Franja

Zadetki iskanja

  • F, f šesta črka lat. abecede, glasovno = gr. φ (prim. fama = φήμη, Fabius = Φάβιος). Kot kratica je F = Filius, a tudi, poseb. na nagrobnih spomenikih, = Fecit, npr. V. F. (= vivus fecit); od tod F F. = Fecerunt; potem = Fidelis ali Felix kot ime legij (F. F. = Flavia Fidelis). F. C. = Faciundum Curavit. F. I. = Fieri Iussit. F. L. = Flavius, Flaviā tribū. FL. P. = Flamen Perpetuus. FR. ali FRU. = Frumentum, Frumentarius.
  • G, g sedma črka lat. abecede; v njo je bila sprejeta šele okrog l. 234 in je najbrž nastala po mali grafični spremembi iz črke C, ki je stopila na mesto črke K. Kot kratica G. (na napisih) = Gaius (nam. navadnega Caius).
  • gamma -ae, f (gr. γάμμα) gama, grška črka Γ, γ: AUS.
  • H, h osma črka lat. abecede; po znaku in glasu pravzaprav gr. spiritus asper (prvotno Η, potem razpolovljen in leva polovica Η spiritus asper, desna Η spiritus lenis, cel znak pa označuje gr. η). Že stari slovničarji (prim. Q. 1, 5, 19 in GELL. 2, 3, 1) so imeli to črko le za znak pridiha (aspiratio). V začetku in sredi besede se „h“ veže z vsakim samoglasnikom, vendar je bila pisava v vseh časih živega jezika precej negotova; od tod honus za onus, harundo za arundo, naspr. pa aruspex za haruspex, erus za herus idr. Na koncu se „h“ nahaja le v medmetih ah, vah in proh. Pri soglasnikih c, p, z in t se rabi kot pridih šele po l. 124 pred Kr. V besedotvorju se staplja s črko s v x (traxi iz trahsi, vexi iz vehsi), pred „t“ pa prehaja v „c“ (tractum iz trahtum, vectum iz vehtum). Kot kratica: H = hora, npr. H. VI. = hora sexta poldan; dalje H = hic in njegovi skloni; dalje = habet, hastata (sc. cohors), heres, honor idr. HAR. = haruspex. H. C. = Hispania citerior. H. B. E. = hora bona est. H. I. = hercle iuravit. H. F. = heres fecit. HO = homo, honor. HOR. = Horatia tribu. H. G. = haec gens. H. S. = hic situs est. H. S. S. = hic siti sunt. HH = heredes. H. D. S. = heres de suo. H. E. T. = heres ex testamento. H. N. S. = heredem non sequitur. Navidezno spada semkaj tudi kratica HS (= sestertium), ker je tukaj H le prečrtano število II (gl. sēs-tertius).
  • I, i deveta črka lat. abecede.

    1. za vokalni in konzonantni i je rabila lat. isti znak; razlikovanje med i in j (jod, gr. ἰῶτα) je v pisavi šele polatinsko. Kot kratica je I = Iuppiter, Iuno, Isis, Iulia, in, infra, ipse idr. IDQ. = iidemque. I. H. F. C. = ipsius heres faciundum curavit. IM. = immunis. IMP. = imperium, imperator.

    2. na videz enaka z I je številka I, ki pa je po svojem nastanku le preprosta črta za označitev enote.
  • interpositiō -ōnis, f (interpōnere)

    1. postavljanje (vmes) med kaj: columnarum interpositiones Vitr. stebrišče, stebrovje, postebrje, postolpje.

    2. metaf.
    a) vtikanje, vključevanje ali vpletanje (oseb v govoru): certarum personarum Ci.
    b) vtikanje, vstavljanje, vrivanje (besed): novorum Q.; meton. vstavljena beseda, črka, mesto, vtik(ljaj), vstavek, vrivek, vmet: una i. Ci. ep., „alituum“ per inter positionem additā u protulit Virgilius VIII. (= 8, 27) Prisc.; poseb. vstavek, vrivek (parenteza): Q., Macr.
  • K, k = (gr. k), v najstarejši latinščini črka za glas K (C se je takrat uporabljal le za glas G). Ko so pozneje za glas g uvedli posebno znamenje G, je črka C izpodrinila črko K, ki se je ohranila le v nastopnih besedah oz. kraticah:

    1. K. = Kaeso (rim. ime), gl. Caesō.

    2. K. = Kalumniator, gl. calumniātor; to znamenje so vžigali obrekovalcem.

    3. Kalendae, skrajšano K. ali Kal., gl. Calendae.

    4. Karthago, Karthāginiēnsis, gl. Carthāginiēnsis (v klasični dobi se pišejo s K le navedene besede).
  • Koppa, n indecl. (gr. κόππα) kopa, črka starega grškega alfabeta = gr. , pozneje le številsko znamenje = 90: Q. tkanina: inceptaque fila relinquit O., caput velatum filo L. s tanko prevezo.
    b) struna: retemptat fila lyrae? sonantia fila movere O.

    Opomba: Heterocl. nom. pl. m. fili: Lucan.
  • L, l, po stari pisavi I, enajsta črka lat. abecede.

    I. Kot kratica L.

    1. = Lucius (rim. ime).

    2. = lībra (rim. as); od tod IIS, iz česar je nastalo HS = duae librae semis, tj. sestertius, sestertium itd. (prim. S in sēstertius).

    3. = līberī.

    II. Kot številčno znamenje = 50.
  • labda, n indecl. (gr. λάβδα, kasneje λάμβδα) lambda, grška črka Λ, λ: Q.
  • M, m dvanajsta črka latinske abecede. Kot kratica M. = Marcus, M.' = Manius. Kot številčno znamenje M (nastalo iz CI , gr. Φ) = mille.
  • my, n indecl. (μῦ) mi, grška črka m: Boet.
  • N, n trinajsta črka lat. abecede. Kratica za razne besede:

    1. N. = Numerius (rim. ime)

    2. n. = natus ali nepos ali numerus.

    3. n. m. v. = nobilis memoriae vir.

    4. N. L. (na glasovnicah) = non liquet (gl. liqueō).
  • O, o, štirinajsta črka latinske abecede = gr. ο, ω. . — Kratica za optimus, omnis idr. v raznih sklonih.
  • P, p 15. črka rim. abecede, kratica za:

    1. = Publius.

    2. P. C. = patres conscripti.

    3. P. M. = pontifex maximus.

    4. P. R. = populus Romanus.

    5. S. P. Q. R. = senatus populusque Romanus.

    5. P. VIII = peduum octo.
  • prōnūntiātiō -ōnis, f (prōnūntiāre)

    1. javno oklicevanje, javni oklic, javni razglas, javno oznanilo (naznanilo): qua pronuntiatione facta … omnes Uticam relinquunt C.; occ.
    a) sodniški izrek, (raz)sodba: Ci., Petr., pozni Icti.
    b) glasnikovo oklicevanje, razglašanje, naznanjevanje, oznanjevanje, razglasitev, naznanitev, razglas, oglas, naznanilo: Val. Max.

    2. izražanje, govor: Icti., cuius opera Graeca pronuntiatione strategemata dicuntur Val. Max.; occ.
    a) (po)stavek ali (iz)rek (v logiki), podména, mnenje, domneva: quid est, cur non omnis pronuntiatio aut vera aut falsa sit Ci.
    b) predavanje, izvajanje, govorjenje, deklamiranje, deklamacija, recitiranje, podajanje: Q., Plin. iun., Corn., Val. Max.
    c) meton. posamezna izgovorjena črka, glas: elementa proprie dicuntur ipsae pronuntiationes Prisc.
  • prosthesis, acc. -in, f (gr. πρόσϑεσις) in prothesis, acc. -in, f (gr. πρόϑεσις) glasovni predložek, pro(s)téza, predtik, slovnična figura, če se kaki besedi spredaj pritakne kaka črka ali zlog (npr. gnatus, tetuli namesto natus, tuli): Serv., slovničarji.
  • prothesis, acc. -in, f (gr. πρόϑεσις) glasovni predložek, protéza, predtik, slovnična figura, če se kaki besedi spredaj pritakne kaka črka ali zlog (npr. gnatus, tetuli namesto natus, tuli): Serv., slovničarji. Soobl. prosthesis -is, f, gl. prosthesis.
  • Pȳthagorās -ae, acc. -am in -ān, m (Πυϑαγόρας) Pitágora, grški filozof z otoka Samos, ki se je, potem ko je prepotoval Egipt in Grčijo, okrog l. 540 naselil v Spodnji Italiji (v Krotonu in Metapontu) ter tam ustanovil filozofsko šolo, ki je po njem nosila tudi ime: L., Ci., Mart., Ap. idr. Kot začetnik nauka o preseljevanju (metempsihozi) duš je trdil, da je živel že za časa trojanske vojne v podobi Evforba (Euphorbus, Εὔφορβος); od tod Pythagoras renatus H. in Panthoides (gl. Panthoidēs) H., littera Pythagorae Pers., Lact. črka Y (gr. υ, Υ), s katero je Pitagora baje primerjal različni življenjski poti čednosti (kreposti) in pregrešnosti = bivium Pythagorae Aus. Od tod adj.

    1. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) (Πυϑαγόρειος) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: brassica Ca., dogma Lab. ap. Prisc., somnia H., pavo Pers. (Enij je namreč v svojih pesmih omenil, da je v sanjah izvedel, da se je Homerjeva duša preselila v pava in potem prešla v njega (Enija) samega), mos Plin.; subst. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) -ēī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Varr., Ci.

    2. Pȳthagoricus 3 (Πυϑαγορικός) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: libri L., philosophia Plin., schola Sen. ph., disciplina Boet.; subst. Pȳthagoricus -ī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Sen. ph.; v pl.: Lact., Hier., Ambr., Boet.
  • Q, q = kv, 16. črka lat. abecede, kot kratica za:

    1. Quīntus, npr. Q. Fabius Maximus.

    2. Quirīna (sc. tribus).

    3. -que, npr. SPQR = senatus populusque Romanus.

    4. sicer po stiku tudi še quaestor, quaestorius, quinquatria, quinquennalis, qui, quae, quod, quando idr., npr. QFFS = quod felix faustumque sit.