Achelōus (Achelōos) -ī, m (Ἀχελῶος) Aheloj, Aheloos, glavna etolska reka, največja v Grčiji (zdaj Aspropotamos): Pr., Mel., Plin., Stat.; pooseb. kot rečni bog: O., od tod njegovo ime = voda sploh: Macr. Od tod adj. Achelōïus 3 (Ἀχελὼϊς)
1. Ahelojev: cornua O., pocula V. rečne vode polne čaše, Callirhoe Acheloia O. Ahelojeva hči.
2. = etolski: heros (= Tydeus) Stat. Patronim
a) Achelōïas -adis, f (Ἀχελωϊάς) Ahelojeva hči: Parthenope Sil., Sirenes O.
b) Achelōis -īdis, f (Ἀχελωΐς) Ahelojeva potomka, pren. = Najada: Ps.-V., v pl. = Najade: Col. poet., in = Sirene: O.
Zadetki iskanja
- Acherōn -ontis, acc. -onta in -ontem, m (Ἀχέρων) Aheront,
1. epirska reka (Gurla), ki teče skozi Aheruzijsko močvirje in se izliva v Jonsko morje: L., Plin.
2. brutijska reka (Macone, po drugih Lesse): Plin., Iust. Soobl. Acheros: L.
3. reka in močvirje v Bitiniji: Val. Fl.
4. mitična podzemeljska reka (po Acheron 1.), čez katero so morale sence umrlih: qui fluere apud inferos dicuntur, Acheron, Cocytus, Styx, Phlegeton Ci., via Tartarei quae fert Acherontis ad undas V., strepitus Acherontis avari V.; met. podzemlje: perrupit Acheronta Herculeus labor H., fugere Acheronta H., Acheronta movebo V. podzemeljske sile (oblasti). Od tod adj. Acherontēus 3 (Ἀχερόντειος) aherontski: Cl.; Acherontius 3 aherontski Serv.; Acheronticus 3 aherontski: Prud., Arn. — Star. lat. obl. za podzemeljski Aheront je Acherūns -untis, acc. -untem in (pri Lucr.) -unta, m (kot podzemlje tudi, toda redko, f) Aherunt (kot reka in podzemlje): nulla adaeque est Acheruns Pl., abire ad Acheruntem sine viatico Pl., ab Acherunte redimere N. iz podzemlja rešiti, ex Acherunte excitare Ci.; sicer se sklada (v pomenu "podzemlje") tudi kakor mestna imena: advenio Acherunte Enn. ap. Ci., praemittere aliquem Acheruntem prius Pl., quoniam Acheruntest (= Acherunte est) mortuorum Pl., quaecumque Acherunte profundo prodita sunt esse Lucr.; loc.: Acheruntī v podzemlju: Enn. fr., Pl., Ci., N., Lucr.; pren.: Acheruntis ostium Pl. vhod v podzemlje, "peklenska vrata" = smrdljiv kraj; prim.: ex ostio altae Acheruntis Poeta ap. Ci., Acheruntis pabulum Pl. za pekel goden človek (o nekem izprijencu), Acheruns ulmorum Pl. peklensko žrelo za šibe, šalj. o sužnju, ki se ga pogosto šiba. Od tod
1. adj. Acherunticus 3 aheruntski, podzemeljski: regiones Pl., senex Pl. goden za Aherunt (smrt); Acherūsius, star. Acherūnsius 3 (Ἀχερούσιος)
a) Aheruntov, aheruntski: Acherusia aqua L.
b) podzemeljski: Acherunsia templa Orci ... Enn. ap. Varr. et ap. Lucr., vita Lucr. žalostno, bridko.
2. subst. Acheruntīnī (Acherontīnī) -ōrum, m Aherontovci, mestna občina v Brutiju, blizu reke Aheronta: Plin.
Opomba: V jambskem in trohejskem ritmu je prvi zlog besede Acheruns pri starejših pesnikih (poseb. pri Pl.) večinoma dolg, v epskih pesmih kratek. - Addua -ae, m in f Adua (zdaj Adda), reka v Cisalpinski Galiji, ki se nad Cremono izliva v Pad: Plin., T., Cl.
- Adrana -ae, m Adrana, reka (Eder) v današnji nemški deželi Hessen: T.
- Aeās -antis, m (Αἴας)
1. Ajant, reka, ki izvira na Pindu in se pri Apoloniji izliva v morje: O., Lucan., Mel., Plin.
2. = Aiax: Salaminius Aeas Aus. - Aenus (Aenos) -ī
1. fem. = (Αἶνος) En, mesto v Trakiji ob izlivu reke Hebra (današnje Marice): Ci. idr. Od tod preb. Aeniī -ōrum, m (Αἴνιοι) Enci: L.
2. masc. = reka En (zdaj Inn): ad occupandam ripam Aeni fluminis T. - Aesēpus -ī, m (Αἴσηπος) Ajzep, mizijska reka, ki se izliva v Propontido: Plin., Fl. — Od tod adj. Aesēpius 3 ajzepski, Ajzepov: flumina Val. Fl.
- Aesis -is, acc. -im, abl. -ī, m Ezis, umbrijska reka na picenski meji z istoimenskim mestom, ki je slovelo po siru: L., Plin., Sil. — Od tod adj. Aesīnās -ātis ezijski: caseus Plin.; subst. Aesīnātēs -ium, m Ezijci, preb. omenjenega mesta: Plin.
- agōgae -ārum, f (gr. ἀγωγαί, sc. ὕδατος, vodovodni jarki) zlatopralniško jarki, v katerih naj bi iz zlatega rudnika prihajajoča gorska reka (torrens) puščala svoje zlato: Plin.
- Alāzōn -onis, acc. -ona, m (ἀλαζών bahav)
1. Bahač, Širokoustnež, Hlastač, naslov gr. komedije, ki jo je Plavt posnel v svoji komediji Miles gloriosus: Pl.
2. Alazon, reka v Albaniji: Plin., Val. Fl. - Alba -ae
I. masc. Alba, rim. nom. propr.:
1. kralj v Albi Longi: O.
2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.
— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.
1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).
2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.
— III. masc.
1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.
2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop. - Albis -is, acc. -im, abl. -ī, m reka Laba: Vell., Mel., Plin., T., Cl.
- albulus 3 (demin. albus) belkast: Varr., columbus Cat.; o vodovju belkasto se peneč: freta Mart. Kot nom. propr. Albula -ae
1. fem., redkeje masc. (sc. aqua), staro ime reke Tibere: V., O., Plin., fluvius Albula, quem nunc Tiberim vocant L.
2. fem. (sc. aqua) in masc. (sc. rivus), potok med Rimom in Tibero, pritok Anijena, nastal je iz žveplenih zdravilnih studencev: O., Vitr., Sen. ph., canaque sulfureis Albula fumat aquis Mart., imenovan tudi Albulae aquae: Suet., iuxta Romam Albulae aquae volneribus medentur Plin. ali Albulae -ārum, f (sc. aquae): crudarum nebulae Albularum Mart.
3. fem., ime Nimfe tega potoka: Stat.
4. reka v ankonski pokrajini: Plin. - Alphēus in (pesn.) Alphēos (acc. -on) -ēī, m (Ἀλφειός) Alfej, peloponeška reka pri Pizi in Olimpiji v Elidi. Kot rečni bog ljubi in preganja Nimfo Aretuzo, ki se, bežeča pred njim, spremeni v studenec ter teče pod morjem do otoka Ortigije pred Sirakuzami (spomin na elidsko naselitev?): Ci. ep., V., O. idr., Alphei praemia Mart. = olimpijska. — Od tod adj. Alphēus 3 Alfejev, alfejski: Pisae V. (ker je to italsko mesto ustanovljeno iz Pize v Elidi, kjer teče Alfej), ripae Cl.; subst. Alphēïas -adis, f (*Ἀλφηϊάς) Alfejeva (ljubljenka), priimek Nimfe in studenca Aretuze: O.
- Alsa -ae, f Alza, reka v deželi Venetov: Plin., Aur.
- Amenānus -ī, m (Ἀμένανος) Amenan, presihajoča sicilska reka, ki teče skozi mesto Catanio: O.; tudi adj.: Amenana flumina O. amenanski valovi.
- Amīsia -ae, m (ὁ Ἀμισίας) Amizija (zdaj Ems), reka v brukterski deželi: T. — Soobl. Amīs(s)is Amizij, Amisij: Mel., Plin.
- Ampsāga (Āmsāga) -ae, f (Ἀμψάγα) Am(p)saga, reka ob meji med Numidijo in Mavretanijo: Plin., M. — Soobl. Ampsācus -ī, m Ampsak: Mel.
- Amyrus -ī, m (Ἄμυρος) Amir, tesalska reka: Val. Fl.
- Anāpus -ī, m (Ἄναπος) Anap,
1. katanski mladenič (gl. Amphinomus): Val. Max., Cl.
2. sicilska reka južno od Sirakuz (zdaj Anapo): L.; prav pred njenim izlivom se vanjo izteka vrelec Ciana (Cyanē); od tod Anapus pri O. kot rečni bog, Cianin ljubimec. — Soobl. Anāpis -is, m Anapis: O.