Franja

Diogenēs -is, acc. -em in -ēn, m (Διογένης) Diogen,

1. D. (Apollōniātēs) Diogen iz Apolonije na Kreti, naravoslovec jonske šole, Anaksimenov učenec, avtor knjige περὶ φύσεως, kjer uči, da je zrak prvina vesoljstva: Ci.

2. D. (ὁ Κύων), kiniški filozof, Antistenov učenec v Atenah, roj. l. 404 v Sinopi, umrl l. 323 v Korintu: Ci., Val. Max., Iuv.

3. D. (ὁ Βαβυλώνιος) iz Selevkide, stoik, Hrizipov učenec, Karneadov in Lajlijev (Laelius) učitelj, poslanec v Rimu l. 155 skupaj s Karneadom in Kritolajem: Ci.

4. prijatelj Marka Kajlija Rufa: Ci.

5. grški kipar: Plin.

6. grški slikar: Plin.

diōgmītae (v rokopisih diōcmītae) -ārum, m (gr. *διωγμῖται iz διωγμός preganjanje) lahko oboroženi mejni vojaki za pregon razbojnikov: Amm.

Diomēdēs -is, m (Διομήδης) Diomed,

1. iz Kalidona v Ajtoliji, Tidejev in Deipilin (Deïpilē) sin, Adrastov naslednik v Argih, eden najslavnejših grških junakov pred Trojo. Ko se je vračal iz razrušene Troje, mu je žena Ajgiala (Aegialēa) preprečila izkrcanje, zato se je preselil v Apulijo in, prijazno sprejet od kralja Davna, tam ustanovil več mest (poseb. Arpe [Arpi = Argyripa]). Njegovi tovariši so bili spremenjeni v čaplje, ker so ga po smrti preveč objokovali: H., O., Iust., Aug., Diomedis urbs (= Arpi) V., Diomedis campus (ravnica pri Kanah v Apuliji ob reki Avfidu) L. Adj. Diomēdēus (pri Mel., Plin. Diomēdīus) 3 (Διομήδειος) Diomedov: Iuv., enses O., furtum Stat. rop trojanskega paladija, arces Stat. mesta, ki jih je ustanovil Diomed, insula ali insulae Mel., Plin. ob apulski obali, agri Mart. v Ajtoliji, aves Serv. = v čaplje spremenjeni Diomedovi tovariši.

2. kralj traških Bistoncev, ki je svoje konje redil s človeškim mesom in ga je Herkul ubil: Serv., Diomedis equi Lucr. Od tod adj. Diomēdēus 3 (Διομήδειος) Diomedov: equi Aus., Cl.

Diōn, lat. Diō, -ōnis, m (Δίων) Dion,

1. D. Syracosius Dion Sirakuški, Hiparinov sin, roj. l. 409, svak sirakuškega tirana Dionizija I. Ko je Sirakužane rešil pred Dionizijevo tiranijo, so ga l. 353 v zaroti ubili: Ci., N.

2. neki akademski filozof: Ci.

3. neki stoik: Ci.

4. D. Colophonius Dion iz Kolofona, pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. D. Halaesīnus Dion Haležan: Ci.

6. D. Neapolītēs Dion iz Neaplja, sloviti matematik: Aug.

Dionȳsius² -iī, m (Διονύσιος) Dionizij, grško moško ime. Poseb.

1. D. superior Ci. ali prior N. Dionizij starejši iz Sirakuz, roj. l. 431; po zmagovitih bojih s Kartažani je postal l. 406 tiran v Sirakuzah; umrl l. 367: L., Val. Max., Iust., Gell.

2. Dionizij mlajši, sin in naslednik 1.; na njegovem dvoru je bival Platon. L. 357 ga je izpodrinil Dion, l. 343 še Timoleont, potem je živel kot izgnanec in reven šolnik v Korintu: N., Val. Max., Iust.

3. D. Hērācleōtēs Dionizij iz Herakleje, Zenonov učenec, najprej stoik, potem epikurejec (v Ciceronovem času): Ci.

4. tebanski glasbenik citrar: N.

5. Cassius D. Kasij Dionizij iz Utike; ok. l. 60—50 je prevajal spis o poljedelstvu Magona iz Kartagine: Varr., Col.

6. D. Magnēs Dionizij iz Magnezije, azianski govornik v Ciceronovem času: Ci.

7. Atikov osvobojenec: Ci. ep.

8. izobražen Ciceronov suženj: Ci. ep.

9. ime sužnja: H.

10. grški zdravnik: Plin.

Dionȳsopolis -is, f (Διονυσόπολις) Dionizopola, mesto v Trakiji: Mel.

Dionȳsopolītae -ārum, m Dionizopolci, preb. Dionizopole (Dionȳsopolis) v Veliki Frigiji: Ci. ep., Plin.

Diophanēs -is, m (Διοφάνης) Diofan, grško moško ime,

1. Diofan iz Miteta, učitelj Tiberija Grakha: Ci.

2. D. Nīcaeēnsis Diofan iz Nikaje v Bitiniji, pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

Dioscorias (Mel.) ali Dioscūrias (Plin.) -adis, f (Διός κοριάς) Dioskoriada, Dioskuriada, mesto v Kolhidi.

Dīphilus -ī, m (Δῑ́φιλος) Difil,

1. sloviti grški komediograf iz Sinope, Menandrov sodobnik, ki ga je posnemal Plavt: Pl., Ter., Vell.

2. arhitekt v Rimu: Ci. ep., Vitr.

3. pisar in bralec Lucija Krasa: Ci.

diplōma -atis, n (gr. δίπλωμα) „dva preganjena lista“,

1. lastnoročno pismo: missis diplomatibus consignatis Macr.

2. listina kot potrdilo podeljene ugodnosti ali svoboščine, ki jo je izdal rimski senat ali višji oblasnik, pozneje pa sam cesar, odprto pismo, patent, diploma: Plin. iun., Suet.; occ.
a) pomilostitvena listina: Ci. ep. (VI, 12, 3).
b) potrdilo o podeljenem rimskem državljanstvu: quibus diplomata civitatis Rom. singulis dedit Suet.
c) v demokraciji spremnica, priporočilno pismo pokrajinskim oblastem, naj lastniku ugodijo: Ci. ep. (ad Attic. X, 17, 4); v cesarstvu potni list, s katerim se lastniku dovoli uporaba ces. pošte: Sen. ph., Plin. iun., M. Caesar in Front. ep., diplomata Othonis T., tamquam … diplomatibus nullum principem praescripsisset T. ni bil potnim listom pripisal ces. imena.

Opomba: Gen. pl. duplomatum in duplomatorum po Char.

diptychum (dypticum) -ī, n (gr. δίπτυχον v dve gubi preganjeno)

1. (o ostrigah) dvojna lupina: Ambr.

2. (dvoplatnična, znotraj z voskom prevlečena) pisalna deščica (tablica), diptih: Symm., Cod. Th.

3. seznam, imenik: episcoporum, mortuorum Eccl.

Dipylon -ī, n (Δίπυλον) Dvojna vrata, Dipilon, ime Triazijskih vrat (αἱ Θριάσιαι πύλαι) v Atenah: Ci., L.

Dircē -ēs, f (Δίρκη) Dirka,

1. hči sončnega boga, žena tebanskega kralja Lika (Lycus); ker je grdo ravnala s svojo sorodnico Antiopo, sta jo Antiopina sinova Amfion in Zetos (Ζῆϑος Zēthus) privezala na bika, da jo je vlekel za sabo, dokler ni izdihnila. Spremenila se je v studenec, ki je dobil njeno ime: Pl. (z acc. Dircam), Pr., Hyg.

2. omenjeni studenec severozahodno od Teb: O., Plin., Stat.; met. = Bojotija: Stat. — Od tod adj. Dircaeus 3 (Διρκαῖος) Dirkin, pesn. = tebanski, bojotijski: Amphion V., cycnus (= Pindarus) H., Thebae Pr., heros (= Polynices) Stat., catervae dente Dircaeo satae Sen. tr. iz zmajevih zob ustvarjene trume.

Dircenna -ae, f Dircena, studenec v Hispaniji: Mart.

diribitōrium -iī, n (diribēre) diribitorij, velika zgradba v 9. rimskem okraju, kjer so razporejali in šteli glasovalne tablice; pozneje so na istem mestu razdeljevali denarna darila in meso ljudstvu ter mezdo vojakom: Plin., Suet.

dīripiō -ere -ripuī -reptum (dis in rapere)

1.
a) raztrga(va)ti, trgati, razkosa(va)ti: Lucr., Val. Fl., Pentheum Pl., artūs O., membra viri (= Penthei) manibus direpta nafandis O., Hippolyte infelix, … cum consternatis diripereris equis O., diripiunt dapes (Harpyiae) V.; pesn.: diripiunt fretum Stat.
b) koga sem in tja trgati, vleči, vlačiti: differor, distrahor, diripior Pl.

2. razdejati, uničiti: diripuere aras V., duo praecipua oppida … direpta sunt Suet.

3. pren.
a) odtrgati, iztrgati, strgati, (o meču) izdreti (izdirati): arma militibus sine caede … direpta H., d. vexillum Amm.; z abl.: funem litore, vaginā ensem V.; s praep.: a pectore vestem O., ex capite regni insigne Cu., ferrum a latere T.
b) razgrabiti, (o)pleniti, upleniti, (o)ropati: domum, villas, patriam, patrimonium, fanum, portum, provincias Ci., civitates, impedimenta C., oppidum … ad diripiendum militibus concessit C., d. castra hostiliter, urbes L.; met.: d. Eburones C., Lusitanos N., socios T.; occ. ropajoč odvleči, proč zvleči, ugrabiti, nagrabiti: hereditatis diripiendae participes Ci., quas (res pulcherrimas) … ex tota Asia direptas in suum regnum congesserat Ci., ex horreis direptum frumentum Ci., d. magnum numerum frumenti commeatusque C., bona C., praedas bellicas S., aureum vellus Amm., aliquid ex illo naufragio Paul. (dig.).
c) za kaj, za koga trgati se, puliti se: talos … , quos illi diripere coeperunt Q., d. Timagenem Sen. ph., te diripiunt potentiores per convivia Mart., Maeoniden … urbes diripiunt, matrem … ambo diripiunt flentes Stat.; v pass.: diripitur ille toto foro patronus Sen. ph.

dīrumpō in disrumpō -ere -rūpī -ruptum

1. raztrga(va)ti, strga(va)ti, razlomiti (razlamljati), zlomiti (zlamljati), razbi(ja)ti: tenuissimam quamque partem (nubis) disr. Ci., homo diruptus Ci. počen, kilav, paedagogo tabulā caput disr. Pl., dir. imagines Galbae T.; med. di(s)rumpi raztrgati se, strgati se, pretrgati se, (raz)počiti se: nil metuo nisi ne medium disrumpar miser Pl., disrupta corrigia Varr. fr., dirupto solo Sen. ph., vetus funis disrumpitur Ap., lagoenae grandes … disrumpuntur Hier., disruptis ianuis Vop.

2. pren.
a) z osebnim obj.: dirupi me paene in iudicio Galli Caninii Ci. ep. skoraj bi bil grlo razkričal; med. = v jezi, nejevolji, zavisti (raz)počiti (se), razpočiti (se) hoteti: fratris tui plausu dirumpitur Ci. ep. počil bi od jeze … , dirumpi dolore Ci. ali stomacho (od jeze) Sen. ph.; abs.: disrumpor Ter., dirumpatur licet ista furia Ci., dirumpuntur ii, qui … doluerunt Ci. ep.; redk. = od smeha počiti, počiti hoteti: nemo … qui non risu dirumperetur aderat Ap.
b) z abstraktnim obj. razdreti (razdirati), razdružiti (razdruževati): amicitiam, humani generis societatem Ci.

Opomba: Star. pt. pf. disrumptum: Pl.

dīrus 3 (po Serv. tudi sab. in umbr.: Sabini et Umbri quae nos mala dira appellant; prim. gr. δείδω bojim se, δεινός strašen,δειλός boječ)

1. nesrečo prinašajoč, nesrečen, pogubonosen, poguben: quaeque augur … dira defixerit, inrita infectaque sunto Ci., bucina, cometae V., grando H., carmina O., bubo, dirum mortalibus omen O., omen T., Suet., alites Plin., volucris Val. Fl., avis Suet., aves T., tempus Poeta ap. Ci., tempora Iuv.; subst. dīrae -ārum, f nesrečna znamenja: obnuntiatio dirarum Ci., inter diras haberi Plin.

2. pren.
a) (o stvareh) grozen, grozljiv, strašen: lubido Lucr., cupido, exitium, bellum, pugna, fames, funus, contagia, nefas, illuvies, supplicium, exsecratio V., dira religio loci V. spoštljivo grozo vzbujajoča svetost, detestatio, necessitas, venena H., facies O., odor Plin., preces (zakletve) T.; pesn. z inf.: dira portas conquassare trabs Sil.; subst. neutr. pl.: dīra canere V. grozne sramotitve bruhati, dira alicui precari Tib. grozno zaklinjati koga; adv.: dira fremens V. grozno škripajoč.
b) (o bitjih) grozen, grozljiv, zloben, zlonosen: dea (= Circe) O., deae ali sorores (= Furiae) V., Celaeno, Ulixes V., Hannibal H., Iuv., hydra H., Val. Fl., Amulius, noverca, serpens O., senem dirissimum Varr. ap. Non. Pogosto subst. dīrae -ārum, f

1. zakletve, prekletve, kletve, preklinjanje: diris agam vos H., contingere funebribus diris signa, tela, arma hostium L. dotakniti se … z nevarnimi kletvami = s preklinjajočim besedilom … pogubi izročiti, compositas meditatasque diras imprecari T.

2. pooseb. Dīrae Dire = Furije: Sen. tr., Lucan., Aur., dicuntur … cognomine Dirae V., ultrices Dirae V., Val. Fl., tristes ex aethere Dirae V.; redko v sg.: procul ut Dirae stridorem adgnovit et alas V.

dis² m f, dīte n, gen. dītis, dat. dītī, acc. dītem, abl. dītī, gen. pl. dītium (kontr. iz dīves, dīvitis)

1. česa, s čim bogat, s čim obilujoč: dis quidem esses Ter., dis hostis, ditis hominis bona, in diti domo L., dite solum Val. Fl., Bruto praetore tenente ditem Asiam H., dum ne sit te ditior alter H., apud Helvetios longe nobilissimus et ditissimus fuit Orgetorix C.; z gen.: terra dis silvae H., aquae non ditior urna H., ditissimus agri Phoenicum (med Feničani) V., dis ovium Sil., mons ditior umbrae Stat.; z abl.: delubra ditia donis O., dites pecore ac finibus Mel., illa omni opulentiā ditia Cu., nulla res publica umquam bonis exemplis ditior fuit L., regio auro ditissima Iust.; kot subst. masc. bogataš, bogatin: Ter., dites et egentes Ap., CCCCLXX ditissimi L., ditissimus quisque Cu.; adv. komp. dītius: non umquam aliis habitastis in antris ditius Stat.

2. occ. plena obilen: ditia stipendia L., ditissimum bellum T. — Pooseb. Dis, Dītis, m (prevod gr. Πλούτων) Dit, Pluton, podzemeljski bog: Col., Val. Fl., domus Ditis V., fera regia Ditis O., Dis pater Varr., C. (istoveti ga s keltskih bogom noči), T., Suet., terrena vis omnis atque natura Diti patri dedicata est, qui Dives, ut apud Graecos Πλούτων Ci.; met. podzemlje: atri ianua Ditis V. — Soobl. Dītis -is, m: Q., Ditis pater Petr., Ap.

Opomba: Superl. dītissimus v heksametru vedno nam. dīvitissimus, ki ne gre v verz.