Franja

sūtor -ōris, m (suere)

1. čevljarski krpač, čevljar, krpár, drétar, kopítar, podplátar, smolár, smôlec: Pl., Sen. ph., Mart., Asellio ap. Gell. idr., ne sutor supra crepidam iudicaret Plin.; od tod preg.: sutor ne supra crepidam (sc. iudicet) Val. Max. čevljar ostani pri kopitu = ne sodi o rečeh, ki jih ne poznaš (prim.: „le čevlje sodi naj kopitar (Kopitar)“ Prešeren); occ. človek iz vrst prostakov (drhali), prostak: id sutores et zonarii conclamarunt Ci., quis tecum sectile porrum sutor … comedit? Iuv.

2. metaf. krpač, skrpovalec, zmašitelj, skrpucalec: fabularum Aug., Sid.

sūtrīnus 3 (sūtor) čevljarskega krpača zadevajoč, čevljarski: ars Varr., Plin. čevljarstvo, artem sutrinam facere Vitr. čevljariti, biti čevljar, sutrina taberna T. čevljarnica. — Od tod subst.

1. sūtrīna -ae, f
a) (sc. ars) čevljarstvo: sutrinam docere Lact., sutrinas facere inscius Varr. ap. Non. čevljariti.
b) (sc. officina ali taberna) čevljarnica, čevljarska delavnica: Varr., Plin., Ap., Tert.

2. sutrīnum -ī, n (sc. artificium) čevljarstvo: Sen. ph.

Sūtrium -iī, n Sútrij, mesto v južni Etruriji (zdaj Sutri): L., Vell.; preg.: quasi eant Sutrium Pl. ali Sutrium quasi eant Fest. = dobro pripravljen lotiti (lotevati) se česa (kakor so se Rimljani lotili obleganja mesta Sutrij). — Od tod adj.

1. Sūtrīnus 3 sútrijski, sutrínski: ager L., colonia (= Sutrium) Plin.; subst. Sūtrīnī -ōrum, m Sútrijci, Sutrín(c)i, preb. Sutrija: L., Tert.

2. Sūtrius 3 sútrijski: tecta Sil.

Sybaris -is, acc. -im, redkeje -in, abl. -ī (Σύβαρις) Síbaris

1. m reka ob vzhodni obali Lukanije (zdaj Sibari): O., Plin.

2. f mesto ob reki Sibaris, ki so ga ustanovili Grki; l. 510 je bilo razdejano, pozneje (l. 443) zopet sezidano kot atenska kolonija in imenovano Thurii, razvpito po potratnosti in razkošnosti svojih prebivalcev: Varr., Ci., L., O., Plin. Od tod subst.
a) Sybarītae -ārum, m (Συβαρῖται) Sibaríti, Síbarci, preb. mesta Sibaris: Sen. ph.
b) Sybarītis -tidis, acc. -tida, f (Συβαρῖτις) Sibarítida, Sibarítka, naslov neki erotične pesmi: O.; adj.
a) Sybarītānus 3 síbarski, sibaritánski: ager Varr., exercitus Plin.; kot subst. Sybarītānī -ōrum, m = Sybaritae Sibaríti, Síbarci, Sibaritán(c)i: Iust.
b) Sybarīticus 3 (Συβαριτικός) síbariški, síbarski, sibarítski, meton. = nasladen, erotičen, obscen, starejše stidožalen: Lamp., libelli Mart.

3. m Síbaris, moško ime: H.

sȳcophanta (sūcophanta) -ae, m (tuj. συκοφάντης iz gr. σῦκον figa, smokva in φαίνω naznanjam, razkrivam) sikofánt = „ovajalec smokev“, „ovaduh tihotapcev smokev“ (tistih, ki proti prepovedi izvažajo smokve iz Atike). Beseda je menda nastala v času Solonove zakonodaje. Na področju poljedelstva je Solon od pridelkov dovolil tujcem prodajati samo olje, izvoz drugega blaga pa je prepovedal. Določil je, naj arhont kršitelje prekolne, če pa tega ni storil, je moral sam v državno blagajno plačati 100 drahem (ta zakon je bil napisan na prvi tabli Solonovega zakonika). Verjetno je bil prepovedan tudi izvoz smokev in ovaduhov, ki so prijavljali tihotapce, se je oprijel naziv „sikofanti“. Od tod

1. dobičkaželjen tožnik, spletkarski (kovaren, rovarski) obtoževalec ali obrekovalec, spletkar, kovarnik, rovar, slepar, lopov, baraba, intrigant, obrekovalec: Pl., Ter., Gell. idr.

2. metaf. včasih = zvijačen priliznjenec (prilizovalec), prislinjenec, zajedalec (zajedavec), parazit: Prud., nimis hic scitust (= scitus est) sycophanta Pl., tum sycophantae … plurumei (= plurimi) in hac urbe habitant Pl.

Syēnē -ēs, f (Συήνη) Siéna, najjužnejše mesto v Zgornjem Egiptu; slovelo je po rdečem granitu (zrnjaku): O., Lucan., Mel., Plin., Mart.; pesn. meton. = rdeči granit, starejše rdeči zrnjak: hic multa Syene Stat. Od tod subst. Syēnītēs -ae, m Sienít, Siénec, kot adj. siénski, iz Siéne (izhajajoč): Syenites, genitus Metione, Phorbas O., Syenites (syenites) lapis Plin. rdeči granit (zrnjak), iz katerega so klesali egiptovske obeliske; subst. pl. Syēnītae -ārum, m Sieníti, Siénci, preb. Siene: Plin.

Symaethus -ī, m (Σύμαιϑος) Simájt (Simét), glavna reka vzhodne obale Sicilije, ki izvira ob vznožju Etne in se izliva v morje južno od Katanije: Sil., Serv. — Soobl. Symaethum -ī, n: Plin. — Od tod adj.
a) Symaethēus 3 (Συμαίϑεος) simajtéjski (simetéjski), simájtski (simétski): aquae O. Simajtovi pritoki.
b) Symaethis -thidis, f simájtska (simétska): nympha (= nimfa reke Simajt (Simet)) O.
c) Symaethius 3 simájtijski (simétijski), simájtski (simétski): Sȳmaethia flumina V. Simajtovi (Simetovi) pritoki, heros (= Acis Akis (Akid), sin nimfe reke Simajt (Simet)) O.; od tod subst. Symaethiī -ōrum, m Simájtijci (Simétijci), Posimájtijci (Posimétijci), preb. ob Simajtu (Simetu): Plin.

Symmachus -ī, m Símah, grški priimek; poseb. Q. Aurelius Symmachus Kvint Avrelij Simah, konzul in rimski mestni prefekt ob koncu 4. stoletja po Kr., izvrsten govornik, avtor 10 (še ohranjenih) knjig pisem (Epistulae): Macr., Sid., Amm., Aus. Od tod adj. Symmachiānus 3 Símahov, símahovski, simahijánski: illud dictum Sid.

symphōnia -ae, f (tuj. συμφωνία)

1. soglasje, glasovna ubranost, harmonična ubranost zvokov, ubrano razmerje zvokov, simfoníja, akórd, konsonánca, starejše glasosklàd, glasoskladje (čisto lat. concentus, naspr. diaphōnia): symphoniae musicae sive concentus Vitr. konsonanca.

2. occ.
a) ubrana (skladna) glasba (godba), harmonična glasba, koncert: Cels. idr., cum in eis conviviis symphonia caneret Ci., ex convivio eum reduxerant mulieres cum cantu atque symphonia Ci. z ropotom in pompom, „s švopom in sopom“, neque moleste ferebant (sc. homines) … locum illum litoris percrepare totum mulierum vocibus cantuque symphoniae Ci., eos deducere in locum, qui circumsonet ululatibus cantuque symphoniae L., symphonia discors H., ad symphoniam canere Sen. ph. po glasbi (godbi).
b) meton. neko glasbilo, nek boben: Hier., Prud., Isid. — Od tod adj. symphōniacus 3 (tuj. συμφωνιακός)

1. glasben, godben, h glasbenemu zboru (kapeli) spadajoč: homines, pueri, servi Ci., artes Arn.; subst. symphōniacī -ōrum, m glasbeniki, godci, glasbeni zbor (kapela): symphoniaci Romam missi sunt Ci.

2. bot. symphōniaca herba blen, črni zobnik: Ap. h., P. Veg.

synanchē -ēs, f (tuj. συνάγχη) vnetje notranjih mišic v grlu, davica, vnetje (starejše vnetica) grla: Cael., P. Veg., Demosthenen lana multa collum cervicesque circumvolutum ad populum prodisse et dixisse se synanchen pati Gell., tum e populo unum exclamasse non synanchen, quod Demosthenes pateretur, sed argyranchen esse Gell. Od tod adj. synanchicus 3 (συναγχικός)
a) davičen, k davici (vnetju grla) sodeč: passio Cael.
b) za davico (vnetjem grla) bolehajoč; subst. synanchicī -ōrum, m davični bolniki: Cael.

syncopō -āre -āvī (syncopē) onesvestiti (onesveščati) se, omedle(va)ti: P. Veg. — Od tod syncopātus 3 (syncopē 2.) nezavesten: P. Veg.

synecdochē -ēs, f (tuj. συνεκδοχή) ret. in pesn. figura sinékdoha, zamenjava, povzemanje, preimenovanje, starejše povzemba = zamenjava besede ali skupine besed glede na količino; navadno del zamenjuje celoto (pars pro toto) ali (obratno) celota poimenuje del: Don., Serv., quod † aliquando pentiam magis de synecdoche dicam Q., quidam synecdochen vocant et cum id in contextu sermonis, quod tacetur, accipimus Q., est etiam huic tropo quaedam cum synecdoche vicinia Q., tropi sunt numero duodecim, metaphora catachresis metalepsis metonymia antonomasia synecdoche onomatopoeia periphrasis hyperbaton hyperbole allegoria homoeosis Char., synecdoche est dictio plus minusve pronuntians magis quam significans Char. Od tod adj. synecdochicus 3, adv. -ē (συνεκδοχικός, συνεκδοχικῶς) s sinekdoho povedan, po sinekdohi, sinekdohno: Hier.

Synnada -ōrum, n (τὰ Σύνναδα) Sínade (Sínada), mestece v Veliki Frigiji, znano po kamnolomih marmorja: Ci. ep.; soobl.
a) Synnas -adis in -ados, f Sínada: Plin., Stat., Mart., Sid.
b) Synnada -ae, f Sínada: Cl.
c) Synna (v nekaterih izdajah Synnas) -ae, f Sína(s): Prud. — Od tod adj.

1. Synnadēnsis -e sínadski: forum Ci. ep.

2. Synnadicus 3 (Συνναδικός) sínadski: lapis (marmor) Plin.

Syrācūsae -ārum, f (Συρακοῦσαι) Sirakúze, glavno mesto Sicilije, ki so ga l. 735 ustanovili Korintčani pod Arhijevim (Archias) vodstvom, rodno mesto Arhimeda in Teokrita (zdaj Siracusa): Ci., L., N., O., Mel., Plin., Sil., Vell., Tert., Aus. (ki meri Syràcūsae). Od tod adj.

1. Syrācūsānus 3 sirakúški, sirakužánski (sirakúžanski): Plin., conventus, lautumiae, mensae Ci.; subst. Syrācūsānus -ī, m Sirakúžan (Sirakužán): Pl.; pogosteje pl. Syrācūsānī -ōrum, m Sirakúžani (Sirakužáni), Sirakúzijci, preb. Sirakuz: Ci., L.

2. Syrācūsius 3 (Συρακοῦσιος) sirakúški, sirakúzijski: mensae Ci.; subst. Syrācūsiī -ōrum, m = Syrācūsānī Sirakúzijci, Sirakúžani (Sirakužáni): Plin., Prisc.

3. Syrācosius 3 sirakóški, sirakózijski, iz Sirakúz izvirajoč (prihajajoč): Dio, Hicetus Ci., versus V., ars, poëta, urbs O., senex (= Archimedes) Cl.; subst. Syrācosiī -ōrum, m = Syrācūsānī Sirakózijci, Sirakóžani (Sirakožáni): Ci.

Syrī -ōrum, m (Σύροι) Sír(ij)ci, preb. Sirije: Pl., Ci., L., O. idr.; Syri venales Ci. (o sužnjih). Od tod

I. adj.

1. Syrus 3 sír(ij)ski: merx, vina H., lagoena Mart., sermo Eccl., Vop.; subst. Syrus -ī, m Sír(ij)ec, ime Aktajonovega psa: Hyg.

2. Syrius 3 (Σύριος) sír(ij)ski: pira V., Col., nardus Pr., munus Pr. nardno olje, ros Tib. nardno mazilo (nardna dragomast), lilinum, oleum, triticum Plin., Syrii tumores Mart., dea Suet., Ap., Fl., Hyg. sirska; menda gre za boginjo Atargatida (Atargatis, Ατάργατις), ki so jo Grki istovetili z Derketo (Dercetō, Δερκετώ) in častili kot mater vseh živečih; Rimljani so je istovetili zdaj z Junono, zdaj z Venero. — Od tod subst.
a) Syria -ae, f (Συρία) α) Sírija, pokrajina v Mali Aziji, ki je mejila na severu s Kapadokijo, na zahodu s Palestino, Fenicijo, Sredozemskim morjem in Kilikijo, na vzhodu z Mezopotamijo (Evfratom) in Arabijo, na jugu s Fenicijo: Ci., Cu., Mel., Plin. β) v širšem pomenu sírsko kraljestvo (dinastije Selevkidov), ki je vključevalo Sirijo, Babilonijo, Fenicijo in Palestino: Ci., Cu., T.; v pl. = sírske dežele, sírske pokrajine: Cat., Mel., Ulp. (Dig.). γ) = Asírija: Suet., Sardanapalli, opulentissimi Syriae regis Ci., Syriae regem Babylone regnantem hoc opus esse molitum memoriae proditum est Cu.
b) Syriī -ōrum, m Sír(ij)ci: Iust.
c) syrium -iī, n sír(ij)ski lilijev sok: Plin.

3. Syriacus 3 (Συριακός) sír(ij)ski: publicani Ci. ki (dobro) kupčujejo (trgujejo) v Siriji, nomen Varr., boves Plin., expeditio Suet. v Sirijo, bellum Fl., cultus Lamp.; adv. Syriacē: loqui Vulg.

4. Syriāticus 3 sír(ij)ski: Ulp. (Dig.), Fr. —

II. subst.
a) Syriscus -ī, m (Συρίσκος, demin. Σύρος) Sirísk = Sír(ij)ček, Sír(ij)ec, Sírče α) kot moško lastno ime: Mart., Aus. β) zaničlj. ali ljubkovalno suženjsko ime Syrus: Ter.
b) Syrisca -ae, f (Συρίσκα, demin. Σύρα) Siríska, Sír(ij)ka, žensko lastno ime: Ps.-V. (Copa).

Opomba: V nekaterih (celo najboljših) rokopisih najdemo tudi zapisa Suri, Suria.

Syriarcha -ae, m (Συριάρχης) siriárh, najvišji svečenik v Siriji, ki je skrbel za prirejanje gledaliških iger: Cod. Th.; od tod Syriarchia -ae, f (Συριαρχία) siriarhíja, siriárhovstvo, dostojanstvo (služba) siriárha: Cod. Th.

sȳrinx -ingis, acc. -inga, f (tuj. σῦριγξ)

1. trst; od tod kot nom. propr. Sȳrinx Sirínga, nimfa, ki jo je ljubil Pan; njene sestre so jo spremenile v trst: O. (= Canna dea Ap.). Soobl. sȳringa -ae, f
a) trst, kot medic. t.t. α) trst za vbrizgavanje in meton. vbrizgavanje: P. Veg. β) fistula, votel tvor: Plin. Val., Th. Prisc.; enako tudi v soobl. sȳringia -ae, f: Plin. Val. in sȳringiō -ōnis, f: Plin. Val.
b) kot nom. propr. Sȳringa -ae, f Sirínga = Sȳrinx: Serv.

2. pl. sȳringēs -um, f (pod)zemeljske razpoke ali votline, starejše póčenice: Amm.

Sȳros -ī, f (Σύρος) Síros, kikladski otok med Delosom in Parosom, rodni kraj Ferekida (še zdaj Syros): O., Mel., Plin. Od tod adj.

1. Sȳricus 3 síroški: Col., Plin.

2. Syrius 3 (Σύριος) síroški, na Sírosu rojen, po rodu s Sírosa: Ci.

Syrtis -tidis in -tidos, acc. -tim, abl. -te in -tī (tuj. σύρτις sipina v morju)

1. Sírta, ime dveh sipin oz. sipinastih zalivov ob severni obali Afrike: Syrtis maior Velika Sirta pri Kirenajki (zdaj Bengasi oz. Banghāzī) in Syrtis minor Mala Sirta pri Bizakeni (zdaj Gabes): S., L., V., H., O., Pr., Tib., Lucan. (z gen. -tidos), Mel., Plin. (z gen. -tis), Sid.

2. meton. pusto peščeno obrežje ob Sírtah, peščeno področje ob Sírtah: inhospita Syrtis V., per Syrtīs iter aestuosas H., ad litora Syrtis Lucan.

3. metaf. Sírta = skala, čer, peč: Syrtim patrimonii, scopulum libentius dixerim Ci., vitiorum Syrtibus obrui Hier. — Od tod adj.

1. Syrticus 3 (Συρτικός) sírtski: mare, gentes Sen. ph., solitudines Plin.; meton. peščen: ager Sid.

2. Syrtītis -tidis, f ali Syrtītēs -ae, m (tuj. Συρτίτης) sirtítida (sirtitíd) ali sirtít, dragulj, ki ga je bilo mogoče najti v Sirtah: syrtitides in litore Syrtium, iam quidem et Lucaniae, inveniuntur, e melleo colore croco refulgentes, intus autem stellas continent languidas Plin., proximos illis, quos vocant syrtitas, pinnato fulgore radiantes Plin.

taceō -ēre -uī -itum (prim. umbr. taçez, tases = tacitus, tasetur = taciti, got. þahan molčati in stvnem. dagēn molčati)

I. intr.

1. molčati = ne govoriti (naspr. loqui, dicere, fari): quin taces? Ter., etiam taces? sileteque et tacete Pl., non tacente me Ci., ita nobis tacentibus Ci., tacendo loqui videbantur Ci., cum tacent, clamant Ci., tacere de hominum memoriā Ci.; pass. impers.: tacitum est Ter., taceri si vis Ter., nec de virtute Galliae taceri potest Ci.

2. pesn. metaf. = silere molčati = tih biti, miren biti, mirovati, ne oglasiti (oglašati) se: canis ipse tacet Tib., vere prius volucres taceant, aestate cicadae O., tacet omnis ager V., cum tacet nox Cat., ne diu taceat procax iocatio Cat., plectra dolore tacent O., oculi tacuere tui O., blanditiae taceant O., tacere (v novejših izdajah iacere) indolem Romanam L. se ne kaže več, L., loca tacentia V. ali loci tacentes T. tihi kraji, tacens ventus Sen. tr., Ister Mart. tih, zamrzel, aqua Pr., essedum Mart. brezšumen. —

II. trans. zamolčati (zamolčevati), molčati o čem: quod adhuc semper tacui et tacendum putavi Ci., quae vera audivi, taceo et contineo Ter., ut alios taceam O. da o drugih molčim, commissa tacere H., Narcissum V., tacebimus, quid prosit Plin.; pass. pesn.: aureus in medio Marte tacetur Amor O., dicenda tacenda loqui H. = gr. ῥητὰ καὶ ἄῤῥητα kar je treba povedati in kar zamolčati, „povedno in zamolčno“, gravis est culpa tacenda loqui O., vir Celtiberis non tacende gentibus Mart., quoquo pacto tacito est opus Ter. je treba zamolčati, tacere nequeo misera, quod tacito usus est Pl. kar je treba zamolčati, o čemer je treba molčati, (sc. murra) nullo tacebitur aevo H. — Od tod adj. pt. pf. tacitus 3

I. pass.

1. tisti, o katerem se molči (ne govori), zamolčan, negovorjen, neizrečen, neomenjen: tacitum erit Pl. zamolčalo se bo, aliquid tacitum relinquere ali tenere Ci. ali continere L. puščati kaj neizrečeno = kaj zamolč(ev)ati, varovati (skrivati, čuvati) kaj kot skrivnost (tajnost), tacitum pati aliquid L. molče prenašati kaj; toda: non patientibus tacitum tribunis, quod … L. niso molčali o tem, da … ; tako tudi: non feres tacitum Ci. ne boš dosegel tega, da bi (jaz) molčal = ne bom molčal, ut tacitum feras, quod celari vis L. da o tem molčim, ne id quidem ab Turno tulisse tacitum ferunt L. niti tega baje ni dosegel, da bi Turn o tem molčal, suspendam potius me, quam tacita haec tu auferas Pl. ne da bi (jaz) o tem govoril, tacito usus est Pl. molčati je treba.

2. metaf.
a) brez besedovanja (govorjenja), molče sprejet (dan, izražen, izkazan, izkazovan, prenašan, prenesen idr.): assensiones nec tacitae nec occultae Ci., exceptio Ci., indutiae L. molče sklenjeno, ne dogovorjeno, consensus Iust., fideicommissum Q.
b) na tihem (skrivaj) vršeč se (potekajoč), tih, skriven, tajen, skrivnosten, neopažen, neopazen: nec tuas tacitas cogitationes extimescit Ci., ut tacitum iudicium ante comitia fieret Ci., existimatio, sensus Ci., offensiones Vell., tacitae magis timendae sunt inimicitiae quam apertae Ci., tacitis ambagibus L., tacito signo L.; pesn.: ira, pudor O., affectu tacito laetaris O., tacito mando mea verba libello O., tacitum vivit sub pectore volnus V.; predik.: sperasti tacitus meā decedere terrā? V. neopažen, skrivaj; subst. tacitum -ī, n skrivnost, tajnost, tajna: vulgator taciti O. —

II. act.

1. molčeč, tih (naspr. loquax): mulieres Pl., concilium L., me tacito Ci. če molčim = ne da bi govoril, quod tacitus tu mihi assentiare Ci., patria quodam modo tacita loquitur Ci., quorum voluntatem tacitorum perspicis Ci., tacitum impellat H. v misli zatopljenega, pro sollicitis non tacitus reis H., tantam mansuetudinem tacitus praeterire nullo modo possum Ci., contumeliam tacitus tulit L., tacitus alicui os (čelo) meum praebebo Ci., aiebam tacitus H. na tihem, sam pri sebi, totum pererrat luminibus tacitis V. srepo.

2. metaf. brez hrupa, miren, tih: fistula H., aqua O., nox O., vox O., šepetajoč, fulmen Lucr., domus Mart., aër Mart., preces Ap., exspectatio Ci., habuit provinciam tacitam et quietam Ci., per tacitum nemus ire V.; prolept.: sustinuit tacitas conscius amnis aquas O. reka se je ustavila in utihnila; subst. tacitum -ī, n tišina, tihota: surgens per tacitum (brez šumenja) Ganges V., trahitur Gangesque Padusque per tacitum mundi Lucan. skozi podzem(elj)ske jame, fusae per tacitum lacrimae Sil., somnus per tacitum allapsus Sil. — Adv. tacitē molče, tiho, potiho, (po)tihoma, natiho(ma), na tihem, skrivaj, na skrivnem, skrivoma: tacite auscultare Pl., praetereuntem execrari L., aliquid tacite habere L. zamolč(ev)ati, aliquid non tacite ferre L., hi vos … tacite (na tihem; v novejših izdajah taciti) rogant Ci., tacite perire Ci., occīdī Iust., tacite labens annus O.; poznolat. adv. abl. tacitō na tihem, na skrivnem, (na) skrivaj: Elissa fugam tacito molitur Iust.