Franja

ālāris -e in (pogosteje) ālārius 3 (āla) krilen, obkrilen, na krilu (le v vojski): alares cohortes L., alariae cohortes C., alarii equites L., T.; subst. ālārēs -ium, m ali ālāriī -ōrum, m (sc. milites) obkrilne čete, krilaši (prim. āla 3. a): ad speciem alariis uteretur C., alares Pannonii robur equitatus T., alares (naspr. cohortales) Cod. Th.

Alastōr -oris, m (ἀλάστωρ maščevalec) Alastor, gr. nom. propr.: O.

alaternus (alternus) -ī, f bot. vedno zeleni krhlikovec: Col., Plin., Macr. (z obl. alternus).

ālātor -ōris, m (āla), v pl. ālātōrēs v lovskem jeziku = gonjači, ki so stali na desni in levi za lovskimi mrežami ter kriče branili divjadi predreti: Serv., Isid.

Alatrium, gl. Aletrium.

ālātus 3 (āla) krilat: pes O., (Mercurius) alatis tetigit magalia plantis V., (Phoebus) alatis aethera carpit equis O.

alauda -ae, f čopasti škrjanec: Plin.; pren. Alauda Alavda, škrjanska legija, ime gal., pozneje z rim. državljanstvom obdarjene legije, ki jo je Cezar ustanovil na svoje stroške; tako se je imenovala po svojem škrjančevemu čopu podobnem čeladnem okrasu: Plin., Suet.; njeni vojaki Alaudae: Alaudae ceterique veterani Ci., legio Alaudarum Ci.

alausa -ae, f alavza, mozelska ribica (Clupea alosa, Linn.): Aus.

Alāzōn -onis, acc. -ona, m (ἀλαζών bahav)

1. Bahač, Širokoustnež, Hlastač, naslov gr. komedije, ki jo je Plavt posnel v svoji komediji Miles gloriosus: Pl.

2. Alazon, reka v Albaniji: Plin., Val. Fl.

alba -ae, f, gl. albus.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

Albānī -ōrum, m

1. Albanci, preb. pokrajine Albanije (gl. v nadalj. Albānia): Plin., Iust., effugere ad Armenios, dein Albanos T. — Od tod: subst. Albānia -ae, f Albanija, pokrajina vzhodno od Hvalinskega morja ob izlivu reke Kura: Plin., Gell.; adj. Albānus 3 albanski: mare Albanum Plin. Albansko morje, del Hvalinskega morja ob albanski obali, orae Alb. Val. Fl., porta Alb. Val. Fl. albanska vrata = albanski prelazi blizu današnjega mesta Derbenta, sicer imenovani pylae Caspiae.

2. (gl. Alba II. 1.).

Albānus 3
a) gl. Alba II. 1.
b) gl. Albānī.

albārius 3 (albāre) tisti, ki se ukvarja z beljenjem, belilen: alb. tector Tert. = subst. albārius -iī, m: Cod. Th. štukater ali cementar, alb. opus Vitr. = subst. albārium -ii, n: Vitr., Plin. štukatura.

albātus 3 (alba, sc. vestis) oblečen v albo (gl. albus), belo oblečen, praznično oblečen, v beli (svetli) obleki (naspr. atrātus, pullātus v žalni obleki): Pers., Suet., cum ipse epuli dominus... albatus esset, tu in templum Castoris te cum C. Fidulo atrato... intulisti Ci., natales aliosve dierum festos albatus celebret H.

albēdō -inis, f (albus) belina, beljava: Cael., Cass.

Albēnsis -e, gl. Alba II. 2.

albeō -ēre (albus) bel biti, beliti se: Sil., campi... ossibus albent V., quod (caput) ut videam canis albere capillis O., albente caelo Sis. ap. Q., C. ali caelo albente Auct. b. Afr. ko se je svitalo (danilo), membra in eum pallorem albentia T. tako beli in bledi. Večinoma kot adj. pt. pr. albēns -entis bel, siv, bled: vitta, comae, rosae O., spumae O., T., ossa T., equi Cu., Plin. iun.; pesn. = svetel, bleščeč: aethra Sil. in = brez okrasa, neokrašen: Val. Fl.

albēscō -ere (incoh. glag. albēre) beleti, bledeti, siveti: Lucr., Cels., Plin., Cypr., albescit messis aristis O., albescens capillus H.; occ. svetliti se: Plin., Sil., quodque (mare) nunc, qua a sole collucet, albescit et vibrat Ci., fluctus ubi primo coepit albescere vento V., videbis flammarum longos a tergo albescere tractūs V., ut primum albescere lucem vidit V. da se svita (dani), albescente iam die Amm. ko se je že danilo, albescente caelo Dig. kadar se nebo (dan) sivi.

Albiānus 3, gl. Albius.