Franja

Lārīsa ( Lārīssa) -ae, f (Λάρισ(σ)α), Larísa

1. mesto v tesal(ij)ski Pelazgiotidi (jugovzhodni del Tesalije) ob južnem Penejevem bregu (zdaj Larisse): Ci., L., H., Lucan., Iust., Serv. Od tod adj. Lārīs(s)aeus 3 laríški, iz Laríse: Hagesaretus Ci., Coronis O., saltatrix Iust.; pesn. = tesal(ij)ski: Larissaeus Achilles V. = Lar. heros Tert.; pl. Lārīssaeī -ōrum, m: C. ali Lārīsēnsēs -ium, m: L. Larisájci, Lariséni, preb. Larise.

2. Lārīsa Cremastē (Λάρισσα Κρεμαστή) Viseča Larísa, mesto v Ftiotidi (južni del Tesalije) blizu Malijskega zaliva, tako imenovano zato, ker je „viselo“ ob hribu (zdaj razvaline pri kraju, imenovanem Gardhici): L.

3. Lārīsa (Phrīcōnis) (Frikonska) Larísa, sprva pelazgijsko mesto v maloazijski Eolidi ob obali Mizije: Vell., Plin.

4. ime enega izmed dveh gradov mesta Argos: L. Od tod adj. Lārīsaeus 3 laríški: moenia Cat., vertex Stat.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

laurētum -ī, n (laurus) lovoričje. Kot nom. propr. Laurētum -ī, n Lavrét, Lovoríčje

1. kraj na Aventinu: Varr., Suet. Soobl. Lōrētum -ī, n Lorét: Plin.

2. pokrajina med Populonijo in Kozo ob etrur(ij)ski obali s pristaniščem, imenovanim portus Laurētānus L. (prim. Laurētānus).

laurex -icis, m (kakor masil(ij)ski λεβηρίς = kunec, izpos. iz hispan(ij)skega ali južnogal. jezika) mlad kunec, ki so ga materi izrezali iz telesa ali pa zgodaj odstavili: Plin.

Lentulus² -ī, m Léntul, priimek veje Kornelijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Cornēlius Lentulus Caudīnus Lucij Kornelij Lentul Kavdijski, konz. l. 327, eden najhrabrejših rimskih vojakov v bitki pri Kavdiju: L.

2. P. Cornēlius Lentulus Publij Kornelij Lentul se je l. 171 pod Licinijem bojeval proti makedonskemu kralju Perzeju in v času opravljanja službe edila kot prvi v cirkuške igre vključil zveri. Pozneje (l. 162) konz. in princeps senatus; l. 121 je bil ob preganjanju na Aventin bežečega Gaja Grakha težko ranjen: Ci., L.

3. P. Lentulus Sūra Publij Lentul Sura (Meča, ker je obtožen poneverjanja sodnikom pokazal svojo mečo); ko so ga vrgli iz senata, se je pridružil Katilini, ki mu je zaupal nalogo, da umori Cicerona, vendar zaradi strahopetnosti temu naročilu ni bil kos. Po razkritju zarote so ga zaprli, na hitro obsodili in usmrtili: Ci., S., Vell.

4. Cn. Lentulus Clōdiānus Gnej Lentul Klodijan, konz. l. 72, je s svojim stanovskim kolegom Lucijem Gelijem sprožil več zakonskih predlogov. Po vojaškem neuspehu v Hispaniji je kasneje služil pod Pompejem v vojni zoper gusarje; znamenit govornik: Ci., Fl., Gell.

5. Cornēlius Lentulus Spinthēr Publij Kornelij Lentul Spinter si je zelo prizadeval za vrnitev svojega prijatelja Cicerona iz izgnanstva: Ci. ep., S.

6. L. Cornēlius Lentulus Crūs Lucij Kornelij Lentul Krus, nasprotnik in tožnik Publija Klodija l. 61, konz. l. 49 in Pompejev privrženec; po bitki pri Farzalu je skupaj s Pompejem zbežal v Egipt, kjer je bil po Pompejevi smrti umorjen: C.

7. Cossus Cornelius Lentulus Kos Kornelij Lentul, konz. l. 1, je premagal Getule v Afriki in si s tem pridobil priimek Gaetulicus (Getul(ij)ski). Ko je bil l. 14 po Kr. z Druzom poslan v Panonijo, da bi zadušil upor panonskih legij, je komaj ubežal razjarjenim vojakom. Kaligula je dal tega poštenega moža l. 35 po Kr. po krivem obtožiti in usmrtiti: Vell., Suet., T. Napisal je tudi nekaj epigramov: Plin. iun. — Od tod subst. Lentulitās -ātis, f (šalj.) staro plemstvo Lentulov, „lentulitéta“, „léntulstvo“: ullam Appietatem aut Lentulitatem valere apud me plus quam ornamenta virtutis existimas? Ci. ep.

Leucadia -ae, f (Λευκαδία) Levkádija, otok in mesto v Jonskem morju (blizu Akarnanije z Apolonovim svetiščem (zdaj otok St. Maura, mesto pa Leukada, sl. Levkada)): L., Mel. — Soobl. Leucas -adis, acc. -ada in -adem, f (Λευκάς) Levkáda: L. (o mestu), Plin., Leucada continuam veteres habuere coloni O., toda: pete protinus altam Leucada nec saxo desiluisse time O. (Heroid. 15, 172, o otokovem rtu). — Od tod adj. Leucadius 3 (Λευκάδιος) levkád(ij)ski: aequor, deus (= Apollo) O., Apollo Pr., quotannis tristia Leucadio sacra peracta modo O. na levkad(ij)ski način, po levkad(ij)sko (Levkad(ij)ci so namreč vsako leto s pečine vrgli človeka v morje, toda tako, da se ni ubil), Leucadium litus, vinum Plin. Leucadiēnsis -e levkád(ij)ski: ab Actio navigantes stadia circiter LX veniunt ad Isthmum Leucadiensium Hyg., quam ob rem a Corcura iubeat Action navigare, quod est e regione traductionis Leucadiensis Hyg. Subst.

1. Leucadia -ae, f
a) deklica z Levkád(ij)e, Levkád(ij)ka, naslov Turpilijeve komedije: Ci.
b) ljubica Varona Atačana (Varro Atacīnus): Varro Leucadiae maxima flamma suae Pr.

2. Leucadiī -ōrum, m Levkád(ij)ci, levkád(ij)ski otočani: L.

Leucātās -ae, m: Enn., Ci., V., L. in Leucātēs -ae, m: V., L., Plin., Fl. (Λευκάτας) Levkátas, Levkát (zdaj Capo Ducato), levkad(ij)ski rt. — Soobl. Leucas -adis, acc. -ada, f Levkáda (prim. Leucas pod Leucadia): O. (Heroid. 15, 172), Sen. tr.

Liburnia -ae, f Libúrnija, zahodni del današnje Hrvaške in severni del Dalmacije: Plin. Od tod adj.

1. Liburnus 3 libúrn(ij)ski: rostra Pr., terrae Lucan.; subst.
a) Liburnī -ōrum, m Libúrn(ijc)i, preb. dežele Liburnije, sloviti pomorščaki: V., L., Mel.; sg. Liburnus -ī, m Libúrn(ij)ec (liburn(ij)ski sužnji so v Rimu služili kot nosilničarji): clamante Liburno, ingenti curret super ora Liburno Iuv.
b) Liburna (liburna) -ae, f (sc. navis) znana libúrnijska lahka in hitra ladja, libúrnijka, libúrnijska brzoplovka, brigantína: C., H., Lucan., T., Sil.

2. Liburnicus 3 libúrn(ij)ski: insulae Plin., oleum Pall.; subst. Liburnica -ae, f (sc. navis) = Liburna: Plin., Suet.

Lūcānī -ōrum, m Lukáni, preb. pokrajine Lukanije v južni Italiji: Varr., Ci., L., Plin., Iust.; meton. lukánsko ozemlje, ozemlje Lukánov, Lukánsko: in Lucanis … delectus habebat C., Samnites bellum … in Lucanos traxit L.; kolekt. sg. Lūcānus: Lucanus et Bruttius et Samnis ab nobis defecerunt L. — Od tod

I. subst. Lūcānia -ae, f Lukánija, pokrajina v južni Italiji: H., Mel., Plin., Plin. iun. idr. —

II. adj.

1. Lūcānus 3 lukán(ij)ski: vinum Varr., bos = bos Lūca (gl. spodaj) Varr., nix H., montes L.; subst.
a) lūcāna -ae, f (sc. hira) = lūcānica (gl. spodaj): Varr.
b) Lūcānus -ī, m hrošč rogač (Lucanus cervus Linn.): lucanos vocat hos Nigidius Plin. (po nekaterih izdajah lucavos).

2. Lūcānicus 3 lukán(ij)ski; od tod subst.
a) lūcānica -ae, f (sc. hira) lukán(ij)ska klobasa, prekajena (povojena) klobasa: Ci. ep., Mart., Lūcānica Char. Soobl. lūcānica -ōrum, n: Stat., Arn.
b) Lūcānicus -ī, m (sc. botulus) = lūcānica -ae: Char.
c) Lūcānicum -ī, n (sc. farcimen) = lūcānica -ae: Char.

3. Lūca (lūca) -ae, m iz Lukánije, lukán(ij)ski: bos Luca (luca) ali Luca bos lukan(ij)ski vol = slon, ki so ga Rimljani prvič videli v Lukaniji v Pirovi vojski, niso pa poznali njegovega pravega imena: Naev. fr., Enn. ap. Varr., Sen. tr., Aus., luca bos Pl., boves lucae Lucr., moderari Lucas boves Sil.

Lycāōn² -ōnis, m (Λυκάων) Likáon,

I. mitološki arkad(ij)ski kralj, nasilnež, ki je žrtvoval tudi ljudi; Zevs ga je spremenil v volka: O., Hyg., Stat. Od tod

1. patron. Lycāonis -idis, f (Λυκαονίς) Likaónida, Likaonova hči Kalisto (Callisto): O., Cat.

2. adj. Lycāonius 3 Likáonov, likáonski: parens (= Callisto, Arkadova (Arcas) mati) O., Arctos (= ozvezdje Callisto) O., axis O., mensa O. —

II. metaf. Likaonov vnuk, Kalistin sin, kot ozvezdje (= Arcturus ali Arctophylax): O.

Maeōtae -ārum, m (Μαιῶται) Majóti, skitsko pleme ob Majotskem jezeru (zdaj Azovskem morju): Plin. — Od tod adj. Maeōticus 3 majótski: palus Plin. Majotsko jezero, glacies Iuv. led Majotskega jezera; subst. Maeōticī -ōrum, m majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: Mel., Plin. Maeotius 3 majótski: unda V. ali lacus Plin. ali palus Cu. Majotsko jezero (= Azovsko morje), tellus V. = Krim. Maeōtis (Mēōtis) -tidis in -tidos, acc. -tim, acc. pl. -tidas, f majótska = k Majótom ali k Majótskemu jezeru sodeča: ora, hiems O., ara Iuv. (= Taurica) tavr(ij)ski, Penthesilea Pr. od Majotskega jezera; poseb. lacus Plin. ali palus Mel., Plin. (Μαιῶτις λίμνη) Majotsko jezero (Azovsko morje); v enakem pomenu nav. subst. Maeōtis (Mēōtis) -tidis, acc. -tida in -tin, f: Cal., Mel., Plin., Ap. Majótsko jezero; pesn. Maeotis (skrč. iz Maeotidis) paludes Enn. ap. Ci. Subst. Maeōtidae -ārum, m (*Μαιωτίδαι) Majotídi, majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: T.

Magnēs -ētis, m (Μάγνης) magnétski, magnézijski, iz Magnézije: Magnes campus Val. Fl., lapis Magnes Lucr. ali Magnes (magnes) lapis Plin., tudi samo Magnes (magnes) Plin., Sil., Cl., Isid., Aug. magnetovec, magnet (ki ga Plin. deli na moškega in ženskega; slednji je naš rjavec ali rjavi manganovec); subst. m. Magnézijec: Ci., večinoma v pl. Magnētes -um, acc. -ēs in -ăs, m (Μάγνητες) Magnézijci, preb. tesal(ij)skega polotoka Magnezije: L., Lucan., pa tudi mesta Magnezije v Lidiji: O., T., Plin., L. idr. — Od tod Magnēsia -ae, f (Μαγνησία) Magnézija

1. rodoviten tesal(ij)ski polotok jugovzhodno od Ose: L., Mel.

2. mesto v Kariji ob Majandru (zdaj Inek-bazar): L., N.

3. mesto v Lidiji ob Hermu ob severnem vznožju Sifila (zdaj Manissa): L. Magnēsius (Magnēsus) 3 (Μαγνήσιος) magnézijski: saxum Lucr. magnet(ovec). Magnēssa -ae, f (Μάγνησσα) Magnézijka: H. Magnētis -idis, acc. -ida, f (Μαγνητίς) magnézijska: Argo O. (po bajki zgrajena v magnezijskih Pagazah in splavljena pri Afetah). Magnēticus 3 (Μαγνητικός) magnézijski: gemma Cl. Magnēsiānī -ōrum, m Magnézijci, preb. karijskega mesta Magnezije: Hier. Magnētarchēs -ae, acc. -ēn m (Μαγνητάρχης) magnetárh, najvišji oblastnik tesal(ij)skih Magnezijcev: L.

Merops¹ -opis, m (Μέροψ) Mêrops

1. etiop(ij)ski kralj, soprog Klimene, Faetontove matere: O.

2. kralj na otoku Kosu; po tem kralju so se Košani imenovali Meropēs Meropi: Q.

3. eden prvih utemeljiteljev verstva na zemlji: Arn.

minium -iī, n (iberska beseda) mínij, cinober, svinčena rdečica (rusovina, surik); ruda minium je dobila ime po luzitan(ij)ski reki Miniju (Minius, zdaj Miño): Hiberum Pr., agricola minio suffusus Tib., Pan minio rubens V., titulus minio notetur O., rubor omni acrior minio Sen. ph., Ephesio Plin., Sinopicum Cels., regio uberrima minio Iust., minio depictae assulae Suet., minii rationes Vitr.

Mopselum -ī, n Mópsel, mesto v tesal(ij)ski pokrajini Pelazgiotida, Perzejevo oporišče: L.

Myrmidonēs -um, m (Μυρμιδόνες) Mirmidón(c)i, ahajsko pleme v tesal(ij)ski Ftiotidi, ki mu je vladal Ahil. Po bajki so se izselili z Ajgine, potem ko jih je Zevs na Ajakovo prošnjo iz mravelj spremenil v ljudi, ker je strašna kuga pomorila otočane: O., V., Serv. Povod za to bajko je bilo njihovo ime, ki spominja na besedo μύρμηξ mravlja. Sg. Myrmidōn -ōnis, m in f Mirmidónec, Mirmidónka: Stat.

negōtiātōrius 3 (negōtiātor) trgovski: naves Vop., aurum Lamp. zlato kot trgov(in)ska dajatev oz. trgov(in)ski davek.

Olympos in Olympus -ī, m (Ὄλυμπος) Olímp

1. ime več gora, npr. v Likiji, Miziji, Lakoniji, na Cipru, na Lezbosu in drugod; poseb. zelo visoki Olimp ob makedonsko-tesal(ij)ski meji, po bajki bivališče bogov (zdaj Elymbo ali (turško) Semavat Evi (= bivališče nebeščanov)): Enn., Varr., O., H., Lucan.; pesn. meton. = nebo: Varr., Sen. tr., processit vesper Olympo V., summo delabor Olympo O. — Od tod subst. Olympiadēs -um, acc. -adas, f Olimpiáde, Olímpijke = na Olimpu bivajoče Muze: Varr. —

2. flavtist, Marsijev učenec, ki se je spustil v tekmovanje s Fanom: O., Plin., Hyg.

3. mesto v Kilikiji ob gori Olimp (zdaj razvaline pri kraju Deliktash): Ci., Eutr., Fl. — Od tod preb. Olympēnī -ōrum, m (Ὀλυμπενοί) Olímpijci, Olimpéni: Ci.

Othrys -yos, acc. -ym in -yn, m (Ὄϑρυς) Ótris, visoko in gozdnato gorovje v tesal(ij)ski pokrajini Ftiotida: V., O., Plin.; po poznejših pesnikih je to gorovje v Trakiji: Stat., Val. Fl. — Od tod adj. Othrysius 3 ótriški, ótrijski, pesn. = trákijski, tráški: pruina, orbis Mart.

Paros: O., V., Mel. ali Parus: N., L. -ī, f (Πάρος) Páros, eden izmed Kikladov v Egejskem morju, Arhilohov rojstni kraj, sloveč po svojem belem marmorju, zato: marmorea O., nivea V. — Od tod adj. Parius 3 (Πάριος) pároški, pár(ij)ski: marmor O., H., Petr., lapis V. (Πάριος λίϑος) par(ij)ski (paroški) (beli) marmor, iambi H. = Arhilohovi, crimen N. ki zadeva Paros, zaradi neosvojenega Parosa; otočani Pariī -iōrum, m Párijci, Parošáni: N., L., Plin.