Franja

bēta², n, indecl. (βῆτα) beta (= b), druga črka gr. alfabeta: hoc discant omnes ante alpha et beta Iuv. še pred abecedo, še preden se učijo brati; pren. = drugi: beta togatorum Mart. — Soobl. bēta -ae, f: Aus.

Bibēsia -ae, f (bibere) Bibezija, šalj. = Pivska dežela, t.j. dežela, kjer se mnogo pije: Pl., Fest.

bibiō -ōnis, m (bibere)

1. bibion, hrošč, ki se rodi v vinu: Afr. ap. Isid.

2. = vipiō: Plin.

bibulus 3 (bibere) lukav = ki rad pije, (vedno) žejen: potores H.; z gen.: b. liquidi Falerni H. falernca žejen; pren. (o stvareh) vodo, vlago pijoč, vsrkavajoč: nubes O., harena Lucr., V., O. ali favilla V. prepusten, lapis V. luknjičast kamen = plovec, votlič, medulla O. vlažen, moker, lanae O. ki se barve navzame, litus, radix, talaria, Cupidinis alae O., vestes Val. Fl., ollae Col., charta Plin. pivnik, palus Mart., lacunae Stat., papyrus Lucan. ki rado ob rekah raste; pren. rad poslušajoč: aures Pers. — Kot nom. propr. Bibulus -ī, m Bibul, priimek Kalpurnijevega in Publicijevega rodu.

bidental -ālis, n (bidēns dvorogljača, t.j. strela) znamenje strele, strelno znamenje, kraj, kamor je udarila strela in so ga potem z žrtvovanjem ovce (bidens) očistili prekletstva, posvetili in obdali z ograjo, podobno šapi (puteal); ker je bil posvečen, se ga nihče ni smel dotakniti: Nigidius ap. Non., Pers., Ap., bidental movere (dotakniti se in s tem oskruniti) H.

bīduum -ī, n (iz *bi in *divum = dies) rok ali doba dveh dni, dva dneva: Ca., Ter., N. idr., uno die longior mensis aut biduo Ci., biduum comitiale C. volilna dneva (3. in 4. januar), ko senat ni imel seje, in iis operibus... biduum consumitur C., certamine consulum biduum absumptum L., inter has cogitationes biduo absumpto Cu., biduum criminibus abiciendis statuitur T., biduo ante, post Ci. dva dni prej, pozneje; za izražanje prostorske razdalje: bidui iter progressus Ci. ali ab eo non longius bidui viā abesse C. ali castra, quae aberant bidui Ci. ep. dva dni hoda. Adv. (koliko časa, kako dolgo)

1. acc. biduum dva dni: Ca., Ter., S. idr., biduum in his locis morari C., aliquem biduum cibo tectoque prohibere Ci., cum biduum cibo se abstinuisset N.; prim.: per biduum Ci., C., Cels., Vell. cela dva dneva, per insequens biduum L., per continuum biduum Vulg., in biduum L., Cels., Cu. za dva dni, na dva dni, non ultra biduum T. ne nad dva dni, ne več kot dva dni.

2. abl. biduo v dveh dneh, za dva dni: Ci., Cu., T. idr., hanc (manum Germanorum) affore biduo C., biduo et duabus noctibus Hadrumetum pervenit N., eo biduo Ci. ep., C., Auct. b. Alx., hoc (illo) biduo Ci., biduo illo Cu.; biduo, quo haec gesta sunt C. ali biduo, quo senatum legerunt censores L. dva dni potem, ko...

biforis -e (bi in forēs)

1. dvovraten, dvokrilen: valvae, fenestrae O., cardo Prud.

2. z dvema odprtinama, z dvema luknjama: via narium Ap., tibiae Serv., cavernae, fistula Sid.; pesn. enalaga: biforem dat tibia cantum V. (frigijska dvojnata) piščal se glasi iz dveh lukenj = se glasi v dvojnih akordih (zdaj visokih, zdaj nizkih), biforis tumultus Stat. zvok (frigijske) dvoakordne piščali.

bifurcus 3 (bi in furca) dvoviličast, dvoroglat, razsohast: Col., Plin., ramus O. rogovila, valli L. viličasti koli; subst. bifurcum -ī, n razsoha (kjer se dve veji cepita druga od druge): Col.; viličenje (o zvezi dveh žil dovodnic na glavi vprežne živine): P. Veg.; od tod: sudor mihi per bifurcum volabat Pert. = po licih proti grlu.

Bilbilis -is, acc. -im, abl. -ī Bilbilis,

1. fem. celtibersko mesto v tarakonski Hispaniji, kjer se je rodil pesnik Marcijal (Baubola): Plin., Mart.

2. masc. reka v tarakonski Hispaniji (pri Mart. Salō): Iust.

bilinguis -e (bi in lingua) dvojezičen =

1. z dvema jezikoma; šalj.: ubi alter alterum bilingui manifesto inter se prehendunt Pl. (o pohotnem poljubljanju z jezikoma); pren.: tibiae bilingues Varr. ap. Non. z dvema zaklopkama.

2. dva jezika govoreč, v slabem pomenu = nekakšno „latovščino“ govoreč, lopotajoč: Enn., Luc. ap. Porph., Canusini more bilinguis H., bilingues, a domestico externo sermone degeneres Cu.

3. pren.
a) dvosmiseln, dvopomenski, dvoumen: fabulae Arn. alegorične.
b) dvojezičen, hinavski: Pl., Sil., Cl., homo Ph., Tyrii V.

bīmus 3 (iz *bihimus: bis in hiems) „dvozimen“ = dveleten, dve leti star: taurus, vacca Varr., bos, capra, equus Plin., sus Petr., minus bimus hic Tiberius Caesar Vell., vix annui et bimi (principes) Lamp. ki vladajo eno ali dve leti, legio Plancus in Ci. ep. komaj dve leti stara = šele pred dvema letoma ustanovljena; nix O., merum H., semen, lateres Plin.; honor O. dvojno konzulstvo, sententia Plancus in Ci. ep. nasvet, naj se podaljša namestništvo na dve leti, pensio Mart. dve leti zastala najemnina, dies Icti. dveletni rok.

Bīthȳnī -ōrum, m (Βιϑυνοί) Bitinci, traško ljudstvo, ki se je iz Trakije preselilo čez Bospor na severno obalo Male Azije: N., T. idr.; sg. Bīthȳnus -ī, m Bitinec: Plin., Val. Fl. Od tod

I. adj.

1. Bīthȳnus 3 bitinski, iz Bitinije, v Bitiniji: carina, negotia H., campi Cat., caseus Plin., mare T., Bīth. tyrannus, equites Bĭthōnī Iuv.

2. Bīthȳnius 3 bitinski, iz Bitinije: Varr., Col.; večinoma kot subst.
a) Bīthȳnia -ae, f Bitinija, α) (sc. terra) pokrajina ob Črnem morju od Bospora proti jugu do Olimpa pri Brusi in proti vzhodu do Amastride, najprej samostojno kraljestvo, po l. 75 pa rim. provinca: Ci., N., T. idr., socii Bithyniae Ci. ep. zakupniki za Bitinijo. β) (sc. insula) otok, sicer imenovan Thȳnias: Plin.
b) Bīthȳniī -ōrum, m Bitinci: Prusiae regis Bithyniorum filius Plin.

3. Bīthȳnicus 3 (Βιϑυνικός) bitinski, iz Bitinije: societas Bith. Ci. ep. = socii Bith. (gl. spredaj), civitates Plin. iun., Volusius Bith. Iuv. — Kot častni cognomen Bīthȳnicus Bitinski, npr. Q. Pompeius Bith. Kvint Pompej Bitinski, ki je l. 75 Bitinijo naredil za rim. provinco: Ci., in njegov sin A. Pompeis Bith. Avel Pompej Bitinski: Ci. ep.

— II. subst. Bīthȳnis -idis, f (Βιϑυνίς)

1. = Bitinka: O.

2. = Bitinida, mesto
a) na otoku Bitiniadi (Bīthȳnias) v Črnem morju: Mel.
b) v Trakiji: Mel.

Biturīgēs -um, m Biturigi, kelt. ljudstvo v Akvitaniji južno od Loare: L. Delilo se je na dva rodova: Biturīgēs Vīviscī Biturigi Viviski z glavnim mestom Burdigalo (zdaj Bordeaux): Plin., in Biturīgēs Cubī Biturigi Kubi (pri C. in Sid. le Biturīgēs) z glav. mestom Avarikom (Avāricum), pozneje Biturigami (Biturīgae), zdaj Bourges: Plin.; sg. Biturīx -īgis, m Biturig: Lucan. Od tod adj. Biturīcus 3 bituriški: vitis Col., Isid., Biturīgiacus 3 bituriški: vitis Plin.; subst. Biturīgae -ārum, f Biturige, glav. mesto Biturigov Kubov: Amm., Sid.

blatta¹ -ae, f (vulg. iz *blacta) neka smrdljiva žuželka, ki je škodljiva čebelam in se izogiba svetlobi, neke vrste ščurek ali žohar, molj, stenica: Col., Plin., Mart., lucigugis congesta cubilia blattis V., stragula vestis, blattarum... epulae H.

blattārius 3 (blatta1) ščurkast: balnea Sen. ph. temne kopalnice (tako so se imenovale po ščurkih, ki se bojijo svetlobe); subst. blattāria -ae, f (sc. herba) moljnik, pavolnik, volnič: Plin.

boa (bova) -ae, f

1. neka vodna kača, ki se rada prisesa na kravo: Plin. (z obl. boa), P. F. (z obl. bova).

2. pren.
a) dobrci, ošpice, zdravijo se s kravjekom: Plin. (z obl. boa).
b) rdeča oteklina stegenskih žil (kot posledica dolgotrajne hoje): Luc. ap. Fest. (z obl. boa), P. F. (z obl. bova).
c) vodni kači podobna vinska posoda, „vinska kača“: Varr. ap. Non. (z obl. bova).

bōia -ae, f (najbrž = Bōia, fem. adj. Bōius = „boja“, torej način vklepanja, ki so se ga Rimljani naučili od Bojcev; gl. Bōiī¹) jarmasta lesena ali železna ogrlica, ovratna vklepnica, ovratna spona, ovratni okovi za vklepanje sužnjev in zločincev; v sg. le pri Pl. (Capt. 888) v besedni igri: Boius est, boiam (Boiam) terit (v sramotilnem pomenu = quasi subiungit); sicer v pl. bōiae -ārum, f: Hier., Prud., Isid.

Bōiī¹ (C., L., T.) ali Bōī (Mel., Plin., T.) -ōrum, m (Βοῖοι inΒοιοί) Bojci, kelt. ljudstvo, ki se je iz svojih prvotnih bivališč v južni Galiji izselilo deloma v severno Italijo (v Padovo nižino), deloma pa v nemško sredogorje, kjer se je nastanilo v današnji Češki in ob Donavi. Bojci so bili večni nasprotniki Rimljanov; del njih je Cezar premagal in naselil pri Eduvcih. Sg. Bōius -ī, m Bojec: nobilis Boius L., Bōia -ae, f Bojka, le v besedni igri z bōia pri Pl. Od tod subst. Bōia -ae, f (sc. terra) Boja, Bojska dežela: C., Bōi(o)haemum (v rokopisu Bōihēmum) -ī, n Bojska dežela (Češka): T., Vell.; adj. Bōicus 3 bojski: ager (pri Milanu) P. F.

Bōiorīx -īgis, m Bojorig (= bojski kralj),

1. kralj Bojcev, s katerim se je l. 560 bojeval konz. Tiberij Sempronij Long: L.

2. kralj Cimbrov, ki ga je premagal Marij: L. epit., Fl.

Bombomachidēs (Bumbomachidēs) -ae, m (Βομβομαχίδης iz βόμβος in μάχομαι) Bombomahid, Bumbomahid, „Šumoborec“ (= ki se bori s šumom, hrupom), šaljivo ime vojaka: Pl.