Franja

Alcmān -ānis, acc. -āna, m (Ἀλκμάν) Alkman, gr. pesnik od iz lidijskih Sard, živel v letih 670—640: Vell., Plin. Po njem se imenuje neki lirski metrum Alcmānium metrum alkmanski metrum: Serv.

Alcōn, lat. Alcō, -ōnis, m (Ἄλκων) Alkon, gr. moško ime. Poseb.:

1. Atrejev sin: Ci. (z nom. Alco).

2. sicilski slikar: O.

3. tebanski bronar: Plin. (z nom. Alcon).

4. izmišljeno pastirsko ime: V.

5. neki suženj: H.

6. neki Sagunčan: L. (z nom. Alco).

Aleuās -ae, m (Ἀλευάς) Aleva, gr. moško ime.

1. Heraklejev potomec, tiran v Larisi: Larissaeus Al. O., sanguis Aleuae O. = Tesalec Skopa (Scopas).

2. neki bronar: Plin.

Ambivius -iī, m (prim. ambivium razpotje)

1. Ambivij, neki kuhar: Ci., menda tisti M. Ambivius Mark Ambivij, ki je pisal o kuharstvu in ki ga omenja: Col.

2. L. Ambivius Turpiō (-ōnis) Lucij Ambivij Turpion, sloveči gledališki igralec in gledališki ravnatelj v Rimu, sodobnik Terencija, v čigar igrah je nastopal: Varr., Ci., T.

Amōnomachus -ī, m (Ἀμυνόμαχος) Aminomah, neki Epikurov dedič: Ci.

Ampelius -iī, m Ampelij, rim. nom. propr., npr. L. Amp. Lucij Ampelij, pisec v 4. st. po Kr.: Amm., Sid.; neki drug Lucij Ampelij je napisal menda v 3. st. po Kr. knjigo Liber memorialis.

Amphīō (Amphīōn) -onis, acc. -onem, pesn. -ona, m (Ἀμφίων) Amfion

1. z Zetom Jupitrov in Antiopin sin, Niobin mož, izvrsten pevec, njegov brat pa pastir in lovec. Ko sta brata zidala Tebe, se je kamenje po taktu Amfionove lire samo zlagalo. Po smrti svojih otrok se je Amfion sam pokončal: V., H. idr. Amphionis arces (= Thebae) O.; Pacuvianus Amphio Ci. Amfion v Pakuvijevi tragediji. — Od tod adj. Amphīonius 3 Amfionov: lyra Pr., pecten Sil., ars Sid.; pesn. = tebanski: canes Sen. tr., palestra Cl.

2. neki argonavt: Hyg., Val. Fl.

3. neki igralec v tragedijah: Varr. fr.

Ampyx -ycis, acc. -yca, m (Ἄμπυξ) Ampik, gr. moško ime,

1. Finejev tovariš, nasprotnik Perzeja, ki ga je ob svoji svatbi okamnil z Meduzino glavo: O.

2. neki Lapit, ki je na Pritojevi svatbi ubil Kentavra Oikla: O.

Amūlius -iī, m Amulij,

1. Prokov (Procas) sin, kralj v Albi, ki je svojega starejšega brata Numitorja pahnil s prestola, naredil njegovo hčer Reo Silvijo za Vestalko in dal njena sinova Romula in Rema izpostaviti v Tibero: Ci., L., O.

2. neki slikar: Plin.

Amyclae (Amynclae, Amunclae, Amunculae) -ārum, f (Ἀμύκλαι) Amikle (Aminkle, Amunk[u]le), mestno ime,

1. lakonsko mesto jugovzhodno od Šparte, ustanovil ga je baje neki Amiklas ali Aminklant (Ἀμύκλας, gen. -α ali -αντος), domovina Dioskurov, Helene in Klitaimestre, s svetiščem in velikanskim Apolonovim kipom, pri katerem so se vsako leto obhajala „Hyacinthia“ (gl. Hyacinthus): L., O. idr. Okrog l. 750 so Dorci mesto osvojili. Nejevoljni zaradi pogostnih praznih govoric o sovražnikovem bližanju so namreč meščani baje izdali zakon, da ne sme nihče več govoriti o sovražniku; zaradi tega niso nič vedeli o tem, ko so se Dorci res bližali; od tod: Amunculas tacendo periisse audio Afr. fr., quas evertēre silentia, Amyclae Sil.; preg.: Amyclis ipsis taciturnior ero Sid., prim.: taciturne, Amyclas qui silentio viceris Aus.

2. staro avzonsko mesto (po mitu ahajsko-lakonska naselbina) v Laciju med Kajeto in Teracino ob zamočvirjenem, po njem imenovanem Amikelskem zalivu (sinus Amynclanus): tacitae Amyclae V. tihe (ker so jih preb. baje zapustili zaradi mnogih strupenih kač) ali pa (po drugih razlagalcih) molčeče (češ, pesnik je prenesel ta pridevek od lakonskih na lacijske Amikle, namigujoč na zgoraj pod 1. omenjeni dogodek, če ni morda nevede zamenjal obeh mest), Varro auctor est... in Italia Amynclas a serpentibus deletas Plin., ubi fuere Amyclae sive Amynclae a serpentibus deletae Plin., Fundanae Amyclae Mart. — Od tod adj. Amyclaeus 3 (Ἀμυκλαῖος) amikelski = ki spada k lakonskim Amiklam, iz lakonskih Amikel: fratres (= Kastor in Poluks) V., mater (= Leda) Stat., olores (ker je Jupiter kot labod prišel k Ledi) Stat., pluma Mart. labodje pero, ductor (= Amikljan Ksantip) Sil., Canopus Sil. dolnjeegiptovsko mesto, imenovano po Amikljanu Kanopu, Menelajevem krmarju, ki je tam umrl, corona Mart. v bojnih igrah ob Hijacintovih svečanostih (gl. pod 1.) priborjen; pesn. = lakonski, špartanski: canis V., venenum Mart. ali Amyclaeis medicatum vellus aënis murice cum Tyrio O. lakonski škrlat, nepos (= Klavdij Neron, ker je gens Claudia baje izhajala iz Sabincev, ti pa iz Špartancev) Sil. Amynclānus 3 aminkelski = ki spada k lacijskim Aminklam: sinus Amynclanus Plin. Aminkelski, Kajetski zaliv.

Amyclās -ae, m (Ἀμύκλας) Amikla, gr. moško ime,

1. ustanovitelj in heros eponymos lakonskih Amikel, Hijacintov (Hyacinthus) oče. Od tod patronim Amyclīdēs -ae, m (Ἀμυκλείδης) Amiklid = Hyacinthus: O.

2. neki pomorščak: pauper Amyclas Lucan.

Amycus -ī, m (Ἄμυκος; prim. ἀμυχή praska) Amik, gr. moško ime,

1. Pozejdonov sin, bebriški kralj v Bitiniji. Ko so se na obali njegove dežele izkrcali argonavti, je pozval najhrabrejšega na rokoborbo z orožjem (castus), ki ga je sam izumil; Poluks se je spustil v boj z njim in ga je ubil: V., Val. Fl., Hyg., Amyci portus Plin. (blizu Herakleje v Pontu, kjer je bil baje Amik ubit).

2. neki Kentaver, Ofionov sin, ki je na Piritojevi svatbi ubil Lapita Keladonta, a sam podlegel Belatu: O.

3. neki Trojanec: V.

4. Enejev tovariš: V.

androdamās -antis, acc. -anta, m (gr. ἀνδροδάμας = ki kroti može) androdamant,

1. neke vrste krvavec, hematit: Plin. (XXXVI, 20, 38).

2. neki dragulj, menda rombični, srebrnkasti grebenovec (markazit): Plin. (XXXVII, 10, 54).

Andromeda -ae, pesn. Andromedē -ēs, acc. tudi -ān (O.), f (Ἀνδρομέδα) Andromeda, hči etiopskega kralja Kefeja in Kasiopeje. Izpostavljeno neki morski pošasti jo je Perzej rešil in se potem z njo poročil: H., O., Pr. idr. Po njej je imenovano ozvezdje severne poloble: Ci., Hyg., Col.

Antigonus -ī, m (Ἀντίγονος) Antigon,

1. vojskovodja Aleksandra Vel., oče Demetrija Poliorketa, namestnik v Veliki Frigiji; po Aleksandrovi smrti se je bojeval z diadohi in padel pri Ipsu l. 301. Njegov vzdevek je Κύκλωψ, ker je izgubil eno oko: Ci., N., Iust.

2. Ant. Gonatās (γονατᾶς = z železno ploščo na kolenih) Antigon Gonat, sin Demetrija Poliorketa, izvrsten vojskovodja, umrl l. 240: Iust.

3. Ant. Dōsōn (Δώσων = ki vedno samo obljublja) Antigon Dozont, vnuk Demetrija Poliorketa, se je poročil l. 230 s Hrizeido, vdovo mak. kralja Demetrija II., padel l. 221 v boju z Ilirci: L., Iust.

4. Antigon Kimljan (Cymae), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. poslanec kralja Deotara: Ci.

6. neki rim. osvobojenec: Ci. ep.

7. neki slikar: Plin.

Antimachus -ī, m (Ἀντίμαχος „Protiborec“) Antimah,

1. pesnik iz Klara pri Kolofonu, Platonov sodobnik, zložil ep Thebais in elegije, pesnjene ljubici Lidi (Lydē): Ci., O., Cat., Q.

2. samogovoreče ime nekega borečega se Kentavra: O.

3. Egiptov sin, usmrtila ga je nevesta Ideja: Hyg.

4. neki kipar: Plin.

Antiphōn -ōntis, pri Kom. tudi Antiphō -ōnis, m (Ἀντιφῶν) Antifon(t),

1. govornik iz Ramnunta (Rhamnūs) pri Atenah, sin sofista Sofila, rojen l. 479, oligarh, od Teramena po padcu štiristoternikov obtožen in l. 411 usmrčen: Ci., Q.

2. sofist, Sokratov nasprotnik, napisal spis o razlaganju sanj: Ci.

3. neki osvobojenec in gledališki igralec: Ci. ep.

Antisthenēs -is (redko -ae), m (Ἀντισϑένης) Antisten,

1. Sokratov učenec, Diogenov učitelj, ustanovitelj kiniške šole: Ci.; apel. v pl.: Antisthenae et Platones multi Gell.

2. neki pisatelj, ki je pisal o piramidah: Plin.

Apollodōrus -ī, m (Ἀπολλόδωρος) Apolodor,

1. sloviti retor iz Pergama, učitelj govorništva Oktavijana, poznejšega ces. Avgusta: Q., Suet., aridissimi... Apollodori libri T. Od tod Apollodōreī -ōrum, m apolodorovci, Apolodorovi pristaši: Q.

2. atenski slovničar okrog l. 140, učenec stoika Panajtija in slovničarja Aristarha; njegovo delo je ohranjeno: Varr., Ci. ep., Macr.

3. neki akademijski filozof, sodobnik epikurejca Zenona: Ci.

4. Apolodor z Lemnosa, pisatelj del o poljedelstvu: Varr.

5. zgodovinopisec iz Eriter (Ἐρυϑραί): Varr. ap. Lact.

6. zdravnika, eden iz ciprskega Kitija, drugi iz Tarenta: Plin.

7. atenski slikar: Plin.

8. neki kipar: Plin.

9. kruti tiran v Kasandreji: Ci., Sen. ph.

10. vojskovodja Aleksandra Vel.: Cu.

apotactītae -ārum, m (gr. ἀποτακτῖται) apotaktiti, neki razkolniki: Cod. Th.