Franja

Corybās -antis, acc. -anta, m (Κορύβας)

1. Koribant, večinoma pl. Corybantēs -um in (pesn.) -ium, m (Κορύβαντες iz ἡ κόρυς -υϑος čelada inβαίνω = v čeladah stopajoči) Koribanti, Kibelini svečeniki, ki so častili svojo (frigijsko) boginjo z bučno glasbo in divjim plesom z orožjem; v sg.: Cl., de conviva Corybanta videbis Iuv., quā … Cybeles picto stat Corybante torus Mart.; v pl.: Hyg., Sen. tr., Lact., Serv., acuta si geminant Corybantes aera (= cymbala) H., pars clipeos rudibus, galeas pars tundit inanes: hoc Curetes habent, hoc Corybantes opus O. — Od tod adj. Corybantius 3 (Κορυβάντιος) koribantski: aera (= cymbala) V., Serv., sacra Arn.

2. kot nom. propr. Corybās -antis, m Koribant,
a) Kibelin sin, oče drugega Apolona: Ci.
b) neki slikar, Nikomahov učenec: Plin.

Cybelē -ēs in -ae, f (Κυβέλη) Kibela,

1. frigijska gorska boginja, velika mati bogov, podoba zemeljske rodovitnosti, Saturnova in Telurina (Tellus) hči, ki so jo Grki enačili z Rejo (Ῥέα = ἡ ὀρέα ϑεά), Rimljani pa z boginjo Opo (Ops). Njeni skopljeni svečeniki Galli (prim. tudi Corybantēs) so jo slavili v divjih orgijah. Njeno podobo so l. 204 iz Pesinunta pripeljali v Rim, kjer so boginji na čast vsako leto v začetku aprila prirejali igre megalezije (Megalē[n]sia). Pozneje so jo upodabljali kot gospo (matrona) z levjo vprego in s stolpasto krono na glavi: V., Cat., Mart., Tert., turrigerā frontem Cybele redimita coronā O. — Soobl.
a) Cybela -ae, f: Tert.
b) pesn. Cybēbē -ēs, f (Κυβῆβη) Kibeba: V., Pr., Ph., Lucan., Sil.

2. (menda le mitično) frigijsko gorovje pri Kelenah (Celaenae): O. — Soobl. Cybelus -ī, m Kibel: V. (Aen. III, 111, kjer stoji tudi Cybelae). — Od tod adj. Cybelēius 3 (Κυβελήϊος)

1. Kibelin (= boginje Kibele): Attis O., frena (levov ob Kibelinem vozu) O., limina Stat. Kibelinega svetišča.

2. kibelski, z gore Kibele: Cybeleia (sc. dea) O., mater O.

Cylarabis -is, acc. -in, f (ἡ Κυλάραβις) Kilarabis, borilnica (gymnasium) pri Argih: L.

Cytae -ārum, f (Κύται ali ἡ Κύταια) Kite (Cite), mesto v Kolhidi, Medejin roj. kraj: Plin. — Od tod

1. adj. Cytaeus 3 (Κυταῖος) kitski (citski), pesn. = kolhidski: terrae (= Colchis) Val. Fl., Cytaei proceres Val. Fl.; subst. Cytaeī -ōrum, m Kolhijci: Val. Fl.

2. subst.
a) Cytaeis -idis, f (Κυταιΐς) Kičanka (Cičanka), Kolhijka (= čarovnica Medeja): Pr.
b) Cytāīnē -ēs, f (*Κυταΐνη) = Cytaeis: Pr.

Daphnis -nidis, acc. -nin ali -nim, voc. -ni, abl. -nide, m (Δάφνις, ἡ δαφνίς lovor) Dafnid,

1. Merkurjev sin, lepi mladi sicilski pastir, izumitelj sicilskega pastirskega pesništva: Pr., Plin.; pod njegovim imenom poveličuje V. Julija Cezarja. Pri O. je pastir s frigijske Ide, spremenjen v skalo.

2. šalj. ime nekega slovničarja: Plin., Suet.

deificus 3 (deus in facere)

1. act. ki obožuje: Tert.

2. pass. od boga narejen (poslan, navdahnjen): libri, scripturae, voces Eccl., lues deifica (= ἡ ἱερὰ νόσος) božjast (iz: božja oblast): Cael.

dialectos -ī, f (gr. ἡ διάλεκτος) narečje, dialekt: Suet.

diametros -ī, f (gr. ἡ διάμετρος, sc. γραμμή) premer: Vitr., Col., Macr. — Soobl. diametrus -ī, f ali diameter -trī, m: Boet.

dictamnum -ī, n (gr. δίκταμνον): V., Val. Max., Plin., ali dictamnus -ī, f (gr. ἡ δίκταμνος): Ci. jesenjak, jesenček, jelenska trava (Origanum dictamnus, Linn.), po gorovju Dikti imenovana rastl., njeno listje naj bi imelo moč, iz telesa odstraniti odlomljene puščične osti.

Dindyma -ōrum, n (τὰ Δίνδυμα, sc. ὄρη) Dindime: V., O., Col., Val. Fl., ali Didymus -ī, m: Cat. in Dindymus -ī, acc. -on, m (sc. mons): O., Plin. Dindim, Didim, Di(n)dimsko gorovje (zdaj Murat Daği) v Frigiji pri Pesinuntu, posvečeno boginji Kibeli. — Od tod adj.

1. Dindymēnē -ēs, f (ἡ Δινδυμήνη μήτηρ) Dindimska boginja (mati) = Kibela: H., Cat. (z gen. Dindimenae).

2. Dindymus 3 (Δινδύμιος) dindimski: castra Cybebes Col. poet., cantica Aus.; subst. Dindyma -ōrum, n (sc. sacra) tajno Kibelino bogoslužje: Min.

diphthongus 3 (gr. δίφϑογγος) dvoglasen, z dvoglasnikom pisan, dvoglasniško izgovarjan, diftongičen: syllaba M. Od tod subst. diphthongus -ī, f (ἡ δίφϑογγος) dvoglasnik, diftong: Prisc., M.

disputātrīx -īcis, f (disputātor) dialektičnorazpravljalna: etiam disputatrix virtus erit Q.; subst. (= ἡ διαλεκτική, sc. τέχνη) dialektika (spretnost v razgovoru o znanstvenih vprašanjih): Q.

Epidaphna -ae, f: T. ali Epidaphnēs: Plin. (ἡ ἐπὶ Δάφνης) Epidafna, trg pred sirsko Antiohijo, antiohijsko predmestje (prim. Daphnē 2. pri daphnē).

erēmus 3 (gr. ἔρημος) pustoten, zapuščen: Prud., (ki meri erĕmus), Cod. I. Od tod subst. erēmus -ī, m (sc. locus) in f (sc. regio, ἡ ἔρημος) samota, puščava: Eccl. — Soobl. erēma -ōrum, n (sc. loca): Cod. I.

erythraeus 3 (gr. ἐρυϑραῖος) rdečkast: Col., Plin.; poseb. mare Erythraeum Rdeče morje (ὁ Ἐρυϑραῖος πόντος, nav. ἡ Ἐρυϑρὰ ϑάλασσα), pri Plin. Erythrum mare, čisto lat. rubrum mare imenovano; ime najbrž po rdečem pesku, po mitu pa po nekem kralju, imenovanem Erythrās: Mel., Plin. ali Erythrus (Erythros): Cu. Od tod adj. Erythraeus 3
a) eritrski = iz Rdečega morja: alga Mart., lapilli Mart. v Rdečem morju nabrani biseri.
b) pesn. pren. = indijski: litus Tib., orae (= Indija) Stat., dens (slonova kost) Mart., trumphi (boga Bakha) Mart.

Euboea -ae, f (ἡ εὔβοια νῆσος, otok z izobiljem govedi) Evboja, otok v Egejskem morju (zdaj Euboia): N., L., O., T., Fl. idr. Od tod adj.

1. Euboïcus 3 (Εὐβοϊκός)
a) evbojski: sinus L., Pr., cautes (= rt Kafarej) V., Euboicae Cumarum orae V. (Kume so evbojska naselbina), Cumani ab Chalcide Euboica trahunt L., Euboicae civitates L., gentes Cu., Euboicae undae O., Val. Fl., scopulus Amm.
b) Evboji nasproti ležeč (stoječ): Euboicum litus Pr. ali Aulis Euboica O., Euboica Anthedon O.; od tod tudi: Euboicus cultor aquarum (= morski bog Glavk iz Antedona) O.
c) pesn. = kumski (ker so Kume evbojska naselbina): Euboica urbs O. kumsko mesto, Kume, recessus Lucan.; met.: carmen O. rek kumske Sibile.

2. Euboeus 3 evbojski: plebes Eub. Stat.

3. Euboïs -idis, f (Εὐβοΐς) evbojska = kumska: tellus Eub. Stat., kumska okolica.

e͡uo͡e in e͡uho͡e, interj. (gr. εὐοί) juhej! radostni vrisk bakhantk: Enn., Pl., Cat., V., euhoe parce Liber H., „euoe Bacche“ sonat O. Od tod Euïus, Euhius -iī, m (ὁ εὔϊος) Evij, Evhij, Juhejskač, Bakhov vzdevek: Pl., Ci., Lucr. idr., Sithoniis non levis Euhius H.; fem. Euias, Euhias -adis (ἡ εὐιάς) Eviada, Evhiada, Juhejskačica = bakhantka, menada: ex somnis stupet Euhias H.

Galatae -ārum, m (Γαλάται) Galačáni, skupno ime keltskih plemen, ki so l. 275 v roparskem pohodu prodrla v Malo Azijo ter se tam širila, dokler jih ni pergamski kralj Atal (Attalus) I. l. 235 premagal in potisnil v pokrajino Galacijo, ki je del Vel. Frigije sredi Male Azije ob srednjem toku reke Halisa (Halys). L. 73 je Dejotar vse 4 okraje (gr. τετραρχίαι) njihove dežele spravil pod svojo oblast ter kot rim. zaveznik od Pompeja dobil kraljevski naslov. L. 25 je Avgust iz dežele naredil rim. pokrajino: CI. EP., PLIN., T. Sg. Galata -ae, m Galačan: CL. – Od tod

1. subst. Galatia -ae, f (ἡ Γαλατία) Galácija
a) bivališče Galačanov (lat. imenovana tudi Gallograecia): PLIN., T., SIL., STAT., IUST.
b) trdnjava med Kapuo in Kavdijem: L.

2. adj. Galaticus 3 galačanski: COL., PLIN., PALL., rubor TERT. škrlaten.

3. glag. galaticor -ārī posnemati Galačane, tj. židovske šege mešati s krščanskimi: TERT.

gastrum -ī, n (izpos. iz gr. ἡ γάστρα) trebušnata posoda: PETR., MARC.

Hiericūs -cūntis, f (ἡ Ἱερικοῦς, -οῦντος) palestinsko mesto Jeriha: Plin.