Franja

Thysdrus (Tysdrus) -ī, f (Θύσδρος) Tízdros (pozni pisci) in Thisdra -ae, f (Auct. b. Afr.) Tízdra, mesto v Afriki. — Od tod adj. Thysdritānus (Tysdritānus, Thisdritānus, Tisdritānus) 3 tízdrski, tizdritánski: Plin., Gell.; subst. Thisdritānī -ōrum, m Tizdritán(c)i: Auct. b. Afr.

Tiberis -is, acc. -im, abl. -ī, m Tíbera, glavna reka srednje Italije (zdaj Tevere): L., Ci., V., H., Mel. — Od tod adj.

1. Tiberīnis -idis, f tíberska: Tiberinides nymphae O.

2. Tiberīnus (skrč. Tībrīnus (Sid.) in Thybrīnus (Cl.)) 3 tíberski: amnis L., T., flumen H., V., pater ali deus V. tiberski bog, ostium Ci., V., O., ostia Aug., campus Plin. polje ob Tiberi, insula Vitr., Arn.; subst. Tiberīnus -ī, m Tiberín
a) = Tibera, tiberska reka: Ci., V.
b) neki kralj v Albi Longi, po katerem je baje reka dobila ime: L.; pesn. pogrčena obl. za reko in za božanstvo je Thybris -idis, acc. -in in -im, voc. -i (Θύβρις) Tíbrida: V., O.; atrib.: Thybrides undae O.

Tiberius -iī, m Tibêrij, rimsko ime, skrajšano Ti. ali Tib., npr. Ti. Sempronius Gracchus, Ti. Claudius Asellus; poseb. znan je Ti. Claudius Nero = Tiberij Klavdij Nero(n), nav. imenovan samo Tiberius Tiberij, drugi rimski cesar (vladal v letih 14—37 po Kr.) sin Livije, Avgustov posinovljenec: T., Suet. idr. — Od tod adj.

1. Tiberēïus 3 Tibêrijev: aula Stat.

2. Tiberiānus 3 Tibêrijev, tiberijánski: domus, scorta Suet., pira Plin. Tiberijeve hruške, (hruške, ki jih je imel Tiberij še posebej rad), tempora Tert.

3. Tibereus 3 Tibêrijev: marmor Plin. — Subst. Tiberiolus -ī, m Tiberíol = Tiberijček = ljubi Tiberij: T.

Tibilis -is, acc. -im, f Tíbilis, mesto v Numidiji ob cesti iz Cirte v Kartagino, znano po vročih vrelcih: Aug. — Od tod adj. Tibilitānus 3 tíbiliški, tibilitánski, v ali pri Tíbilisu se nahajajoč: aquae Aug.

Tībur -uris, abl. -e, loc. -ī, n Tíbur (zdaj Tivoli) staro mesto, ki so ga Sicilci ustanovili v Laciju ob bregovih reke Aniena (zdaj Aniene) na strmem hribu: pronum Iuv., supinum H.; bil je tudi zelo obiskovano letovišče: Ci., L., Val. Max., Plin., superbum V., vacuum H. miren, brez šuma, fertile, udum, uvidum H., Herculeum Mart. Herkulov (ker so tam še posebej častili Herkula). — Od tod adj.

1. Tīburs -urtis, abl. -ī tíburski: V., Stat., Gell., populus L., via H.; subst.
a) Tīburs -urtis, abl. -ī in -e, n Tíbursko, Tíbursko ozemlje: Varr., Gell., in Tiburti esse Ci., villam in Tiburti habes Glaucia ap. Ci.
b) Tiburtes -um in -ium, m Tíburci, Tiburjáni, preb. Tiburja: L., V., Plin., T., Front.

2. Tīburnus 3 tíburski: Anio Pr.; subst. Tīburnus -ī, m
a) Tíburec, Tiburján: Stat.
b) Tibúrn, Amfiarajev sin, ki je z bratoma Katilom in Korasom (Corās) ustanovil Tibur: Plin., lucus Tiburni H., Tiburni luculus Suet.; inačica Tīburtus -ī, m Tibúrt: gemini fratres Tiburtia moenia linquunt, fratris Tiburti dictam cognomine gentem V.

3. Tīburtīnus 3 tíburski, tiburtínski: terra Pr., calix Sen. ph., rus Suet., villa Stat., via Plin. iun. cesta, ki pelje (vodi) iz Rima v Tibur, lapis Plin. lehnják, apneni maček (it. travertino); kolekt.: Amm.; lapicidina Vitr., pila Mart. (neki kraj v Rimu); subst. Tīburtīnum -ī, n (sc. praedium) Tiburtínsko, Scipionovo podeželsko posestvo pri Tíburju: Ci., Sen. ph.

Tīcīnus -ī, m Ticín, levi pritok Pada v Cisalpinski Galiji, eden največjih pritokov te reke (zdaj Ticino); izvira na gori Adula in se izliva v Pad pri mestu Ticin. Ob tej reki je Hanibal l. 218 premagal Rimljane: L., Sil., Plin., Cl. — Od tod adj.

1. Tīcīnēnsis -e ticínski: campi Aur.

2. Tīcīnus 3 ticínski: fluenta Sil.

Tigurīnī -ōrum, m Tigurín(c)i, helvetijsko pleme, ki je živelo na ozemlju današnjega Waadtlanda: C., L. epit., Fl. — Od tod adj. Tigurīnus 3 tigurínski: pagus C. (zdaj kanton Waadt).

Tīmoleōn -ontis, acc. -onta, m (Τιμολέων) Timoleónt, korintski vojskovodja ok. l. 340, ki je svojo domovino osvobodil bratove tiranije, Sirakuze pa Hiketove tiranije in Kartažanov: N., Ci. ep. — Od tod adj. Tīmoleontēus 3 (Τιμολεόντειος) Timoleóntov, timoleontéjski: gymnasium N. Timoleontov gimnazij, Timoleontovišče v Sirakuzah (po Timoleontu imenovano državno poslopje).

Tīmōn -ōnis, m (Τίμων) Tímon, grško moško ime; poseb.

1. Atenec Timon, ki je živel v času peloponeške vojne, znan kot ljudomrzec: Ci. — Od tod adj. Tīmōneus 3 Tímonov, tímonski, timonéjski: cenae Timoneae Sen. ph. = osamljene, samotne.

2. grški kipar: L.

3. neki drug grški kipar: Plin.

Tinge in Tingi, acc. -im, f Tínga, mesto v Mavretaniji (zdaj Tanger): Mel., Plin., Sil. — Od tod adj. Tingitānus 3 tínški, tingitánski: provincia Plin. del Mavretanije, ki se imenuje tudi Mauritania Tingitana Tingitanska (Tinška) Mavretanija.

tingō (tinguō) -ere, tīnxī, tinctum (prim. gr. τέγγω, stvnem. thunkōn, dunkōn = nem. tunken)

1. namočiti (namakati), (o)škropiti, poškropiti, (o)močiti (omakati), (na)vlažiti, ovlažiti (ovlaževati), pomočiti (pomakati), v kako tekočino potopiti (potapljati), s kako tekočino napojiti (napajati), prepojiti (prepajati), (po)rositi, (na)mazati, premazati (premazovati), (na)maziliti: Lydia Pactoli tingit arata liquor Pr., ara lacrimis O., Pallade (z oljem) membra O., pedes Plin., tela venenis Plin., hostili caede manum O., fontem medicamine tingere O. zastrupiti, pavimentum mero H., sanguine tincta humus O., tunica sanguine tincta Ci., victima pontificum securim cervice tinget H.; namočiti, pomočiti; na vprašanje kam?
a) z abl.: Mart., Iust. idr., stridentia tingunt aera lacu V. sršeče (cvrčeče) železo namakajo v vodo, kalijo v vodi, aequore tingui V., O. = zaiti, zahajati (o zvezdah).
b) s praep. in z abl.: in undis vestigia tingit O., faces in amne O., in amne comas Pr., spongia in aceto tincta Cels.; pesn. (o zahajajočih zvezdah): Phoebus in aequore tinguit equos O.; metaf. prepojiti (prepajati), napojiti (napajati), preplaviti (preplavljati), navda(ja)ti, napolniti (napolnjevati): vis aurea flumen tinxit O. zlatotvorna moč je prepojila reko, orator tinctus litteris Ci., Laelia patris elegantiā tincta Ci. obdarjena, verba sensu tincta Q., libellos sale Romano tingere Mart.

2. occ. (pre)barvati, (o)barvati, pobarvati, (po)mazati, premazati (premazovati): poma puniceo colore O., cutem Mart. lepotičiti, lanae bis tinctae murice H., nihil nisi conchylio tinctum Ci., comam O., coma … viridi cortice tincta nucis Tib., nummos Ulp. (Dig.), tinguntur sole populi Plin., caeruleum ali hysginum tingere Plin. modro barvati, purpuram tingere Plin.; pesn.: tinxerat ora rubor O. rdečica je oblila, tinctus violā pallor amantium H. z rdečico obarvana bledica zaljubljencev, loca lumine tingere Lucr. razsvetljevati, globus candenti lumine tinctus Lucr. razsvetljeno. — Od tod

1. subst. pt. pr. tingentēs -ium, m barvarji: tingentium officinae Plin.

2. subst. pt. pf. tincta -ōrum, n barvano, pisano: tincta absint Ci.

3. krstiti: solā se paenitentiā tinguere, venturum mox, qui tingueret in spiritu et igni It. ap. Tert., tinctus est ab Ioanne prophetā in Iordane flumine Lact.

tīrō -ōnis, m

1. vojaški novinec ali novak, mlad vojak, neizurjen vojak, rekrut, ki gre prvič v vojno (naspr. vetus miles, veterānus): Auct. b. Afr., Suet. idr., legio tironum C., aetas tironum Ci., tirones ab sedecim annis milites scribebat L.; atrib.: miles Auct. b. Afr., tirones milites Ci., exercitus tiro L., Ci. ep. nova (neizurjena, neizkušena) vojska.

2. metaf. novinec, začetnik, vajenec, učenec: Q. idr., tiro et indoctus Sen. ph., Apuleium esse hominem exercitatione tironem Ci. neizurjen, neizvežban, Ci., nullā in re tironem ac rudem Ci., tirones gladiatorum Suet. ali (atrib.) tirones gladiatores Auct. b. Afr.; o ljubezni: multa tironi non patienda feret O.; o živalih: tironem (sc. bovem) cum veterano adiungant Varr.; tiro se imenuje tudi mlad človek, ki stopi prvič v javno življenje in dobi moško togo (toga virīlis), prav tako pa tudi govornik, ki prvič nastopi. — Kot nom. propr. Tirō -ōnis, m Tíro(n), poseb. M. Tullius Tiro Mark Tulij Tiro(n), Ciceronov osvobojenec, iznajditelj in začetnik rimske stenografije (hitropisa, tesnopisa); za potrebe te je uvedel vrsto stenografskih znamenj, ki jih po njem imenujemo notae Tironianae: Ci. ep., Q., Gell. — Od tod adj. Tīrōniānus 3 Tirónov, tirónski, tironijánski: cura, liber Gell.

TĪrȳns -ynthis in -ynthos, acc. -yntha, f (Τίρυνς -υνϑος) Tirínt, mesto v Argolidi, kjer je odraščal Herakles (Herkul), rodni kraj njegove matere Alkmene: Plin., Stat., Serv. — Od tod adj. Tīrȳnthius 3 (Τιρύνϑιος) tirínt(ij)ski, (poseb. o Heraklu (Herkulu) in vsem, kar je z njim povezano), Hêraklov (Hêrkulov), herakléjski (hêrkulski): iuvenis, hospes (= Herakles, Herkul) O., aula (= mesto Herculaneum Herkulaneum) Stat., tecta (= Sagunt) Sil., tela (= Heraklove, Herkulove) O., gens (= Fabijev rod, ki je baje izviral od Herkula) Sil., heros (= Herakles, Herkul) O. ali (= Chromis Hromis, Herkulov sin) Stat. ali (= Fabius Cunctator) Sil.; subst.

1. Tīrynthia -ae, f Tirín(t)čanka, Tiríntijka = Alkmena: O.

2. Tīrynthius -iī, m Tirín(t)čan, Tiríntijec = Herakles, Herkul: V.; pl. Tīrynthiī -ōrum, m Tirín(t)čani, Tiríntijci, preb. Tirinta: Plin.

Tīsiphonē -ēs, f (Τισιφόνη = maščevalka umora) Tizífona, ena od Furij: V., H., O., Pr., Sen. tr. — Od tod adj. Tīsiphonēus 3 tizífonski, tizifonéjski: vitae tempora Tisiphonea O. maščevanja (kaznovanja) vredni, zločinski.

Tissē -ēs, f (Τίσση) Tísa, mesto na Siciliji ob Etni: Sil. — Od tod preb. Tissēnsēs -ium, m Tisán(c)i: Ci., Plin.

Tītān -ānis (-ānos), acc. -āna in -ānem, m (Τιτάν) Titán, nav. pl. Tītānēs -um, acc. -ānas (-ānēs), dat. in abl. klas. le Tītānīs (od redke soobl. Tītānus -ī, m: Naev. fr., Pl., Arn., Hyg., Aug.) Titáni, po grškem mitološkem izročilu starejši rod bogov, ki je vladal pred olimpskimi bogovi, šest sinov boga Urana in njegove soproge Gaje: Oceanus (Okean), Iapetus (Japet), Coeus (Kojos), Crius (Krios) Hyperion (Hiperion) Cronus (Kronos). Ti so pod Krono(so)vim (Saturnovim) vodstvom vrgli Urana s prestola; nato je vladal Kronos (Saturn), dokler ga ni izpodrinil Zevs (Jupiter): Pl., Ci., H., O. idr. Poseb. sg. Titan

1. = Helios (Sol), sin Hiperiona in Teje (Theia): O., V., Tib.

2. = Prometheus, Japetov sin: Iuv. — Od tod adj.

1. Tītāniacus 3 titánski: dracones (ker so zrasli iz krvi Titanov) O.

2. Tītānius 3 (Τιτάνιος) titánski: pubes V. = Titani, Titania astra V. = sonce in mesec; k temu gr. fem. Tītānis -idis in -idos, acc. -ida, voc. Tītāni titánska: pugna Iuv. Titanov z Jupitrom; od tod subst.
a) Tītānia -ae, f Titánij(k)a, potomka kakega Titana, npr. α) Diana (kot boginja meseca), Apolonova (Helijeva) sestra: O. β) Latona, Kojeva (Kojosova) (Coeus) hči: O. γ) Kirka (Circe), Titanova (Helijeva) hči: O. δ) Pira (Pyrrha), Epimelajeva hči, Japetova vnukinja: O.
b) Tītānis -idis, f = Tītānia Titánida, npr. α) Kirka (Circe): O. β) Tetis (Tethys), sestra Titanov: O. γ) Titanis Trivia (= Diana): Enn. fr.; patron. Tītānida -ae, f = Tītānia Titánida: Themidis filiae Titanidae Hyg.

Tīthōnus -ī, m (Τιϑωνός) Titón, Laomedontov sin, Priamov brat, soprog Eos (Avrore), Memnonov oče. Eos je pri Zevsu zanj izprosila nesmrtnost, pozabila pa mu je izprositi večno mladost, zato se je vedno bolj krčil in grbančil, dokler se ni spremenil v kobilico oz. črička: Ci., V., H., O.; apel. o nekem starcu: tremulus Tithonus Pl. — Od tod adj.

1. Tīthōnius 3 Titónov, titónijski: coniux Tithonia ali subst. Tīthōnia -ae, f (sc. dea) Titón(ij)ka = Eos (Avrora): O.

2. Tīthōnis -idis, f (Τιϑωνίς) Titónida, Titónka = Avrora: Stat.

Titius -iī, m Títij, ime rimskega rodu; znan je Sextus Titius Sekst Titij, tribunus plebis l. 99; njegova hoja je bila tako podobna plesu, da so po njem imenovali neki ples Titius Titij. — Od tod
a) adj. α) Titius 3 Títijev, títijski: lex Ci., atrium L. β) Titiānus 3 Títijev, titijánski: fundus Icti. γ) Titius 3 (adj. iz imena Titus) títijski (Títov) = ustanovljen od sabinskega kralja Títa Tátija ali od Títa Tátija izvirajoč: sodales Varr., Lucan., ut quondam Titus Tatius retinendis Sabinorum sacris sodales Titios (titovsko svečeništvo, titovske svečenike) instituerat T. — Od tod
b) subst. Titiēs -ium, m (Varr.) ali iz tega izpeljana običajnejša obl. Titiēnsēs -ium (-um), m Títijci, Titiénzi, druga izmed treh prvotnih tribus, na katere so bili razdeljeni svobodni rimski državljani po svoji narodnosti: Ramnenes Ramnenzi (latinska, po Romulu imenovana tribus), Tities oz. Titienses Titijci, Titienzi (sabinska, po Titu Tatiju imenovana tribus) in Luceres Lukeri (etruščanska tribus; izvor imena ni znan); iz teh tribus je pozneje Romul ustanovil tri istoimenske viteške centurije: α) kot tribus: Varr., L., O., Fest.; enako Titiensis tribus P. T. titienzijska (titijska) tribus; sg. kolekt. Titiens: Pr. Titienz(ec), Titijec, član titienzijske (titijske) tribus. β) kot centurija: L., Ci.

titubō -āre -āvī -ātum (verjetno iz indoev. kor. *(s)teu-p- oz. *(s)teub(h)-)

1. zibati se, majati se, netrdno stati, opotekati se, omahovati, spotakniti (spotikati) se, klecniti (klecati), sklecniti (sklecavati), poklecavati, noge se mesti komu: Corn., Sen. tr. idr., mero somnoque gravis titubare videtur O., Silenus titubans annisque meroque O., reversus titubanti pede Ph. z opotekajočim korakom, klecavih nog, lingua titubat Sen. ph. jezik se zapleta; pesn.: vestigia haud tenuit titubata (= titubantia) V.; occ. spotakniti (spotikati) se: cave, ne titubes mandataque frangas H.

2. metaf.
a) (o jeziku) spotikati se, zatikati se, zapletati se, bebljati, jecljati, mesti se komu: lingua titubat O., Sen. ph., linguā titubante Ci., Licinius titubans Ci.
b) omahovati, nihati, kolebati, obotavljati se, biti negotov, mencati, biti zmeden, biti osupel, biti v zadregi, biti v stiski, starejše omecevati: Pl., Sen. tr. idr., omnibus titubantibus et de rebus summis desperantibus N.
c) spotakniti (spotikati) se = zgrešiti kaj, (z)motiti se v čem, pri čem: si verbo titubarint (sc. testes), quo revertantur non habebunt Ci., si tantulum offensum titubatumque sit Ci., ne quid titubet Kom., si quid titubatum est Ci. = če se je kaj nesrečno izteklo. — Od tod adv. pt. pr. titubanter

1. opotekaje se, omahovaje, klecaje, spotikaje: Amm.

2. metaf. s spotikajočim se jezikom, zatikujoče se, omahljivo, omahovaje, neodločno, starejše svepavo: Aug., loqui de aliquā re Corn., posuistis, atque id tamen titubanter strictim Ci.

Titūrius 3 Titúrij(ev), ime rimskega rodu; poseb. Q. Titurius Sabinus Kvint Titurij Sabin, Cezarjev legat v Galiji, padel l. 54 v boju z Ambioriksom (Ambiorigom): C., Suet. — Od tod adj. Titūriānus 3 Titúrijev, titúrijski, titurijánski: clades Suet.