Franja

Ōstia -ae, f (Ὠστία; ōstium) Óstija, mesto ob ustju Tibere, pristanišče Rima (še zdaj Ostia): Ci., Varr., L., T., Plin., Mel. idr. — Soobl. Ōstia -ōrum, n Óstija (Óstije): L., Iuv., Aug. — Od tod adj. Ōstiēnsis -e óstijski: populus L., incommodum Ci. izguba (rim. ladjevja) pri Ostiji (v vojni z morskimi roparji), provincia Ci., Suet. oskrba rim. mesta z živežem in nadzorstvo nad vodovodi (kvestor, ki je opravljal to službo, je imel svoj sedež v Ostiji), portus Porph., via Hier.

ostreātus 3 (ostrea) „z ostrigami pokrit“ = ves v krastah, krastav: quasi ostreatum tergum ulceribus (sc. od palice) gestito Pl.

Othō -ōnis, m Óton, rim. priimek

1. L. Rōscius Otho Lucij Roscij Oton, tr. pl. l. 67; sprožil je zakon, po katerem so v gledališču vitezom odkazani sedeži v prvih 14 vrstah: Ci., Iuv.

2. M. Salvius Otho Mark Salvij Oton, rim. cesar l. 69 po Kr.: T., Iuv., Mart., Suet. — Od tod adj. Othōniānus 3 Ótonov (= cesarja Otona), ótonski: partes, duces T.

Othrys -yos, acc. -ym in -yn, m (Ὄϑρυς) Ótris, visoko in gozdnato gorovje v tesal(ij)ski pokrajini Ftiotida: V., O., Plin.; po poznejših pesnikih je to gorovje v Trakiji: Stat., Val. Fl. — Od tod adj. Othrysius 3 ótriški, ótrijski, pesn. = trákijski, tráški: pruina, orbis Mart.

ōtiōsus 3, adv. -ē, star. pri Pl.: ōtiōssē (ōtium)

1.
a) brezdelen, brezposeln, brez dela (posla, opravkov, dolžnosti), nedelaven, prost, na oddihu, len(oben) (naspr. negotiosus, occupatus): Pl., Ter. idr., o. urbani L. postopači, dii Ci. ki nimajo nobenih opravkov, homines otiosissimi Ci., quem locum nos otiosi (v prosti urici) convertimus Ci., cum otiosus (v prostem času) stilum prehenderat Ci., o. bos H., in foro otiose inambulare L.; o neosebnih subj.:: aetas, tempus Ci., mihi ne otium quidem erat otiosum Ci. niti v prostem času nisem imel miru, otiosissimae occupationes Plin. iun. brezdelnost, zapolnjena z delom, honor otiosus ac vacans Plin. iun. neopravljana in nezapolnjena častna služba.
b) brezdelen = nepotreben, odvečen: o. peregrinatio Cu. ali sermo, sententiae Q. ali quaestio Gell. nepotreben (nepotrebna); od tod otiosum est z inf. = nepotrebno je, odveč je: otiosum est persequi singula Lact., otiosum est ire per singulos Min.; metaf.: pecunia otiosa Icti. ali pecuniae otiosae (naspr. occupatae) Plin. iun. ne obrestujoč se, nenaložen.

2. occ.
a) prost (brez) poklicnih, poseb. državnih opravkov (dolžnosti), predajajoč (posvečujoč) se brezdelju, (ves) predan brezdelnosti, živeč za znanost, ukvarjajoč se s slovstvom (književnostjo), kot subst. = slovstvenik, književnik, leposlovec, literat: numquam se minus otiosum esse quam cum otiosus esset Ci. (Scipion je trdil,) da nima nikdar več opravkov kot takrat, kadar se predaja svoji posebni ljubezni do znanosti, o. senectus Ci., Neapolis H. kjer je veliko prostega časa, senibus otiosum est vetera et praesentia contendere T. starci si krajšajo čas s tem da ...; z gen.: studiorum otiosi Plin. ki imajo ukvarjati se z znanostjo, ki najdejo prosti čas za ukvarjanje z znanostjo; (v slabem pomenu) ukvarjajoč se s čim nečimrno ali brezkoristno: Cicero … otiosus circa excessus T. (Dial.)
b) politično nedejaven (nedelaven), brez političnega zanimanja (interesa), politično apatičen, nepristranski, nevtralen, mir(oljub)en: socii spectatores se otiosos praebuerunt Leuctricae calamitatis Ci., istos otiosos reddam Ci. hočem umiriti; subst. otiosi = nepristranski (nevtralni) državljani: otiosis minabantur Ci. ali pa = miroljubni državljani: militare nomen grave inter otiosos T.; o neosebnih subj.: dignitas Ci.

3. metaf. sploh miren, brez nemira, brez strahu, brezskrben, nezaskrbljen, nemoten: animo otioso esse Ter., Gell., otiosus ab animo Ter., quid otiosius quiete animi, quid irā laboriosius Sen. ph., otiosum Fadium reddere Ci. ep. vrniti Fadiju mir, annus ab hoste otiosus C., unumquidque otiose contemplari Ci., properavistis rapere: otiose oportuit Pl. počasi; occ. brezskrben, neskrben, nebrižen, nemaren, malomaren: vigilat insidians bonis otiosorum Ci., Brutus videtur otiosus orator T. (Dial.).

Ovidius 3 Ovídij(ev), ime rim. viteškega rodu, iz katerega je najbolj znan pesnik P. Ovidius Nasō Publij Ovidij Nazon („Nosan“), roj. l. 43 v Sulmoni, umrl v Tomih ob Črnem morju l. 17 po Kr. kot pregnanec: Q., Sen. ph. Nekega drugega Ovidija omenja njegov sodobnik Mart. — Od tod adj. Ovidiānus 3 Ovídijev: Ovidianum illud: „inepta loci“ Sen. rh.

ōvum -ī, n (iz *ōu-om; prim. gr. ᾠόν, lezboško ὤιον [iz *ōu̯i̯-om], dor. ὤεον (iz ὤƑεον [<*ōu̯ei̯-om] „kar spada k ptici“, „kar najdemo pri ptici“, „ptičji produkt“; prim. lat. avis), sl. jajce, got. ada, stvnem. ei, nem. Ei, ang. egg)

1. jajce: O., H., V., Suet., Cels., Cael., Lamp. idr., ovi putamen Col., Plin. jajčja lupina, o. parĕre, gignere Ci. ali facere Varr. ali edere Plin. ali ponere O., Col. (z)nesti (leči). Rim. obedi so se začeli z jajci in končali s sadjem; od tod preg.: integram famem ad ovum affere Ci. ep. do jajca = do začetka obeda, ab ovo usque ad māla H. „od jajc do jabolk“, po naše „od juhe do posladka“ = od začetka do konca; v povezavi z mitološko zgodbo o Ledi (gl. Lēda): nec gemino bellum Troianum orditur ab ovo H., ovo prognatus eodem H. = Kastorjev brat Poluks.

2. metaf. jajce, ena izmed 7 jajčastih podob na dirkališču v cirkusu; spominjala je na jajce, iz katerega sta prišla Kastor in Poluks, zaščitnika cirkuških umetnosti. Po teh jajcih so šteli kroge na dirkališču; po vsakem krogu so vzeli eno jajce z njegovega podstavka (fala): ovum sublatum est Varr., ova ad notas curriculis numerandis L.

3. meton. mera jajčje lupine (= kolikor drži jajčja lupina): tribus ovis Plin.

oxyporus 3 (gr. ὀξυπόρος) hitro prehajajoč, hitro prodirajoč, od tod hitro delujoč (učinkujoč) (o pekočih ali lahko prebavljivih jedeh in o hitro delujočih zdravilih): Col., Plin., Stat.

pacīscor, pacīscī, pactus sum (incoh. glag. pangere, sor. s pāx)

I. intr. pogoditi (pogajati) se, dogovoriti (dogovarjati) se, roki si poda(ja)ti, pogodbo skleniti (sklepati), poravna(va)ti (se), izgladiti (izglajevati), uravna(va)ti: p. cum illo paululā pecuniā Pl., cum decumano Ci., ne tollat ea area … nisi pactus erit Ci. brez pogodbe; z zahtevnim stavkom: Iust., ut mea sit … paciscor O., per occulta colloquia paciscitur magnā mercede cum Celtiberorum principibus, ut copias inde abducant L., non est meum … votis pacisci, ne Cypriae Tyriaeque merces addant avaro divitias mari H., nunc paciscor, sit (sc. cena) expedita Plin. iun. —

II. trans.

1. izgovoriti si kaj, pogoditi se za kaj: pretium, provinciam O., rem Corn., pacem L., cum aliquo HS LX Auct. b. Alx., Ciliciam sibi pactus erat Ci., Italici … Adherbali suadent, uti seque et oppidum Iugurthae tradat, tantum ab eo vitam paciscatur S.; occ.: puellam L. zaročiti se z deklico.

2. zavez(ov)ati se, obljubiti (obljubljati); z inf.: pactus erat Sicilia decedere L., Leucippo fieri pactus uterque gener O.; occ. v zameno da(ja)ti ali vzeti (jemati), zamenj(ev)ati, nadomestiti (nadomeščati), žrtvovati: vitam pro laude V., letum pro laude V. — Od tod pt. pf. pactus 3 (s pass. pomenom ) dogovorjen, izgovorjen, obljubljen, sklenjen: pacta mercede H., Q., pactum esse diem Ci.; abs. abl. pacto po pogodbi, po dogovoru, „pogodivši se“: L.; occ. zaročen: Turnus, cui Lavinia pacta fuerat L., pacta coniunx V.; subst.
a) pacta -ae, f zaročenka, nevesta: Vell., abducere pactas V.
b) pactus -ī, m zaročenec, ženin: Stat.
c) gl. pactum, ī, n.

pācō -āre -āvī -ātum (pāx) umiriti (umirjati), pomiriti (pomirjati): Amanum Ci., Erymanthi nemora V.; metaf.: dolorem animi aestūs Cl.; occ. evfem. podvreči, podjarmiti (podjarmljati), (u)krotiti: omnem Galliam Germaniamque C., hostem O.; pesn.: pacantur vomere silvae H. (iz)krčiti, obdelo(va)ti. — Od tod adj. pt. pf. pācātus 3 umirjen, pomirjen, miren: ager male pacatus Ci., civitas male pacata Ci., provincia pacatissima Ci., nequitia pacata Ci., rex pacatus, quietus Ci., oratio pacatior (naspr. pugnacior) Ci., pacatissimae gentes Ci., pacatissimae Syriae gazae Ci., ne notā quidem ullā pacatus an hostis sit discerni ac iudicari potest Ci., quod insigne pacatorum esse consuerat C., pacatissima et quietissima pars C., pacatus orbis V., pacatum mare O., H. varno pred razbojniki, očiščeno razbojnikov, nec hospitale quicquam pacatumve satis prius auditum, quam Massiliam venere L., pacatius arvum subeant O., pacatius ingressi iter Sen. ph., res hilaris ac pacata Sen. ph., compositus et pacatus animus Sen. rh., omnia divina scripta inter se pacata consistunt Aug.; z dat.: tali viro pacatus est Ci. miren (v odnosu) do takega moža; subst. pācātum -ī, n in pl. pācāta -ōrum, n mirno ozemlje, mirna = prijateljska dežela: sine commeatu vagi milites in pacato, in hostico errent L., ex pacatis praedas agebant S., qui medius inter pacata et hostilia fluit, Danuvius ac Rhenus Sen. ph., pacatiora vitae Amm. — Adv. pācātē mirno, umirjeno, v miru: itaque ex turpissima lite in risum diffusi pacatius ad reliqua secessimus Petr.; v komp.: Aug.; v superl.: pacatissime et commodissime Aug.

Pactōlus -ī, m (Πακτωλός) Paktól, zlatonosna reka v Lidiji pri Sardah (zdaj Sart Çayi): V., Plin., Hyg., acc. -on: O.; preg. o bogastvu: Iuv., Pr., tibi Pactolus fluat H. — Od tod adj. Pactōlis -idis, f paktólska: Pactolides nymphae O.

Pācuvius -iī, m Pakúvij, rim. (ali osk.) moško ime. Znani so:

1. M. Pacuvius Mark Pakuvij iz Brundizija, Enijev nečak in učenec, tragiški pesnik in slikar v času druge punske vojne: Ci., H., Q., Plin. — Od tod adj. Pācuviānus 3 Pakúvijev, pri Pakúviju: ille Pacuvianus Ci., illud Pacuvianum Gell. oni Pakuvijev izrek, testudinem Pacuvianam putas? Tert.

2. Pacuvius Calavius Pakuvij Kalavij, glavar v Kapui v času druge punske vojne: L.

3. Pacuvius Labeo (Antistius) Pakuvij Labeon (Antistij), oče slovečega pravnika Antistija Labeona, tudi sam pravnik in eden od zarotnikov zoper Cezarja, umrl l. 42: Gell.

paedagōgīum -iī, n (gr. παιδαγωγεῖον)

1. vzgojna ustanova, vzgajališče, „pedagogêj(on)“ za imenitnejše sužnje (paže): Plin. iun.; pren. in evfem. = zavajanje, zapeljevanje, zapeljava: Plin., Tert., ingenuorum paedagogia Suet.

2. meton. gojenci take vzgojne ustanove, paži: quare paedagogium pretiosa veste succingitur? Sen. ph. — Od tod adj. paedagōgīānus 3 iz vzgojne ustanove (vzgajališča, pedagogeja): puer Amm. paž; subst. paedagōgīānī -ōrum, m paži: Cod. Th.

Paeōn² -ōnis, m (Παιῶν) Pajón

1. = Paean, bog zdravilstva: Cat. Od tod adj. Paeonius 3 (Παώνιος)
a) Pajónov: ope Paeonia O.
b) zdravilen: herbae V.
c) zdravniški: mos V.; subst. paeonia -ae, f (gr. παιωνία) bot. potónika: Plin., Ap. h., Isid.

2. = paeān (stopica): Ci.

Paestum -ī, n (gr. tudi Ποσειδωνία) Péstum, mesto v Lukaniji, sloveče po svojih rožah in danes po svojih razvalinah (zdaj Pesto): Ci., Pr.; od tod adj. Paestānus 3 péstovski, pestánski: sinus Ci., rosae O.; subst. Paestānī -ōrum, m Pestáni, preb. Pesta: L.

Pagae -ārum, f (Παγαί) Páge, mesto in pristanišče v Megaridi: Plin. Od tod Pagaeī -ōrum, m (Παγαῖοι) Pagájci, preb. Pag: Plin.

Pagasae -ārum, f (Παγασαί) in Pagasa -ae, f: Mel. in Pagasē -ēs, f: Pr. Págaze (Págaza), primorsko mesto v Tesaliji (zdaj Volo), kjer je bila baje zgrajena ladja Argo: Val. Fl. — Od tod adj.

1. Pagasaeus 3 (Παγασαῖος) pagazájski, pagáški: sinus Mel., carina, puppis O. ali ratis Lucan. = Argo coniunx O. = Alcestis (Alkestida, Admetova žena, hči tesal(ij)skega kralja Pelia); subst. Pagasaeus -ī, m Págazec, Pagazájec, Pagažán = Jazon: O.

2. Pagasēius 3 (Παγασήιος) pagazájski, págaški: puppis Val. Fl.

3. Pagasicus 3 pagazájski, págaški: sinus Plin.

Palaemōn -ōnis, acc. -onem in (pesn.) -ona, m (Παλαίμων) Palájmon (Palémon)

1. morski bog, prej Melicerta (gl. Melicerta): Ci., V., O. — Od tod adj. Palaemonius 3 (Παλαιμόνιος) palájmonski, palajmónijski, pesn. = koríntski: Stat., Cl.

2. neki pastir: V.

3. Q. Remmius Palaemon Kvint Remij Palajmon, slovničar za časa Tiberija in Klavdija: Q., Suet.

Palaephatus -ī, m (Παλαίφατος) Palájfat, gr. pisec, avtor dela De incredibilibus; od tod adj. Palaephatius 3 Palájfatov, palajfátski: Ps.-V. (Ciris).

Palae-polis, acc. -im, f Palájpolis = Staro mesto pri Neaplju: L. — Od tod Palaepolītanī -ōrum, m Palajpolitán(c)i: L.