Franja

mānālis¹ -e (mānāre) tekoč, vodonosen, dež(ev)jenosen: fons Fest., manalem fontem dici pro eo, quod aqua ex eo semper manet P. F., manalem vocabant lapidem etiam petram quandam, quae erat extra portam Capenam iuxta aedem Martis, quam cum propter nimiam siccitatem in urbem protraherent, insequebatur pluvia statim P. F., manalis lapis, qui tunc movetur, cum pluviae exoptantur Non. (v avgurskem jeziku) kamen, ki je priklical dež, če so ga ob suši premaknili z mesta; subst. mānāle -is, n polivalnik, zalivalka: Non.

man-ceps -cipis (stlat. -cupis), gen. pl. nav. -cipum (toda -cipium Tert.), m (pravzaprav *manu-caps iz manus in capere kdor kaj prime z roko)

1. kot jur. in publicistični t.t. kdor si pri dražbah kaj pridobi s pravilnim in sodno priznanim nakupom
a) kupec, nakupovalec državne lastnine, državnih posestev, poseb. zaplenjenih posestev izobčencev: manceps annonam flagellat Plin., praedae Ci., veneunt; manceps fit Chrysogonus Ci., nullius rei neque praes neque manceps N.
b) združitelj državnih dohodkov, (glavni) zakupnik: mancipes a civitatibus pro frumento pecuniam exigerunt Ci.
c) kdor prevzame za določeno ceno izvršitev javnih del, poseb. gradnje cest, podjetnik: per Italiam itinera fraude mancipum … interrupta T.

2. metaf.
a) sploh zakupnik, najemalec, najemnik: sutrinae Suet., operarum Suet. kdor najema delavce in jih potem z dobičkom zopet prepušča drugim; o najemniku ploskačev za javno predavanje: Plin. iun.
b) (ker so morali podjetniki kot poroštvo za izvršitev prevzetih del zastaviti svoje imetje) porok: Pl.
c) posestnik, lastnik česa: Tert.

mandō¹ -āre -āvī -ātum (manus in dare, torej = v roko dati)

1. izročiti (izročati), preda(ja)ti, poveriti (poverjati), (pre)pustiti ((pre)puščati), da(ja)ti: epistulam Pl., bona fidei alicuius Ter., aliquam (filiam) viro Pl. omožiti, zamož dati, honores ali magistratūs Ci. (držpr. t.t.) podeliti (podeljevati), ceteris imperatoribus imperia mandata esse Ci., m. aliquem aeternis tenebris Ci., corpus humo m. V. zemlji izročiti = pokopati, semen terrae m. Col. sejati, harennae semina m. O., hordea sulcis m. V., se fugae m. C. ali vitam fugae m. Ci. bežati, salutem alicui m. O., aliquem vinculis m. Ci. zapreti, forum siccis H. odkazati, ex animis mentibusque Ci. vtisniti si v srce in glavo, memoriae Ci. zapomniti si, pomniti, na izust (na pamet) se naučiti, pa tudi = potomstvu izročiti (izročati), zapustiti (zapuščati): L., litteris Ci. zapisati, na papir dati, scriptis, historiae, versibus Ci., fruges vetustati Ci. dolgo hraniti, pustiti, da se postarajo, caput clavae Sen. tr. nasloniti na kij, aliquem mālis (sc. māla -ae) Acc. fr., Lucr. pogoltniti, požreti, pestis mandata hostili manu Enn. fr. „pogibel, ki mi jo je izročila sovražna roka“, poguba od sovražne roke (ki jo na nek način hranim).

2. naročiti (naročati), da(ja)ti napotek (napotke), ukaz(ov)ati, vele(va)ti, da(ja)ti vedeti, sporočiti (sporočati): Rhodiaca vasa mandavi (sc. emenda) Ci. sem naročil, excusationem Suet., adoptionem Iust. veleti, da se postavi dedič prestola, alicui parricidium Sen. rh., tibi de nostris rebus nihil sum mandaturus per litteras Ci. ep., arcanum nefas Stygias ad undas Lucan., si quid ad uxores mandarent Fl., res mandata Ci. naročilo, nalog; s finalnim stavkom: Pl., huic mandat, Remus adeat C., mandat Sopatro, ut (sc. signum) demoliatur Ci., Trebonio mandaverat, ne … pateretur C.; poklas. z ACI: Suet., Iust., Eutr.; redko z inf.: Mart., mandavit Tigranen Armeniā exturbare T.; z acc. in gerundivom: Suet., cum principes (sc. Alcibiadem) … interficiendum insidiis mandassent Iust. — Od tod subst. pt. pf. mandātum -ī, n

1. naročilo, nalog, povelje, ukaz, napotilo, napotek: mandato meo Ci., mandata publica Ci., mandata Neronis de nece sua ad procuratores clam missa T., cum litteris mandatisque ad Catilinam missi Ci. s pis(me)nimi in ustnimi naročili (ukazi), mandata edere N., mandata dare alicui ad aliquem Ci., mandata interficiendi Pisonis centurioni dare T., dare alicui mandata, ut … Ci., dabit mandata reverti O., mandata exsequi, efficere Ci. ali facere Cu. ali perficere L. ali peragere Lucan., mandata reffere C. prinesti; v dobesednem (prvotnem) pomenu „vročilo“ = „vročena stvar“ še pri H.: mandata (v roke dani zavitek) frangere.

2. occ.
a) cesarski ukaz: Plin. iun., Traianus in Plin. iun., Front.
b) pogodba, po kateri se kdo zaveže, da bo brezplačno poskrbel za naložen mu posel: iudicium mandati Ci. zaradi neizvršenega naročila, zaradi neizpolnitve pogodbe, tako tudi actio mandati Icti., mandati condemnari Icti. zaradi neizpolnjene pogodbe.

mandō² -ere, mandī, mānsum (prim. gr. μασάομαι žvečim, grizem, μαστάζω žvečim, μάσταξ)

1. (pre)žvečiti, prežvekovati: Plin., Q., dentibus manditur atque molitur cibus Ci., omnia minima mansa Ci. prav na drobno prežvečeno, mandere humum V., Val. Fl. (= ὀδὰξ ἑλεῖν γαῖαν Hom.) zemljo (rušo) žvečiti, z zobmi zagristi v zemljo = ranjen pasti na zemljo.

2. žvekaje (z)gristi, (z)drobiti, razžvečiti, použi(va)ti, (po)jesti, (po)žreti: lora L. ali lora et pelles Val. Max. (sc. ob hudi lakoti), apros Plin., leo manditque trahitque pecus V., tristia vulnera (nesrečno razsekano mesovje) saevo dente m. O.; metaf.: corpora maerebat mandier (= mandi) igni Matius ap. Varr. da ogenj požira trupla = da trupla zgorevajo. — Dep. soobl. mandor, mandi: Prisc.

mandūcus -ī, m (mandūcāre)

1. žvečilec, žvekač, žerec: Pomp. ap. Non.

2. „požeruh“, pri obhodih in v komedijah nastopajoča zabavna šema z goltajočimi široko odprtimi usti in glasno klopotajočimi zobmi: quid, si aliquo ad ludos me pro manduco locem? Pl., dictum mandier a mandendo, unde manducari et a quo in Atellanis †ad obsenum† vocant manducum Varr., manduci effigies in pompa antiquorum inter ceteras ridiculas formidolosasque ire solebat magnis malis ac late dehiscens et ingentem dentibus sonitum faciens … P. F.

maneō -ēre, mānsī, mānsum (iz *m_enei̯o; prim. skr. man- obotavljati se, mirno stati, gr. μένω in [z reduplikacijo] μί-μνω ostajam)

I. nav.

1. occ.
a) osta(ja)ti: Pl., N., V., Sen. ph. idr., seu maneant seu proficiscantur C., quotannis singula milia armatorum bellandi causa suis ex finibus educunt; reliqui, qui domi manserunt, se atque illos alunt C., manere in patriā, esse domi suae cum uxore, cum liberis Ci., extra domum patris manere L.; pass. (impers.): quare sine periculo maneatur C., manebitur Ci., mansum oportuit Ter. ostal naj bi bil, mar bi bil ostal, moral bi ostati; occ.
b) prenočiti (prenočevati): apud aliquem Ci., manet sub Iove frigido venator H., eo die mansurum esse Casilini L., aut inter vicos aut inter vias Suet.

2.
a) (o stvareh) v kakem stanju osta(ja)ti, obsta(ja)ti, še trajati, še biti, vzdržati, držati se, ohraniti (ohranjati) se: munitiones integrae manebant C., nihil semper suo statu manet Ci., huius ad nostram memoriam monumenta manserunt N., parietes, quorum ornatus tot saecula manserat Ci., manere his bellum L. še traja, Priamidum regna manebant V., urbs mansura V. ki naj obstaja, manent ingenia senibus Ci. starci obdržijo, in sapā condita manere pira Varr. se držijo, maneat (pri tem naj ostane, to naj velja, tako bodi), quod turpe sit, id numquam esse utile Ci.; pri S. manere = (diu) esse.
b) (o osebah) v kakem stanju osta(ja)ti, vztrajati, trdno držati se česa ali držati kaj, vzdržati, zvest osta(ja)ti čemu: manet inperterritus ille V., in quā pactione mansit N., in amicitiā, in fide, in voluntate, ea in condicione ac pacto Ci.; pesn. z abl.: tu modo promissis maneas V., dictis, Albane, maneres V.

3. (po)čakati: mane Pl., Ter., mane, mane Ter., vel mane etiam Pl. ali pa raje še počakaj, haud mansisti Pl., mane videam Pl., mane enarrem Ter.; metaf. čakati koga, usojeno biti komu, bližati se komu, pričakovati je komu kaj, nadejati se je komu česa: Lact., praemia manent V., cuius tibi fatum manet Ci., quae fato manent T. —

II. trans. čakati, pričakovati koga, kaj: Pl., Ter., qui nudus atque inermis hostem maneat L., manebo te domi H., ipse hostium adventum mansit L., si plausoris eges aulaea manentis H.; metaf. čakati koga, usojeno biti komu, pričakovati je komu kaj ali nadejati se je komu česa: Tib., Pr., Suet., mors sua quemque manet O., nos manet Oceanus H., te triste manebit supplicium V., indigna, quae manent victos L., si nocentem innocentemque idem exitus maneat T., quod praemium ipsos manere? Cu., sin autem aliud me fatum manet Antonius ap. Ci.

Opomba: Sinkop. pf. mansti (= mansisti) Luc. ap. Gell.

mangō -ōnis, m (prim. gr. μάγγανον slepilo, μαγγανεύω varam z umetnimi sredstvi) trgovec, ki umetno krasi svoje blago in s tem zakriva njegove pomanjkljivosti, poseb. trgovec s sužnji: H., Iuv., Mart., Q., Plin., Sen. rh., Sen. ph. idr. — Od tod

I. adj. mangōnicus 3 takega trgovca se tičoč: Plin., Suet. —

II. subst. mangōnium -iī, n lepšanje (krašenje) prodajnega blaga: Plin. —

III. glag. mangōnicō in mangōnizō -āre (po)lepšati prodajno blago, da(ja)ti prodajnemu blagu lepšo podobo, da privabi kupce: Plin.

manifestārius (manufestārius) 3 (manifestāre) pravzaprav „z roko prijemljiv“, „otipljiv“, od tod

1. pri samem dejanju zasačen (prijet): atque obtruncaret moechum manufestarium Pl., teneo hunc manifestarium Pl., capio fustem, obtrunco gallum, furem manufestarium Pl.

2. očiten, otipljiv: res Pl., ut in Plauti comoedia moechus, sic enim mendae suae inludiabant, ita in Ciceronis oratione soloecismus esset „manifestarius“ Gell.

manifestō -āre -āvī -ātum (manifestus) narediti (delati) vidno (opazno), (po)kazati, prikaz(ov)ati, izraziti (izražati), razode(va)ti: Icti., aliquem latentem O., gratam voluntatem Iust., per se ipsa manifestata delectant Aug., manifestatur ex eo Iust. je razvidno, je jasno, se jasno kaže; pass. z NCI: qui post eius adscensionem ab Herode manifestatur occisus Aug.

manifestus (stlat. manufestus) 3 (manus; drugi del besede etim. nedognan) pravzaprav „z roko prijemljiv“, „otipljiv“, od tod

1. zasačen, prijet, ujet, zaloten pri čem, komur je kaj dokazano (npr. zločin, krivda), jasno pokazan (dokazan): manifestum teneri Pl., m. nocens (zločinec) O., manifesta rea est O. je zasačena pri samem dejanju, uti eos (sc. coniuratos) maxime manifestos habeant S. da bi jim dokazali krivdo; z gen. criminis: mendacii Pl., sceleris, rerum capitalium S., ambitionis, coniurationis T.; metaf. očitno kazoč, razodevajoč, komur se kaj pozna: ne manifestus offensionis esset T. da ne bi očitno razodeval, doloris O., manifesta vitae T. očitno še živa; z inf.: Icti., manifestus dissentire T. očitno kazaje nasprotovanje, da je drugačnega mnenja, podobno: ipse satis manifestus est iam dudum in contrarium accingi T.

2. očiten, jasen, nedvo(u)men: Pl., Pr., Q., audacia, maleficium, peccatum, scelus, crimina Ci., caedes L., res manifestae, manifestae et apertae Ci., Penates multo manifesti lumine V., manifestior fraus, manifestissimum exemplum Plin., habere aliquid pro manifesto L., nondum sibi manifesta est O. ni si še na jasnem (glede svoje ljubezni), sama s seboj še ni na čistem (o svoji ljubezni); z inf.: manifestus nosci Stat. razločno spoznaven, natanko spoznaten; manifestum est z ACI: Plin.; adv. manifestē: Cels., Paul., Dig., Hier., m. comperit Ap.; komp. manifestius: apparere V., spectari discreta T.; superl. manifestissime: Dig., Cod. I., omnibus patet Ap.; adv. abl. n. manifestō (= manifestē): Pl., Plin. comprehendere, deprehendere, comperisse Ci.

Mānīlius 3 Manílij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M'. Manilius Manij Manilij, prijatelj Lelija in Scipiona mlajšega, pretor v Hispaniji (Hispania ulterior), kjer je bil poražen v boju z Luzitanci, konz. l. 149 in vrhovni poveljnik v vojni zoper Kartagino, ki jo je oblegal brez večjega uspeha. Kot izvrsten strokovnjak za pravo je sestavil leges venalium vendendorum, ki se po njem imenujejo Mānīliānae Manilijevi kupni obrazci (napotki, česa se je po zakonu treba držati pri kupnih pogodbah): Ci.

2. C. Manilius Gaj Manilij je kot tr. pl. l. 66 sprožil zakon (lex Mānīlia Manilijev zakon), s katerim je Pompej dobil vrhovno poveljstvo v vojni zoper Mitridata: Ci.

3. Manilij, zvezdoslovec za časa Avgusta; napisal je poučno pesnitev Astronomicōn libri: V.

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.

mantellum in (naslanjaje se na mantēle) mantēlum -ī, n (najbrž sor. z mantica, mantum, mantus, torej kelt. beseda)

1. ogrinjalo, odevka, odevalo, odeja: nec mendaciis subdolis mihi usquam mantelum est meis Pl. (pren.).

2. = mantēle: Luc. ap. Serv., Fest., P. F.

mantichorās -ae, acc. -an, m (gr. μαντιχόρας) mantíhoras = „ljudognjavež“, mitološka indijska čudovita žival z levjim telesom, človeškim obličjem in škorpijonskim repom: Plin.

mantō -āre (frequ. k manēre) osta(ja)ti, stanoviten osta(ja)ti, držati se česa, čakati: Fest., P. F.; abs.: manta, iam hic ero Pl., in eādem mantat malitiā Caecil. ap. Non.; z acc. personae čakati, pričakovati koga: herus nos apud aedem Veneris mantat Pl.

Mantō -ūs, f (Μαντώ) Mánto

1. vedeževalka (μάντις), hči tebanskega vedeža Tejrezija, po Radiju ali Apolonu mati vidca Mopsa: O., Mel., Hyg., Stat. (z acc. Mantō).

2. italska nimfa vedeževalka, po rečnem bogu Tiberinu mati Okna, ki je baje ustanovil mesto Mantovo in jo poimenoval po svoji materi: V.

Māntus -ī, m (sor. z mānēs, mānus 3) Mánt(us), etruščanski bog podzemlja: Serv.

manuleus -ī, m (manus) dolg rokav pri tuniki, ki je pokrival tudi roko, z lijakastim zavihkom na koncu: actoribus manuleos baltea machaeras Acc. ap Non., quid tu amicam times ne te manuleo caiet Pl. fr., m. laxiores Fr.

manūmissiō, ōnis, f. (manūmittere)

1. odpust(itev), izpust(itev) sužnja izpod svoje oblasti, osvoboditev sužnja: Ci., Val. Max. Manumissio je bila ali iusta ac legitima prava in zakonita ali iniusta, non iusta neprava. Prva je bila trojna:
a) po cenzusu, če je dal gospodar vpisati sužnja kot državljana (civis) v cenzorske zapiske in ga potrditi v lustru;
b) slovesno na forumu pred kakim predstavnikom oblasti (pretorjem idr.) per vindictam (pri čemer je dobil suženj udarec po glavi s paličico [vindicta], pozneje rahel udarec z roko po licu);
c) po oporoki. Druga se je izvajala na pet načinov:
a) inter amicos, če je gospodar razglasil sužnja za svobodnega v navzočnosti petih prič;
b) če je bil suženj odsoten, per epistulam, tj. s pismom sužnju, ki ga je podpisalo pet prič;
c) tako da je gospodar povabil sužnja na obed;
d) adoptione, s posinovljenjem, pri katerem je moral domači gospodar ali kdo drug, ki je sužnja posinovil, jasno izreči svojo voljo;
e) na sužnjevi ali gospodarjevi smrtni postelji: Ci., Sen. ph., Plin. iun., G., Ulp. idr. Icti.

2. metaf. odpustitev (oprostitev) kazni, odpuščanje: Sen. ph.

mānus² 3 (star. beseda, sor. z māne, Mānēs, mātūrus, Mātūta) dober, dobrotljiv (naspr. immānis): Varr., Macr., Serv., Isid.