sublīmitās -ātis, f (sublīmis)
1. visokost, višina: corporis Q., cucurbitarum natura sublimitatis avida Plin., altera sublimitatium (sc. lunae) causa Plin.; meton. (pri)dvignjen prostor, vzvišek: cellarum Col.
2. metaf.
a) vzvišenost, veličastnost, veličanstvo, privzdignjenost, velikost, izvrstnost, plemenitost, sublimnost: invicti animi Plin., in pictura summa sublimitas Plin., honorum Porph.; meton. vzvišeno bitje: illa sublimitas Cypr. (o bogu).
b) occ. vznesenost, zanòs, zanôsnost, zanesenost, polet v govoru in pisanju: heroici carminis Q., in verbis sublimitas petitur Q., sublimitas et splendor narrandi Plin. iun.