Franja

Hadria (Adria, Hatria, Atria) -ae, f Hádrija (Adrija, Hatrija, Atrija) —

I. mesto na jugovzhodu Picena, domovina prednikov cesarja Hadrijana (zdaj Atri): L., Mel., Sil., T. (s pisavo Atria). —

II. bogato trgovsko mesto v Benečiji med Padom in Adižo blizu njunega izliva (še zdaj Adria), ki so ga ustanovili Veneti, pozneje poselili Korintčani: L., Pr., Plin. (s pisavo Atria) Iust.; po tem mestu je imenovano Jadransko („Adrijansko“) morje; meton. Hadria (Atria) -ae, m Jadransko morje: Varr., arbiter Hadriae H., illa … nave intravit Hadriam Plin., Liburnicis navibus Atriam pervectus T., qua Picenus ager Hadria alluitur T. — Od tod adj.

1. Hadriacus (Adriacus) 3 hadrijski (adrijski), jadranski: Hadr. undae V., Adr. aequor Pr., Hadr. pontus Sil.

2. Hadriānus 3 hadrijanski,
a) = ki se nanaša na picensko Hadrijo: ager L. hadrijansko ozemlje, gallinae Plin. Subst. Hadriānī -ōrum, m Hadrijani, preb. te Hadrije: L.
b) = ki se nanaša na beneško Hadrijo: mare Hadr. Ci., H., Fl. Jadransko morje, vina Plin. Soobl. Atriānus 3 atrijanski: culex Mart.

3. Hadriāticus 3 hadrijanski, jadranski: mare Hadr. C., L. idr. = pesn. Hadriāticum -ī, n Jadransko morje: Cat.

Hadriānopolis -is, f Hadrijanópolis (Hadrijanópola), mesto v Trakiji, imenovano po cesarju Hadrijanu (zdaj Edirne ali Odrin): Amm.

Haemus (Haemos) -ī, m (Αἷμος) Hájmos,

1. gorovje v severni Trakiji (zdaj Stára Planiná ali Balkan): L., H., O., Val. Fl. idr.

2. neki gledališki igralec: Iuv.

Halēs -ētis, m Háles, reka v Lukaniji (zdaj Alento): Ci. ep.

Haliacmōn (Aliacmōn) -onis, acc. -onem in -ona, m (Ἁλιάκμων) Haliákmon (Aliákmon), reka v Makedoniji (zdaj Bistrica): C., L., Plin., Cl.

Halicyae -ārum, f (gr. Ἁλικύαι) Halícije, sicil(ij)sko mestece pri Lilibeju (zdaj Salemi): Prisc. (?). Od tod adj. Halicyēnsis -e halicijski, iz Halicij: Ci.; subst. Halicyēnsēs -ium, m Halicijani: Ci.

Halys -yos, acc. -yn, redko -ym, abl. -ye, m (Ἅλυς) Hális,

1. glavna reka Male Azije, ki izvira na jugu Pontskega gorovja in se izliva v črno morje (zdaj Kizilirmak = Rdeča reka): Ci. poet., L., Cu., O., Mel., Plin., Lucan., Val. Fl.

2. moško ime: Stat.

Hammōn (Ammōn) -ōnis, m (Ἄμμων egipč. Amūn) Hámon (Âmon),

1. najvišji libijsko-egipčanski bog, ki so ga sprva častili kot krajevno božanstvo v zgornjeegiptovskih Tebah (Diospolis), pozneje pa po vsem Egiptu, poseb. v njemu posvečeni oazi, ki se je imenovala Ammōnium (Amonij, zdaj Siwa), kjer je bilo njegovo svetovno znano svetišče in preročišče. Kot boga prerokovanja so ga Grki istovetili z Zevsom (Ζεὺς Ἄμμων), Rimljani pa z Jupitrom (Iuppiter Hammon ali samo Hammon, Ammon). Upodabljali so ga kot ovna ali kot moža z zavitima rogovoma: Ci., V., Cu., Lucan., corniger Ammon O., Hammonis cornu Plin. Hamonov rog, zlatenkast dragulj v podobi ovnovega roga. — Od tod adj. Hammōniacus 3 (Ἁμμονιακός) Hamonov, hamonski: thymiama Cels., sal Plin. salmiak (sol v pesku Hamonove oaze), nomos Plin.; subst. Hammōniacum (hammōniacum) -ī, n (sc. gummi) (h)amonij, gumijasta smola, ki se cedi iz drevesa v Hamonovi oazi: Cels., Plin.

2. Ammōn, neki Kefenec: O.

Hebrus -ī, m (Ἕβρος) Hébros,

1. glavna traška reka (zdaj Marica), meton. = Trakija (znana kot mrzla pokrajina): V., H., O., Sen. tr., Plin., Val. Fl., Fl.

2. moško ime: V., H., Val. Fl.

Helena -ae, f (Ἑλένη) Hélena,

1. hči Jupitra (po drugih Tindareja) in Lede, sestra Kastorja in Poluksa, najlepša ženska svoje dobe, žena špartanskega kralja Menelaja; sin trojanskega kralja Priama Paris (Paris) jo je odvedel v Trojo, kar je povzročilo trojansko vojno. Po vojni se je Helena vrnila k Menelaju: Ci., V., H. idr., pri H., O., Mart. in Stat. tudi v gr. obl. Helenē -ēs. Apel. Helena = zapeljana žena (soproga): iuvenemque secuta relicto coniuge Penelope venit, abît Helene Mart.; v pl.: Helenae sequuntur Alexandros: Hier. Metaf. Helena (če sta se v nevihti ob ladji prikazala dva plamenčka (= ugodna dvojna luč Dioskurov), so ju mornarji imenovali Kastorja in Poluksa, če pa le en (neugoden) plamenček, so ga imenovali Heleno): Plin.

2. mati cesarja Konstantina Velikega: Aur., Eutr.

3. otok v Egejskem morju: Mel., Plin.

4. drugo ime mesta Illiberis (zdaj Elne) v Narbonski Galiji: Eutr.

Opomba: Stara obl. Belena po Q. in Prisc.

Helicāōn -onis, m (Ἑλικάων) Helikáon, sin Antenorja, ustanovitelja mesta Patavija (zdaj Padova): Helicaonis orae Mart. patavijsko. Od tod adj. Helicāonius 3 Helikaonov, pesn. = patavijski: regio Mart.

Hēliopolis -is, acc. -im, f (Ἡλιούπολις od tod tudi lat. Hēliūpolis: Char.) Heliópolis, Heliópola

1. mesto v Kelesiriji (zdaj Baalbek [= Baalovo mesto] z razvalinami svetišča, ki ga je Antonin Pij posvetil Jupitru): Plin., Macr.

2. mesto v spodnjem Egiptu (egiptovski On [= Sončno mesto], v sv. pismu Bet šemeš, pri Plin. Solis opidum) s krasnim Soncu posvečenim svetiščem in slovito svečeniško šolo (zdaj razvaline pri kraju Al-Matarīya): Ci., Mel., T., Macr., Vulg. — Od tod adj.

1. Hēliopolītēs -ae, m (Ἡλιουπολίτης) heliopolski: nomos Hel. Plin. heliopolsko obmestje; subst. pl. Hēliopolītae -ārum, m Heliopoliti: Plin.

2. Hēliopolītānus 3 heliopolski: civitas Amm., deus Macr.

Helium -iī, n Helij (zdaj Wall) pritok reke Rena: Plin.

Hellēspontus -ī, m = Hellēs pontus, gl. Hellē (Ἑλλήσποντος = Ἕλλης πόντος) Helino morje, Helespónt

1. (zdaj Dardanele, Dardanelska morska ožina med traškim polotokom in Malo Azijo); to ožino je prečkal Kserks, ko je šel nad Grke: Ci., N., L., Cu., Plin., Suet., Iust., longus in angustum qua clauditur Hellespontus O.

2. primorska dežela ob Helespontu na evropski in azijski strani: oppidum est in Hellesponto Lampsacum Ci., negotia in Lampsaco Ci. ep., Alcibiades … receperat Ioniam, Hellespontum N., Phrygiam minorem Hellesponto adiunctam Cu., Hellesponti regiones Iust.; po skladu mestnih imen: Pausaniam … Hellespontum miserunt N., Hellespontum copias traiecit N., Aemilium Scaurum … Hellespontum … misit L.; meton. = preb. te dežele, Helespontčani: defecerat Samus, descierat Hellespontus N. — Od tod

I. adj.

1. Hellēspontiacus 3 (Ἑλλησποντιακός) helespontski: Priapus V. (rojen in čaščen v helespontskem Lampsaku), aquae O., proelia Amm.

2. Hellēsponticus 3 helespontski: Sibylla Varr. ap. Lact., fretum Mel., satrapia Iul. Val.

3. Hellēspontius 3 (Ἑλλησπόντιος) helespontski: ora Cat., Sibylla Lact.; subst. Hellēspontius -ii, m Helespontčan, prebivalec ob Helespontu: Ci. ep., v pl.: Plin.

— II. subst. Hellēspontiās -ae, acc. -an, m (Ἑλλησποντίας) = caeciās: Plin.

Henna in Enna -ae, f (Ἕννα) Héna, Éna (zdaj Castro Giovanni), mesto sredi Sicilije z znanim svetiščem boginje Cerere; tam je baje Pluton ugrabil Prozerpino: Ci., L., O., Lact. — Od tod adj.

1. Hennaeus (Ennaeus) 3 henski (enski): Col., Hennaea moenia O. = Hena, Hennaea diva, Hennaeae valles Sil.; subst. Hennaea -ea, f Henka = Prozerpina: Lucan.

2. Hennēnsis -e, henski: ager Ci., Ceres Ci., Lact.; subst. Hennēnsēs -ium, m Henci: Ci., L.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Herbita -ae, f (Ἕρβιτα) Hêrbita, sicil(ij)sko mesto (zdaj Nicosia): Ci. — Od tod adj. Herbitēnsis -e, herbitski: ager Ci.; subst. pl. Herbitēnsēs -ium, m Herbitčani: Ci., Plin.

Herdonia -ae, f Herdónija, hirpinsko mesto v Apuliji (zdaj Ordona): L., Sil. Od tod preb. Herdoniēnsēs -ium, m Herdonijci: Plin.

Hermīnius -iī, m (sc. mōns) Hermiínijsko gorovje v jugovzhodni Luzitaniji (zdaj Serra da Estrêla na vzhodu Portugalske): Auct. b. Alx.

Hermionē -ēs, f (Ἑρμιόνη) Hermíona,

1. Menelajeva in Helenina hči, soproga Neoptolema, pozneje Oresta: Hyg., V., O., Mart. Lat. soobl. Hermiona -ae, f: Pr.

2. mesto v jugovzhodni Argolidi (zdaj Kastrí): L., Mel. Od tod adj.
a) Hermionicus 3 (Ἑρμιονικός) hermíonski: ager L.
b) Hermionēus 3 hermíonski: statio Ps.-V. (Cir.).