Franja

Luperca -ae, f (lupa) Lupérka, starorimska boginja, ki so jo poistovetili z Ako Larencijo: Arn.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lurcō² (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.

lūsōrius 3 (lūsor)

1. igralen: pila Sen. ph., Plin., alveus Plin., mensa Aug.; metaf.: naves l. Amm. igrajoče, tj. sem in tja ploveče ladje = križarke; subst. lūsōriae -ārum, f (sc. naves) zabaviščne hitre jadrnice: Sen. ph. ali pa križarke: Vop., Cod. Th.

2. gledališki; subst. lūsōrium -iī, n amfiteatrsko prizorišče: Lamp.

3. metaf.
a) kratkočasen, zabaven: spectaculum, arma, fulmina, triremes Sen. ph., quaestio Plin.
b) kar se godi le za šalo ali smeh, od tod ničev, prazen, neuspešen, brezuspešen, neveljaven: nomen Sen. ph., imperium praetoris, minae Dig. — Adv. lūsōriē igraje, navidezno: l. agere Ulp. (Dig.) skrivaj biti dogovorjen z nasprotnikom.

lūstricus 3 (lūstrum2) očiščevalen: dies Suet., Arn., Macr., P. F. deveti dan po rojstvu dečka, osmi dan po rojstvu deklice, ko je otrok dobil ime z žrtvovanjem na domu ali z daritvijo v svetišču (pri Judih = dan obreze, pri kristjanih = dan krsta).

lūstrō² -āre -āvī -ātum (lūstrum2)

1. s spravno daritvijo očistiti (očišč(ev)ati): agrum Ca., exercitum Ci., L., Auct. b. Afr., populum Ci., lustranda colonia abeo, qui deducit Ci., l. Capitolium, classem, urbem L., lustratus et expiatus sacro L., purā undā spargens lustravit viros V., l. aras V., oves O., corpus divino odore O., terque senem flammā, ter aquā, ter sulphure lustrat O., ipseque te circum lustravi sulfure puro Tib., me lustravit taedis Tib., placet exercitum patrio more lustrari Cu., meminerit non nisi religiosā purificatione lustratos accedere ad templa debere Mart. (8, Praefat.); z dat.: lustrari Iovi V. očiščevati se Jupitru na čast = Jupitru darovati spravno daritev.

2. (ker je bil z očiščevalno ali spravno daritvijo združen pregled vojske in celo vsega naroda) pregled(ov)ati, ogled(ov)ati (si), potem sploh motriti, opazovati: exercitum Ci. ep., Hirt., L., T., Aur., Anchises … convalle virenti inclusas animas superumque ad lumen ituras lustrabat V., vestigia l. V., os oculosque loquentis … et totum lustrabat lumine (z očmi) corpus V., l. oculis campos Lucan., immania membra lustrabat visu Sil.

3. metaf.
a) prepotovati, potovati po čem, prehoditi (prehajati), obhoditi (obhajati), prepluti, pluti po čem: Aegyptum, terras Ci., stella Martis … eundem lustrat orbem Ci., quando luna lustrato suo cursu solem consecuta est Ci., dumque omnia lustrat eundo O., l. arva, extrema Libyae V., muros equo V. objezditi, lustrandum navibus aequor V., l. caerula puppe Sil., flumina navigiis Plin. iun.; pesn. in poklas. obiti (obhajati), obda(ja)ti, obleteti (obletavati): lustrantque (sc. regem) choreis V. plešejo okoli, l. agros V. v slovesnem sprevodu hoditi okoli, lustratis signis Suet. (o orlu) potem ko je obletel bojna znamenja; lustratis levi tactu oculis Plin. z lahnim dotikom oči; pren. kaj presta(ja)ti, (pre)trpeti, prebi(ja)ti se skozi kaj, vzeti (jemati) nase kaj, podvreči se čemu: multa alia Ci. poet., incerta pericula V.
b) premisliti (premišljevati), pomisliti (pomišljati), razmisliti (razmišljevati), pretehta(va)ti, preudariti (preudarjati), presoditi (presojati), oceniti (ocenjevati), razb(i)rati (v duhu, srcu): animo non has maximas artīs Ci., omnia ratione animoque Ci.

lūsus -ūs, m (iz *lūd-tus: lūdere)

1. igra(nje): fugio Campum lusumque trigonem H. žoganje, lusus inepti O. pesniške igrač(karij)e, l. virginei O., lusum edere Gell. igro igrati.

2. metaf. igra(nje) (naspr. resno delo), zabava, kratkočasenje: per lusum atque lasciviam L. za kratek čas, in omnes lusus, in omnes iocos se resolvebat Sen. rh., quibus omne fas nefasque lusus est Sen. rh. prazno igranje z besedami, lusus et ioci Sen. ph., lusus et iocus Mart., dare lusus Q. dati (komu) priložnost za smeh = osmešiti se, lusus exprimere Plin. iun.; poseb. poigravanje, spogledovanje, flirtanje, ljubkovanje, ljubimkanje: apti lusibus anni O. nagnjena k ljubkovanju, primerna za flirtanje, non tamen a vestro potui secedere lusu Pr.

3. šola, lekcija: lusum dimittat Varr. ap. Non. (po nekaterih izdajah je lusum sup. glag. ludere in si moramo k dimittat primisliti obj. ipsos).

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

lūx, lūcis, f (iz indoev. kor. subst. iz baze *leu̯k- svetiti; prim. skr. rócate [on] sveti, sije, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, svetel, bleščeč, blesteč, λύγδος beli marmor, ἀμφι-λύκη somrak, λεύσσω vidim, λύχνος svetilo, svetilka, lat. lūceō, lūcus, lūmen, lūna, lūstrō¹, lucerna, sl. luč, hr. lûč svetloba, žarek, stvnem. liocht = nem. Licht, ang. light, got. lauhatjan = stvnem. lougazzen = nem. leuchten).

1. luč, svetloba, svetlost, soj, sij: l. solis Lucr., solis ac lychnorum Ci., luce ali solis luce clarius Ci. jasno kot beli dan, stella multa cum luce cucurrit V., sub luce maligna (sc. lunae) V., lucem (= ignem) efflare V. (o Sončevih konjih), l. aestiva V., diurna Lucr., brumalis O. zimska svetloba, zimski čas, ille refert: „o lux inmensi publica mundi, Phoebe pater ...“ ali lucis auctor (= Phoebus) O.; o svetlih stvareh = lesk, sijaj, blesk: l. zmaragdi Lucr., aēna V., gemmae Plin., genarum Stat., campum ... lux cuspidis implet Stat., thoracis Sil., fulsit lux ab armis Sil., praeeuntibus signis insidebat aureo solus ipse carpento fulgenti claritudine lapidum variorum, quo micante lux quaedam misceri videbatur alterna Amm.

2. occ.
a) dnevna svetloba, dan: ante lucem Ci., Suet. pred dnem (svitom, zoro, zorom), ad lucem Ci., Suet. ali sub lucem C., V. in sub luce L., O. ali circa lucem, prope lucem Suet. proti jutru, pod jutro, lucī (loc.) ali luce Pl., Ci. idr. ob dnevu, podnevi, čez dan, tu mihi luce dolor, tu mihi nocte venis O., in luci Lucr. ob luči, podnevi, cum luci simul Pl. s soncem, z jutrom, ob svitu (zori), prima lux L. svit, zor(a), primā luce Ci., C., L., Suet. ali cum primo luci Pl., Ter., Ci. (De offic. 3, 31, 112), Gell. s prvim svitom, ob prvem svitu, ob prvem zoru, a prima luce Ci. od svita, multā luce C. ko je (bil) že dan, že pozno v dan, certā, obscurā luce L., luce clarā L., Auct. b. Hisp. ali luci claro Plin., Varr. = in maxima luce Val. Fl. pri belem dnevu, in lucem quiescere Cu. do belega dne, in primam lucem convivia protrahere Suet. do svita, do zgodnjih jutranjih ur; meton. α) dan kot doba 24 ur: centesima lux ab interitu Clodii Ci., crastina l. V., l. natalis O. rojstni dan, his lucibus O., l. iugalis O. poročni dan. β) nebesno svetilo, nebesno telo: illae quae fulgent luces Ci. (Arat.).
b) luč življenja, življenje: lucem intueri Ci. ali videre O. živeti, lucem aspicere Ci. = in lucem suscipi Ci. ali edi Ci., Sen. tr. = luci edi Ci. poet. roditi se, ut propter quos hanc suavissimam lucem aspexerit (je prišel na ta na moč prijetni svet), eos indignissime luce privarit Ci., sub lucem dare Iuv. roditi, lucem propriam accipere (sc. po rojstvu) Ci., finis huius lucis Ci., frui optata luce V., corpora luce carentum V. = mrtveci, mrliči, relinquere lucem V. zapustiti svet, umreti, contemptor lucis animus V., o luce magis dilecta soror V., nobis accĭdit brevis lux Cat., lucem supremam exhalare Sil.; kot ljubkalna beseda = „son(če)ce, sr(če)ce moje“: lux, salve! Pl., mea lux Ci. ep. ali lux mea O.
c) svetloba oči, oko, vid: damnum lucis ademptae O., effosa lux Stat., oculorum lux Amm.

3. metaf.
a) luč (svetloba) duha, presvetlitev, razsvetlitev, razsvetljenje, razbistritev, razbistrilo, pojasnilo: historia testis temporum, lux veritatis Ci., sententiae auctoris lucem desiderant Ci., lucem eripere conantur Ci. jasnost spremeniti v noč.
b) „luč javnosti“, javnost, spregled: Isocrates luce forensi caruit Ci. ni javno nastopal (govoril), in luce atque in oculis civium magnus Ci., lucem non aspicere (zase, zasebno življenje živeti), carere publico Ci., res occultas in lucem proferre Ci. na ogled postaviti (postavljati), da(ja)ti v javnost, beneficia in luce collocari volunt Ci. biti postavljene v javnost (v ospredje), Deiotarus vestram familiam ... obscuram e tenebris in lucem evocavit Ci. je postavil ... iz teme na svetlo = je objavil, naznanil, in Asiae luce versari ali in luce Italiae cognosceris Ci. vpričo (pred očmi) Azije, Italije.
c) rešitev, pomoč, zaščita, odrešitev, novo življenje: lux venisse quaedam et spes videbatur Ci., lucem adferre rei publicae Ci., vide, quanta lux ... mihi ... aboriatur Ci., lucem dispicere Ci., lucem porrigere civibus Ci., lux quaedam adfulsisse civitati visa est L., omnis in armis lucis causa sita est Sil.; o osebi: o lux Dardaniae V. (o Hektorju).
d) sonce = sijaj, dika, (o)kras, središče: video enim mihi videre hanc urbem, lucem orbis terrarum ... Ci., laude populari atque honoris vestri luce caruerunt Ci., levis animi lucem splendoremque fugientis est iustam gloriam repudiare Ci., Cicero, lux doctrinarum altera Plin.
e) slava, čast, sijaj: illi sine luce genus Sil.

lūxus¹ (po drugih lŭxus) -ūs, m (subst. iz nekega adj. *luxuros)

1. bujna rod(ovit)nost zemlje in rastlin, bujnost, bohotnost: nimio ne luxu obtunsior usus sit genitali arvo V.

2. metaf.
a) sijaj(nost), nezmernost, razkošnost, razkošje: domus interior regali splendida luxu V., epulaeque ante ora paratae regifico luxu V., non ganeo et profligator ... sed erudito luxu T.
b) α) razkošje, sijaj, prekomerna potratnost, potrata, poraba, zapravljanje, nepotrebna zapravljivost, razsipnost, razsipanje, gizda(vost): Q., Suet., Cl., in vino atque luxu (po drugih lustris) Ci., luxu atque desidiā corrupta civitas S., non se luxu (dat.) corrumpendum dedit S., per luxum et ignaviam aetatem agere S., ea omnia luxu antecapere S. z neverjetno hitrostjo, prenagljenostjo v uživanju, luxu fluere L., luxus atque libido L., libido et luxus Sen. ph., avaritia ac luxus T. β) pohota, pohotnost, razuzdanost, razbrzdanost, zanikrnost: adulescens luxu perditus Ter., effusi in luxum et epulas T., non alienus a luxu venerio Aur.

Lycēum -ēī ali Lycīum -īī, n (Λύκειον) Likêjon (Licej), likejskemu Apolonu posvečen gimnazij (= borišče, telovadnica) zunaj atenskega mesta z lepimi vrtnimi nasadi, ki ga je ustanovil Pejzistrat, razširil pa Perikles. V njem je učil Aristotel od l. 335 do l. 322: Ci., L., Gell.; metaf. licej = gimnazija s knjižnico pri Ciceronovi vili v Tuskulu: Ci.

lychnis -idis, f (gr. λυχνίς) sveteča: puellae Fulg. s svetilkami; kot subst.

1. líhnid(a), dragulj ognjene barve: Plin.

2. bot. líhnida, vrsta vrtnice z ognjenordečim cvetom: Plin.

3. bot. lychnis agria divji odolin: Plin.

Lycomēdēs -is, m (Λυκομήδης) Likoméd,

1. kralj na otoku Skiros (Scyros), pri katerem se je v ženski obleki skrival Ahil in imel z njegovo hčerjo Dejdamejo sina Pira (Pyrrhus) ali Neoptolema (Neoptolemus): Ci., Stat.

2. neki Bitinijec: Auct. b. Alx.

Lycūrgus -ī, m (Λυκοῦργος) Likúrg

1. mitološki kralj traških Edoncev, Driantov sin, ki ga je Dioniz (Bakh) kaznoval z blaznostjo, ker je svojim podanikom prepovedal Dionizovo (Bakhovo) bogoslužje in dal zato tudi uničiti vse vinske trte: O., Pr., Hyg.

2. Feretov sin (Pherēs), nemejski kralj: Stat.

3. Alejev in Neajrin sin, Ankajev oče, kralj v Arkadiji: O. Od tod patron. Lycūrgīdēs (Lycoorgīdēs) -ae, m (*Λυκουργείδης, Λυκοοργείδης) Likurgíd = Likurgov sin Ankaj (Ancaeus): O.

4. špartanski zakonodajalec (okrog l. 880), Evnomov sin: Ci., L., Vell., Q., Iust.

5. atenski govornik in zakladnik, Demostenov sodobnik in prijatelj, pošten in značajen mož, znan po svoji strogosti, umrl okrog l. 325: Ci., Q.; apel. Lycurgus Likúrg = strog grajavec (šiba) izprijenih državljanov: Lycurgos invenisse se praedicabat et Cassios, columina iustitiae prisca Amm. Od tod Lycūrgēī -ōrum, m (Λυκούργειοι) likúrgovci, Likúrgovi pristaši, apel. = strogi grajavci (šibe) izprijenih državljanov: nosmet ipsi, qui Lycurgei a principio fuissemus, cotidie demitigamur Ci. ep. jaz sam, ki sem v začetku nastopil kot drugi Likurg.

6. špartanski kralj: Iust. (29, 1, 6).

Lȳdē -ēs, f (Λύδη) Líde, grško žensko ime, poseb.

1. soproga pesnika Antimaha; po njeni smrti je sebi v tolažbo napisal elegično pesnitev in jo naslovil z njenim imenom: nec tantum Clario Lyde dilecta poetae O.

2. mazaška kvazizdravnica: turgida non prodest condita pyxide Lyde Iuv.

Lȳdia -ae, f (Λυδία) Lídija

I. maloazijska pokrajina z glavnim mestom Sardīs ali Sardēs, Sarde (zdaj Sart): Ci., N., L., V., O. idr. Od tod adj.

1. Lȳdus 3 (Λυδός) lídijski, iz Lídije: servus Ci., puella (= Omphale) O., urbes O., aurus Val. Fl.; subst.
a) LȳdĪ -ōrum, m Lídijci, preb. Lidije: Ci., N., L. idr.
b) Lȳdus -ī, m Lídijec, pesn. = Caystrus Petr.

2. Lȳdius 3 (Λύδιος) lídijski, iz Lídije: haruspex Ci., Lydius aurifer amnis (= Pactōlus) Tib., nurus Sen. tr., lapis Plin. preizkusni kamen, naš skrilavi kremenec ali brusnik = lidít, temno sivi različek kalcedona; v gr. obl.: Lȳdion (sc. genus laterum) Plin. — Ker so se po bajki Etruščani v Italijo priselili iz Lidije, je za latinske pesnike Lȳdius 3 = etruščánski, etrúr(ij)ski, Lȳdī -ōrum, m pa = Etruščáni, Etrúr(ij)ci: Lydius Thybris V., Lydorum manus V., ora Lydia, Lydia bella, castra Sil., Lydia stagna (= lacus Trasimenus) Sil. —

II. Lȳdia Lídija, naslov pesnitve Valerija Katona: Suet.

lympha (limpha, lumpa, limpa [od tod limpidus] ) -ae, f (sor. z gr. νύμφη, pesn. beseda) voda, poseb. čista, bistra rečnica, potočnica ali studenčnica: Pr., putealis Lucr., corpus fluviali spargere lymphā V., l. fugax, levis H., liquida, lucens O., sobria Tib., sancta Sen. tr.; tudi v pl.: lymphae manantes H., liquidae O., lymphae vini pernicies Cat., mollitae Sil.; gr. gen. pl.: lymphon lacus Varr. Pooseb. Lymphae -ārum, f = Nymphae studenčne nimfe (vile): Aug., Gnatia Lymphis iratis exstructa H., lymphae dictae sunt a nymphis P. F.; v sg.: Varr.

Lyncĕs -eī, acc. -ea, voc. -eu, m (Λυγκεύς, sor. z λύγξ ris) Linkéj

1. Mesenijec, argonavt in udeleženec kalidonskega lova, ki je slovel po svoji risji ostrovidnosti: H., O., Pr., Hyg. idr.; preg.: ne corporis optima Lynce͡i contemplere oculis H. Od tod
a) adj. Lyncēus 3 (Λυγκεῖος) Linkejev, linkejski: ensis O.; metaf. bistrook, ostroviden: quis est tam Lynceus Ci. ep., oculi Boet.
b) patron. Lyncīdēs -ae, m (*Λυγκείδης) Linkíd, Linkejev potomec (= Perseus): O.

2. Ajgiptov sin, soprog Danaide Hipermestre: O., Hyg.

3. Enejev tovariš: V.

4. Testijev sin, Altajin brat, ki ga je ubil Meleager: Hyg.

Macae -ārum, m (Μάκαι) Máki

1. afriško pleme blizu Sirt: Mel., Plin., Sil. Sg. Macēs -ae, acc. -ēn, m Mák: Sil.

2. ljudstvo v severovzhodni Arabiji: Plin., Mel., Amm. (z obl. Maces).