποδάμη, Ἱπποδάμεια = Krotilka konj) Hipódama, Hipodamêja,

1. lepa hči Ojnomaa (Oenomaus), kralja v elidski Pizi, ki jo je hotel za ženo dati tistemu, ki bi ga v (konjski) dirki premagal. Pelops je Ojnomaovega voznika Mirtila podkupil, da je iz voza potegnil glavni žebelj; tako se je voz med dirko zvrnil in Pelops si je pridobil soprogo, ki mu je rodila Atreja in Tiesta: V. (z obl. -ē), Enn. ap. Ci. (z obl. -ēa), O., Pr. in Val. Fl. (z obl. -īa); od tod preg.: dotatae regnum vetus Hippodamiae Pr. = velika sreča.

2. hči Lapita Atraksa (Atrax), Pejritoova soproga; na njeni svatbi se je vnel boj med Lapiti in Kentavri (gl. Lapitha): O. (z obl. -ē in -īa).

Hippolyta -ae in Hippolytē -ēs, f (Ἱππολύτη) Hipólita,

1. amazonska kraljica, Antiopina in Melanipina sestra; nosila je zlat pas, ki ji ga je dal oče Ares, a ji ga je na Evristejev ukaz odvzel Herkul; nato je postala soproga Herkulovemu spremljevalcu Tezeju in mu rodila sina Hipolita: Pl. (z obl. -a), V., Pr., Hyg. in Iust. (z obl. -ē).

2. soproga kralja Akasta v Jolkosu, ki je skušala Peleja zapeljati; ko se ji ni vdal, ga je pri soprogu obdolžila nečistih namenov. Nato je Akast Peleja poslal v boj s Kentavri, iz katerega so ga rešili bogovi: Hyg., Magnessa Hippolyte H.

hippomanes -is, n (gr. τὸ ἱππομανές)

1. konjska besnost, kobilja sluz = lepljiva mokrota iz materničnega vratu pójave kobile: V. (ki jo tudi opisuje z: matri praereptus amor), Tib., Pr., (pri Col. ἱππομανὲς venenum)

2. konjski strup, konjska vranica = črn izrastek na čelu novorojenega žrebička: Plin., Iuv. (V. ga opisuje z: nascentis equi de fronte revolsus amor). Oboje so starodavniki rabili kot čarovno snov v ljubezenskih napitkih.

3. bot. neka rastlina, po kateri se konji gonijo: Serv.

Hippomenēs -ae, voc. -ē, m (Ἱππομένης) Hipómen,

1. Megarejev sin, ki je v teku premagal Atalanto, hčer bojotskega kralja Shojneja (Schoene͡us) in jo vzel za ženo: O., Hyg., Serv.

2. oče Lejmonide, ki se zato imenuje Hippomenēis -ēidis, f Hipomenova hči: O.

hippophobas -adis, acc. -ada, f (gr. ἱππόφοβάς) hipofobada = „konjski strah“, bot. rastlina, ki se je baje konji bojijo (od tod njeno grško ime), imenovana tudi Achaemenis (gl. Achaemenēs): Plin.

hirūdō -inis, f pijavka: Pl., Col., Plin.; pren.: plena cruoris hirudo H. ki se je krvi napila; metaf.: h. aerarii Ci. ep. izsesovalec.

Hister (Ister) -trī, m (Ἴστρος) Híster (Íster), grško ime za Donavo, Rimljanom ime za spodnjo Donavo od železnih vrat do njenega ustja, Danuvius pa je zgornja Donava do Orşove, le pesniki ju nič ne razločujejo: V., L., Cu., Mel., Plin., Sil., Iust., Aur., Cl., ripa binominis Histri (ker se imenuje tudi Danuvius) O., Histro fallacior (ker je imel Hister mnogo vrtincev) Tert.; meton. = Podonavec: Cl. Od tod Histricī -ōrum, m Podonavci: Mel.