Franja

Charēs -ētis, m (Χάρης) Haret,

1. kipar iz rodoškega mesta Linda, Lizipov učenec: Corn., Plin.

2. atenski vojskovodja v Demostenovem času: N.

3. Atenec, poveljnik pod Darijem v boju proti Aleksandru Vel.: Cu.

4. gr. zgodovinopisec iz Mitilene: Plin., Gell.

Cleobūlus -ī, m (Κλεόβουλος) Kleobul,

1. gr. zemljepisec in zgodovinopisec: Plin.

2. Kleobul iz Linda, Evagorov sin, eden sedmerih gr. modrecev: Aus.

Clītarchus -ī, m (Κλείταρχος) Klitarh, gr. zgodovinopisec, spremljevalec Aleksandra Vel.: Ci., Cu., Q.

Cluvius 3 (prim. Cluvia) Kluvij(ev), ime kampanjskega rodu, ki se je pozneje deloma preselilo v Rim. Poseb.

1. C. Cluvius Gaj Kluvij, rim. vitez: Ci.

2. M. Cluv. Mark Kluvij iz Puteolov, bankir: Ci. ep.

3. M. Cluv. Rufus Mark Kluvij Ruf, rim. govornik, zgodovinopisec in državnik v času ces. Klavdija: T., Suet., Plin. iun.

4. neko Kluvijo (Cluvia) omenja Iuv.

condĭtor² -ōris, m (condere)

1. ustanovitelj, utemeljitelj: urbis N., L., H., Cu., Val. Max., oppidi S., c. noster (= Romulus) L., exit conditor urbe suā O., Euandrus Romanae conditor arcis V., conditores Reatini Suet. mesta Reate, ne Ubii quidem, quamquam … libentius Agrippinenses conditoris sui nomine vocentur, origine erubescunt T. svoje ustanoviteljice (Agripine), c. insulae Suet. naselnik, c. mundi Sen. tr. ali universitatis Eccl. stvarnik (o bogu).

2. pren.
a) začetnik, osnovatelj, ustanovitelj, povzročitelj: legum atque iurium Pl., iuris Romani L., Cod. Th., Cod. I., Romanae libertatis L., eius sacri L., c. et conservator Romani nominis Vell., huius scientiae Sen. ph., sacrarum opinionum Sen. ph. osnovatelj verovanja, subtilioris sectae c. Plin., Aristoteles c. Peripateticae sectae Gell., impurae c. historiae O., disciplinae militaris Plin. iun., imperii Plin. iun., Fl., regni tanti Iust., testamenti Cod. Th.; conditores instructoresque convivii Ci. prireditelji; v besedni igri s condītor: Ci. (gl. condītor).
b) occ. pisec, opisovalec, pripovedovalec, pesnik: rerum Plin. zgodovinopisec = c. historiae Q., c. Romani anni O. (o pesniku rim. fastov = rim. koledarja), Naso c. Artis Q. pisec Ljubezenske umetnosti (Ars amatoria), c. pessimorum carminum Cu.; abs.: humilis tantis sim conditor actis Tib.

3. hranitelj, shranjevalec; pooseb. Conditor -ōris, m Konditor = Spravljač žita in sadja v kašče, rimski poljski bog, zaščitnik spravljanja žita in sadja (naspr. Promitor): Serv.

Cremūtius 3 Kremucij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. A. Cremutius Cordus Avel Kremucij Kord, zgodovinopisec v času Tiberija; ker je bil temu cesarju sumljiv zaradi svoje prostodušnosti (v svojem zgodovinskem delu je namreč slavil Marka Bruta in imenoval Gaja Kasija za zadnjega Rimljana), je moral umreti: Sen. rh., Sen. ph., T., Cremuti libertas Q.

crīspus 3 (prim. crīnis; indoev. kor. qris-p sukati, obrniti)

1. zasukan, kodrast, kodrav
a) (o laseh): cincinni Pl., coma Sil., iubae crispiores Plin.; (o osebah) kodrolas, kodroglav, kot subst. masc. kodrolasec, kodroglavec, kodravec, kodrán, kodrè: Pl., Ter., Petr.; pren. izumetničen: agmen orationis Gell.
b) (o drugih stvareh): parietes abiete crispā Enn. iz hrapavo ožgane jelovine, brassica cr. Ca. kodrasto zelje, folium crispius Plin. ali crispissimum Col.; (poseb. o lesu) marogast, pisan: materies Plin., arboris materies crispioris elegantiae Plin., campestre enim (acer) candidum esse nec crispum … , montanum vero crispius Plin., crispo macularum discursu Plin.; tako tudi: Augusteum (marmor) undatim crispum in vertices Plin.

2. kodrasto gibajoč se, valovito tresoč se: iactu crispo Pac. ap. Non., latus crispum movere Ps.-V. (Copa) lično gibati, crispo pectine numeantur chordae Iuv. — Kot nom. propr. Crīspus -ī, m Krisp, Kodrolasec, Koder, priimek več rimskih rodov, npr. Marcijevega, Vibijevega; poseb. C. Sallustius Crispus Gaj Salustij Krisp, rimski zgodovinopisec (gl. Sallustius).

Ctēsiās -ae, m (Κτησίας) Ktezija,

1. iz karijskega mesta Knida, zasebni zdravnik perzijskega kralja Artakserksa Mnemona okrog l. 416, zgodovinopisec, ki je napisal perzijsko zgodovino (Περσικά) v 23 knjigah: Plin., Aug.

2. slovit kipar: Plin.

Curtius 3 Kurcij(ev), ime sabinskega in rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. Mettius Curtius Metij Kurcij, Sabinec, ki se je po ugrabitvi Sabink bojeval z Rimljani in se naposled naselil v Rimu: L.

2. M. Curtius Mark Kurcij, srčen rimski mladenič, ki se je baje l. 362 prostovoljno s konjem kot žrtev pognal v prepad, ki je nastal na forumu: L.

3. C. Curtius Postumus Gaj Kurcij Postum, ki ga je Ciceron priporočil Cezarju za vojaško tribunstvo, po začetku državljanske vojne goreč Cezarjev privrženec: Ci. ep.

4. Curtius Montānus, gl. Montānus.

5. Curtius Nicia Kurcij Nicija z otoka Kosa, osvobojenec nekega Kurcija, Pompejev sodobnik in prijatelj ter prek njega seznanjen z drugimi rimskimi imenitniki, učen razlagalec pesnika Lucilija: Ci. ep., Suet.

6. Curtius Rufus Kurcij Ruf, kvestor, potem prokonzul v Afriki v Klavdijevem času: T.

7. Q. Curtius Rufus Kvint Kurcij Ruf, najbrž sin prejšnjega, zgodovinopisec (v Klavdijevem času), napisal je 10 knjig zgodovine Aleksandra Velikega (De rebus gestis Alexandri Magni), prvi dve nista ohranjeni. — Kot adj.
a) lacus Curtius Kurcijevo jezero, imenovano po nekem Kurciju (morda po Marku Kurciju, gl. zgoraj pod 2.); v starih časih je pokrivalo del rimskega foruma, v času Augusta je bilo le še suh „puteal“: Varr., L., O., Aur.; imenovalo se je tudi lacus Curtii: Suet., P. F.
b) Curtius fōns Kurcijev studenec, ki ga je v Rim speljal Kaligula, del Klavdijevega vodovoda (aquae Claudiae): Plin., Suet., Front.

Daliōn -onis, m Dalion,

1. grški zdravnik in botanik: Plin.

2. grški zgodovinopisec: Plin.

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

Dēmocharēs -is, m (Δημοχάρης) Demohar, grški govornik in zgodovinopisec, Demostenov bratranec: Ci., Sen. ph.

Dēmodamās -antis, m (Δημοδάμας) Demodamant, grški zgodovinopisec: Plin.

Diodōrus -ī, m (Διόδωρος) Diodor,

1. sloviti dialektik iz Jasa (Iasus) v Kariji, sodobnik kralja Ptolemaja Sotera: Ci., Plin., Gell.

2. peripatetik iz Tira, Kritolajev naslednik v vodenju Aristotelove šole (l. 109): Ci.

3. Diod. Siculus Diodor Sicilski, grški zgodovinopisec iz sicilskega Agirija v času cesarja Avgusta: Plin., Lact.

Ephorus -ī, m (Ἕφορος) Efor, grški zgodovinopisec iz Cime v Mali Aziji ok. l. 340, Izokratov učenec, napisal občo zgodovino v 30 knjigah: Ci., Q., Gell.

Eudicus -ī, m (εὔδικος) Evdik, grški zgodovinopisec: Plin.

Euhēmerus -ī, m (Εὐήμερος) Evhemer, grški filozof in zgodovinopisec iz Agrigenta ok. l. 310; grške mite je poskušal razumsko razlagati: Varr., Ci., Col., Lact.

Eutropius -iī, m Flavius Eutropius Flavij Evtropij, rimski zgodovinopisec sredi 4. st. po Kr., bojni tovariš cesarja Julijana.

explicātor -ōris, m (explicāre) razvijalec, razlagalec: Aug., (Thucydides) ut rerum explicator prudens Ci. kot pragmatični zgodovinopisec, commodior explicator Ci.

flōrus 3 (flōrēre) cvetoč, cveten; metaf. bleščeč, krasen, sijajen: Naev. fr., crines Pac. fr., Acc. fr., V., iuba Gell. — Od tod nom. propr. Flōrus -ī, m Flór; poseb. Iūlius Flōrus Julij Flor.

1. pravni izvedenec, govornik in pesnik, Horacijev prijatelj, je spremljal Tiberija na njegovem pohodu l. 20 v Armenijo, l. 11 v Panonijo: H.

2. upornik v Treviru l. 20 po Kr.: T.

3. (Iūlius?) Florus, rim. zgodovinopisec za časa Trajana in Hadrijana; popisal je (večinoma po Liviju) rimsko zgodovino v dveh knjigah (do Avgustove vlade).