Franja

Marcellīnus -ī, m Marcelín, rim. priimek. Znani so

1. Marcellinus Marcelin, Lucilijev in Senekov prijatelj: Sen. ph.

2. Marcellinus Marcelin, Marcialov prijatelj: Mart.

3. (Aefulanus) Marcellinus Efulan Marcelin, Plinijev naslovnik: Plin. iun.

4. Antonius Marcellinus Antonij Marcelin, praeses Lugdunensis primae l. 313 po Kr., praefectus praetorio v Galiji, nato praefectus praetorio Italiae, l. 341 consul ordinarius: Cod. Th.

5. Marcellinus Marcelin, praeses Phoenices l. 342 po Kr., comes Orientis l. 349 po Kr.: Cod. I., Cod. Th.

6. Flavius Marcellinus Flavij Marcelin, tribunus et notarius, l. 410 po Kr. Honorijev poslanec v Afriko za posredovanje v sporu z donatovci; odločil je v prid katoličanov. Bil je v tesnih stikih z Avguštinom, ki mu je med drugim posvetil svoje delo De civitate Dei: Cod. Th., Aug.

marceō -ēre (iz *m_erqei̯ō, indoev. kor. *mer(e)q- intr. (z)mehčati se, postajati trhel, gniti, trohneti; (na)močiti; prim. marká-s smrt, umiranje, gr. μαραίνω zatiram, slabim)

1. (u)vel, usahel, medel biti: Mart., en taxea marcet silva comis Stat., cervix redimita iacebat et caligantes marcebant fronte coronae Cl.

2. večinoma metaf. medel, mlahav, onemogel, oslabel, slaboten, nemočen, brezmočen, šibek, (u)vel, len(oben) biti: si tibi non annis corpus iam marcet et artus confecti languent Lucr., omnis exercitus depositis militiae studiis otio ac desidia corrupti marcebant Iust., vigebat in hac parte miles atque imperator, [in] illa marcebant omnia Vell., largiore admodum potu saginisque distenti marcebant Amm., item, si marcet animus; si loqui et moveri piget; si corpus torpet Cels., nec deside cura segnis marcet amor Cl., pavore Cu., luxuriā, vino et epulis confecti marcent L. Od tod pt. pr. marcēns -entis (u)vel, usahel: marcentes tibi porrigentur uvae Mart., marcentes cupio quassare coronas Cl.; metaf. mlahav, medel, onemogel, oslabel, slaboten, nemočen, šibek, (u)vel: Mart., Sil., Stat., Val. Max., Suet., Iust., guttura O., oculi Ap., visus Sen. tr.; meton. mlahav, omagujoč: marcentem pacem nutrierunt T., ille deses marcens T., m. potor H. ki mu je šlo vino v glavo, ki ga „bolijo lasje“, ki ima „otekle lase“.

Mārcius 3 (Mārcus) Márcij(ev), ime rim. plebejskega rodu; patricijski je bil le rod s priimkom Rex. Poseb. znani so

1. Ancus Marcius Ank Marcij, četrti rim. kralj (640—616): L., Ci., V., H., O.

2. Cn. Marcius Coriolanus Gnej Marcij Koriolan (Koriolski, tako imenovan, ker je bil zavetnik volskovskega mesta Korioli [Corioli], ki ga je osvojil l. 493); kot odločen patricij in nasprotnik plebejcev je bil l. 491 pregnan na pobudo ljudskih tribunov: L., Ci., Val. Max., Gell.

3. L. Marcius Septimus Lucij Marcij Septim, rim. vitez; po smrti obeh Scipionov je prevzel vrhovno poveljstvo v Hispaniji: L.

4. Marcii (brata) Marcija, starodavna vedeža: Ci.

5. Marcia Marcija
a) soproga Katona Utičana (Utiškega), pozneje Hortenzijeva soproga: L.
b) soproga Fabija Marina, Avgustovega zaupnika: T. — Kot adj.: Marcius saltus L. Marcijev gozd v Liguriji, kjer so Ligur(ij)ci l. 186 premagali konzula Kvinta Marcija Filipa: L., aqua Marcia L. ali (pesn.) Marcia lympha Tib. in Marcius liquor Pr., tudi samo Marcia -ae f: Mart. Marcijev vodovod, ki ga je začel graditi kralj Ank Marcij, do Rima pa ga je speljal Kvint Marcij Reks (Rex), Marcia frigora Stat. Marcijevega vodovoda. — Od tod adj. Mārciānus 3 Márcijev: foedus Ci. ki jo je sklenil Lucij Marcij Septim (gl. št. 3.) z Gaditanci (Gāditānī), carmina L. vedeža Marcija (gl. št. 4.), silva Marciana Amm. Črni les, Črni gozd, hribovita veriga na zahodu Nemčije (zdaj Schwarzwald); adv. Mārciānē márcijsko: Prisc.

marcus¹ -ī, m (indoev. *mal-tlo-s) veliko železno kovaško kladivo, ki se je dvigalo z obema rokama: Isid.

mare -is, n (indoev. *mori, mōri; prim. sor. besede: kelt. mor = got. marei = stvnem. marī, merī = nem. Meer = sl. morje, sor. je morda tudi skr. maryādā morsko obrežje in gr. ἀ-μάρα jarek, vodovod)

1. (obzemeljsko, svetovno, vesoljno) morje, ocean (naspr. terra, ager): Enn., Pl., Ter., L., Plin., Lucr. idr., mari N. po (na) morju, m. profundum et immensum Ci., m. vastum atque apertum C., m. placidum, m. tumidum V., m. tumultuosum, m. ventosum H., m. nostrum C. naše = Sredozemsko, m. superum Ci. Zgornje = Jadransko, m. inferum Ci. Južno = Etrursko, m. externum C. Zunanje = Atlantsko, m. angustum N. morska ožina, maris pontus V. morska globina; z apoz. Oceanus: T., Mel., Amm., proximus mare [Oceanum] C. ali z atrib. adj. Oceanum: quam mare Oceanum … circumluit T. (drugi berejo Oceanus); pesn. metaf.: mare aëris Lucr. zračno morje, morje zraka = zrak, ozračje; pesn. pren. o trdosrčnežu: e mari natus Cat., Tib. ali: te mare genuit O. ali te saevae progenuere ferae aut mare O.; preg.: fundere aquas in mare O. vodo nositi v morje = kaj nepotrebnega delati, maria montesque polliceri S. zlate gore, hribe in doline obljubiti (obljubljati); v preg. sta prišli pozneje tudi rekli: maria omnia caelo miscere V. nebo in zemljo zmešati = grozovit vihar vzbuditi, in: mare caelo confundere Iuv. nebo in zemljo zmešati = poskusiti (poskušati) vse, kar je mogoče.

2. meton.
a) morska voda: vinum mari condire Plin., Chium (sc. vinum) maris expers H. nemešano (po drugih: spačeno, ki ni videlo morja).
b) barva morja, morska barva: Plin.

Opomba: Abl. sg. -ī, pesn. včasih tudi -e: Varr. fr., Lucr., Lact., éxiguúm plenó dé mare démat aquaé O.; nenavaden gen. pl. marum Naev. ap. Prisc.

Margiānē -ēs, f (Μαργιανή) Margiána, azijska pokrajina med Baktrijo in Hirkanijo (v današnjem Turkestanu) ob reki Margu (danes Murghab) z glavnim mestom Aleksandrijo, pozneje Antiochia Margiana margianska Antiohija; Cu. jo imenuje urbs Margiana (po drugih urbs Margania, zdaj Meru al rud): Cu., Plin. — Od tod adj. Margiānus 3 margiánski, iz Margiáne: Cu.

marīnus 3 (mare) morski, iz morja: sal (naspr. fossicius) Varr., V., Cat., Cael., Q., marini terrenique umores Ci., Venus H. iz morja vzšla (rojena), morsus Plin. jedkost morske vode, canis Plin., Sen. ph. morski pes, tjulenj, purpura Vulg. pravi (morski) škrlat, iz čokatega volka (bagrenke) pridobljeni, navis Icti. (klas. navis maritima), deus Serv., marino rore deos coronare H. z rožmarinom; subst. marīna -ae, f (sc. aqua) morska voda: Porph.

mari-timus (stlat. mari-tumus) 3 (mare)

1. obmorski, primorski (naspr. mediterraneus ali remotus a mari): civitas, oppidum C., villa N., portus L., Plin., regio C. primorje, ora Ci. ali pars C. morsko obrežje, obala, primorje, homines Ci. primorci; subst. maritima -ōrum, n (= gr. τὰ ἐπιϑαλάττια) morske (po)krajine: Ci.

2. morski, pomorski, na morju (pogosto = marinus; naspr. terrester): sal Varr. (naspr. fossicius), piscinae Varr., fluctus N., aestus C., Ci., navis L., milites Pl. pomorski vojaki, pomorščaki, pomorsko vojaštvo, mornarji, praedo N., Ci., L. (naspr. praedo terrester) pomorski ropar, gusar, maritimus ille et navalis hostis Ci. ki prihaja po morju in na ladjah, bellum pomorska vojna: Ci. ali vojna z gusarji: S., oppugnatio L. z morske strani, z morja, officium C. mornarska služba, summa imperii maritimi N. pomorsko vrhovno poveljstvo, terrestre aut maritimum munimentum L., cursus Ci. pomorsko potovanje, vožnja po morju, res maritimae Ci. mornarstvo, pomorstvo, plovba, res terrestres et maritimae Corn. na zemlji (kopnem) in v morju se nahajajoče, tempestas Eutr. morska nevihta, neurje na morju, nuptiae Ci. morska svatba = Pelejevo ženitovanje z morsko boginjo Tetido.

marītus 3 (mas; prim. gr. μεῖραξ deček, deklica, μειράκιον deček, lit. martì nevesta, devica)

I. adj.

1. oženjen, omožen, zakonski: vagabatur per maritas domos L. po hišah zakoncev, fratre marita soror O. omožena, Venus O. zakonska ljubezen, torus O. zakonska postelja, foedus O., caedes O. umor lastnega moža, lex H. (= lex Iulia de maritandis ordinibus) zakonsko (od Avgusta izdano) določilo ali zakon, ki je prepovedoval neoženjenost in kaznoval tiste, ki niso imeli otrok, z izgubami dednopravnih pravic; l. 9 po Kr. so ta zakon obnovili kot lex Iulia et Papia Poppaea; šalj.: A. Pulchra edepol dos pecunia est. P. Quae quidem, pol non marita est Pl. res da, pa le, če se ga ne drži žena.

2. metaf. privezan, spojen (prim. marītō): arbores Ca., clivetum Col., ulmus Cat., Q. —

II. subst.

1. marītus -ī, m
a) zakonski mož, zakonski drug, soprog (naspr. caelebs): Ci., V., Q. idr., gaudens mulier marito H., novus maritus Pl., Varr. idr. ali recens maritus Plin. iun. novi zakonec, mariti Ap., Icti. zakonca, zakonci.
b) ženin, ljubimec, snubec: Pr., Tib., aegram nulli quondam flexēre mariti V.
c) metaf. o živalih: Ci., V., Col., olentis uxores mariti (= capri) H.

2. marīta -ae, f zakonska žena, zakonska družica, soproga: castas duce se iubet esse maritas O., marita onusta bacis H.

Maroboduus -ī, m. Marobóduj, kralj svebskih Markomanov, vzgojen na Avgustovem dvoru, ustanovitelj vzhodnogermanske monarhične države na ozemlju današnje Češke. Da bi zatrli njegovo moč, ki so se je zavistno bali, so poslali Rimljani l. 6 po Kr. zoper njega 12 legij pod Tiberijevim poveljstvom, a so po Varovem porazu morali skleniti z njim mir. Kasneje ga je napadel in obvladal Herusk Arminij. Ker je Maroboduj po porazu padel v nemilost tudi pri svojih podanikih, je pobegnil k Rimljanom; ti so mu odkazali za bivališče Raveno, kjer je umrl: T., Vell.

Marrūcīnī (Marūcīnī) -ōrum, m Marukíni, ljudstvo ob jadranski obali ob reki Atern z glavnim mestom Teate (Teāte, zdaj Chieti): Ca., Ci., C., Plin. — Od tod adj. Marrūcīnus 3 marukínski: Plin., Sil., Stat., ager L.; adv. Marrūcīnē (po) marukínsko, pren. = zvesto (ker so bili Marukini znani kot zvesto ljudstvo): Tert.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Mārsī -ōrum, m Mársi

1. (= *Mārtiī, prim. Mārs) sabelsko pleme ob Fucinskem jezeru z glavnim mestom Marruvium; gl. Maruvium), odločni nasprotniki Rimljanov do l. 304, ko so z njimi sklenili zavezo. Toda l. 91 so se postavili na čelo rim. italskih zaveznikov, ki so se dvignili zoper Rimljane, ker so jim odrekali rim. državljanstvo, in jim več let delali velike preglavice (od tod Marsicum bellum = bellum sociale). Marsi so bili zelo pogumni, sloveli pa so tudi kot poznavalci zdravilnih zelišč, čarovniki in krotilci (zagovarjalci) kač: C., L., Plin., Fl. Sg. Marsus -ī, m Márs: Ca. (kolekt.), kot praznoveren avgur: Ci. Kot nom. prop. Domitius Mārsus Domicij Mars, priljubljen pesnik za časa Avgusta, Vergilijev, Horacijev in Tibulov prijatelj: O., Mart., Suet. — Od tod adj.
a) Marsicus 3 mársovski: bellum Ci., vinum Mart., pubes Sil., ficus Macr.
b) Marsus 3 mársovski: centuriones Marsi duo C., augur Ci., duellum H., nenia ali voces H. zagovor, čarodejne besede.

2. germansko pleme v severozahodni Germaniji med rekama Lipa (Lippe) in Rura (Ruhr), ki ga je uničil Germanik: T.

masculus 3 (mās)

1. moški, moškega spola (naspr. feminīnus): genus Ph., nomina Mart., libido H. nenaravna (tj. pohotnost ženske, ki skruni sama sebe); subst.
a) masculus -ī, m moški, mož (naspr. femina): Pl., incertus infans natus masculus an femina esset L., masculus et femina Vulg.
b) masculum -ī, n moški spol: neque est in his masculum femininumve Plin.

2. metaf.
a) kot arhit.t.t. tornus masculus Vitr. krožen zgib, pregib (naspr. tornus femina krožna blazinica ali ponvica).
b) moža dostojen, moški, možat, junaški, pogumen, krepek (krepak), močen (močan): Q., proles H., animus Ap., Sappho H. možata, ker se je vrgla v morje (toda obenem z namigom na njeno mascula libido, po drugih „moška“ [po masculus 1.], ker se je ukvarjala s pesništvom, ki sicer pristoji le možem), tura O., V. najboljša vrsta kadila.

masticō -āre -āvī -ātum (sor. z mandere) žvečiti: Cael.

masturbor -ārī -ātus sum (najbrž iz *man(u)-stupro „z roko samega sebe skruniti“,„z roko se zadovoljevati“, po ljud. etim. predelano po glag. turbāre; ali pa iz manu in turbare, oz. soobl. sturbare, prim. gr. στυρβάζω poleg τυρβάζω = turbo) samega sebe (z roko) (o)skruniti (oskrunjati), samozadovoljevati se, onanirati: Mart.; od tod subst. pt. pf. masturbātus -ī, m = masturbator: Mart.

māsucius (massāre žvečiti, sor. z mandere) žvečilec, žvekač, požeruh, požerun, žerec: edax a mandendo P. F.

māteria -ae, f in māteriēs -ēī, f (= „matična tvarina“: māter)

1. tvar(ina), snov (iz katere kaj izhaja, se kaj tvori ali vzdržuje): materia rerum Ci. prvina stvari, quaeque de suā materiā grandescere Lucr., materia rudis Lucan. = Kaos, ferri materia Iust. železna ruda, materiam superabat opus O. izdelava je presegala tvarino, delo je presegalo tvarino, tako tudi: materiae non cedit opus Mart.; deum imagines mortalibus materiis in species hominum effingere T.
a) gradivo, surovina: aere praeterea ferroque et linteis et sparto et navali alia materia ad classem aedificandam L., delata materia omnis infra Veliam L., materies parietum Vitr.
b) zidarsko apno: Iust.
c) gorivo, netivo: materiam praebet seges arida O., et habentem semina flammae materiam iactant O.
d) redivo, hranilna snov: materia imbecillissima, media, valentissima Cels.
e) živila ali zaloga živil, živež, hrana: consumere materiam O.; od tod pren.: fortuna temeritati consulis materiam dedit L. je dala hrano (= pobudo) nepremišljenosti, je okrepila nepremišljenost, materia ficti O. zaloga (obilica) domislekov, izmišljenih pretvez.
f) gnoj: Cels., Veg.

2. occ. les, stavbni, tesarski les, lesovje, lesovina: lenta materies Pl., cupam materiā ulmeā aut fagineā facito Ca., omni materiā et cultā et silvestri … utimur … Ci. vse drevje, tako zasajeno kot tudi samoraslo, materiam caedere L., materies vitis Ci. deblovina (naspr. sarmenta, materia caesa C. posekan les), arida, umida C., materia viridis L. svež les, inter librum et materiam Col. med lubjem in deblom, genus surculorum aptum materiae Col. za les in drva; tako tudi pogosto o vejah: Col.; lignorum (drv), materiae (stavbnega lesa) aggestus T., ligna, materiae Plin. iun.; poseb. bruna, debla, hlodi, grede, tramovi: Amm., bipedalis C., directa C. po dolgem položene grede, praeacuta C.

3. metaf.
a) znanstvena, pisateljska ali umetniška tvar(ina), snov, material, predmet, vsebina, gradivo, tema, osrednji predmet, naloga: Q., Sen. ph., Suet., Vell., Amm. (pri vseh obl. materia), materia sapientiae, artis Ci., materia sermonum Ci. ep., materies felix in carmina, materia iocosa O., Aesopus quam materiam repperit Ph., sumite materiam vestris, qui scribitis, aequam viribus H., crescit mihi materies Ci. predmet (snov) mi raste (se veča, širi) pod roko, materia aequitatis Ci. točka v pravičnosti.
b) vzrok, povod, razlog, priložnost, pobuda, vir: quid odisset Clodium, segetem ac materiem gloriae suae? Ci., materia seditionis Ci., L., Iust., materia belli Cu., Iust., Vell., Suet., Amm., longo materia bello T., plurima ad fingendum materies T., materies fingendi Aur., materies omnium malorum S., aurum, summi materies mali H., materiam quaerere amori O., materiam dare invidiae ali bonitati Ci., materiam praebere criminibus L. povod za sum(ničenje), detrahere materiem sceleri T.; z inf.: materia dicere Ci., Suet., pro materiā O. stvari primerno.
c) duševni zastávek (zametek), duševna zasnova, (duševna) zmožnost, nadarjenost, talent, darovitost, dar, glava, nrav, narava, čud (f.): Q., materies atque indoles Ci., materia ingentis decoris L., angebatur Tullia nihil materiae in viro neque ad cupiditatem neque ad audaciam esse L. da ni nikakor primeren, duritiem silvis depone, non sum materiā digna perire tuā O. zaradi tvoje kot les brezčutne narave.
d) (o živalih) pleme, pasma, vrsta, rod: generosa, vetus Col.

Opomba: Star. gen. materiai: Lucr.

māternus¹ 3 (māter) materen, materin, materinski, materinji, po materi: H., Plin., Val. Fl., Aur., Suet., paternus maternusque sanguis Ci., nomen Ci., genus Ci., S., animus Ter., metus Q. (Decl.), dolor Sen. ph., tempora materna complere O. dobo nosečnosti, arma (sc. Aeneae) V. ki mu ga je priskrbela mati Venera (od Vulkana), tako tudi: aves V. golobi, ki so bili posvečeni njegovi (Enejevi) materi, Caesar cingens maternā tempora myrto V. z materno mirto = z Venerino mirto (Venera je bila pramati Julijevega rodu), (sc. Venus) monet curvas materna per aequora (v katerem je bila rojena) puppes ire O., Delus V. kjer je Latona rodila Apolona; Idus Mart. Majine (Merkurjev rojstni dan), avus L. idr. ali nobilitas V. ali patria L. po materi, Numa O. sorodnik po materi; o živalih: Col., Plin., vulva Mart. svinjska.

Matiēnus -ī, m Matién, rim. nom. propr. Znani so

1. Matienus Matien, duumvir navalis l. 181, pretor 173: L.

2. C. Matienus Gaj Matien, dezerter v Španiji l. 138, prodan kot suženj: L. epit.

3. P. Matienus Publij Matien je kot tr. mil. l. 205 skupaj z Markom Sergijem osvojil Lokre: L.