Franja

cōthōn -ōnis, m (semit.; Grki so besedo primerjali s κώϑων trebušast lončen vrč) s človeškimi rokami napravljen notranji pristan: cothones appellantur portus in mari interiores arte et manu facti P. F.; poseb.

1.
a) notranji ali vojni pristan v Kartagini z istoimenskim otokom: Serv.
b) notranji pristan pri Adrumetu v Bizaceni: Auct. b. Afr.

2. Cōthōn Koton, otok v Lakonskem zalivu pri Kitajri: Plin. ali v Egejskem morju: Mel.

cothurnus (coturnus) -ī, m (gr. κόϑορνος)

1. koturn, nizek škorenj, grško obuvalo z debelimi podplati, ki je pokrivalo celo nogo in zadaj segalo do sredine meč, spredaj pa je bilo zadrgnjeno z (nav. rdečim) jermenjem: Vell., Iust., Tuditanus … ille, qui cum palla et cothurnis nummos populo de rostris spargere solebat Ci., ut, si cothurni laus illa esset, ad pedem apte convenire, neque multi cothurni paucis anteponerentur nec maiores minoribus, sic … Ci.; poseb.
a) lovski koturn, lovski nizki škorenj: virginibus Tyriis mos est gestare pharetram purpureoque alte suras vincire cothurno V., puniceo stabis (sc. Diana) suras evincta cothurno V., breviorque videtur virgine Pygmaeā nullis adiuta cothurnis Iuv.
b) koturn ali visoki čevelj tragiških igralcev, s skoraj čevelj visokimi podplati, ki ga je vpeljal Ajshil (naspr. soccus obuvalo komikov): Q., Amm., c. maior, minor Ci., Aeschylus … docuit magnumque loqui nitique cothurno H., nil illi larvā aut tragicis opus esse cothurnis H., tragoedia pictis innixa cothurnis O.

2. pren.
a) tragični, vzneseni slog, α) v pesništvu: sola Sophocleo tua carmina digna cothurno V., grande munus Cecropio repetes cothurno H., desine et Aeschyleo conponere verba cothurno Pr., tragicos decet ira cothurnos O., in cothurnis prodit Aesopus novis Ph. nastopa v novih koturnih = z novimi tragiškimi verzi, cothurnus et sonus Sophoclis sublimior Q., Varro, Sophocleo non infitiande cothurno Mart., nec comoedia cothurnis assurgit nec contra tragoedia socculo ingreditur Q., fingimus haec altum saturā sumente cothurnum scilicet Iuv., a socco ad cothurnum ascendere, ioca non infra soccum, seria non usque ad cothurnum Ap. β) v slikarstvu: cothurnus ei (sc. Nicophani) et gravitas artis multum a Zeuxide et Apelle abest Plin.
b) tragični predmet, tragična snov: vulgi scelus et cuncta graviora cothurnis Iuv.
c) vznesena dostojnost: c. imperatoriae auctoritatis (cesarskega veličanstva) Amm.
č) žaloigra, tragedija: hunc socci cepere pedem (sc. iambum) grandesque cothurni H. komedija in tragedija.

cōticula -ae, f (demin. cōs) brusek, ôslica,

1. kot preizkusni kamen ali zlatarska ôslica (βάσανος): Plin. (XXXIII, 8, 43).

2. kot mlinski kamen ali ročni možnarček (v zdravilstvu): Plin. (XXXI, 9, 45), Isid.

Cotīnī -ōrum, m Kotinci, ljudstvo v sprednjih Karpatih, ne Germani, ampak preostanek Keltov: T.

Cotisō -ōnis, m Kotizon, glavar Dakov ali Getov v času Avgusta: Suet., Fl., Cotisonis agmen H.

cottabus -ī, m (gr. κότταβος) kotab, grška družabna igra, pri kateri so vino po kapljicah prelivali iz čaše v medeninasto posodo in po pljuskih presojali, ali ima kdo koga rad ali ne; od tod šalj. = pljusk: ne bubuli in te cottabi crebri crepent Pl. da ne bo volovska žila po tebi pljuskala.

cottīdiānus (v najboljših rokopisih), slabše cotīdiānus in quotīdiānus 3 (cottīdiē, cotīdiē, quotīdiē)

1. vsakdanji, vsednji: aspectus, sermo, usus, victus, vita Ci., sumptus N., agger, labor, proelia, usus C., extra cotidianam consuetudinem C., bella Hirt., sedes magistratuum L.; pesn. = cottidie: nisi cottidianus (dobi se tudi cottidiano [adv.]) sesquiopus confeceris Pl.; adv. abl. subst. neutr. cot(t)īdiānō vsak dan: Afr. fr., Pl., Plin., Fr. ap. Char., res illum divinas apud eos deos in suo sacrario prope cotidiano facere vidisti Ci.

2. pren. vsakdanji = prostaški, običajen, navaden: victus Pl., formae Ter., loquacitas, interdictum, vis Ci., verba Ci. ep., interpres C., verbum, usus Sen. rh., cultus sindone non cotidiana Mart.

cottīdiē (v najboljših rokopisih), slabše cotīdiē in quotīdiē (iz quot in diē = katerega koli dne) vsak dan, dan za dnem: Ter., Ci., Cu. idr.; atrib.: illa cotidie tua Lorium ventio M. Aurelius ap. Fr. tvoj vsakodnevni prihod v Lorij; pren. vsako noč: ecce iam c. venit Ps.-Q. (o mrtvecu, ki se je prikazal vsako noč).

Cottius -iī, m Kotij, ime dveh knezov, očeta in sina, ki sta v prvi polovici 1. st. po Kr. gospodovala nad raznimi ligurskimi ljudstvi v Kotijskih (po njiju poimenovanih) Alpah; oče je bil Avgustov sodobnik in prijatelj: Amm.; po sinovi smrti je njegova dežela v Neronovem času postala rimska provinca: Suet., Eutr., Aur. — Od tod adj. Cottiānus 3 = Cottius 3 Kotijev, Kotijski: Cottianae civitates XV Plin., Cottianae Alpes T. ali Cottiae Alpes T., Amm. (gl. Alpēs).

Cottōn -ōnis, f Koton, mesto v Eolidi: L.

Cotys -tyis, acc. -tȳn in redk. -tym, voc. -ty, abl. -tye, m (Κότυς), redk. v lat. obl. Cotus -ī, m Kotis, Kot, ime traških knezov. Poseb.

1. Kot(is) I., traški kralj od l. 382 do 356, Ifikratov tast, zahrbtno umorjen: N. (z gen. Coti in acc. Cotum), Val. Max. (z gen. Cotyis).

2. Kot(is) II., Sevtov (Seuthēs) sin, kralj Odrizov (Odrysae), Perzejev zaveznik v vojni z Rimljani: L. (z obl. Cotys, Cotyis, Cotyn in Cotye), Eutr.

3. Kot(is) III., kralj Odrizov, ki je podkupil mak. prokonzula Gaja Kalpurnija Pizona, da je dal usmrtiti Rabocenta, glavarja traških Besov, in druge traške poslance; v rimski domači vojni je stal ob strani Gneja Pompeja ter mu poslal 500 konjenikov pod poveljstvom svojega sina Sandala (Sandalēs ali Sandala): Ci. (z dat. Cotyi), C. (z nom. Cotys in gen. Cotyis), Lucan. (z acc. Cotyn).

4. Kot(is) V., Remetalkov sin, pravnuk Kotisa III., živel je v stalnem prepiru s svojim stricem Reskuporidom (Rhescuporis), ta ga je dal naposled usmrtiti: O. (z voc. Coty), T. (z gen. Cotyis, dat. Cotyi, acc. Cotyn in abl. Cotye).

5. Kot(is), brat bosporskega kneza Mitridata: T. (z obl. Cotys).

Cotyttō -ūs, f (Κοτυττώ) Kotito (gen. -tite), prvotno traška boginja; njeno bogoslužje, podobno Kibelinemu in udomačeno tako v Grčiji (zlasti v Atenah in Korintu) kakor v Rimu, se je opravljalo z razuzdanimi in sramotnimi dejanji: Iuv. — Od tod Cotyttia -ōrum, n Kotitin praznik ali Kotitino (razuzdano) bogoslužje: H., V. (Catal.).

Cragus -ī, acc. Cragon, m (Κράγος) Krag, rt v zahodni Likiji s pogorjem, obraslim z listavci: Mel., Plin., viridis H., iam Cragon … reliquerat O.

Crantōr -ōris, m (Κράντωρ) Krantor,

1. akademski filozof iz Solov v Kilikiji (ok. l. 320): Ci., H.

2. mitični Pelejev oproda: O.

crassēscō -ere (crassus) debeleti, odebeliti se, močan posta(ja)ti, zrediti se, porediti se, zmastiti se: haec (terra) quicquid efflavit, crassescit protinus Sen. ph., turtures crassescunt milio Col., neque aliunde magis quam purgamentis eius (sc. radicis loti) sues crassescunt Plin., vinum vetustate crassescit Plin., crassescente limo usque in duritiem pumicis Plin., qui (aër) neque in nebulam densetur nec crassescat in nubes Plin. ki se niti ne zgosti … niti ne zagosti v …

Crassicius -iī, m, s celim imenom L. Crassicius Pansa Lucij Krasicij Panza, rimski slovničar, učitelj v hiši Marka Antonija: Ci., Suet.

crassificō -āre (crassus in facere) (o)debeliti, zrediti: Cael.; v pass. crassificārī (o)debeliti se, zrediti se; (o osebah): Cael.

crassitūdō -inis, f (crassus)

1. debelost, debelina, gostota: aëris Ci., libramentum, in quo nulla omnino crassitudo sit Ci., patebat parietum crassitudo pedes quinque C. stene so merile pet čevljev v debelino, so bile pet čevljev debele, transtra … confixa clavis ferreis digiti pollicis crassitudine C. s palec debelimi železnimi žeblji, teretes stipites fĕminĭs crassitudine C., fornices non ad eandem crassitudinem structos esse, spiculum crassitudine digiti L.

2. met. debelina = debela tvorba (masa): uti crassitudo fiat quasi emplastrum Ca., tunc terere oportet et crassitudinem inlinere cuicumque dolori Plin.

crassō -āre (-āvī) -ātum (crassus) (z)debeliti, zgostiti (zgoščati), v pass. = zgostiti (zgoščati) se: pili mei crassantur in setas Ap., crassatur aër, spiritus Amm.

crassus 3, adv. -ē

1. (o osebah) debel, tolst, masten, zavaljen, rejen: homo crispus, crassus, caesius Ter., crassus pinguis est Isid.

2. pren. (o stvareh)
a) debel, grob, raskav: restis, compedes Pl., filum Ci., fila O., toga, quae defendere frigus quamvis crassa queat H. groba, ager Ca., Varr., Ci. mastno polje (prim. sl.: debela, mastna zemlja), (pesn.) crassaque terga (agrorum) V.; crassum aurum Lucan., crassior arbor Plin., crassus pulvis Stat.
b) debel = gost: caligo inferûm Enn. ap. Ci., Thebis crassum caelum Ci., aër Ci., Boeotum in crasso iurares aëre natum H., crassoque sub aëre nasci Iuv., crassior caliginis aër Lucr., aër crassissimus Ci., crassa terra, crassissima regio mundi Ci., crassae tenebrae Ci. gosta, neprodorna, umbra Sil., nubis caligine crassā Lucr., ruit (ignis) atram ad caelum picea crassus caligine nubem V. z gosto, sajasto črno soparo, cruor V. zgoščena, strjena kri, sanguis crassior Plin., crassae paludes V. mlakužnata, aquae O. gosto, blatno vodovje, toda: crassae imber aquae Mart. v debelih kapljah lijoč; unguentum H., venenum Sil., medicamentum crassius Sen. ph., vitrum crassiore visu Plin. manj prozorno, crasse picare vasa, crasse illinere māla Col., crassius nitent gemmae Plin. bolj zamolklo, manj prozorno; kot subst. neutr.: nocturnā, si quid crassi (in vinis) est, tenuabitur aurā H.
c) vulg. (v označbo obsega) debel: nucleus crassus sex digitos Plin., arbores crassiores digitis quinque Ca., pollex crassior digitis ceteris Plin.

3. pren. debel = na debelo ustvarjen, debele (preproste, naravne) pameti, grob, zarobljen, neizobražen; (o osebah): senes Varr. ap. Non. topi, rusticus, abnormis sapiens crassāque Minervā H. debele pameti, crassiore Musā Q. bolj debele pameti, turba crassa Mart. neotesana; (o stvareh): infortunium Pl. debele, hude batine, neglegentia Dig. topa, crassiora nomina Mart. bolj prostaška, poëma crasse compositum H. neduhovito, crasse intellegere aliquid Sen. ph. le v grobem. — Od tod Crassus -ī, m Kras, Debeli, priimek Licinijevega rodu. Poseb.

1. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Divit (Bogati), pontifex maximus l. 212, slovel je po svojem pravoznanstvu, edil l. 211, cenzor l. 210, potem pretor, konzul l. 205, l. 204 se je kot prokonzul srečno bojeval s Hanibalom pri Krotonu, umrl l. 183: Ci., L.

2. P. Licinius Crassus, konzul l. 171, premagan pri Larisi od Perzeja: L., Iust.

3. C. Licinius Crassus Gaj Licinij Kras, brat in legat prejšnjega, bojeval se je v nesrečni bitki pri Larisi, konzul l. 168: L.

4. C. Licinius Crassus, tr. pl. l. 145: Varr., Ci.

5. P. Licinius Crassus Dives Muciānus Publij Licinij Kras Divit Mucijan, sin Publija Mucija Scevole, posinovljen od Publija Licinija Krasa Divita, pristaš Tiberija Grakha, izvrsten pravoznanec in govornik, popolnoma vešč grščine, konzul l. 131, poveljnik v vojni zoper Aristonika v Aziji, a premagan pri Levkah je padel na begu l. 130: Ci., L. idr.

6. L. Licinius Crassus Lucij Licinij Kras, izvrsten, izobražen, duhovit, a miren govornik, konzul l. 95, odvzel je rimsko državljanstvo vsem zaveznikom, ki se niso mogli popolnoma dokazati, potem je upravljal Cisalpinsko Galijo; kot cenzor l. 92 je s svojim tovarišem Gnejem Domicijem Ahenobarbom izdal sloviti edikt zoper šole latinskih retorjev, umrl l. 91 v starosti 49 let: Ci. (ki mu je v svojem spisu De oratore pripisal najpomembnejšo vlogo), Plin., Q.

7. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Divit, oče triumvira Krasa, konzul l. 97, l. 87 je po Marijevih proskripcijah naredil samomor, da ne bi prišel v roke svojim sovražnikom: Ci.

8. M. Licinius Crassus Dives Mark Licinij Kras Divit, poveljnik v vojni zoper sužnje pod Spartakom, katerega je porazil in ubil l. 71; konzul l. 70 in 55, cenzor l. 65, triumvir s Cezarjem in Pompejem, poveljnik v vojni zoper Parte, ki so ga 8. VI. 53 pri Karah (Carrhae) premagali in ubili. Bil je na slabem glasu kot lakomnik, ki si je svoje premoženje (pozneje pregovorno) nagrabil z ne povsem poštenimi sredstvi: Ci., C., T. idr.

9.
a) njegov starejši sin M. Licinius Crassus Dives je bil najprej Cezarjev kvestor v Galiji, pozneje pa je upravljal Cisalpinsko Galijo: C.
b) mlajši sin P. Licinius Crassus Dives je bil Cezarjev legat v Galiji in izvrsten vojskovodja, ki se je izkazal tudi v partski vojni, v kateri je l. 54 padel; prijateljeval je s Ciceronom, ki hvali njegovo znanje, zgovornost in vrlino: Ci., C.

10. M. Licinius Crassus Muciānus Mark Licinij Kras Mucijan (prim. Crassus 5.) iz Mucijevega rodu, posinovljen od nekega Licinija Krasa, cesarski namestnik v Siriji od dobe Klavdija do Galbove smrti, Vespazijanov pristaš, pisatelj, poseb. geograf in naravoslovec: Plin., T., Suet. — Od tod adj. Crassiānus 3 Krasov (= triumvira Krasa): Crassiani exercitus clades Vell., Crassiana clades Plin., Fl.