Franja

Atticus 3, adv. -ē (Ἀττικός)

1. atiški, atenski: ager Pl., Athenae Ci. idr., terra L., Gell. ali regio Hyg., Plin. = Attica (gl. v nadalj.), fines H., civis Attica Pl., Ter., paelex Mart. ali volucris Pr. (= Philomela), virgo (= canēphoros) H., anus Q., Plin. iun. starka, oves Varr., mel Col., Plin. ali mella O., Mart. ali apis O. z atiškega Himeta, tetrachmum Atticorum ali (sinkop.) Atticûm... milia L., columnae Plin., fides (preg.) Vell. = iskrena in trdna; Atticē -ēs, adj. f atiška: philosophia Varr., ochra, quae Attice nominatur Cels. Od tod subst.
a) Attica -ae, f (sc. regio ali terra): Ci. idr., v gr. obl. Atticē -ēs, f (Ἀττική, sc. γῆ): Varr. Atika, najslavnejša gr. pokrajina v Heladi z glavnim mestom Atenami.
b) Atticus -ī, m (Ἀττικός) Atičan, Atenec: Ter.; nav. pl. Atticī -ōrum, m Atičani, Atenci: Ci. idr.

2. pren. (glede na višjo izobrazbo, umetnost, znanost, poseb. govorništvo) atiški, atenski = olikan, ličen, uglajen, umeten, tenek: logi Pl., Atticarum Musarum scriptores Varr. fr., stilus Ci. preprosti (naspr. azijski = naduti, nabuhli), tako tudi genus dicendi, oratores Ci. (naspr. Asiatici), Attice dicere Ci., Q. ali Attice loqui Q., Attice pressi oratores Q., Atticae aures Ci. tenka, občutljiva, Att. lepos Mart., sapor, sententiae Q.; subst. Atticum quid sit, discant Ci. uglajeno atiško izražanje; Atticī -ōrum, m (preprosti) atiški govorniki (naspr. Asiani): Ci., Q. — Kot pridevek Atticus -ī, m Atik (Atiški),
a) T. Pomponius Att. Tit Pomponij Atik, rim. vitez (roj. l. 109, umrl l. 32), izredno izobražen mož, ki je duhovno in materialno pospeševal rim. slovstvo; prijatelj Cicerona, Hortenzija, Ovidija idr.; pridevek Atticus so mu vzdeli deloma zato, ker je dolgo živel v Atenah in si pridobil za to mesto mnogo zaslug, deloma pa zaradi njegove atiške izobrazbe: Ci., N., Sen. ph., Plin. Njegova hči Caecilia Cecilija se je po njem imenovala Attica -ae, f ali Atticula -ae, f Atika, Atikula: Ci. ep.
b) Antonius Att. Antonij Atik, lat. retor: Sen. rh.
c) Vipstanius Att. Vipstanij Atik: Sen. rh.

Berenīcē (Beronīcē), v sinkop. obl. Bernīcē -ēs, f (Βερενίκη, Βερονίκη, mak. Φερενίκη, od tod žensko ime Veronica Veronika) Berenika, Beronika, Bernika,

I. gr. žensko ime. Poseb.

1. hči kirenskega kralja Mage (Magas), žena kralja Ptolemeja III. Evergeta, za čigar rešitev je bogovom žrtvovala svoje lepe kodre, ki so bili kot ozvezdje uvrščeni med zvezde na severni polobli: Hyg., Iust. (po Plin. je Berenices crinis neko drugo ozvezdje na južni polobli). Od tod adj. Berenīcēus (Beronīcēus) 3 bereniški, beroniški, Berenikin, Beronikin: vertex Cat.

2. hči judovskega kralja Agripe I., žena Heroda Halkidskega, po čigar smrti je bila osumljena, da ima krvoskrunsko razmerje s svojim bratom Agripo II., pozneje pa je bila ljubica ces. Tita: Iuv., T., Suet.

3. Grkinja s priimkom Callipatra: Val. Max., Plin.

— II. gr. mestno ime.

1. mesto v Kirenajki, prej Hesperis ali Hesperia (zdaj Benghazi): Plin., Amm. Od tod subst. Berenīcis -idis, acc. -ida, f pokrajina okoli Berenike, pesn. = Kirenajka: Lucan., Sil.

2. mesto v Arabiji ob Elanskem zalivu (sinus Aelanites): Mel.

3. mesto ob Rdečem morju z vzdevkom Epidires (ἐπὶ δειρῆς): Mel., Plin.

4. mesto v Trogloditiki z vzdevkom Panchrysos): Plin.

5. tržišče med Egiptom in Trogloditiko: Plin.

bibliothēca -ae, f (gr. βιβλιοϑήκη)

1. polica za knjige, knjižna polica: parieti cubiculi in bibliothecae speciem armarium insertum est Plin. iun., bibliothecae parietibus inhaerentes Icti.

2. knjižnica = dvorana za knjige, knjižna dvorana: abdo me in bibliothecam Ci. ep., in bibliotheca, quae in Lycaeo est, assedimus Ci.

3. knjižnica = zbirka knjig: Vitr., Petr., Q. idr., e bibliotheca Luculli quibusdam libris uti Ci., bibliothecas omnium philosophorum superare Ci. (Prvo javno knjižnico je v Rimu ustanovil Azinij Polion, in sicer v Apolonovem svetišču na Palatinu. Sestavljena je bila iz plena dalmatinskih Partov: Plin.) — Redka soobl. bibliothēcē -ēs, f: Ci. ep.; pozna pisava bybliothēca: Amm.

Bīzanthē (N.) in Bīsantē (Mel., Plin.) -ēs, f (Βισάνϑη) Bizanta, Bisanta, traško mesto ob Propontidi, pozneje Rhaidestos.

Būcephalās -ae, acc. -am in -ān, m: Cu., Plin., in Būcephalus -ī, m: Gell. (mak. Βουκεφάλας, gr. Βουκέφαλος) Bukefal = Biko-glav, ime konja Aleksandra Vel. Od tod Būcephala -ae, f: Plin. in Būcephalē -ēs, f: Iust. (Βουκεφάλη), tudi Būcephala -ōrum, n: Cu. (τὰ Βουκέφαλα) in Būcephalos -ī, f: Gell. Bukefala, Bukefale, mesto ob Hidaspu v Indiji, katero je Aleksander Vel. ustanovil in poimenoval na čast svojemu konju.

Camesēs -is, m Kamez, prastari italski kralj, Janov sovladar; po tem kralju se je mestni okraj Janikul imenoval Camasēnē -ēs, f Kamezena: Hyg. ap. Macr.; po drugih pa je bilo Camasēnē ali Camasēna (Kamazena) ime Kamezove žene: Serv.

Cappadox -ocis, m (Καππάδοξ) Kapadočan, preb. pokrajine Kapadokije: Ci., Pers.; nav. v pl. Cappadocēs -um, acc. -ēs in pesn. -as, m Kapadočani: Mel., Lucan., Pers., Mart., mancipiis locuples eget aeris Cappadocum rex H. (sc. Ariobarzanes II.; denarne stiske kapadoških kraljev so prišle v pregovor; bogastvo Arhelaja, zadnjega kapadoškega kralja, so bili številni sužnji, ki jih je prodajal na tuje). Cappadoces redkeje = kapadoški konji: Veg. — Od tod subst. Cappadocia -ae, f (Καππαδοκία) Kapadokija, dežela sredi Male Azije od zgornjega Evfrata do kolena reke Halija, najbolj vzhodna maloazijska rim. provinca: Varr., Ci., N., Cu., Plin. Adj.

1. Cappadocius 3 kapadoški: lactuca Col., zizipha Plin., gemma Plin. dragulj slonokoščene barve, ki so jih brusili v Kapadokiji.

2. Cappadocus 3 kapadoški: gens, sal Col., lactuca Col. ali samo Cappadoca -ae, f: Mart.

catasceua -ae, f in catasceuē -ēs, f (gr. κατασκευή) podkrepitev z razlogi kot govorna podoba: Suet., Serv., Isid.

Catina -ae, f (Κατάνη) Katina (zdaj Catania), sicilsko mesto ob južnem vznožju Etne: Ci., L. idr. Od tod adj. Catinēnsis -e katinski, iz Katine: civitas Ci., L. Manlius Ci. ep., pumex Iuv., Ceres Lact.; subst. Catinēnsēs (Catiniēnsēs Iust. ) -ium, m Katinci, preb. Katine: Ci. idr. — Gr. soobl. Catanē -es, f Katana: Sil. Od tod adj. Catanēnsis -e katanski, iz Katane: Lact.

Centuripae -ārum, f (Κεντούριπαι) Kenturipe, sicilsko mesto jugozahodno od Etne: Sil. (rokopisno tudi Centuripē -ēs, f), Plin. — Soobl. Centuripīnum -ī, n Kenturipin: Mel. — Od tod adj. Centuripīnus 3 kenturipski: Plin., ager, civitas, cives, legati, populus Ci.; subst. Centuripīnī -ōrum, m Kenturipčani, preb. Kenturipe: Ci., Plin.; met. = Centuripae: Centuripinis, in civitate totius Siciliae multo maxima et locupletissima Ci.

cērintha -ae, f (gr. κηρίνϑη) čebelam priljubljena rastl. velika in mala sovražnica: V. — Soobl. cerinthē -ēs, f: Col., Plin.

chondrilla -ae, f in chondril(l)ē -ēs, f (gr. χονδρίλλη) španska cikorija: Plin.

chrōma -atis, n (gr.χρῶμα)

1. barva polti: chroma facere Porph. barvo dobivati (s sončenjem).

2. v glasbi: kromatična glasovna lestvica: Vitr. Od tod subst. chrōmaticē -ēs, f (gr.χρωματική) znanost kromatične glasovne lestvice: Vitr.; adj. chrōmaticus 3 (χρωματικός) zakonom glasovne lestvice prilagojen, kromatičen: chromaticum genus symphoniae ali musicae (= χρωματικὴ μουσική) Vitr., M.

Chrȳsa -ae, f in Chrȳsē -ēs, f (Χρύση) Hriza,

1. mizijsko mesto z Apolonovim svetiščem, v katerem je bil svečenik Hriz (Chrȳsēs), Hrizidin (Chrȳsēis) oče: O. (z obl. Chrȳsa), Mel. in Plin. (z obl. Chrȳsē).

2. otok pri Kreti: Plin. (z obl. Chrȳsa), Mel. (z obl. Chrȳsē).

4. azijsko predgorje: Plin. (z obl. Chrȳsē).

Colōnae -ārum, f (Κολωναί „Griči“) Kolone, mesto v Troadi: N. — Soobl. Colōnē -ēs, f Kolona: Plin.

Commāgēnē -ēs, f

1. (Κομμαγηνή, sc. γῆ) Komagena, sirska pokrajina na skrajnem severu: Cael. ap. Ci. ep., Mel., Plin. — Soobl. Commāgēna -ae, f: Amm. — Od tod adj. Commāgēnus 3 komagenski, iz Komagene: Ci. ep., Plin., Iuv., Dig., Antiochus Commagenus C. komagenski kralj, ki ga je postavil Pompej, regio Commagena (= Commagene) T.; subst. Commāgēnī -ōrum, m Komagenci, preb. Komagene: Mel., Plin., T.

2. Commāgēnē -ēs, f (sc. herba) bot., najbrž sirska narda: Plin.

condrilla -ae, f in condrillē -ēs, f, gl. chondrill …

cotula ali cotyla (tudi cotila, cotilla) -ae, f ali cotylē -ēs, f (gr. κοτύλη) posodica ali merica = pol sekstarija = 0,275 l: Mart., Cael., P. Veg.

Crēta -ae, f: Pl., Varr., Ci., V., Vell., Plin., Suet., Gell. ali Crētē -ēs, f: H., O., Mel., Sen. tr. (Κρήτη) Kreta (zdaj Krētē, Kríti), rodovitni otok v Sredozemskem morju. Od tod

I. subst. Crētānī -ōrum, m Krečani, preb. Krete: Pl. —

II. adj.

1. Crēs, Crētis, m (Κρής) kretski, kot subst. Krečan, preb. Krete: Epimenides Cres Ci.; kolekt.: Aus.; pogosteje v pl. Crētēs -um, acc. -ăs, m Krečani (sloviti lokostrelci): Sen. tr., Cretum leges Ci., Cretas sagittarios … mittit C., Cretes erunt testes. Nec fingunt omnia Cretes O.; tudi = kretski (lovski) psi: Spartanos Cretasque ligat Lucan.

2. Crēssa -ae, f (Κρῆσσα) kretska: pharetra O., corona O. Ariadnina (gl. Ariadnē) krona kot ozvezdje, bos (= Pasiphaë) Pr., herbae Pr., Cressā ne careat pulchra dies notā H. da dan ne bo brez krednega znaka, da bo dan srečen (najboljšo kredo so namreč pridobivali na otoku Cimolu v Kretskem morju; gl. tudi crēta 1. in opombo); kot subst. Krečanka = Ariadne: O. (Amor. I, 7, 16), Cl., Sid. = Aërope: O. (Ars amat. I, 327).

3. Crēsius (Crēssius) 3 (Κρήσιος) kretski: nemora V., tu Cresia mactas prodigia V. kretsko pošast, t.j. ogenj bruhajočega bika, ki je pustošil maratonsko krajino in katerega naj bi Herkul živega pripeljal k Evristeju, regna O., tecta Stat.

4. Crētaeus 3 (Κρηταῖος) kretski: Ida V., O., taurus O. (= Cresia prodigia V.), urbes O., iuvencus Pr., cervae Sen. tr.; kot subst. Crētaeus -ī, m Krečan = Epimenides Pr.

5. Crētēnsis -e kretski: L., homo, Iuppiter Ci.; kot subst. Crētēnsēs -ium, m Krečani: N., L., Cu.

6. Crēticus 3 (Κρητικός) kretski, Kretski: mare H., sinus Sen. ph., labyrinthus Plin., bellum Fl. Kot subst.
a) Crēticus -ī, m Kretski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je kot konzul l. 69 podjarmil Kreto: Ci., O., Vell., Fl.
b) Crētica -ae, f, sicer clematis imenovana rastl. srobot: Plin.
c) v gr. obl. Crēticē -ēs, f, sicer hibiscum imenovana rastl. koristni slez: Ap. H.

7. le pesn. Crētis -idis, f (Κρητίς) kretska: nymphae O.

Cūmae -ārum, f (Κύμη) Kume, prastara grška primorska naselbina v Kampaniji blizu Baj, cvetoče obrtniško in trgovsko mesto, ki so ga ustanovili prebivalci istoimenskega eolidskega mesta (Κύμη) skupaj z evbojskimi Halkidci in Eritrejci, v Juvenalovem času redko naseljen kraj. Preb. so izdelovali poseb. posode iz rdeče prsti in tkali izvrstno platno: Ci. idr. — Soobl. (po gr. Κύμη) Cȳmē -ēs, f Cima (Kima): Stat., Sil. — Od tod adj.

1. (po gr. Κυμαῖος)
a) Cūmaeus 3 kumski: urbs (= Cumae) V., Sibylla (ki je po mitu prebivala v pečini blizu Kum) V., O. = Cumaea vates Pr., carmen V. = Sibilina prerokba, annus, virgo O. ali dux (sc. Aeneae) = Sibylla O., Cumaeos in annos vivere O. do poznih let, prav dolgo (kakor Sibila).
b) Cymaeus 3 kumski: Cymaea vates (= Sibylla) Val. Fl., Cymaeo in antro Sil.

2. (v lat. obl.) Cūmānus 3 kumski: calices Varr. ap. Non., ager Ci., Aquae Cumanae L. Kumske toplice, pozneje Baiae, fictaque Cumanā lubrica terra rotā Tib. kumske prstene posode, Cumano orbe patinae tortae Stat., Cumano pulvere rubicunda testa Mart., vates Cumana (= Sibylla) Lucan., Apollo Fl. v Kumah čaščeni. Od tod subst.
a) Cūmānī -orum, m Kumljani, Kumci, preb. Kum. Ci. ep., L., Vell.
b) Cūmānum -ī, n α) Kumsko, kumsko ozemlje: Plin. β) Kumsko, Ciceronovo vaško posestvo: Ci. ep., Katulovo (Catulus): Ci., oboje pri Kumah.