Franja

varius¹ 3, adv. -ē (etim. nezadovoljivo pojasnjena beseda)

1. raznobarven, pisan, barvit, barvno bogat, barvno raznolik, lisast, starejše uprižan, šarast, šáren: Pl., Ter., Varr., Col., Petr., Sen. ph., Sen. tr. idr., serpens O., V., lynces V., uva variis racemis O., frondes, lapides H., columnae H. iz pisanega (raznobarvnega) marmorja, varius coloribus pavonum cervix Sen. ph., variae coloribus herbae O., colores O., V., ubi uva varia fieri coeperit Ca. ko dobi barvo, mithrax e Persis venit et Rubri maris montibus, multicolor ac contra solem varie refulgens Plin. spreminjast; pesn.: caelum O. zvezdn(at)o.

2. metaf.
a) raznoter, mnogoter, raznovrsten, mnogovrsten, raznolik, mnogolik, raznoličen, mnogoličen, različen, razen, spreminjajoč se, menjavajoč se, izmenjujoč se, spremenljiv, nestalen, nagibajoč se zdaj sem, zdaj tja (zdaj na to, zdaj na ono stran): Lucr. idr., alvus, cibus Cels., terra Col. ali sulcus Ca. zgoraj mokra in spodaj suha (agr. t.t.), mores Ci., sententiae, sermones C., formae, ferae O., opes V.; v sg.: voluptas etiam varia dici solet Ci., oratio Ci., sermo O., V. o različnih stvareh, mos, sensus V., adsensus V. nesoglasno, facies totius negoti varia S., varia fortuna belli L., varium bellum S., Pl. = varie bellatum est L. s spremenljivo bojno srečo, varia victoria S., L., Iust., varius fortunae eventus C., varia et diversa studia Ci. raznoteri nesovisni nauki, varium est, quales dii sint Ci. različna so mnenja, numerus varie (mnogotero) diffusus Ci., de morte eius varie scriptum est N. se različno poroča.
b) occ. (o osebah, njihovem duhu ali značaju) α) vsestransko izobražen, raznotero nadarjen: varius et multiplex et copiosus fuit Ci., ingenium Plin. Iun. β) nestanoviten, omahljiv, muhast, spremenljiv, protisloven (naspr. constans): Pausanias in omni genere vitae varius N., Antonius ingenio varius Fl., varium et mutabile semper femina V. omahljivo … bitje, animus S., varie se gerere Vell.

vārus¹ 3 (iz *u̯ā-ros ali *u̯aq-sros, indoev. kor. *u̯ā- ali *u̯aq- kriviti, upogibati; prim. skr. vakráḥ skrivljen, ukrivljen, lat. va-c-illāre, va-t-ius, va-g-ari, vāricus)

1. zakrivljen, navzven ukrivljen (skrivljen), narazen z(a)vit, razprt, razrasel, razkrečen, razširjen: Mart. idr., cruribus [ac collo internodis] rectis et potius uaris quam vatiis Varr., cornua boum O., tenui a pectore varas manus O. držal sem roki od prsi navzven skrivljeni; occ. (o osebah) navzven ukrivljenih nog (bivajoč), krivonog, razkrečenih nog (bivajoč), razkrečen, raznožen, krevljast, krevsast, šátrav, šátrast, kot subst. krivonožec, razkoračnik, skoračnikar, šatravec, krevsa: Luc. ap. Non., Pl. idr., hunc varum distortis cruribus (sc. appellat) H.

2. metaf. nasproten: est alterum (sc. genus hominum) et huic varum H., geminos … varo producis genio Pers. — Kot nom. propr. Vārus -ī, m Vár, priimek raznih rimskih rodov, npr.

1. Q. Attius Vārus Kvint Atij Var, pompejevec, vojskovodja v državljanski vojni, padel v bitki s Cezarjem pri Mundi: C.

2. P. Alfēnus Varus Publij Alfen Var iz Kremone, Horacijev sodobnik, najprej čevljar v svojem rodnem mestu, pozneje rimski konzul, zelo znan pravnik in avtor del s področja prava: H., Gell.

3. L. Varus Lucij Var, Avgustov prijatelj: Q.

4. P. Quīnctīlius Varus Publij Kvinktilij Var, konzul l. 13 pr. Kr., namestnik v Siriji, potem v Germaniji; ko ga je germanski vojskovodja Arminij premagal v Tevtoburškem gozdu l. 9 po Kr., je naredil samomor (vrgel se je na svoj meč): Vell., Suet., T. Po njem adj. Vāriānus 3 Várov: exercitus T., clades Plin., Suet.

văs¹, vadis, gen. pl. vadum, m (prim. got. wadi zastavilo, ara, nadav, gawadjon zaročiti, stvnem. wetti, weti zastavna pogodba, zastavilo, nem. Wette, lit. ùž-vadas pravni zastopnik, vadúoti vnovčiti zastavilo, lat. praes, praedium) porok, porokovalec, garant, jamčevalec, jamčitelj
a) v kazenski pravdi je bil tisti posameznik, ki je s plačilom varščine (kavcije, jamčevine) dajal zagotovilo (poroštvo), da bo obtoženec na določeni dan prišel pred sodnika; s tem se je obtoženec rešil preiskovalnega zapora): Varr. idr., qui aut citati non adfuerunt aut vades deseruerunt L., vades dare L. dati poroke; pri Grkih = tisti, ki s svojim telesom daje poroštvo za drugega: vas factus est alter (sc. Damon) eius sistendi Ci., vadem te ad mortem tyranno dabis pro amico Ci., cum alterum vadem mortis accepisset Ci.
b) v civilni pravdi, sicer imenovan praes = tisti, ki porokuje, da bo obtoženec na določeni datum prišel na sodno obravnavo: ille datis vadibus qui rure extractus in urbem H.; metaf.: vestram virtutem … vadem praedemque habeo Cu. vaš pogum mi daje vsaktero poroštvo.

vāstitās -ātis, f (vāstus)

1. pustost, pustota, pušča, puščoba, puščobnost, pustinja, praznina, praznota, opustelost: T., Sen. Ph., Eutr. idr., quae solitudo in agris esset, quae vastitas Ci., iudiciorum vastitas et fori Ci.

2. occ. opustošenje, pokončanje, pokončavanje, pokončevanje, opustošenost, uničevanje, uničenje: Italiam ad exitium et vastitatem vocare Ci. groziti Italiji s pogubo in pokončanjem (uničenjem), vastitatem facere, reddere L. ali efficere Ci.; v pl.: tantae vastitates funerum Acc. ap. Non. opustošenost zaradi smrti (umrtja).

3. meton.
a) neizmerna (neznanska, strašna, silna) obširnost, obsežnost, velikost ali kakovost, strašnost, strahotnost, groznost, strahota: vocis, laboris, rei rusticae Col., solis, odoris Plin., pares tamen in hac terra vastitate beluas progenerari quis neget Col.; konkr. velikan, orjak, kolos, veletvor: tanta vastitas Plin. (o slonu).
b) v pl. pokončevalci, uničevalci, pustošitelji: provinciarum vastitates Ci.

vāstus 3, adv. -ē (prim. stvnem. wuosti prazen, pust, nepozidan, neobdelan = nem. wüst)

1. pust, zapuščen, opuščen, prazen, izpraznjen: loci coaedificati an vasti Ci., ager vastus et desertus, vasta ac deserta urbs L., solitudines Ci., lex erat lata vasto foro Ci. na praznem Forumu, na Forumu brez ljudi, dies per silentium vastus T. mrtvaško tih (naspr. ploratibus inquies); z abl. instrumenti: urbs vasta incendio ruinisque L.; z log. subj. v abl. z a, ab(s): abs te viduae et vastae virgines Enn. fr. zapuščene, osamele, urbs a defensoribus vasta L. zapuščeno od braniteljev, brez braniteljev, mons vastus ab naturā et humano cultu S. pust po svoji naravi in neobdelan (od ljudi).

2. occ. opustošen, pokončan, razdejan, uničen, razdet: Troia Pl., solum L.; pesn.: haec ego vasta dabo V. bom pokončal.

3. meton.
a) (o krajih) neizmeren, prostran, širen, obširen, obsežen: mare, Oceanus C., fluctus, campi, aether V.; analogija: iter O. preko širnega morja; o abstr.: potentia O., scientia Col. obsežno, široko, animus S. nenasiten.
b) velik, velikanski, silen, neznanski, grozen, grozovit, strašen, strahoten, strahovit: Typhoeus, manus (sc. Herculis) O., belua Ci., O., cervus vasti corporis Ph., crater, hastile, columnae O., arma, molares V.; o abstr.: ira O., clamor, murmur V., O., vires V., ad terram vasto pondere decidit V. z veliko (ogromno) silo.
c) surov, neolikan, neomikan, robat, grob, okoren, neokreten, neroden, štorast: vastus homo atque foedus Ci., sunt quidam vultu motuque corporis vasti atque agrestes Ci., oratio Corn., littera vastior Ci., omnia vasta ac temeraria esse L.

vatāx -acis (iz indoev. kor. *u̯āt- kriviti, upogibati; sor. s kor. *u̯ā-, gl. vārus; prim. vatius) krivonog, krevljast: ut si progeniem antiquam, qua est Maximus Quintus, qua varicosus vatax Luc. ap. Non.

vātēs (redko vātis) -is, gen. pl. vātum, redko vātium, m, f (indoev. kor. *u̯āt- biti duševno (notranje) razburjen; preroška navdušenost, razvnetost; prim. got. wōds = stvnem. wuot besen, obseden, stvnem. wuot = nem. Wut, stvnem. Wuotan (germansko božanstvo), irsko fāith pesnik)

1. vedež, vedežíca, vedeževalec, vedeževalka, prerok, prerokinja: Enn. ap. Ci., Pl., H. idr., Cicero … quae nunc usu veniunt, cecinit ut vates N., affata fatidicorum et vatum Ci., insanus vates V., vates Sibylla V., o sanctissima vates, praescia venturi V., hāc suadente vate Ci., vera fuit vates (sc. Cassandra) O.

2. metaf.
a) (od božanstva navdahnjeni) pevec, pevka, pesnik, pesnica: H., Col., Stat., Sen. ph. idr., Maeonius (= Homerus) O., cothurnatus O. tragik, Aeneidos (= Vergilius) O., Lesbia (= Sappho) O., aureum saeculum poëtis et vatibus abundabat T. s pesniki in pevci.
b) prvak, vodilni mož, vodilno ime, največja avtoriteta v kaki znanosti ali umetnosti: medicinae Plin., Q. Scaevola legum clarissimus et certissimus vates Val. Max.

Vāticānus 3 vatikánski: collis P. F. ali mons H., Iuv. Vatikanski grič, Vatikanski hrib, tudi (kot subst.) Vāticānus -ī, m (Plin., T., Porph.) Vatikán, eden od sedmih rimskih gričev, ki stoji na desnem bregu Tibere severno od Janikula, od katerega ga loči globel vallis Vaticana T., montes Vaticani Ci. ep. Vatikanski grič s svojo okolico, ager Vaticanus Ci., Gell. ali campus Vaticanus Ci. ep. Vatikanska poljana (Vatikanska ravnica), ki je rodila prav slabo vino; od tod Vaticani vappa cadi Mart. in Vaticana (vatikansko vino) bibere Mart.; Vaticanus circus Plin. Vatikanski cirkus, ki ga je cesar Nero(n) dal zgraditi v globeli med Vatikanom in Janikulom. Od tod subst. Vāticānus -ī, m Vatikán, bog zaščitnik Vatikanskega hriba: Varr. ap. Gell., Aug.

Opomba: Mart. in Iuv. merita Vātīcānus.

Vatīnius 3 Vatínij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana sta:

1. P. Vatinius Publij Vatinij, Cezarjev privrženec in legat, ki se ga je Cicero(n) kot priče v sodnem procesu proti Sestiju loteval s tako ogorčenostjo, da je prešla v pregovor (odium Vatinianum); s posebnim govorom je uspešno nastopil tudi proti Vatiniju: Ci.; pl. Vatinii Sen. ph. možje kakor Vatinij. Kot adj.: lex Vatinia Ci., Suet. Od tod adj. Vatīniānus 3 Vatínijev, vatínijski, vatinijánski; preg. (gl. zgoraj): odium Vatinianum Cat., Sen. ph. kakor se črti Vatinij, crimina Cat. kakršne so letele zoper Vatinija.

2. Vatinius Vatinij, neki čevljar iz Beneventa, ovaduh, Neronov dvorni šaljivec, izdelovalec posebnih čaš (s štirimi grbi ali nosovi): T., sutoris calicem … Vatinii accipe Mart.; meton. Vatinii (= calices Vatinii) Mart.

Vatrēnus -ī, m Vatrén, reka v Cisalpinski Galiji s pristaniščem ob ustju (zdaj Santerno): Plin. — Soobl. Vaternus -ī, m Vatêrn: Mart.

vectiō -ōnis, f (vehere) vlečenje, vožnja, jahanje, ježa, jezdenje: efficimus domitu nostro quadrupedum vectiones Ci. s krotenjem naredimo štirinožne živali uporabne za vožnjo in ježo.

vectūra -ae, f (vehere)

1. prevažanje, vožnja, prepeljava, prepeljavanje, prepeljevanje, voženje, prevoz z vozom ali ladjo: equi idonei ad vecturam Varr., equus ad cursuram vegetus et ad vecturam validus Ap., pro vecturā solvere Ci., vecturae imperabantur C., vecturae causā navigia praebere Ci. za prevažanje; z objektnim gen.: vecturas frumenti iis descripsit C. dovažanje (dovoz) žita; s subjektnim gen.: leonis Ap. z levom.

2. meton. plačilo za vožnjo (prevoz), voznína, prevoznína, vozarína: tris minas pro istis duobus praeter vecturam dedi Pl., hic est Cyclops ille et archipirata, cui vecturam debemus Petr., huic tamen tantae rei praemium vectura persolvit Sen. ph.

Vedius 3 Védij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znan je Vedius Pollio Vedij Polio(n), ki je živel v času cesarja Avgusta; bil je razvpit zaradi svojega razkošja in krutega ravnanja s sužnji: Sen. ph., Plin., T.

vehiculum (vehiclum) -ī, n (vehere) prevozno (transportno) sredstvo

1. nosilo: ceterae animantes, quae vel sedendi vehiculum praebent vel … Lact.; pren.: vehiculum (nosilec) verbi sonus est vocis Aug.

2. vprežno vozilo, voz: Pl., Sen. ph., Cu. (s krajšo obl. vehicla = vehicula), Plin. iun., T., Suet., Cael., Arn., Isid. idr., frumento onustum L., iuncto vehiculo in urbe vehi Lex vetus ap. L. z napreženim (vpreženim) vozom, vehiculo portari N. biti odpravljen (odstranjen) z vozom (na vozu), saucios vehiculis portari iussit L., triumphalia vehicula Ci.

3. occ. plovilo, čoln, ladja: illi tibi furtorum vehiculum comparaverunt Ci.

vehō -ere, vexī, vectum (indoev. kor. *u̯eg̑h- gibati, vesti, voziti, peljati, premikati; prim. skr. váhati, vozi, nese, vleče, vahas- vozeč, vahítram vozilo, voz, ladja, gr. ὄχος [iz *Ƒόχος] voz, ὀχέω nesem, ὀχέομαι vozim (peljem) se, pamfil(ij)sko Ƒεχέτω naj prinese, lat. vehiculum, vehemēns, vehis, vectīgal, vectō, vectiō, vectitō idr., umbr. arveitu, arsueitu, arueitu = lat. advehito, kuveitu = lat. convehito, osk. veia (iz *u̯eh-i̯a) = lat. plaustrum, lit. vèžti = sl. voziti, vesti, voz, skr. vāhas-, nem. Wagen, got. gawigan premikati, tresti, stvnem. wegan = stvnem. wagan premikati se, zibati se, got. wagjan = stvnem. weggen = nem. bewegen, wägen, wiegen, got. wigs = stvnem. weg = nem. Weg, Wage, Wiege)

I. act.

1. (s kakim vozilom, plovilom, konjem idr.) z mesta na (drugo) mesto voziti, (od)peljati, spraviti (spravljati), odpraviti (odpravljati), prepeljati (prepeljevati, prepeljavati), prevažati, nositi, odnesti (odnašati), vesti, odvesti (odvažati), (od)vleči: Ter., Varr., Pr., currum albentes vehebant equi Ci., triumphantem (sc. Camillum) albi vexerunt equi L., te tuae vexere tigres H., uxorem plaustro Tib., aura vehit navem Val. Fl. žene, goni; meton.: singuli currūs senos viros vehebant Cu. na vsakem vozu se je peljalo šest mož; med. gibati se, premikati se: totum animal movebatur illud quidem, sed inmoderate et fortuito ut sex motibus veheretur Ci., apes trans aethera vectae V. leteče; pren.: temere in pericula vectus Cu. spustivši se.

2. occ. nesti, nositi, prinesti (prinašati): herum Pl., parentes suos Sen. ph., reticulum panis humero H., sarcinas, pecuniam Cu. nesti s seboj, talenta Cu. odpraviti, ex annona decem dierum et septem, quam in expeditionem pergens vehebat cervicibus miles Amm., (sc. formica) vehit ore cibum V., vehit equus dominum H., ille taurus, qui vexit Europam Ci., quos vehit unda V., cum (sc. amnis) aquae vim vehat L. s seboj vali (podi, žene, drevi), flumina vehunt aurum Cu., quodque suo Tagus amne vehit, fluit ignibus aurum O., vecta spolia, captivi, simulacra montium T. prevažali so (pri triumfu) = kazali so, razkazovali so; z dat.: ut militi … eques … frumentum veheret L. da je prinašal (dovažal); abs.: vehit Veg. nosi (jezdeca); metaf.: quod fugiens hora vexit H. je prinesla, prinese, aliquem ad summa vehere T. koga pripeljati do najvišjih časti, povzdigniti koga do vrhunca časti.

3. pass. dati se voziti (peljati), voziti se, peljati se, prepeljati (prepeljevati, prepeljavati) se ipd.: Pl. idr., nube vehi O. dati se nesti oblaku, puppe vehi O., cum in lecticulā veheretur Eutr. ko se je dal nositi, ko so ga nosili, curru vehi Ci., L., O., Plin., Vell., vehi in raedā, in essedo Ci., vehiculo iuncto (gl. vehiculum); pesn.: in niveis equis vehi O. = na zmagoslavnem vozu, v katerega so vpreženi belci; occ.
a) jezditi, jahati: equo vehi Ci., C., in quo (sc. equo) ego vehebar Ci., equo citato ad hostem vehitur N. jezdi v naskoku proti sovražniku, pisce vehi quaedam (sc. Nereides) videntur O.; abs. vehi (sc. se equo) jezditi, per urbem Ci., vehi post se L.
b) voziti (peljati) se na ladji, ladjati, pluti, jadrati: Plin. iun. idr., vehi navi Pl., in navi Pl., Ci., N., lintribus Varr., puppe, rate O., phaselis V., in quadriremi Ci., per mare vectus Pl., per aequora vectus V.

4. redko intr. = vehi, toda le v pt. pr. in gerundiju: vehens quadrigis Ci., plaustro vehens Iust., in equo vehens Quadr. ap. Gell., ius lecticā per urbem vehendi Suet.

Veiī ali Vēī -ōrum, m Vêji, staro etrursko mesto severozahodno od Rima, s katerim je dolgo tekmovalo, dokler ga ni l. 496 osvojil Kamil: Ci., L., Plin., Suet. Od tod

1. adj. Vēiēns -entis, abl. -ī, vêjski: ager Ci., bellum Ci., L., hostis, senatus L., arvum H.; subst. Vēiēns -entis, abl. -e, m
a) Vêjec, preb. Vejev: Ci.; kolekt. Vêjci: L.; pogosto pl. Vēientēs -um, m Vêjci: Ci., L.
b) vêjsko ozemlje, ozemlje Vêjcev: Plin.

2. Vēius 3 vêjski: dux (= Tolumnius) Pr.; subst. kot nom. propr. Vēia -ae, f Vêja, čarovnica in zastrupljevalka: H.

3. Vēiēnsis -e vêjski: Iuno Lact.

4. drugotni adj. Vēientānus 3 vêjski: ager L., uva Mart.; subst.
a) Vēientāna -ae, f (sc. gemma) vêjski dragulj, črn drag kamen, katerega nahajališča so bila pri Vejih: Plin.
b) Vēientānum -ī, n (sc. vinum) domače vêjsko vino (precej slabe kakovosti in neprijetnega okusa): H., Pers., Mart.
c) Vēientānī -ōrum, m Vêjci, preb. vejskega ozemlja: Plin.

Vē-iovis -is, m (vē, vae in Iovis) Vejóvis = zli Jupiter, staro rimsko maščevalno božanstvo, ki so ga istovetili s podzemeljskim Jupitrom (= Plutonom) ali Apolonom: Ci., Gell., Amm. — Star. soobl. Vē-diovis -is, m Vedijóvis: Varr., O. (pri katerem je Vediovis = mali Jupiter, Jupiter kot otrok; prim. vae-grandis); poznejša soobl. Vē-dīus -iī, m Védij: M.

vēlāmentum -ī, n (vēlāre)

1. ogrinjalo, pokrivalo, pregrinjalo, odelo, odevalo, odeja: Sen. ph., Cu.; pren.: quaerentes libidinibus suis patrocinium aliquod ac velamentum Sen. ph. pokrivalo, rjuho.

2. occ.
a) v pl. volnen ovoj, volneni trakovi, ovoj oljčnih vejic, preveza (= (pri)prošnje znamenje), s katero so prosilci za milost in varstvo povezovali oljčne vejice tako, da so konci preveze prosto viseli in prekrivali roke: ramos oleae ac velamenta alia supplicum porrigentes L., velamenta supplicum, ramos oleae, porrigentes L., oratores cum infulis et velamentis ad Romanum miserunt L., velamenta manu praetenderis supplice O., velamenta et infulas praeferentes T.
b) medic. t.t. ovoj, ovojnica: velamentum infantis intus fuit Cels., propria utrique testiculo velamenta Cels. tunicas, quae testiculos ambiunt, velamenta vocat Cels., estque id aliquanto melius velamentum cerebro quam caro Cels.

vēles -itis, m (sor. z vēlōx) velít, lahkooborožen pešec, lahkooboroženec, streljavkar: quinque hastae, aureolo cinctu rorarius veles Luc. ap. Fest., ut veles bonus, sub vitem qui subicit hastas Luc. ap. Fest., ita spurcus animatur [ira] in proelium: veles eques recipit se … neque ferit quemquam hostem Tit. fr.; nav. pl. velitēs -um, m velíti, streljavkarji, raztreseni strelci, lahkooboroženi pešci, lahkooboroženci, ki so zunaj bojnih vrst vznemirjali sovražnika s hitrimi napadi: L., Val. Max.; pren.: scurra veles Ci. ep. nagajiv šaljivec.

vellicō -ārē -āvī -ātum (intens. k vellere)

1. puliti, „pukati“, „pipati“, skubsti, skubiti, izdirati, puliti lase, vleči za lase, ščipati: Varr., P. F. idr., ea (sc. cornix) volturios duo vicissim vellicat Pl. pipa = ima za norca, vleče za nos, puer a paedagogo se vellicari respondit Q. Klas. le

2. metaf.
a) z besedami ščipati = obirati, opravljati, obrekovati, ogovarjati, prerešetavati, zabavljati čez koga, grdíti, slabo, grdo govoriti o kom, v nič dajati, (z)manjšati, zmanjševati: Sen. ph., Gell. idr., aliquem Pl., in circulis vellicant Ci., absentem H.
b) grdo ravnati s kom, trpinčiti koga, žaliti koga, prizade(va)ti koga (iz ljubosumnosti, z ljubosumnostjo): nec mihi tam duris insultet moribus et te vellicet Pr.
c) spodbosti (spodbadati), spodbuditi (spodbujati), vzbuditi (vzbujati): animum, aliquem Sen. ph.