Franja

fiscus -ī, m (iz *bhid-seos, morda sor. s fidēlia)

I. košara, jerbas: Col. —

II. occ.

1. košara za denar, blagajna: Val. Max., Sen. ph., T., reperiebam fiscos complurīs cum pecunia ad eum esse translatos Ci., mulus ferebat fiscos cum pecunia Ph.; meton. = denar: fiscus in arca Iuv.

2. v demokratski ureditvi = aerarium, državna blagajna, drž. denar(ji): Eutr., quaternos HS, quos mihi senatus … ex aerario dedit, … in cistam transferam de fisco Ci.

3. za časa cesarjev (naspr. drž. blagajni) cesarska zasebna blagajna, cesarski zaklad, cesarski dohodki, fisk(us): Sen. ph., Suet., Isid., qui maris Rubri vectigalia a fisco redemerat Plin., redigeretur praeda in fiscum T., bona petita in fiscum T. ki naj bi se zaplenila fisku v prid, Otho … fiscum suum vacationes annuas exsoluturum promisit T., locupletabant et fiscum et aerarium Plin. iun.; tudi = davek, ki je šel v fisk: Iudaicus f. Suet.

lēgō -āre -āvī -ātum (lex)

I. naročiti (naročati), naložiti (nalagati) komu kaj: quin potius, quod legatum est tibi negotium, id curas? Pl. —

II. occ.

1. kot držpr. t.t.
a) odposlati (odpošiljati) koga kam kot poslanca (s kakšno nalogo): hominem suae civitatis in primis honestum ac nobilem … legarunt ad Apronium Ci., tres adulescentes in Africam legantur, qui ambos reges adeant S., quos Athenienses Romam ad senatum legaverant Gell.; metaf. komu kaj po poslancih sporočiti (predati): quae verba legaverint Rhodii ad hostium ducem Gell.
b) koga postaviti za legata (podpoveljnika), izvoliti (vzeti) koga za legata (podpoveljnika), imenovati koga za legata (podpoveljnika): Ligarium senatus idem legaverat Ci., ne legaretur A. Gabinius Cn. Pompeio expetenti Ci., Dollabela me sibi legavit Ci. ep., Calpurnius … legat sibi homines nobilīs factiosos S.

2. kot jur. t.t. komu kaj v oporoki volíti ali sporočiti (sporočati), zapustiti (zapuščati) komu kaj v dediščino: legavit uxori mundum omne penumque Luc. ap. Gell., Fabiae pecunia legata est a viro Ci., signa, tabulae, quas populo Caesar unā cum hortis legavit Ci., is, cui omne argentum legatum est Q.; legare alicui aliquid ab aliquo voliti komu kaj tako, da mora to volilo izplačati glavni dedič: ei (sc. uxori) testamento legat grandem pecuniam a filio Ci. veliko vsoto denarja, ki naj jo izplača sin. — Od tod subst.

1. lēgātus -ī, m
a) poslanec: legati ex auctoritate senatus legabantur Ci., legatos deprecatoresque mittere Ci., cum Athenienses ad senatum legatos de suis maximis rebus mitterent Ci., legatos mittere de pace C., L. idr., legatos mittere ad indicendum bellum L., missi magnis de rebus uterque legati H., hinc ubi legati rediere, negata ferentes arma Aetola sibi O.
b) α) legat, podpoveljnik (gr. ὑποστράτηγος) = najvišji pomočnik vojskovodje: summo imperatori legatus, L. Lucullo, fuit (sc. Murena) Ci., in altera parte fluminis A. Titurium Sabinum legatum cum sex cohortibus reliquit C.; ob odsotnosti višjega poveljnika (vojskovodje) je prevzel poveljništvo najstarejši legat kot legatus pro praetore = namestnik vojskovodje: C. Legati so bili možje senatorskega stanu, ki jih je senat izbiral in pošiljal na bojišče (od tod njihov naziv); v času cesarjev je imela vsaka legija svojega legata (legati legionum): legatus legionis in Germaniam missus est Suet., legato legionis … ignominiā notato Suet. V mirnih provincah so bili legati za časa republike le upravni, namestniku podrejeni uradniki brez vojaškega poveljstva: N. idr. legatum sibi legare Ci. β) v cesarski dobi od cesarja v provinco poslani cesarski namestnik. „Legati Caesaris“ so imeli prokonzulsko, ob njih delujoči „legati legionum“ pa propretorsko oblast: at Caesar cognita morte legati, ne provincia sine rectore esset, A. Didium suffecit T., ergo egressi, ego (sc. Agricola) veterum legatorum vos priorum exercituum terminos T., Auli Plauti legati consularis … ductu Suet., legatum … Syriae consularem suppetias ferentem … fugaverant Suet.

2. lēgātum -ī, n zapis v oporoki, volilo: Plin. iun., Suet., Ulp. (Dig.), solutio legatorum Ci., Hortensii legata cognovi Ci. ep., legatum habere in testamento alicuius Petr., legatum peto ex testamento Q.

Opomba: Star. cj. pf. lēgāssit = legaverit: Tab. XII. ap. Ci. et ap. Ictos.

lupānar -āris, n (lupa) javna hiša, bordel, hotnišnica, kurbišče: Pl., Val. Max., Sen. rh., Q., Iust.; cesarski harem: Amm.; kot psovka: Cat. (42, 13).

mandō¹ -āre -āvī -ātum (manus in dare, torej = v roko dati)

1. izročiti (izročati), preda(ja)ti, poveriti (poverjati), (pre)pustiti ((pre)puščati), da(ja)ti: epistulam Pl., bona fidei alicuius Ter., aliquam (filiam) viro Pl. omožiti, zamož dati, honores ali magistratūs Ci. (držpr. t.t.) podeliti (podeljevati), ceteris imperatoribus imperia mandata esse Ci., m. aliquem aeternis tenebris Ci., corpus humo m. V. zemlji izročiti = pokopati, semen terrae m. Col. sejati, harennae semina m. O., hordea sulcis m. V., se fugae m. C. ali vitam fugae m. Ci. bežati, salutem alicui m. O., aliquem vinculis m. Ci. zapreti, forum siccis H. odkazati, ex animis mentibusque Ci. vtisniti si v srce in glavo, memoriae Ci. zapomniti si, pomniti, na izust (na pamet) se naučiti, pa tudi = potomstvu izročiti (izročati), zapustiti (zapuščati): L., litteris Ci. zapisati, na papir dati, scriptis, historiae, versibus Ci., fruges vetustati Ci. dolgo hraniti, pustiti, da se postarajo, caput clavae Sen. tr. nasloniti na kij, aliquem mālis (sc. māla -ae) Acc. fr., Lucr. pogoltniti, požreti, pestis mandata hostili manu Enn. fr. „pogibel, ki mi jo je izročila sovražna roka“, poguba od sovražne roke (ki jo na nek način hranim).

2. naročiti (naročati), da(ja)ti napotek (napotke), ukaz(ov)ati, vele(va)ti, da(ja)ti vedeti, sporočiti (sporočati): Rhodiaca vasa mandavi (sc. emenda) Ci. sem naročil, excusationem Suet., adoptionem Iust. veleti, da se postavi dedič prestola, alicui parricidium Sen. rh., tibi de nostris rebus nihil sum mandaturus per litteras Ci. ep., arcanum nefas Stygias ad undas Lucan., si quid ad uxores mandarent Fl., res mandata Ci. naročilo, nalog; s finalnim stavkom: Pl., huic mandat, Remus adeat C., mandat Sopatro, ut (sc. signum) demoliatur Ci., Trebonio mandaverat, ne … pateretur C.; poklas. z ACI: Suet., Iust., Eutr.; redko z inf.: Mart., mandavit Tigranen Armeniā exturbare T.; z acc. in gerundivom: Suet., cum principes (sc. Alcibiadem) … interficiendum insidiis mandassent Iust. — Od tod subst. pt. pf. mandātum -ī, n

1. naročilo, nalog, povelje, ukaz, napotilo, napotek: mandato meo Ci., mandata publica Ci., mandata Neronis de nece sua ad procuratores clam missa T., cum litteris mandatisque ad Catilinam missi Ci. s pis(me)nimi in ustnimi naročili (ukazi), mandata edere N., mandata dare alicui ad aliquem Ci., mandata interficiendi Pisonis centurioni dare T., dare alicui mandata, ut … Ci., dabit mandata reverti O., mandata exsequi, efficere Ci. ali facere Cu. ali perficere L. ali peragere Lucan., mandata reffere C. prinesti; v dobesednem (prvotnem) pomenu „vročilo“ = „vročena stvar“ še pri H.: mandata (v roke dani zavitek) frangere.

2. occ.
a) cesarski ukaz: Plin. iun., Traianus in Plin. iun., Front.
b) pogodba, po kateri se kdo zaveže, da bo brezplačno poskrbel za naložen mu posel: iudicium mandati Ci. zaradi neizvršenega naročila, zaradi neizpolnitve pogodbe, tako tudi actio mandati Icti., mandati condemnari Icti. zaradi neizpolnjene pogodbe.

memoriālis -e (memoria) spominski: libellus: Suet. spominski zapis, spomenica. — Subst.

1. memorialis -is, m
a) cesarski zgodovinopisec (= a memoria): Cod. I.
b) pl. memoriāles (sc. libri) znamenitosti = knjige o spomina vrednih rečeh, knjige o znamenitostih; kot naslov spisa: Gell.

2. memoriāle -is, n
a) spominsko znamenje, spomin(č)ek, spomenik: Vulg., Arn.; pl. memorālia -ium, n spominski zapiski, spomenice, spomini (naslov spisa pravnika Masurija Sabina): Paul. (Dig.), Gell., Macr.
b) spominska slovesnost: Vulg.
c) spomin: Vulg.

ministeriālis -e (ministerium) k cesarski službi spadajoč: milites Cod. Th. cesarski vojaški sli, cesarski uradniki.

ministeriānus 3 (ministerium) = ministeriālis; subst. ministeriānī -ōrum, m cesarski vojaški sli, cesarski uradniki: Cod. I.

ōrāculum -ī, n (ōrāre)

1. rek, izrek: Col., Plin., Sen. rh. idr., haec physicorum oracula fundo Ci., vatum oracula O., inde illa reliqua oracula Plin.; poseb. cesarski izrek, sklep, odredba, odlok, odločitev, sodba: Icti.; occ. božanski izrek, prerokba, prerokovanje, preroštvo: Lucan., Sen. rh., Macr. idr., Apollo Pythius oraculum edidit Ci., oraculum petere a Dodonā Ci.

2. meton.
a) preročišče: N., V., T., Stat., idr., numquam illud oraculum Delphis tam celebre et tam clarum fuisset, nisi … Ci., oraculum adire O., adire Iovis Hammonis oraculum Cu., consulere oraculum Suet. ali oracula O.; pren.: domus iuris consulti est oraculum totius civitatis Ci., augustae reserabo oracula mentis O., Socrates humanae sapientiae quasi quoddam terrestre oraculum Val. Max.
b) „kraj pogovora“, najsvetejše v jeruzalemskem svetišču: Vulg.

Opomba: Pesn. skrč. tudi ōrāclum: Ci., Acc., Varr., O., Poeta ap. Ci.

ōrātiō -ōnis, f (ōrāre)

1. govor, govorjenje, jezik: Pl., Ter., Naev. ap. Non., Enn. ap. Gell., Pac. ap. Ci., Ca. ap. Plin., ferae sunt rationis et orationis expertes Ci., omnis locutio oratio est Ci., Epicurus re tollit, oratione relinquit deos Ci. dejansko bogove odpravlja, govori pa vendar o njih, o. Latina, Graeca Gell.

2. meton.
a) govorica, način govorjenja, način dopovedovanja, izražanje, izraz, beseda: tanta commendatio oris atque orationis N., o. concinna, contorta Ci., virtuti Pompei quae potest oratio par inveniri? Ci., utriusque orationis facultas Ci. (govorniškega in filozofskega izražanja).
b) govor, besede, izrek, izjava, izpoved: tecum mihi constituenda est oratio Ci. s teboj se moram še pogovoriti, parum oratione (s pogajanji, s pregovori) reconciliare N., captivorum oratio cum perfugis convenit C., hoc oratione adducti C. na to razpravo, honesta oratio est Ter., Ci. to se prav lepo glasi, apud quem (sc. Platonem) saepe haec oratio (trditev) usurpata est Ci.; occ. ugovor, protigovor: illorum o., qui dissentiunt Ci.; tudi opravičevalni govor, opravičilo, izgovor: percepta oratione eorum C.
c) (umetno, za javnost izdelani ali predelani) govor, predavanje: C., Q., Sen. ph., Plin. iun., Suet., Gell. idr., Cato ab adulescentiā confecit orationes N., o. perpetua N. zdržema (neprekinjeno) tekoč govor, orationem habere de aliquā re Ci. ali super re T., orationes pro aliis et in alios L.; occ. α) predmet, snov, tema(tika) (govora): huius orationis principium invenire Ci., oratio deesse nemini potest Ci. β) zgovornost, govorniški dar: satis in eo fuit orationis atque ingenii Ci., vincas oratione Regulos Mart.
d) nevezan govor, nevezana beseda, proza (s celim izrazom oratio soluta; naspr. versus, poema(ta)): Varr., saepissime et in poematis et in oratione peccatur Ci.
e) molitev, poseb. očenaš: Eccl.
f) v cesarski dobi = cesarski (pis(me)ni) odgovor (odpis), ukaz, odlok, sklep, cesarska odločitev, cesarsko pismo: Suet., oratio principis per quaestorem audita est T.

praeceptiō -ōnis, f (praecipere)

1. pravica kaj prej prejeti, vnaprejšnji prejem (plačila ali volila), predújem, nadàv (nadáv), ara, vnaprejšnje volilo, precépcija: pro quadrante praeceptionem CCCC milium dedit Plin. iun., bonorum, dotis Icti., per praeceptionem dare, legare Icti., alteri ex heredibus praeceptionem praedii dare Icti.

2. nauk, pouk, predpis, pravilo, načelo; s subjektnim gen.: Stoicorum Ci.; z objektnim gen.: recti Ci.; occ. cesarski predpis, cesarski ukaz, cesarska odredba (odločba, naredba), cesarski odlok: Cod. I.

3. vnaprej ustvarjeno mnenje, osnovno pojmovanje, osnovni pojem: uter ad communem verbi vim et eandem, quam eius verbi praeceptionem inchoatam habebunt in animis ii qui audient Ci.

prae-ficiō -ere -fēcī -fectum (prae in facere) postaviti (narediti, nastaviti, določiti) koga za prefékta (predstojnika, načelnika, nadzornika, poveljnika), postaviti koga čez koga ali kaj, postaviti koga na čelo koga ali česa: O. idr., aliquem provinciae Pl., praefeci rure recte qui curet tamen Pl., aliquem pecori Ci., Syriae Cu., bello gerendo Ci., bello Ci., tantis rebus Ci., pontifices sacris Ci., certum magistratum alicui procurationi Ci., aliquem in exercitu Ci. izročiti (zaupati) komu poveljstvo, podeliti komu častniško službo (prefekturo), postaviti koga za častnika (prefekta), munitioni, Galliae, provinciae C., legatos legationibus C., lucis Avernis V., post suffragante Theramene populi scito restituitur parique absens imperio praeficitur N. biti postavljen (nastavljen) za poveljnika z enako oblastjo (z enakimi pooblastili), exercitui, classi N., ei rei Datamen praefecit N. vodstvo pri tem podvigu je zaupal Datamu, aliquem negotio praeficere N. izvršitev naloge zaupati komu, certos N. določiti (odrediti) zanesljive ljudi, sacerdotes suos cuique deorum praeficere L. slehernemu izmed bogov postaviti (določiti) svečenike za opravljanje bogoslužja, sacerdotio Neptuni Plin., libertos rationibus, libellis et epistulis T., aliquem provinciae T. — Od tod subst. pt. pf. praefectus -ī, m predstojnik, načelnik, nadzornik, poveljnik, prefékt.

1. v zasebnem življenju: praefectos (sc. familiarum) alacriores faciundum praemiis Varr., nec mulieribus praefectus praeponatur Ci., his (sc. Graeculis philosophis) utitur quasi praefectis libidinum suarum Ci.; šalj.: praefecti popinae atque luxuriae Favorinus ap. Gell. največji sladokusci in rafinirani uživači.

2. v javnosti
a) kot naslov raznih civilnih in vojaških oblastnikov (prim. praefectura): praefectus gymnasii (= gr. γυμνασιάρχης) Pl. gimnaziárh, praefectus moribus mulierum (= gr. γυναικονόμος) Pl. nadzornik ženskih nravi (ženske morale) in domače discipline, praefectus morum N. ali moribus Ci. nravi, praefectus custodum N. prefekt (poveljnik) straže, praefectus nocturnae custodiae Ap. prefekt (poveljnik) nočne straže (nočnih straž), praefectus vigilum T., Icti. ali vigilibus Icti. prefekt (načelnik) redarjev oz. nočne straže (poveljnik kohort, ki so skrbele tudi za požarno varnost), praefectus annonae L. ali rei frumentariae T. prefekt za oskrbo z žitom, nadzornik žitarstva, višji tržni nadzornik, preskrbovalec živeža, oskrbovalec z živežem, praefectus aerarii (aerario) L., Plin. iun. prefekt (nadzornik) državne blagajne = zakladnik, zakladničar, praefectus urbis (urbi) Varr. ap. Gell., L., T., Plin., Gell., Suet., Icti. (tudi samo praefectus Suet.) mestni prefekt, mestni (= rimski) poglavar (= rimski župan), upravitelj Rima, v času republike le namestnik odsotnega konzula, za časa cesarjev stalna služba s svojim sodstvom; odgovoren je bil za ohranjanje reda in miru znotraj mestnih meja in s tem namenom je pod svojo oblastjo imel tri mestne kohorte (= policijski oddelki, cohortes urbanae) = praefectus urbicus Lamp., praefectus castrorum (castris) T., Vell. taborski prefekt, nadzornik postavitve tabora, ki je skrbel za postavljanje tabora in pripravo vseh za postavitev potrebnih stvari, praefectus fabrum C., N., Vell. prefekt rokodelcev, poveljnik inženirskega oddelka, vodja vojaškega tehničnega oddelka, tudi = delovodja: Ci., praefectus praetorii T., Suet. ali praetorio Veg., Icti. ali praetorianorum Suet. ali praetoriarum cohortium T. (tudi samo praefectus Plin. iun.) prefekt pretorijancev, pretorij(an)ski prefekt, poveljnik cesarske telesne straže (pod njegovim poveljstvom je bilo devet elitnih kohort pretorijancev (cohortes praetoriae)), v poznem cesarstvu tudi upravitelj oz. namestnik v enem od štirih glavnih delov rimskega cesarstva, toda praefectus cohortis (praetoriae) T. častnik, oficir, praefectus legionis T., Suet. legijski prefekt, prefekt legije, poveljnik legije, legijski poveljnik (v času republike imenovan legatus legat), praefectus classis L., Ci., N., T., Plin. mornariški prefekt, prefekt (poveljnik) ladjevja (brodovja, mornarice), admiral, praefectus navis poveljnik ladje, ladjevodja, kapitan, v pl. praefecti navium L., Fl.
b) poveljnik oddelka vojske (bodisi konjeniškega krila (ala) ali kohorte (cohors) v pehoti): praefectus equitum Gallorum Hirt., alae T., cohortis T., pogosto samo praefectus C., Ci., N. (vojaški) poveljnik.
c) α) v rimskem cesarstvu cesarski namestnik, cesarski upravitelj, prefékt: praefectus Aegypti Suet., Alpium Plin. Od tod β) preneseno na nerimske razmere (za poveljnike in visoke državne uradnike Perzijcev in drugih azijskih narodov): Lydiae, Ioniae totiusque Phrygiae N. satrap, praefecti regii N. satrapi, praefectus regius L. ali regis S. ali Cassandri N. general, podpoveljnik, paša, v sklopu tudi samo praefectus Fl.

sacrārium -iī, n (sacrum -ī ali sacra -ōrum)

1. kraj, kjer se hranijo svetinje, svetinjišče, prostor za svetinje, nekakšen relikviárij: SERV., FEST. idr., sacrarium est locus, ubi sacra reponuntur ULP. (DIG.), vetito temerat sacraria probro O., Caere sacrarium populi Romani L. (ker so Rimljani v času vdora Galcev tja odpeljali rimske svetinje); metaf.: arcana naturae interiore sacrario clausa sunt SEN. PH.

2.
a) molišče, molilnica, kapela, svetišče, tempelj: SUET. idr., in sacrario signum fuit Cereris CI., res divinas in sacrario facere CI., sacrarium Bonae deae CI., Fidei L., Mentis PR., duri sacraria Ditis V. = podzemlje, sacraria Vestae MART., decimo die cenatum deinde pure lautum (sc. adulescentulum) in sacrarium deducere L., primo sacrarium id feminarum fuisse L. (o kraju, kjer so ženske imele Bakhovo slavje).
b) domača kapel(ic)a: qui habitat in tuo sacrario CI. EP.; metaf. α) svetišče: cui (sc. aquilae) ille (sc. Catilina) etiam sacrarium domi suae fecerat CI. (kraj v rimskem taboru, kjer so hranili legijske orle, je veljal za svetega); porogljivo (o istem Katilini): cui (sc. aquilae) domi tuae sacrarium scelerum tuorum constitutum fuit CI. β) cesarski kabinet: in sacrario imperialis oraculi AUS.

scholāris (scolāris) -e (schola)

1. šolski: murmur PRUD., declamatio HIER., inchoamenta M.

2. k cesarski telesni straži (gardi) sodeč; od tod subst. scholārēs -ium, m cesarski telesni stražarji, cesarski osebni stražniki, cesarska garda: COD. TH., COD. I.

tamiacus 3 (iz gr. ταμιεῖον zakladnica) k cesarskemu fisku (skladu, fondu (starejše zakladu), cesarski zakladnici) sodeč, fiskalen, zakladniški: ius Cod. I., praedia Cod. I. kronska posestva, kronovščine; subst. tamiacus -ī, m stanovalec (kmet, hlapec) na kronskem posestvu: Cod. I.

affātus -ūs, m (affārī) pesn. beseda, redko v prozi, nagovor, ogovor: reginam ambire affatu V., terribilis affatu Stat., affatūs alicuius propius petere Sen. tr., multis affatibus affari aliquem Ap.; pren. pismo: Cl.; od tod pri pravnikih cesarski odpis (reskript): Cod. Th.

allegō (adlegō) -ere -lēgi -lēctum prib(i)rati, k čemu še (iz)voliti: rogationem... promulgarunt, ut... quattuor pontifices, quinque augures, de plebe omnes adlegerentur L., patricios adlegit Suet.; z dat.: octo praetoribus adlecti duo Vell.; pren.: caelo adlegi Sen. tr.; s praep.: aliquem in decurias, peregrinos in senatum Suet., allegi in corporibus Dig., allectus inter praetorios Plin. iun., gens inter Romanas gentes adlecta Suet.; namen z in in z acc.: numerum (militum) in custodiam adl. Suet. — Od tod subst. pt. pf. allēctus (adlēctus) -i, m

1. novoizvoljenec: Varr.

2. occ. (v času cesarjev)
a) izvoljenec, ki ga je cesarska milost pomaknila v višji čin, tako da je preskočil redne stopnje: Plin. iun.
b) (v pl.) po cesarski milosti v senat sprejeti vitezi: P. F.
c) cesarski višji davkar v provincah: Cod. Th.

Antōnius 3 Antonij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Iz plebejskega so poseb. znani:

1. M. Antonius s priimkom Orator Mark Antonij Govornik, roj. l. 144, ded triumvira Marka Antonija, konz. l. 99, najslavnejši rim. govornik pred Ciceronom, Sulov pristaš, na Cinovo povelje so ga usmrtili besneči marijevci l. 88: Ci. idr.

2. njegov sin M. Ant. Creticus Mark Antonij Kretski; kot propretor l. 74 poslan na Sredozemsko morje proti pomorskim roparjem, napadel je Kreto in tam po mnogih izgubah umrl., od tod njegov vzdevek Creticus: Ci., S., T., Vell.

3. njegov brat C. (po drugih L.) Ant. Hybrida Gaj (Lucij) Antonij Hibrida, drugi sin Marka Antonija Govornika, hud grabežljivec, Sulov pristaš, pozneje skrivni udeleženec Katilinove zarote in zato sprva odločen nasprotnik Cicerona, potem l. 63 z njim konz. Že l. 70 je bil zaradi roparstva izključen iz senata, a kmalu zopet sprejet vanj; l. 59 obsojen kot udeleženec Katilinove zarote in zaradi izsiljevanja, čeprav ga je Cicero vneto zagovarjal: Ci., S., Val. Max.

4. M. Ant. (Triumvir), najstarejši sin Marka Antonija Kretskega, po svoji materi Juliji v bližnjem sorodstvu s Cezarjem, roj. l. 83, hud nasprotnik Cicerona (prim. Ciceronove orationes Philippicae proti njemu), vnet pristaš Cezarja, po čigar smrti je sklenil (l. 43) triumvirat z Oktavijanom in Lepidom; pozneje se je sprl z Oktavijanom, ki ga je premagal v bitki pri Akciju l. 31, potem pa se je Antonij v Aleksandriji sam usmrtil: Ci., C. idr.

5. njegovi otroci:
a) M. Ant. Antyllus Mark Antonij Antil, njegov in Fulvijin sin, ki mu je bilo po očetovi smrti namenjeno vladarstvo v Egiptu, a ga je dal Oktavijan usmrtiti: Suet.; njegov mlajši brat Iullus Ant. Jul Antonij, ki ga je mačeha Oktavija skrbno vzgojila, v cesarski rodbini zelo priljubljen sorodnik, ki ga je Avgust po očetovi smrti večkrat odlikoval, l. 2 pa hotel usmrtiti, ker se je baje na nedopusten način družil z njegovo hčerjo Julijo; baje je Jul prehitel prisilno usmrtitev s prostovoljno. Spesnil je ep Diomedejo v 12 spevih: H. (ki mu je posvetil 12. odo IV. knjige), T. idr.
b) Antōnia maior Antonija starejša, žena Lucija Domicija Ahenobarba, babica ces. Nerona: Suet., in Antōnia minor Antonija mlajša, žena Druza, brata ces. Tiberija, mati Germanika, ces. Klavdija in Livije: Plin., T. (ki napačno trdi, da je bila žena L. Domicija Ahenobarba), Suet.

6. L. Ant. Lucij Antonij, mlajši brat triumvira Antonija, se je bojeval l. 40 v peruzijski vojni proti Oktavijanu in Agripi: Ci.

7. Antōnia Antonija, hči ces. Klavdija, usmrčena na Neronovo povelje: T., Suet. — Drugi, ne temu rodu pripadajoči Antonii so:

1. Ant. Musa Antonij Muza, gr. zdravnik, ustanovitelj mrzlega zdravilišča v Rimu: H., Suet.

2. Ant. Primus Antonij Prim, Vespazijanov pristaš: Mart., T.

3. C. Ant. Saturnīnus Gaj Antonij Saturnin, se je vzdignil proti Domicijanu, upravitelju Gornje Germanije; ko ga je Norban Maksim premagal, ga je dal Domicijan usmrtiti: Mart., Suet. — Od tod

1. adj. Antōnius 3 Antonijev = triumvira Antonija: leges Lentulus in Ci. ep.; Antōniānus 3 Antonijev, in to
a) = triumvira Antonija: latrocinium Ci., partes Vell., Sen. ph.; subst. Antōniānī -ōrum, m antonijevci, Antonijevi pristaši: Lepidus in Ci. ep.; Antōniānae -ārum, f (sc. orationes = Philippicae) (Ciceronovi) govori proti Antoniju: Gell.
b) = govornika Antonija: dicendi ratio Ci.

2. subst. Antōniaster -trī, m antoniaster, zaničlj. = prevelik posnemovalec govornika Antonija: Ci. ap. Q. et ap. Prisc.

apex -icis, m

1. konica, ost, koničast konec, vrh, rt, kopa: flamma apicem per aëra duxit O. plamen se je koničasto dvignil v zrak, levis apex (sc. flammae) visus fundere lumen V. koničast plamen, huius (lauri) apes summum... obsedere apicem V., montis ap. O., Sil., ap. Peliacus O., Siculus (= Aetna) Lucan., gratus Iulo sublimis apex (sc. montis Albani) Iuv., obelisci Plin., eiusque (sc. falcis) velut apex pronus imminens mucro vocatur Col.; pren. vrhunec, najvišja stopnja: tenere summum apicem perfectionis Arn., dignitatum apices maximi Amm.

2. met.
a) konica šlema, vrh šlema, poseb. kovinska cev, v kateri tiči konjski rep: apicem summum (galeae) hasta tulit V.; odt. pren. čelada, šlem: ardet apex capiti V.
b) grebenast izrastek na ptičjih glavah: Plin.
c) na vrhu bele svečeniške kape (albus galērus) pripeta, z volno ovita oljkina šiba: Serv., P. F.; od tod pren. koničasta kapa, stožčast klobuk, in to: α) iz krzna žrtvovanega jagnjeta sešita, z oljkino šibo okrašena stožčasta svečeniška kapa: lanigeri apices V., ap. Dialis (Jupitrovega svečenika) Val. Max., cui libet apicem Dialem imponamus L. = naredimo za Jupitrovega svečenika, apex, qui est sacerdotum insigne, dictus est ab eo, quod comprehendere vinculo antiqui apere dicebant P. F. β) = tiara azijskih vladarjev: ab aquila Tarquinio apicem impositum Ci., regum apices H. krone, naglavja, diademi, apicis nobilitatus auctoritate Amm.; met. kraljevska oblast: apicem Fortuna sustulit H.; pren. okras, čast: apex est autem senectutis auctoritas Ci.
č) gram. α) znamenje dolžine nad samoglasniki (npr. á, šele pri poznejših slovničarjih ā): Q. in pozni slovničarji; pren.: nullum apicem quaestionis praetermittere Arn. niti pičice vprašanja ne preskočiti, disputare de apicibus iuris Ulp. (Dig.) o pravnih malenkostih. β) apices litterarum Gell. potegi črk; met. (v pozni ces. dobi) pisanje, spis, pismo: apicum oblator Sid., poseb. apices sacri Sid. ali apices Augusti Cod. Th., Cod. I. cesarski dopisi, lectores divinorum apicum Cod. Th.

appellātor -ōris, m (appellāre) pozivnik = kdor poziva kakega oblastnika na pomoč: Ci.; v cesarski dobi = prizivnik, apelant: Icti.

aula³ -ae, f (gr. αὐλή)

1. dvor, dvorišče: venaticus, ex quo tempore cervinam pellem (najbrž nagačenega jelena) latravit in aula, militat in silvis catulus H.; tudi = osek ali borjač (za živino, ki so jo imeli na dvorišču): Pr.; pren. zamrežen obor: Petr., omrežje: Serv. (pri katerem pa je najbrž nam. aulas treba brati caulas).

2. pesn. = atrium: aulāī (st.lat. gen. sg.) medio V. sredi atrija, lectus genialis in aula est H. = oženjen je.

3. occ. vladarski (cesarski, kraljevski, gosposki) dvor, palača, grad: Pr., Sen. ph., Sen. tr., Lucan., laeta Priami aula H., caret invidendā sobrius aulā H., puer ex aula H. paž, aulā ludere V. v palači, aula regia Vitr., Amm., Augusta Mart. cesarski dvor; pesn. pren. o bivališčih bogov: illa se iactet in aula Aeolus V., immanis... ianitor aulae, Cerberus H. vratar (Plutonove) palače; o bivališču čebel =
a) ulj: melior vacua sine regnet in aula V.
b) ležnica, v pl. tudi „lončki“: aulasque et cerea regna refingunt V.; o kačjem bivališču: funesta aula Sil. morišče.

4. met.
a) dvor = dvorniki, dvorjani, dvorništvo, dvorjanstvo: divisa et discors aula erat T., pronā in eum aulā T., aulā et novo rege potiri (v svoji oblasti imeti) T., inter ludibria aulae esse Suet., aula regia Aur.
b) bivanje na dvoru, dvorsko življenje: tristis curis et sollicitudinibus aula Val. Max., haudquaquam aulae et adsentantium accommodatus ingenio (nikakor ne pripraven za...) Cu.
c) dvorska služba: qui summam aulam tenebant Amm. najimenitnejši dostojanstveniki.
č) vladarska oblast: auctoritate aulae constitutā Ci. ep.