arduus 3 (prim. gr. ὀρϑόςpokončen, lat. arbor iz *ardhos)
1. strm, strmoglav: ascensus Ci., C., L., semita, collis L., mons O., ripa, iter Cu.; z abl.: ager... arduus clivis Varr., collis aditu arduus L., Neritos ardua saxis V.; z in in acc.: clivus arduus in valles O., in ascensum ardui colles Sen. ph.; pesn. visok, vzvišen, pokončen, strmeč: aether, sidera, cedrus O., mundus V., nubes H., cervix H., Plin., cui (equo) ardua cervix V. ki nosi glavo pokonci, ardua colla Sil., supercilia Gell. ponosno privzdignjene obrvi, arduus hastā V. s sulico visoko strmeč, campo sese arduus infert (Turnus) V. ponosno vzpet, libravit caestūs arduus V. vzpenši se na udar, ardua per praeceps gloria vadat iter O.; prolept.: arduus insurgens V. visoko se vzpenjaje, (anguis) sibila colla arduus adtollens V. ali frontem ostentans arduus albam V. visoko se vzpenjaje.
2. pren. težak, težaven, utrudljiv, mučen, nadležen: magnum opus et arduum Ci., magna atque ardua cogitatio Ci., virtus H., O., res arduae ac difficiles Ci., aequam memento rebus in arduis (= v nesreči) servare mentem H., arduum regendi cuncta opus T., arduus rerum omnium modus T.; z abl.: id... arduum opere, difficile cultu Plin.; s sup.: quia id arduum factu erat L., opera ardua imitatu Val. Max.; arduum est ali arduum videtur z inf.: mihi quidem... arduum videtur res gestas scribere S., quae parare et quaerere arduum fuit L., cum progredi arduum... esset Cu.; arduum est z ACI: quamquam arduum sit eodem loci potentiam et concordiam esse T.; arduum est (abs. kot vrinek): est enim arduum Ci. kajti kaj težka naloga je. — Od tod subst. arduum -ī, n
1. strma višina, strmina (v sg. le s praep.): per arduum ducuntur L., cum parentis regna per arduum cohors Gigantum scanderet H., ardua dum metuunt, amittunt vera viai Lucr., tonitruque tremescunt ardua terrarum V., ardua et rectae prope rupes L., milites delectos secum per ardua... in arcem ducere L., an plana ex arduis facere potui? L., in ardua montis ite O., per ardua niti Cu., exscindere castellorum ardua T. gorske trdnjave.
2. pren. težava, težavnost, težavno opravilo: nil mortalibus ardui est H. nič ni pretežko, ardua molimur O. težko delo snujemo, nec fuit in arduo societas potentiam... ostentantibus T. in ni bilo težko doseči sklenitve zaveze; s sup.: tam ardua inventu Plin. tako težke naloge za iznajdbo.
Zadetki iskanja
- contrōversia -ae, f (contrōversus)
I. nasprotna smer: Ulp. (Dig.). —
II. pren.
1. spor, pre-pir, poseb. pravda, sporno vprašanje, pravni primer: magna, perparva, hereditaria, legitima Ci., controversiae forenses Ci., verae Q., ducere (zavlačevati) controversiam usque ad noctem Ci., controversiam constituere, diutius alere, distrahere, diiudicare, dirimere, controversias sedare, tollere Ci., controversias disceptare Ci., L., componere controversias per colloquia C., pro (kot) amico atque arbitro componere controversias regum C., de controversiis iure disceptare N., publicas controversias cognoscere Hirt., cognoscere statuereque de controversiis regum L., controversias finire L., venit aliquid in controversiam Ci., Cels., Q. kaj postaja sporno, predmet prepira (pravde), in controversia esse Corn., L. ali versari Ci. predmet pravde biti, adducere rem in controversiam Ci. spreti se zastran česa, za kaj, res in controversiam deducitur C. prepir se prične o čem, za kaj, posse de controversiis colloquio transigi T., controversias suas litesque ad aliquem deferre Eutr. in pass.: controversiae secreto deferebantur Ci.; s subjektnim gen.: oritur quaedam in collibus c. pastorum Ci., Chelidon in iure civili privatorum controversiis praefuit Ci.; z objektnim gen. (o čem, za kaj): c. hereditatis Ci., verbi Ci. prerekanje, minimae aquarum itinerumque controversiae Ci., tibi fuerunt inimicitiae cum Roscio et magnae rei familiaris (za imetje) controversiae Ci., controversia iuris, iniuriarum Q.; s praep.: de verbo controversia est, de re quidem convenit Ci., c. de re pecuaria Ci., orta est inter eos de principatu c. C., c. est de hereditate, de finibus C., est alicui nulla c. cum aliquo Pl., est alicui c. cum aliquo de annona Ci., habere cum aliquo controversiam de fundo Ci., controversias cum iis habere C., est inter scriptores de numero annorum c. Ci., est c. inter aliquos C., controversias inter se habere C., habere inter se controversias de senatu cooptando Ci.; z odvisnim vprašanjem: c. autem inter hominum sententias aut est in illo, utrum sit utilius; aut … Ci., perpetuas inter se controversias habere, quinam anteferatur C., iurene fecerit et licueritne facere, id est in controversia Corn., facit aliquis controversiam, iustine magistratus summae rerum praesint L.
2. occ.
a) namišljen pravni primer, v retorskih šolah kot naloga za razpravljanje, sporni govor, prepirka: c. ficta, scholastica Q., unam de schola controversiam … proponam in exemplum Q., controversiae ex historiis compositae Q., controversiam (controversias) declamare, controversiarum sententiae Sen. rh., duo genera materiarum apud rhetores tractantur, suasoriae et controversiae T., poscit controversias plures; electionem auditoribus permittit, saepe etiam partes Plin. iun.
b) ugovor, spor, prerekanje: quem (fundum) sine ulla controversia quadriennium … possedit Ci., sine controversia de officiis accuratissime disputavit Ci., sine controversia solvere (plačati), rem conficere Ci., hunc … sine controversia vicimus Ci. brez dvoma, nedvomno, toda victoria sine controversia Fl. zmaga brez boja, nekrvava zmaga; za nikalnico s quin: controversia non erat, quin verum dicerent Ci. ni bilo dvomno, da … , nihil controversiae fuit, quin consules crearentur M. Geganius Macerinus et L. Sergius Fidenas L. nobenega ugovora ni bilo, non facere se controversiam, quin priores partes consulis essent futurae Val. Max., controversia non est, quin … T. nihče ne ugovarja. - im-perō -āre -āvī -ātum (in, parāre)
1. naročiti, zapoved(ov)ati, (za)ukaz(ov)ati, veleti; abs.: reprimebat tibi imperandi vim et rogandi conatum … illa cybaea Ci.; osebno: Pl., Ter., num dubitas id me imperante facere? Ci., nec imperante nec sciente domino Ci. brez gospodarjevega naloga in vednosti, iste maxima voce Veneriis imperat Ci. zapoveduje; z obj.: alicui nuptias locupletis propinquae imp. Q., facturos se, si quid imperasset, pollicentur Ci., quae imperarentur, facere dixerunt Ci. Od tod subst. imperātum -ī, n povelje, ukaz, nalog: imperata facere C. povelje (nalog) izvršiti (izvesti), detrectare L. odtegniti se … , ad imperatum venire C. na ukaz priti; za glag. stoji
a) finalni stavek: huic imperat, quas possit, adeat civitates C., stringerent ferrum et centurionem pensantem aurum occiderent, imperavit L., letoque det imperat Argum (Iuppiter) O.; zelo redko negativno: Ter., C., imperat, ne quid celet Ci.; navadno z veznikom ut: Ci. idr., servis Rubrius imperat, ut ianuam clauderent C., medico imperasti, ut venas hominis incīderet Ci.
b) redko z odvisnim vprašalnim stavkom: Ter., quantum quisque daret, imperabat N. je določal.
c) po analogiji z glag. iubere ACI, in sicer redko act., nav. pass.: C., Lucr., Suet., Cleomenes in quadriremi malum erigi, vela fieri, praecīdi ancoras imperat Ci., non hunc in vincula duci imperabis? Ci.; potem (prim. iubeor aliquid facere) pri pass. glag.: haec procurare imperor H. zapove se mi to storiti; dvojni pass.: in lautumias deduci imperantur Ci. zapove se, da naj se odvedo … = dajo jih odvesti.
č) sam inf.: Acc. fr., Ter., V., tibi imperasti adnumerare pecuniam Ci., iungere equos Titan velocibus imperat oris O., frumentum comportare imp. S.
d) gerundij: optimis insternendum vestimentis Auct. b. Hisp.; occ. kot gram. t. t.: imperandi declinatus Varr. pregibanje velelnikove oblike.
2. komu ukazati ali naložiti, da kaj naredi ali pošlje (dobavi), zahtevati (dobavo, izvršitev): neque enim id quod debebatur, sed quantum commodum fuit imperavit Ci.; o zasebnikih: puero cenam i. Ci. naročiti (ukazati), da pripravi obed; poseb. pa (kot voj. t. t.) o vojskovodji ali pretorju: īsdem civitatibus classem i. Ci., navem Reginis Ci., Cretensibus obsides i. Ci., arma, equites, obsides civitatibus i. C., quam maximum militum numerum provinciae toti i. C., pecunias privatis N., naves civitatibus i. N., argenti pondo ducenta milia Iugurthae i. S., in tributis imperandis onus plebi imponere Ci., i. decumas Ci., nummi (denarii) praeterea imperantur Ci., cum L. Flaccus in Asia remiges imperabat Ci.; zelo pogosto: sacerdos frumentum (triticum, modios tritici) sibi in cellam imperavit Ci.; o zdravniku: aliquid: Cels., Sen. ph., zapisati (zapovedati uporabo), odrediti; o babici: Ter. Kot držpr. t. t.: imperare exercitum Varr., Gell. državljane (narod) sklicati k centuriatskemu zboru (ukazati, da pridejo k … ), sklicati centur. zbor; šalj.: Pl. (Capt. 155), dvoumno: Pl. (Cist. 58).
3. (kot držpr. in voj. t. t.) zapovednik (poveljnik, samovladar, kralj, cesar) biti, zapovedovati, poveljevati, vladati, gospodovati: N. idr., iubet Cleomenem classi imperare Ci., exercitus hiemavit in Gallia M. Fonteio imperante Ci. pod poveljstvom Marka Fonteja, populum Romanum di omnibus gentibus imperare voluerunt Ci., maiores non modo, ut liberi essent, sed etiam, ut imperarent, arma capiebant Ci., ad imperandum vocari S.; pren.: non imperat irae O. je ne obvladuje (kroti), sed vincam animum mihique imperabo Ci. in se bom obvladal (premagoval), cupiditatibus i. Ci. brzdati, krotiti, animo imperare nequii, quin … L. nisem se mogel vzdržati … ; poklas. (abs.): Tiberio imperante T. ko je bil cesar Tib., pod cesarjem Tib., za (časa) cesarja Tiberija, Caesar Philippus, qui post eum imperavit Eutr. ki je za njim vladal kot kralj = kraljeval, aliquo imperante Eutr. za (časa) vlade … , imperare coepisse Plin. iun. začeti vladati, recusabas imperare Plin. iun.; metaf.
a) preveč uporabiti (uporabljati), silo storiti (delati): voci suae i. Plin. iun., plenis oculis ac tumentibus Sen. ph., patrimonio i. Sen. ph.
b) (v poljedelstvu) obdelovati: exercet tellurem atque imperat arvis V., agris i. Sen. ph., vitibus Col.
Opomba: Star. obl. imperassit = imperaverit: Ci. - in-comprehēnsibilis -e
1. ki ga ni moč prijeti ali doseči, neprijemljiv, nezgrabljiv, nedosegljiv (nedosežen): Macr., parvitas arenae Col., constare ex comprehensibili et incomprehensibili Tert.
2. metaf.
a) (v razgovoru) neizpodbiten, ki mu ni priti do živega: in disputando inc. et lubricus Plin. iun. (podoba, vzeta od borilca).
b) (razumu) nedosegljiv, nedosežen, nerazumljiv, nedoumen, nedoumljiv: Cels., praecepta Q., iudicia Vulg.
c) (z dejanjem) nedosežen ali neobsežen, neomejen, neskončen, neizmeren, brezmeren: vita, opus (naloga), arbitrium (samovoljnost) Sen. ph.; od tod adv. incomprehēnsibiliter nedosež(e)no, metaf. nerazumljivo, nedoumno: Eccl. - is, ea, id (nom. m. in n. iz demonstr. debla i; prim. gr. ἵ njega, gr. οὑτοσ-ί, got. is on, ita ono; vse druge obl. iz podaljšanega demonstr. debla ejo, fem. ejā) ta, ta, to; on, ona, ono.
I. Zaimek is je izključno determinativen, kar pomeni, da se vselej nanaša na kak predhodni subst. ali pa ga povzemamo z relativnim zaimkom. Tako stoji samostalniško in pridevniško: obviam mihi venit tuus puer; is mihi litteras abs te reddidit Ci., scio eum ita dixisse Ci., eam natam esse Ci., is est, an non est? Ter., iis condicionibus Ci., eā mente Ci. s tem namenom, ob eam causam, eā de re N., Ci. zato, in eum locum convenire C.; pogosto se, kadar povzema, zapostavlja: malleoli, plantae, sarmenta … nonne ea quemvis delectant? Ci., id ipsum honestum … id efficit Ci; v samostalniški rabi prav pogosto v gen. = sl. njegov, njun, njihov: Catilina eiusque socii C. Katilina in „njega“ = njegovi tovariši, classem eorum fugavit N.; povzemamo ga z relativom: is, qui iudicat Ci. = pretor, ii, qui dicunt Ci., siet (praedium) in iis agris, qui non saepe dominos mutant Pl., ea adferam, ea uti nuntiem, quae maxime in rem vostram communem sient Ter.; tudi v zvezi s 1. in 2. osebo: haec omnia is feci, qui sodalis eius eram Lentulus in Ci. ep. to sem storil jaz, ki sem bil njegov tovariš, qui consulatum peteres, is per municipia cucurristi Ci.; če je determinativni pojem poudarjen, sledi ali konsekutivni stavek (is takrat pomeni = tak): cum ea esset aetate, ut … Ter., Ci., N. ali finalni stavek: id agitur (dela se na tem), ut pons dissolvatur N., in eo erat, ut oppido potiretur N. bilo je na tem, da … ; konsekutivni stavek je včasih v relat. obl.: non is es, qui glorieris Ci. nisi tak, da bi se … , neque is es, qui nescias Ci. šele poznolat.: pro eo rege Cu. za takega kralja. Pogosto v zvezi s -que v pomenu sl. „in sicer“: cum unā legione eāque vacillante Ci., sermo isque multus de nobis fuit Ci., eum doctum hominem cognovi idque a puero Ci., quaestionem habuit, idque per biduum Ci., exspectabam tuas litteras, idque cum multis Ci. —
II. Pogosto povzame neutrum id celo misel: id quod evenit Ci. in to se je zgodilo, si nos, id quo debet, patria delectat S., et — id quod difficilius putatur — sapientius tulit secundam quam adversam fortunam Ci., id quod antea numquam usu venerat N. Id se nadalje rabi pogosto samostalniško, in sicer
1. v pojasnjevalni formuli id est to je: maxima multitudo, id est tota Italia Ci., mollitia animi, id est dolorum fuga Ci., hodie, id est Kal. Octob. Ci.
2. stoji z gen. quantitatis: id negotii L., N. ta naloga, venit id temporis Ci. ob tem času (hipu), id consilii capere Ci., id hostium aspexit L. tolikšno število sovražnikov, id honoris, auctoritatis T. toliko časti, id aetatis esse Ci. v tej starosti (te starosti) biti, id operis ac muneris Ci. = id operis, id muneris Lact., ad id loci S. ali ad id locorum L. ali samo ad id L. dotlej, doslej, post id locorum Pl., S. nato, potem, ad id diei Gell. do tega dne.
3. v odvisnih sklonih nav. opisano z res: eius rei auctorem esse Ci. to svetovati, earum rerum conscii Ci.; vendar tudi: ex eo Ci. iz tega, zato, in id L. za to, zato, tudi samo id: id prodeo Ter., id gaudeo Ci., id quod Ter. zato, ker, in eo Pl. v tem; tako tudi v zgoraj omenjeni formuli in eo est, ut … , poznolat. tudi in eo sum, ut … Icti. (idr.) na tem sem, da … ; nunc id est quom … Pl. zdaj je čas, ko …
Opomba: Star. obl.: dat. sg. f. eae (nam. ei): Pl., Cat.; acc. sg. m. im (nam. eum): Tab. XII, Ci., em: Tab. XII, Cat. ap. Fest.; nom. pl. m. ī: Pl., eī: Pl., Varr., Ci., ieī: Varr., īs Pac. fr.; gen. pl. eûm: P. F.; dat. ali abl. pl. īs: Enn. fr., Pac. fr., Pl.; ībus: Pl., Luc. fr., Lucr.; dat. pl. f. eābus Cat. Z naslonsko členico -pse ali -pte: eapse (= ea ipsa) Pl., eampse (= eam ipsam) Pl., eumpse (= eum ipsum) Pl., eopse (= eo ipso) Pl., eopte (= eo ipso) P. F. - māgnus 3 (prim. skr. mah- velik, mahas- velikost, gr. μέγας, got. mikils = stvnem. mihhil velik), komp. māior -ius (iz *mag-i̯or, *mag-i̯os, prim. gr. μείζων iz *μεγi̯ων), adv. magis [gl. magis], superl. māximus, stlat. māxumus 3 (iz *mag-simo-s) velik, in sicer
I.
1. prostorsko velik, visok, prostran, obsežen, obširen, razsežen: insula, aedificium, agri Ci., magna et pulchra domus Ci., mare S., maximum flumen Cu., navis magna (naspr. parva) H., oppidum maximum C., litterae (črke) maximae Ci., epistula maxima (naspr. minuscula) Ci., quercus Enn. ali mons Cat. visok, acervus Ci., V., magni membrorum artūs, magna ossa V., nequam et magnus homo Luc. fr. dolgin, qui scribis Priami proelia, magnus homo es Mart. (dvoumno!), magnus corpore, maximi corporis homo N. (zelo) visoke postave (rasti), (zelo) visokorasel, maior videri V. videti večja, bolj vznesena, magnum me faciam Pl. velikega se hočem narediti, zrasti hočem, capillus et barba magna Varr. dolga, prim.: maximā barbā et capillo Ci.; maximi aestus maritimi C., od tod o vodovju velik, narasel: aquae magnae bis eo anno fuerunt L. povodnji, poplave, mare S., Lucr. (= gr. μεγάλη ϑάλαττα) napeta, narasla voda (za razliko od zgoraj navedenega mare magnum S. = veliko morje), magnus fluens Nilus V., prim.: prout ille (sc. Nilus) magnus influxit aut parcior Sen. ph.; subst.: reficere in melius et in maius Plin. iun. popraviti (= polepšati) in povečati, incensae urbis in maius restitutio Iust. ponovna izgradnja in povečanje.
2. occ.
a) v komp. in superl. (za zaznamovanje starosti: večji, največji po starosti) starejši, najstarejši: frater maior Ter., ex duobus filiis maior C., Sulpicio maior (sc. filia), minor Licinio Stoloni (sc. nupta) erat L., ut nubere vellet maior iuniori Ap., maior Neronum H., sororum maxima O., maior herus (naspr. minor herus) Pl. stari gospod, hišni gospodar, Gelo maximus stirpis L., maior patri Cu. (o Kartagini) starejša, prejšnja domovina (= materinsko mesto), večinoma v zvezi z abl. natu ali aetate (ki se ne slovenita) ali z annis (annorum) Varr., Suet., natu maior frater Ci., maximus natu e filiis L., una e multis, maxima natu, Pyrgo V.; pesn.: maior, maximus aevo O., virgo minor quam annos sex, maior quam annos decem nata Gell., annos natus maior quadraginta Ci. star več kot 40 let, maior sexaginta annis decessit N., non maior quinquaginta annis L., obsides non minores octonūm denūm annorum, neu maiores quinūm quadragenūm L., annos nata est sedecim, non maior Ter. ne več; od tod je adj. magnus po enalagi prenesen na abl. natu: cum esset magno natu N. v visoki starosti = zelo star, prileten, magno natu principes L., filius maximo natu N. najstarejši.
b) v komp. starejši (po dobi, v kateri je živel): Cyrus maior Lact., quaerere, uter maior aetate fuerit, Homerus an Hesiodus Sen. ph. Subst. māiōrēs -um, m (sc. natu): Ci. idr. ali samo māiōrēs: H. starejši ljudje, stari, pa tudi odrasli (naspr. pueri): Varr., še pogosteje predniki, pradedi: Varr., N. idr., Philippus vir patre, avo, maioribus suis dignissimus Ci., redkeje = starešine, senat(orji): L.; kot jur. t.t. maior polnoleten, doleten, dorasel, doraščen (naspr. minor): Icti.; pri izrazih sorodnosti pomeni magnus četrto, maior peto in maximus šesto koleno (prim. amita, avunculus idr.): Icti.
3. velik po številu, mnoštvu, množini, teži, (mnogo)številen, mnog, obilen, znaten: classis, manus, copiae N., populus V., Plin. iun., maximae bellicosissimaeque gentes N. najštevilnejši in v vojni zelo izurjeni narodi, maior pars C. večina, maxima pars hominum H., magnā ali maximā parte Ci., S., L. večinoma, magnam ali maximam partem C., Ci. ponajveč, večinoma, povečini, zvečine, večidel, magno cum comitatu C., magnus (maximus) frumenti numerus C., quam maximus numerus C., magnas pecunias in provinciā collocatas habere Ci., maiore pecuniā opus erat L., maxima pecunia N., maximum pondus auri, magnum numerum frumenti, vim mellis maximam exportasse Ci., pretium maius Ci., Ph. višja cena, homo maximi pretii Ter. vreden veliko denarja = zelo uporaben; tudi velik po svoji vrednosti, vreden, drag(ocen), znamenit: magna munera et maiora promissas S., quaestus magnus et evidens (naspr. quaestus minimus et sordidus) Auct. b. Alx., cultus maior censu H., cultus maximi Fl., od tod pri splošni napovedi cene gen. n. magni (pluris, plurimi, zelo redko maioris, maximi) in abl. n. magno v zvezah kakor magni aestimare Ci., pogosteje magno aestimare Ci. idr. zelo ceniti, čislati = magni ducere, putare Ci. idr.; magni aestimare Fl. pa pomeni tudi = za tehtno imeti (šteti) = magni existimare N. = magni (maximi) facere Kom., Ci. idr., magni esse N. imeti veliko vrednost, tehtnost, biti zelo pomembno, toda: magni esse apud aliquem Ci. veliko veljati; podobno magni interest Ci. in magni refert Lucr. veliko, mnogo, magno emere, conducere, vendere Ci. drago, magno constare Plin. iun. veliko (mnogo) stati, veliko veljati, visoko ceno imeti, drag biti, magno (sc. constat) hospitium miserabile Iuv.; metaf.: magno illi stetit victoria L. ga je stala mnogo krvi, multo maioris alapae mecum veneunt Ph.
4. velik po svoji notranji sili, silen, močan, hud: imber C., Ci., incendium Ci., vis solis Lucr., ventus ali flatus (ventorum) Plin.; poseb. o zvokih: stridor, murmur V., maior sonus Cu., magno fletu C. na glas (glasno) jokajoč, magnā (naspr. parvā) voce Ci. glasno, fit maximus clamor omnium Ci.; pesn. n. sg. adv.: magnum clamare Pl. glasno klicati, tako tudi: magnum sonare Mel. ali magna sonare Acc. fr., exclamare maius Ci., maximum exclamare Pl.
5. časovno velik = dolg, znaten: menses V., anni Lucr., magnum sol circum volvitur annum V., triginta magnos volvendis mensibus orbīs (sc. annorum) explebit V., magno tempore Petr., Iust. v dolgem času, magno post tempore Iust. po dolgem času; occ.: magnus annus, quo eadem positio caeli siderumque rursum existet Ci. veliko leto, svetovno leto (tj. doba 12.954 let). —
II. metaf.
1. velik = znaten, pomemben, príličen, precejšen, znamenit, imeniten, tehten, važen: mercatura Ci. velika, razsežna (naspr. mercatura tenuis), magna et ampla negotia Ci., magni ali maximi ludi Ci. velike igre (v Rimu so jih obhajali vsako leto 7. septembra), magnae parvaeque res Enn. dejanja, dela, magnae res T. pomembne stvari, pomembne zadeve, magnas res gerere N. velike (pomembne) uspehe doseči (dosegati), maiores res appetere N. težiti, stremeti za višjim(i stvarmi), maximae res Ci. glavne, zelo pomembne, velevažne stvari (zadeve), causa Ci., magnae et graves causae Plin. iun., m. iudicium Ci., m. testimonium Ci. znamenito, mogočno, častno, m. casus C. posebno, srečno naključje, tako tudi: magnae fuit fortunae C., toda: saepe parvis momentis magni casus intercedunt C. znamenite spremembe sreče, res magnum habet casum Plancus in Ci. ep. nemajhna nevarnost, quod maius est (kot vrinjeni stavek) Ci. kar je še več, kar ima še večji pomen, tako tudi: quod maximum est Fl.; pogosto s stranskim pomenom: težavno, težeče, nevarno, pri čemer je še poseb. razvidna teža, težavnost: magnum onus, magnus labor Ci., magnum opus et arduum Ci., prim.: id magnum et arduum est Ci., quod eo maius est illi Ci. težje, bellum magnum et difficile Ci. ali bellum magnum et atrox S., vectigalia m. Ci., rei publicae magnum aliquod tempus Ci. ali maximum rei publicae tempus Ci. (zelo) nevaren (odločilen) čas ali položaj, lahko tudi pl. maxima rei publicae tempora (gr. μέγιστοι καιροί) Ci.; magnum est z inf. velika, težka naloga je, težko je, ni lahko: Ap., eicere nos magnum fuit, excludere facile est Ci. ep., magnum est efficere, ut quis intellegat, quid sit illum verum Ci.; s sup.: haud magna memoratu res est L.; subst.: magna dii curant, parva neglegunt Ci., maiora concupiscere N. po višjem, za višjim, maiora moliri in urbe Suet., illa maxima et amplissima Ci.; pesn. (o letu in letnih časih glede na letino) zelo rodoviten: annus Lucan., Stat., maior autumnus Mart.
2. velik glede na moč, veljavo, zasluge idr., visok, vzvišen, ugleden, veljaven, vpliven, imeniten, velmožen, mogočen, bogat: propter summam nobilitatem et singularem potentiam magnus erat Ci., homo summae potentiae et magnae cognationis C. z imenitnim sorodstvom, potentior et maior N. z več moči in ugleda, magni pueri magnis e centurionibus orti (iron.) H., magnus pater, eques, adiutor H., tellure marique magnus H., sacerdos V. častitljivi, praetor maximus (v najstarejših časih = dictator) L., magna manus Iovis H., magnus Iuppiter H., Iuppiter optimus maximus Ci. najmogočnejši, najvišji, Mater magna (= Cybele) Ci., magni di V. (o samotraških bogovih zaščitnikih), Pompeius Magnus Ci. idr. ali Alexander Magnus N. idr. Veliki (kot častni priimek), magnus in hoc bello Themistocles fuit neque minor in pace N. Temistoklov ugled je bil velik, magni reges N. odlični, veliki, nemo vir magnus (velik mož) sine adflatu divino fuit Ci., nec pietate nec bello maior V., magnus et clarus, clarus et magnus Ci. idr., civitas magna atque opulenta S., oppidum magnum atque valens S., maximam hanc rem (državo) fecerunt L.; subst. m.: nulla aut magno aut parvo fuga leti H., cum magnis vixisse H., maiorum fames H., adversus minores humanitas, adversus maiores reverentia Sen. ph., maximi imique Sen. ph. najvišji in najnižji; occ. prevelik: Alexander orbi (sc. terrarum) magnus est, Alexandro orbis angustus (pretesen) est Sen. rh.; v slabem pomenu velik v premetenosti, premeten, prekanjen, zvit: nebulo Ter., fur Ci.
3. velik v svojem mišljenju, glede na duh, srce, velikodušen, veledušen, širokosrčen, velikosrčen, blagosrčen: fuit et animo magno et corpore N., animo magno fortique sis Ci. (prim.: magno pectore praesentit curas V., mens maior humanā Sil.), animo magnus, maior imperio Plin., quo quis maior, magis est placabilis irae O.; v slabem pomenu bahav, prevzeten, veličàv (velíčav), ošaben: ita magni atque humiles sumus Ter.; (glede na govorjenje) poveličujoč, ponašajoč se, vznesen, bahav: lingua (= gr. μεγάλη γλῶσσα) H., magna verba (= gr. μεγάλοι λόγοι) V., Sen. ph., maxima verba Pr., dixerat ille aliquid magnum V. nekaj drznega, magna loqui (= gr. μέγα εἰπεῖν, μέγα μυϑεῖσϑαι, μεγάλα λέγειν) O., Tib. širokoustiti (se), hvali(sa)ti se.
4. velik po svoji notranji sili, silen, hud (poseb. o afektih, strasteh, čustvih): amor, furor, ira V., dolor C., voluptas Ter., gaudium S., cura, spes, offensio N., periculum C., maximum periculum Ci., labor H., morbus Cels., morbus maior Cels. (o božjasti), adulteria, inimicitiae T. presenetljiva, pozornost vzbujajoča, maior alacritas studiumque pugnandi maius C., ingenium Ci., indoles H., Stat., maius malum est hoc Sen. ph.; occ. (o besedah, izražanju) krepek, pretiran: verba magna, quae rei augendae causā conquirantur L., magnis sermonibus res secundas celebrare L., magnae minae Ci., magna illa consulum imperia S. stroga; poseb. in maius celebrare S. ali extollere T. preveč, fama in maius vero ferri solet L. se povečuje, gre čez mero (meje) resnice, in maius credi T. se šteje za huje (slabše), tako tudi in maius componere S., L., H. ali audere Iust. pretira(va)ti, in maius nuntiari T. pretira(va)ti, pretirano sporočati; toda: vim temperatam di provehunt in maius H. pospešujejo, naklanjajo uspeh. - mandātārius -iī, m (mandāre, mandātum) pooblaščenec, ki mu je zaupana tožba ali naloga, pravni zastopnik, odvetnik, posredovalec, predstavnik: Dig.
- mastīgophorus -ī, m (gr. μαστιγοφόρος) bičenosec, javni služabnik, reditelj, čigar naloga je bila skrbeti za mir in red pri gledaliških igrah: Arn., Prud.
- ponti-fex -ficis, m (pōns in facere)
I. póntifeks, pontífik, višji svečenik, nadsvečenik. Rimljani so besedo izpeljevali iz pons in facere, pontifex torej = „postavljavec mostu“; ta domneva je tudi danes splošno sprejeta, čeprav so nekateri o njej dvomili. Ime so pontifiki dobili zato, ker so ponovno zgradili „Količasti most“ (Pons Sublicius), in sicer iz lesa. Količasti most, ki je bil najstarejši most v Rimu in je bil sprva grajen iz kamna, so Rimljani podrli, da so Rim obvarovali pred napadom Etruščanov; podiralce je branil Horacij Kokles. Pontifiki so ga ponovno zgradili, vendar iz lesa, da bi ga v primeru nuje zlahka ponovno podrli: collegium pontificum kolegij pontifikov, pontifiški zbor, je sprva štel 4, pozneje 8, naposled (v času Sule) 15 članov; njihova naloga je bil nadzor nad bogoslužjem in rimsko religijo nasploh: Varr., Ci., L., H., O. Vodja (načelnik, predsednik, prvomestnik) tega kolegija (zbora) je bil pontifex maximus najvišji póntifeks (pontífik), veliki svečenik: Ci., L., Plin. iun., Val. Max. idr.; pontifices minores so pomočniki ali pisarji (kolegija) pontifikov: Ci., L. pontifices seu minores seu maximi Lact. —
II.
1. (v krščanstvu) škof: Sid.
2. judovski veliki duhovnik: pontifex, id est sacerdos maximus Vulg., Caipham pontificem Vulg. — Od tod adj.
1. pontificālis -e pontífiški, pontífikov, pontifikálen, nadsvečeniški, nadsvečenikov, póntifeksa (pontífika, nadsvečenika, višjega svečenika; gen.): auctoritas Ci., insignia L., honos, sacrum O., ludi Suet. (igre, ki jih je priredil pontifex maximus ob nastopu svoje službe).
2. pontificius 3 = pontificālis: libri Ci., ius Ca. fr., Ci., L., Plin., Macr., P. F., carmen Sen. ph., negotium Gell. subst.
a) pontificium -iī, n α) škofovska (škofova) oblast: Cod. Th. β) metaf. svobodna oblast, svoboda, pravica storiti kaj: is, cuius negotium id pontificiumque esset Gell., Arn., Cod. Th., Symm.
b) pontificiī -iōrum, m (sc. libri) pontífiške (pontifikálne, nadsvečeniške) knjige: unde ut in ritualibus et pontificiis [...] obtemperatur, observantibus sacerdotiis caute Amm.
3. pontificātus -ūs, m pontifikát, pontifiško (pontifikálno, nadsvečeniško) dostojanstvo, pontifiška (pontifikálna, nadsvečeniška) služba, višje svečeništvo, nadsvečeništvo: Ci., T., Vell., Suet., p. maximus Suet. dostojanstvo velikega svečenika. - Sulpicius 3 Sulpícij(ev), ime rimskega patricijskega rodu. Poseb. znani so:
1. Serv. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Servij Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 500, diktator in zmagovalec nad Latin(c)i l. 496: L.
2. Q. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Kvint Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 490, l. 454 eden od poslancev, ki jim je bila zaupana naloga, naj prinesejo zakone iz Grčije: L.
3. Serv. Sulpicius Camerīnus Servij Sulpicij Kamerin(ski), konzul l. 393, je nasprotoval izselitvi v Veje ter dosegel, da so vejska zemljišča razdelili med plebejce: L.
4. Q. Sulpicius Longus Kvint Sulpicij Long (Dolgi) je dal kot vojaški tribun s skale pahniti stražo, ki Galcem ni preprečila splezati na Kapitol(ij); kasneje je vodil pogajanja z Galci: L.
5. Serv. Sulpicius Rūfus Servij Sulpicij Ruf (Rdečelasi) je l. 377 kot konzulski tribun obvaroval tuskulski grad, ki so ga oblegali Latin(c)i: L.
6. C. Sulpicius Peticus Gaj Sulpicij Petik je bil petkrat konzul; l. 361 se je bojeval proti Hernikom in jih premagal, l. 358 je kot diktator porazil bojske Galce, l. 356 in 351 pa Tarkvinijce: L.
7. C. Sulpicius Longus Gaj Sulpicij Long (Dolgi), se je l. 323 kot konzul in pozneje še enkrat l. 317 vojskoval s Samniti (Samnijci) ter jih premagal v Kampaniji: L.
8. P. Sulpicius Galba Maximus Publij Sulpicij Galba Maksim je l. 211 Rim ubranil pred Hanibalovim napadom in v naslednjih letih uspešno poveljeval v spopadih proti makedonskemu kralju Filipu: L.
9. C. Sulpicius Gallus Gaj Sulpicij Gal, vojaški tribun v vojni proti makedonskemu kralju Perzeju, konzul l. 166, je premagal Ligur(ij)ce. Bil je zelo izobražen, dober govornik in poznavalec grške književnosti, ki je (kot kaže) v poznejših letih tudi sam pisateljeval in se poglobljeno ukvarjal z zvezdoznanstvom: Ci., Plin.
10. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je iz zavisti, vendar neuspešno skušal prikrajšati Lucija Emilija Pavla (tega je iz dna duše črtil) za zmagoslavje nad Perzejem. Kot pretor se je l. 151 neuspešno vojskoval v Luzitaniji. Ker je z neko sovražno tolpo, ki se mu je zaupno predala, izjemno kruto ravnal, so ga l. 149 v Rimu obtožili; obsodbe se je sicer rešil, a le s podkupovanjem in nemožatimi prošnjami. Bil je prvi govornik svoje dobe: Ci., Q., Val. Max.
11. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, sin prejšnjega, Saturninov nasprotnik, konzul l. 108: Ci.
12. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba, svak Gaja Grakha, izvrsten govornik, l. 110 javno obsojen, ker se je pustil podkupiti Jugurti: S.
13. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf, rojen l. 124, sprva pristaš aristokratov. Njim naklonjeno je s svojo izjemno govorniško nadarjenostjo vneto deloval za ohranitev ustave zlasti kot ljudski tribun l. 88. Ko se je Cezar l. 87 potegoval za konzulat, ne da bi bil prej pretor, mu je Sulpicij odločno nasprotoval in se zato sprl z njim in njegovo družino. Pozneje ga je na svojo stran pridobil Marij in ga izkoristil za svoje velikopotezne načrte; Sulpicij je predlagal več zakonov, ki sicer niso kazali nobenih prevratnih namenov, so pa očitno bili naperjeni proti senatu in aristokratom (leges Sulpiciae), med njimi še zlasti a) zakon, da ne sme noben senator imeti več kot 2000 denarijev dolga, in b) legemque ad populum tulit qua Sullae imperium abrogaretur, C. Mario bellum decerneretur Mithridaticum Vell. Ker so njegovi predlogi izzvali hud odpor senata in aristokracije, se je Sulpicij obdal s 3000 najetimi vojaki ter z njihovo pomočjo s silo dosegel, da so zakonski predlogi obveljali. Nato je razjarjeni Sula odrinil proti Rimu, ga l. 82 zavzel ter Marija in Sulpicija odstavil. Oba sta sicer pobegnila, a Sulpicija so po izdaji nekega sužnja pri Lavrentu ujeli in usmrtili: Ci., N., Vell.
14. P. Sulpicius Galba Publij Sulpicij Galba, edil skupaj s Ciceronom, s katerim se je pozneje potegoval tudi za konzulat, vendar ni uspel: Ci. ep.
15. Serv. Sulpicius Lemonia Rūfus Servij Sulpicij Lemonija Ruf, menda oče pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius), prijatelj Cicerona, s katerim je skupaj študiral retoriko pri Molonu na Rodosu. Pozneje se je podal v pravniške vode in kot odvetnik še bolj zaslovel kot govornik. Leta 51 je bil konzul skupaj z Markom Marcelom; po daljšem političnem omahovanju se je končno odločil za Cezarja in l. 46 kot namestnik upravljal Ahajo. Po Cezarjevi smrti je zopet politično omahoval in umrl l. 43 na potovanju v Mutino k Antoniju kot senatov odposlanec. Zapustil je veliko učencev in spisov; ohranilo se je le nekaj pisem, ki jih je pisal Ciceronu: Ci., Q., Gell., Dig.
16. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, legat pod Cezarjem v Galiji, l. 54 pretor. Leta 49 se je potegoval za konzulat, vendar je kljub Cezarjevemu priporočilu neslavno propadel. Pozneje se je pridružil zarotnikom zoper Cezarja in bil kot njegov morilec obsojen l. 43: Ci., C., Suet.
17. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf se je pod Cezarjevim poveljstvom bojeval v Galiji, bil l. 48 poveljnik (praetor) Cezarjevega ladjevja in v letih 47—45 upravitelj province Ilirija: Auct. b. Alx.
18. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba je potem, ko je zapravil vse svoje premoženje, naredil samomor: T.
19. Sulpicius Asper Sulpicij Asper je služil v cesarski telesni straži in se udeležil Pizonove zarote proti Neronu; to ga je stalo življenja, njegovo smrt pa opisuje T. kot constantiae exemplum.
20. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je l. 68 po Kr. v starosti 73 let kot Neronov naslednik zasedel cesarski prestol, vendar so ga že januarja l. 69 po Kr. vojaki umorili zaradi njegove skoposti: T., Suet.
21. C. Sulpicius Apollinaris Gaj Sulpicij Apolinar, rojen v Kartagini, učen slovničar, učitelj Avla Gelija in poznejšega cesarja Pertinak(s)a. Napisal je quaestiones epistolicae in v metrični obliki vsebine Plavtovih in Terencijevih komedij ter Vergilijeve Eneide: Gell.
22. Sulpicia Sulpicija
a) pesnica, menda hči pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius). Njeno ljubimkanje z osvobojencem Cerintom (Kerintom, s pravim imenom Kornut) opeva Tibul v 4. knjigi svojih elegij; v isti knjigi je objavil 5 njenih pesniških pisemc, ki jih je pisala svojemu ljubimcu (7.—12.): Tib.
b) pesnica ljubezenskih pesmi iz obdobja cesarja Domicijana, sloveča po svoji zvestobi do soproga Kalena: Mart., Aus., Sid.
23. P. Sulpicius Quirīnus Publij Sulpicij Kvirin ni izviral iz patricijske družine Sulpicijev, pač pa je bil po svoji soprogi Lepidi sorodstveno povezan z Liboni iz Skribonijevega rodu. Kot pogumen vojak in spreten upravnik se je prikupil Avgustu, ki ga je l. 12 imenoval za konzula. Kasneje je baje upravljal provinco Afrika, zagotovo pa kot cesarski namestnik dvakrat provinco Sirija, prvič menda l. 5 pr. Kr., drugič pa nedvomno l. 6. po Kr. Kot provincialni upravitelj se je izkazal tudi na vojaškem področju, saj je porazil več Rimljanom sovražnih ljudstev. Leta 1 pr. Kr. je bil kot comes et rector iuvenis dodeljen mlademu, za namestnika v provinco Armenija poslanemu Gaju Cezarju; spotoma se je poklonil Tiberiju, ki je bival na Rodosu, ta pa mu je ostal zvest prijatelj vse do njegove smrti l. 21 po Kr., ko je dal njegovo truplo pokopati na državne stroške: T., Vell., Suet., Fl. — Kot adj. Sulpicius 3 Sulpícijev: horrea H. (nekega Sulpicija Galbe, ki je imel v Horacijevem času v Rimu veliko zalogo vina), lex Fl. (zgoraj pod št. 13 omenjenega ljudskega tribuna Publija Sulpicija Rufa). — Od tod adj. Sulpiciānus 3 Sulpícijev, sulpicijánski: classis C. (pod št. 17 omenjenega pretorja P. Sulpicija Rufa), seditio Q. (ki ga je sprožil ljudski tribun Publij Sulpicij Ruf; gl. št. 13). - Vesta -ae, f (gr. ἑστία [iz *Ƒεστία] domače ognjišče, Ἑστία Hestija (boginja); indoev. kor. *u̯es svetiti, goreti (prej so besedo izpeljevali iz kor *u̯es- muditi se, (pre)bivati; prim. skr. vásati (on) prebiva, mudi se, vā́stuḥ bivališče, hiša, gr. ἄστυ, got. wisan biti, muditi se, stvnem. wësan biti, nem. gewesen)
1. (domače) ognjišče, ognjiščni ogenj: ter liquido ardentem perfudit nectare Vestam V., renovata focis et paupere Vesta lumina Sil.
2. pooseb. Vésta, po grškem mitološkem izročilu hči Kronosa in Ree, po rimskem mitološkem izročilu pa hči Saturna in Ops (Ops), Jupitrova sestra. V Rimu zelo čaščena Vesta je bila boginja domačega ognjišča in ognjiščnega ognja, domačnosti in čistega družinskega življenja. V njenem okroglem svetišču na jugovzhodnem delu rimskega Foruma ob stari kraljevi hiši (regia) so za njeno bogoslužje skrbele device vestalke (gl. spodaj) pod budnim nadzorom najvišjega svečenika (pontifex maximus), ki je stanoval v kraljevi hiši. Najpomembnejša naloga vestalk je bila skrb za večni ogenj na državnem ognjišču Vestinega svetišča. Ta ogenj, ki so ga obnovili vsako leto 1. marca, je bil tako rekoč podoba boginje (ker v njenem svetišču ni bilo nobenega kipa). Če je ogenj ugasnil, je bilo to zlovešče znamenje za državo; vestalko, ki je bila kriva, da je ugasnil, je pontifex maximus prebičal: Ci., L., V., Plin., Macr., Vestae sacerdos (= pontifex maximus) O. (o Cezarju), Iliaca ali Troica Vesta O. (ker je baje njeno bogoslužje prišlo iz Ilija (Troje) v Italijo z Enejem); elipt.: ad Vestae (sc. aedem) L., H., a Vestae (sc. aede) Ci. ep. Pozneje so Vesto istovetili z drugimi božanstvi, poseb. z boginjo zemlje (Terra = Cybele, Rhea): Serv., Vesta eadem, quae Terra O.; meton. Véstino svetišče: Vesta arsit O. — Od tod adj. Vestālis -e Vésti posvečen, Véstin: sacra Vestalia O. ali subst. samo Vestālia -ium, n: Varr. vestálije, Véstin praznik, ki so ga obhajali 9. junija; foci (ogenj), ara Lucan., cohors Lucan. vestalk, virgo Vestalis Ci., L. idr. ali subst. samo Vestālis -is, f (L., O., Plin., Val. Max.) Véstina devica, Véstina svečenica, devica vestálka, vestálka. Za vestalke (sprva so bile štiri, pozneje jih je bilo šest) je izbral (nav.) pontifex maximus od šest do deset let stare deklice; te so morale zavezane devištvu vztrajati v svečeniški službi celih 30 let: deset let so se učile, deset let so opravljale bogoslužje, deset let pa so poučevale mlajše vestalke: (sc. Numitor) fratris filiae Reae Silviae per speciem honoris, cum Vestalem eam legisset, perpetua virginitate spem partus adimit L., virginem Vestalem ali samo virginem capere Gell., defunctaque virgo Vestalis Laelia, in cuius locum Cornelia … capta est T., virgo Vestalis maxima (najstarejša) Suet., Cornelia Vestalium vetustissima T. šele po 30 letih službe se je smela vestalka vrniti v domačo hišo in se poročiti, a to se je zgodilo zelo redko. če je vestalka prelomila obljubo čistosti, je zagrešila incestum; za kazen so jo živo zakopali na „zločinskem polju“ (campus sceleratus). Vestine svečenice so Rimljani zelo spoštovali; pesn.: Vestales oculi O. oči, kakršne se spodobijo za vestalko = sramežljive oči.