Franja

Dēmea -ae, m (Δημέας) Demea, grško moško ime: Ter.

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

Dionȳsius² -iī, m (Διονύσιος) Dionizij, grško moško ime. Poseb.

1. D. superior Ci. ali prior N. Dionizij starejši iz Sirakuz, roj. l. 431; po zmagovitih bojih s Kartažani je postal l. 406 tiran v Sirakuzah; umrl l. 367: L., Val. Max., Iust., Gell.

2. Dionizij mlajši, sin in naslednik 1.; na njegovem dvoru je bival Platon. L. 357 ga je izpodrinil Dion, l. 343 še Timoleont, potem je živel kot izgnanec in reven šolnik v Korintu: N., Val. Max., Iust.

3. D. Hērācleōtēs Dionizij iz Herakleje, Zenonov učenec, najprej stoik, potem epikurejec (v Ciceronovem času): Ci.

4. tebanski glasbenik citrar: N.

5. Cassius D. Kasij Dionizij iz Utike; ok. l. 60—50 je prevajal spis o poljedelstvu Magona iz Kartagine: Varr., Col.

6. D. Magnēs Dionizij iz Magnezije, azianski govornik v Ciceronovem času: Ci.

7. Atikov osvobojenec: Ci. ep.

8. izobražen Ciceronov suženj: Ci. ep.

9. ime sužnja: H.

10. grški zdravnik: Plin.

Diophanēs -is, m (Διοφάνης) Diofan, grško moško ime,

1. Diofan iz Miteta, učitelj Tiberija Grakha: Ci.

2. D. Nīcaeēnsis Diofan iz Nikaje v Bitiniji, pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

Dōris² -idis in -idos, f (Δωρίς) Doris, Dorida, grško žensko ime, poseb.

1. Okeanova in Tetidina (Tethys) hči, Nerejeva žena in mati petdesetih Nereid (Nērēidēs): O., Hyg.; met. = morje: Stat., Doris amara V., hac Hyades Dorida nocte tenent O.

2. Dorida iz Lokride, žena sirakuškega tirana Dionizija I.: Ci., Val. Max.

3. neka ljubica: Pr., Iuv.

Eclogē -ēs, f (Ἐκλογή) Ekloga, grško žensko ime: Suet.

Ēlectra -ae, f (Ἤλεκτρα) Elektra, grško žensko ime, poseb.:

1. hči Okeana in Tetide (Thētȳs), Tavmantova žena: O.

2. Atlantova in Plejonina hči, Plejada, z Zeusom Dardanova mati: V., O., Hyg., Val. Fl. Od tod adj. Ēlectrius 3 Elektrin: El. tellus (= Samothrace) Val. Fl.

3. Agamemnonova hči, Orestova sestra, pozneje Piladova žena: H., O., Hyg., Vell., Iuv.

4. naslov drame: O., Suet.

elegīa, starejše elegēa, -ae, f (gr. ἐλεγεία, sc. ᾠδή)

1. elegična pesem, elegija: O., Q., Mart., Stat.; pri O. z grško mero v nom.: flebilis indignos, Elegēiā, solve capillos, venit odoratos Eligeiā nexa capillos.

2. neke vrste ličje: Plin.

Eleusium -iī, f (Ἐλεύσιον) Elevzija, grško žensko ime: Pl.

ēloquor -loquī -locūtus (-loquūtus) sum

1. izreči (izrekati), izgovoriti, spregovoriti, govoriti, povedati, naštevati: Kom., Acc. fr. idr., eloquar an sileam? V., eloqui … hoc est, omnia, quae mente conceperis, promere atque ad audientes perferre Q.; z obj.: eloqui argumentum huius tragoediae Pl., unum eloqui C., unum elocutus, ut … Ci., pretium non plus quam semel eloqui Ci., defendendi causa haec eloquor Ci., gratum eloqui H., eloqui Graecis verbis T. grško govoriti, in hunc modum T. Pt. pf. elocutus v pass. pomenu: Ulp. (Dig.)

2. occ. predavati, kot govornik govoriti: oratoris vis est composite, copiose, ornate eloqui Ci., eloquendi facultas Cu., Q., Suet., eloquendi varietas Plin. iun. — Od tod adj. pt. pr. ēloquēns -entis, adv. ēloquenter,

1. z govorom obdarjen, govoreč: res multae et eloquentes Corn.

2. zgovoren, lepobeseden, kot subst. masc. izvrsten govornik, lepobesednik: Q., T., Suet., Aug., ab eloquendo eloquens dictus est Ci., is est eloquens, qui et humilia subtiliter et magna graviter et mediocre temperate potest dicere Ci., Antonius disertos multos ait se vidisse, eloquentem neminem Ci., qui sibi eloquentiores videntur, quam ut causas agant Q., oratio hominis eloquentissimi Ci.; adv.: eloquenter Aug., eloquentius quam prius scribitur Plin. iun., eloquentissime respondere, eloquentissime scribere Plin. iun.

Euchadia -ae, f (Εὐχαδία) Evhadija, grško žensko ime: Ci.

Euctēmōn -onis, m (Εὐκτήμων) Evktemon, grško moško ime: Cu.

Eudēmus -ī, m (εὔδημος) Evdem, grško moško ime: Ci.; poseb. grški zdravnik: Plin., T.

Gallo-graecī -ōrum, m Galogrki = Galačáni, ki so izhajali iz galačanske krvi, pomešane z grško: L., AUCT. B. ALX., FL., IUST.; sg. Gallo-graecus -ī, m Galogrk, Galačan; CI.: njihova dežela Gallo-graecia -ae, f Galogrčija = Galacija (prim. Galatia, gl. Galatae): L., VELL., SUET., IUST.

Glycera -ae, f (Γλυκέρα „Sladka“) Glíkera, grško dekliško ime. Poseb.

1. Horacijeva ljubica: H.

2. Tibulova ljubica: H.

3. po lepoti sloveča venčarica v Sikionu, ljubica slikarja Pavzije, ki jo je naslikal: PLIN.

4. slovita hetera v Atenah, ljubica pesnika Menandra: MART.

Graeculus 3 (demin. Graecus) grški, v klasični dobi večinoma zaničlj. ali iron.: PLIN. IUN., FL., ineptum sane negotium et Graeculum CI. prav grško, v prav malenkostnem grškem duhu, contio CI., cantio chirographi CI. nezanesljiva, homines CI. človečki (ljubi ljudje) v Grčiji, vitis COL., rosa PLIN., nunc infans delegatur Graeculae ancillae T. mali grški vzgojiteljici (vzgojilji); kot subst. Graeculus -ī, m Grčič, Grk (v zaničljivem pomenu): in quo (studio poëtices) reprehendat eum ... non ut improbum ... sed ut Graeculum, ut assentatorem, ut poëtam CI., tanquam aliquoi Graeculo otioso et loquaci CI., omnia novit Graeculus esuriens IUV.; v pl.: PLIN. IUN.

Gymnāsiae ali Gymnēsiae insulae Gimnázijski ali Gimnézijski otoki, grško ime za Balearske otoke: L. EPIT., PLIN.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Heliodōrus -ī, m (Ἡλιόδωρος) Heliodór grško moško ime, poseb.

1. slavni grški učitelj govorništva za časa Horacija, skoraj gotovo Mecenatov varovanec: H.

2. sloviti zdravnik in ranocelnik za časa Juvenala: Iuv.; apel. = ranocelnik: Iuv.

3. grški kipar: Plin.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.