Franja

Augēās (Augīās) -ae, m (Αὐγείας) Avgeja, Avgija, Helijev in Nevpidamin sin, epejski kralj v Elidi, argonavt, ki mu je Herkul na Evristejevo povelje v enem dnevu počistil goveji hlev (v katerem je bilo 3000 goved), tako da je skozenj napeljal reko Alfej; hlev baje že trideset let ni bil očiščen: Hercules, qui Augeae egessit κόπρον Varr. ap. Non., Hercules Augiae regis bovile uno die purgavit Hyg., Augeas rex in Graecia excogitasse (namreč gnojenje njiv) traditur Plin.; preg.: cloacas Augeae purgare Sen. ph. Avgejev hlev čistiti = trdo in neprijetno delo opravljati. Od tod adj. Augēus 3 Avgejev: Augēis stabulis Aus. — Soobl. Auge͡us -eī, m Avgej: Hyg., Sen. tr., Ap., Augei stabulis Aus. (drugi berejo Augēis stabulis).

augustus 3, adv. -e (augēre)

1. posvečen, svet; kot adv. = spoštljivo: augusto augurio postquam inclita condita Roma est Enn. ap. Varr., locus Ci., Eleusin sancta illa et augusta Ci., sanctus augustusque fons Ci., templum augustum, augustissimum L. sveto, presveto, augusta vocantur templa sacerdotum rite dicata manu O., fanum L., sedes V., arae augustiores Plin. iun., quos (deos) auguste omnes sancteque veneramur Ci. s sveto spoštljivostjo, quod de religione dici possit augustius Ci. s svetejšo spoštljivostjo.

2. pren. častitljiv, veličasten, veličanstven, vzvišen: habitus formaque viri aliquantum amplior augustiorque humanā L., ornatus habitusque humano augustior L., augustissima vestis L., habitu se augustiorem... fecit L. Od tod Augustus -ī, m (gr. Σεβαστός) Častitljivi, Veličastni, Vzvišeni, častni naslov Gaja Julija Cezarja Oktavijana, nadel mu ga je senat ob začetku njegove samovlade dne 17. I. l. 27 po nasvetu Lucija Munacija Planka: T., Suet., Fl.; preg.: Augusto felicior, Traiano melior Eutr. Iz naslova je nastal naziv s pomenom „presvetli“, „cesar“, „cesarost“, „cesarsko veličanstvo“, „cesarska visokost“ (prim. Caesar = „cesar“, nem. „ Kaiser“, Carolus = „kralj“): Iuppiter arces temperat aetherias...: terra sub Augusto O. Ta naslov je prešel na vse poznejše rim. cesarje: Vell.; po cesarju Probu tudi perpetuus Augustus: Eutr.; pozneje še semper Augustus, po naše = „ vselej nosilec vladarstva“; v pl.: Magnos et Felices et Augustos diximus Sen. ph. enega smo imenovali Velikega, drugega Srečnega, tretjega Presvetlega. Kot fem. Augusta -ae Avgusta = „presvetla“, „cesarica“, „cesarsko veličanstvo“, „cesarska visokost“, naslov najprej Avgustove soproge Livije: T., potem sploh cesarskih soprog, mater, hčera in sester: Iuv., Plin. iun., Suet., (Vitellius) matrem complexus Augustae nomine honoravit T. — Od tod

I. adj.

1. Augustus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski, cesarski: Vell., pax O. od Avgusta povrnjen, na novo pridobljen, domus Augusta O. cesarska hiša (rodovina), cesarski rod, nomen, numen O., mensis Augustus Iuv. (prej mensis Sextīlis) mesec avgust, t.j. veliki srpan, imenovan po cesarju Avgustu: Kalendae Col., Plin., Idus Mart., aula Mart., laurus Plin., ficus Macr.; subst. Augusta -ae, f (sc. urbs) Avgusta, ime več mest, ki so jih ces. Avgust ali njegovi nasledniki ustanovili ali na novo naselili, npr. Augusta Taurinorum Tavrinska Avgusta (zdaj Torino): Plin., T., Augusta Praetoria ali Praetoria Augusta Pretorska Avgusta (zdaj Aosta v gornji Italiji): Plin., Augusta Treverorum Treverska Avgusta (zdaj Trier): Mel., Augusta Vindelicorum Vindeliška Avgusta (zdaj Augsburg), tudi samo Augusta: Ven., Caesarēa Augusta: Aus. ali Caesaraugusta -ae, f: Mel., Plin. Cesarska Avgusta (zdaj Saragossa) v tarakonski Hispaniji.

2. Augustālis -e Avgustov, avgustovski, avgustejski, cesarski: ludi Augustales T. igre, ki so se obhajale dne 12. X. Avgustu na čast, sodales Augustales T., Suet. ali sacerdotes Augustales, tudi samo Augustales T. svečeniška združba 25 članov, ki jo je ustanovil Tiberij Avgustu na čast, seviri Augustales Petr., tudi samo Augustales Porph. svečeniška združba 6 članov, ki jo je ustanovil Avgust za čaščenje larov in penatov na križpotjih, poseb. v municipijih in naselbinah, praefectus Augustalis, tudi samo Augustalis Icti. cesarski namestnik v Egiptu, maiestas Augustalis Dig., Cod. I. cesarsko veličanstvo; subst. Augustālēs -ium, m avgustali, legijam dodeljeni, legijski dodeljenci: Veg.

3. Augustānus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: colonia Ulp. (Dig.); subst. Augustānī -ōrum, m Avguščani, preb. mest z nazivom „Avgusta“: Plin.

4. Augustēnsis -e avgustovski, avgustejski, po Avgustu imenovan: civitas Cod. Th.

5. Augustēus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: marmor Plin., Isid. neka vrsta egipt. marmora, charta (= regia) Isid.

6. Augustiānus 3 avgustovski, avgustejski, cesarski: census Tert.; subst. Augustiānī -ōrum, m (sc. equites) avgustejci, cesarjanci, rim. vitezi, ki jih je izbral ces. Neron, da so mu ploskali, kadar je nastopil v gledališču: Suet., equites Romani cognomento Augustianorum T.

7. Augustīnus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: currus Suet.

— II. subst. Augustālitās -ātis, f dostojanstvo cesarskega namestnika v Egiptu: Cod. Th.

Aurēliānus -ī, m Avrelijan, rim. priimek, npr.

1. L. Domitius Aurelianus Lucij Domicij Avrelijan, rim. ces. od l. 270 do 275 po Kr.: Aur., Eutr., Vop.; od tod adj. Aurēliānus 3 Avrelijanov: argentei Vop. pod ces. Avrelijanom kovani srebrniki; Aurēliānēnsis urbs (zdaj Orléans) Avrelijanovo mesto: Sid.

2. Caelius Aurelianus, gl. Caelius.

aurō -āre -ātus (aurum) (po)zlatiti, z zlatom prevleči: Tert., Prisc.; sicer le kot adj. pt. pf. aurātus 3 pozlačen, z zlatom opremljen (prevlečen, pretkan, okrašen, ozaljšan): currus Ci., navigium, columnae Cu., metalla Lucr., statua L., lyra O., Pr., vestes O. ali amictus O., Prud. ali chlamys V. z zlatom pretkan(a), sinus O. z zlatom okrašeno, z zlato zaponko zapeto, frons V., tempora V. z zlato čelado pokriti, milites L. s pozlačenimi ščiti, imperator L. z zlatom nakiten, aurata (puella) O. oblečena v obleko, pretkano z zlatom, ali z zlatnino nakitena: Pl., guttae Plin.; (o žrtvah, katerim so pozlačevali rogove): bos auratus L. s pozlačenima rogovoma, cornua bovis aurata L., hostia auratior Tert.; od tod o rečnem bogu Eridanu: auratus cornua (grški acc.) V. zlatorogi; zlat: monilia O.

Aurunculēius 3 Avrunkulej(ev), ime rim. rodu; znan je L. Aurunculeius Cotta Lucij Avrunkulej Kota, Cezarjev podpoveljnik, ki je padel v bitki zoper Ambioriga: C.

Auruncus 3 avrunkovski, avrunški: manus, patres, senes V., Suessa Aurunca L., Vell. ali Suessa Auruncorum Ci. Avrunška Svesa, mesto v južni Laciji (zdaj Sessa Aurunca) ob doljnem Liriju, rim. naselbina, pozneje municipij, kjer se je rodil pesnik Lucilij; imen. tudi samo Aurunca -ae, f Avrunka: magnus Auruncae alumnus (= Lucilius) Iuv.; subst.

Ausētānus 3 avški = ki se tiče mesta Avze (Ausa) v tarakonski Hispaniji: ager L.; subst. Ausētānī, -ōrum, m Avžani, preb. Avze: C., L., Plin.

Ausonēs -um, m Avzon(c)i, skupno ime italskih rodov ob zahodni obali srednje in spodnje Italije: L., Plin.; pesn. sinekdoha Italci: Stat. Od tod subst. Ausona -ae, f Avzona, prastaro avzonsko mesto: L.; adj.
a) Ausonius 3 avzonski, spodnjeitalski: salis Ausonii lustrandum navibus aequor V. ob brutijski in kampanjski obali, mare Varr. fr., Plin. ob južni obali Italije; pesn. sinekdoha italijanski, latinski, rimski: Ausonia Teucros considere terra V., Thybris V., Pelorum O., os Mart. rim. zgovornost. — Kot rim. priimek, npr. Decimus Magnus Ausonius Decim Veliki Avzonij (Avzonski), slovničar, retor in duhovit pesnik v 4. st. po Kr.
b) Ausonis -idis, f avzonska, pesn. sinekdoha italska, italij(an)ska, rimska: ora O., aquae Sil., matres Cl.; subst. Ausonia -ae, f (sc. terra) Avzonija, spodnja Italija: V., O.; pesn. sinekdoha Italija: V., O.; Ausoniī -ōrum, m Avzon(c)i, Spodnjeitalci: V.; pesn. sinekdoha Italci: V.; po patronim. imenih tvorjeni subst. Ausonidae -dûm, m Avzon(c)i: Camers ditissimus agri qui fuit Ausonidum V.; pesn. sinekdoha Italci, Latinci, Rimljani: procedit legio Ausonidum: V.

auspicō -āre -āvī -ātum (auspex) ptičegledje, opazovanje ptic, avspicij(e) prirediti (prirejati), avspicij(e) opraviti (opravljati): magistratus publice cum auspicant Caecil. ap. Non.; čemu? za kaj? o čem? z dat.: lucro faciendo ego auspicavi in hunc diem Pl., ubi noctu in templum censurae auspicaverit Tabula censoria ap. Varr.; s super in abl.: id, super quo auspicaverunt Gell.; z gratiā in gen.: quod in eo monte Remus urbis condendae gratiā auspicaverit Gell.; z acc. = kaj kot avspicij dobiti ali sprejeti: auspicat auspicium prosperum Naev. ap. Non., eam (mustellam) auspicavi ego in re capitali mea Pl.; pren. (o rečeh) = naznanjati, prerokovati: hesternum illi imbrem lacrimas auspicasse Ap. Klas. le kot adj. pt. pf. auspicātus 3 =

1. po prirejenih (opravljenih) avspicijih otvorjen, slovesno otvorjen, posvečen: comitia L., auspicato in loco Ci.

2. srečno začet, srečen, blagonosen, ugoden: non auspicatos contudit impetus nostros H. = bogovom nevšečne, mrzke, auspicatis rei publicae ominibus uxorem ducere Vell., bellum male auspicatum Iust., urbi auspicatam sedem dare Iust., Venus auspicatior Cat., auspicatior arbor Plin., auspicatissimum exordium Q. ali initium T., quod erat auspicatissimum Plin. iun., urbs toto orbe auspicatissima Iust.; pogosto v absolutnem abl. auspicātō po prirejenih avspicijih, priredivši avspicij(e): colonia auspicato deducta Ci., auspicato rem publicam administrare Ci., auspicato comitiis centuriatis Murenam consulem renuntiavi Ci., auspicato urbem condere Ci., urbem auspicato inauguratoque conditam habemus L., auspicato magistratum creare L., sedes Iovis... auspicato a maioribus... condita T.

3. pren. ob ugodnem (dobrem) znamenju, pri dobri sreči, v dober čas, srečno: vide, ut ingrediare auspicato Pl., haud auspicato huc me attuli Ter., qui auspicato a Chelidone surrexisset Ci., auspicatius gigni, auspicatius mutare nomen Plin. Kot dep. auspicor -ārī -ātus sum

1. ptičegledje, opazovanje ptic, avspicij(e) prirediti (prirejati), avspicij(e) opraviti (opravljati): quod... in redeundo... auspicari esset oblitus Ci., quod auspicari tamquam dis... invisi negarentur posse L., Fabio auspicanti aves non addixere L.

2. pren. ob ugodnem (dobrem) znamenju, v dobro znamenje, dobro (srečno) zače(nja)ti, potem zače(nja)ti sploh; abs.: auspicandi gratiā tribunal ingredi T., lucubrare Vulcanalibus incipiebat, non auspicandi causā, sed studendi Plin. iun.; z acc.: et ingenium et adulescentiam praeclaro opere ausp. Val. Max., eum militiae gradum Vell. ali senatorium per militiam gradum ausp. Sen. ph. doseči, ausp. ab Idibus Ianuariis culturarum officia Col., vitam a (s) suppliciis Plin., iurisdictionem, militiam Suet., caedes civium ab Al-cibiade Iust.; z inf.: sic auspicabar in Virginem (aquam) desilire Sen. ph., ingredi famam auspicatus sum T., ausp. cantare Suet. — Star. soobl. ōspicor -ārī: Quadr. fr.

Autārius 3 avtarski, pesn. = ilirski: orae Pr.

Autonoē -ēs, f (Αὐτονόη = „Svojeglava“) Avtonoja, Kadmova hči, Semelina sestra, Aktejonova mati: O., Hyg. Od tod adj. Autonoēius 3 (Αὐτονοήϊος) Avtonojin: heros (= Actaeon) O.

Autrōnius 3 Avtronij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je P. Autronius Paetus Publij Avtronij Pet(us), Katilinov tovariš, kot consul designatus l. 65 obsojen zaradi kupovanja glasov: Ci. (ta ga omenja tudi kot govornika), S.; pl. Autronii Ci. apel. = ljudje Avtronijeve vrste. Od tod adj. Autrōniānus 3 Avtronijev: domus Ci. ep.

Aventīnus¹ -ī, m (najbrž, kakor trdi že Varr., iz Avēns -entis, torej = Aventski) Aventin, eden sedmerih rim. gričev jugozahodno od Palatina in Celija, tudi mestni del ob njem, naseljen v času Anka Marcija: Sil., Serv. Soobl. Aventīnum -ī, n Aventin: L. Pogosto se dobi v odvisnih sklonih, iz katerih pa ni mogoče spoznati, ali je nom. Aventinus ali Aventinum): Varr., Ci., S., L. idr.; kot adj. Aventīnus 3 aventinski (Aventinski): collis Av. V. ali mons Av. Ci. idr. ali pesn. Av. iugum, Av. arx O. Aventinski grič (hrib); Av. humus, silva O., Av. Remus Pr., Diana Pr. (ker je imela na Aventinu sloveče svetišče), cerva Stat., recessus Ci. — Od tod adj. Aventīnēnsis -e aventinski: Diana Val. Max., Fest.

Avernus -ī, m: V., Pr., ali Averni lacus: Ci., ali lacus Avernī: Lucr., L., ali lacus Avernus: Mel., Plin. Averen, Avernsko jezero, vulkansko jezero z zadušljivimi izparinami in strahotno pokrajino pri Kumah; pesn.: graveolens portus Averni V. kumsko pristanišče; ker je bila po mitu blizu jezera duplina kumske Sibile, Hekatin log in vhod v podzemlje, je Avernus pesn. met. =
a) podzemlje: hunc (Homerum) quoque summa dies nigro submersit Averno O., Stygius Avernus Lucan., pallens ali Tartareus Avernus Stat., taciti regnator Averni Mart.
b) Aheront: pigri sulcator Averni Stat.; pooseb. kot božanstvo Avernus -ī, m bog Averen: Serv.; pesn. kot adj. Avernus 3 =

1. avernski, ob (pri) Avernu (ležeč): Averna loca lacusque Lucr., freta ali lacus V. Avernsko jezero, luci V., Sil.; subst. Averna -ōrum, n (sc. loca) pokrajina ob Avernskem jezeru: Averna sonantia silvis V., Averna alta V. duplina ob Avernskem jezeru.

2. podzemeljski: stagna V., valles O., loca O. = podzemlje, Iuno Averna (= Proserpina) O., Sil.; subst. neutr. pl. = podzemlje: imis Acheronta adfatur Avernis V. v podzemeljskih globinah. — Od tod adj. Avernālis -e avernski (= ki spada k Avernskemu jezeru), Avernskega jezera: aquae H., Nymphae O., Sibylla Pr., Naiades Stat.

Axius¹ 3 Aksij(ev), ime rim. plebejskega rodu; poseb.: Q. Axius Kvint Aksij, Varonov in Ciceronov prijatelj: Varr., Ci. ep., Suet., Gell.

Azōtos (Azotus) -ī, f (Ἄζωτος) Azot (svetopisemski Ašdod, zdaj Esdud), palestinsko mesto: Mel., Plin., Vulg. Od tod adj.

1. Azōtius 3 azotski, iz Azota: Vulg.; subst. Azōtiī -ōrum, m Azotci, Azočani, preb. Azota: Vulg.

2. Azōtis -tidis, acc. pl. -tidas, f azotska, iz Azota: uxores Vulg.; adv. Azōticē azotsko: Vulg.

Babylōn -ōnis (-ōnos Cl.), acc. nav. -ōna, f (Βα-βυλών) Babilon, v svetem pismu Babel -ēlis, f Babel, glav. mesto babilonsko-asirskega kraljestva ob obeh bregovih Evfrata (zdaj razvaline pri kraju Karbala): Ci., N., O. idr. Od tod adj.

1. Babylōnius 3 babilonski: miles Pl., arx Cu., numeri H. astrološki izračuni kaldejskih vedežev = vedeževanje (prerokovanje) iz zvezd; od tod Babylonius Horops Pr. zvezdoznanec; subst. Babylōnius -iī, m Babilonec: Ci.; Babylōnia -ae, f
a) (sc. mulier) Babilonka: O.
b) (sc. terra) Babilonija, pokrajina ob dolnjem Evfratu in Tigridi, domovina kaldejskih ved astronomije in astrologije, v širšem pomenu celotno babilonsko-asirsko kraljestvo: Cu. idr.
c) (sc. urbs) mesto Babilon: L., Cu., Iust.

2. Babylōnicus (Babulōnicus) 3 babilonski (babulonski): Lucr., Plin., Eccl., peristromata Pl. umetelno tkane odeje ali preproge z vpletenimi podobami, pelles Icti. maročansko usnje; subst. Babylōnicum -ī, n babilonska odeja ali preproga: Lucr., Syrus ap. Petr., Ulp. (Dig.).

3. Babylōniēnsis -e babilonski, iz Babilona: miles Pl.

Bactra -ōrum, n (Βάκτρα)

1. Baktre (zdaj Balkh), glav. mesto pokrajine Baktrije ob srednjem toku reke Oksa: H., Cu., Amm.; met. preb. tega mesta, Baktrijci: victor … secum Bactra vehit V. — Soobl. Bactrum -ī, n Bakter: Plin.

2. pokrajina Baktrija: Cu. — Od tod subst. Bactrī -ōrum, m Baktrijci, preb. mesta Bakter, ali Baktrijci, preb. pokrajine Baktrije ali Baktrijani: Varr. fr., Mel., Plin.; adj.
a) Bactrius 3 baktrski, iz Bakter: Bactrius Halcyoneus O.; subst. Bactria -ae, f Baktrija, ena od vzhodnih pokrajin perz. kraljestva (zdaj Balkh): Plin.
b) Bactriānus 3 (Βακτριανός) ali baktrijski: arx Cu., regio ali terra Cu. = Bactria = subst. α) Bactriāna -ae, f (sc. terra ali regio; Βακτριανή) Baktrija, Baktrsko: Plin. β) Bactriānī -ōrum, m Baktrijci, preb. Bakter: Cu., Plin., T.; met. = Bactriana: Cu., v istem pomenu tudi kolekt. sg. Bactriānus -ī, m: Rhamsen Libyā … et Persis et Bactriano ac Scythā potitum T.
c) Bactrīnus 3 baktrijski: camelus Ap.

Baebius 3 Bebij(ev), ime (nomen) rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Baebius Dives Lucij Bebij Bogati, pretor l. 189: L.

2. Cn. Baebius Tamphilus Gnej Bebij Tamfil, tr. pl. l. 204, pretor l.199, konz. l.186, in njegov brat M. Baebius Tamphilus Mark Bebij Tamfil, pretor l. 192, konz. l. 181: L., Val. Max.

3. C. Baebius Sulca Gaj Bebij Sulka, tr. pl. l. 111, podkupil ga je Jugurta: S.

4. Baebius Massa Bebij Masa, sloviti ovaduh v Domicijanovem času: T., Plin. iun. Kot adj.: lex Baebia (de praetoribus creandis) L. (= Marka Bebija) zakon.

Baetis (ali Bĕtis pri Paul. Nol.) -is, acc. -im ali -in, abl. -e ali -ī, m (Βαῖτις) Betis (arab. izvora = „velika reka“), glav. reka južne Hispanije (zdaj Guadalquivir): L., Plin. idr. Od tod

1. adj.
a) Baeticus 3 betski, ob Betisu (ležeč): provincia Baetica (Βαιτική) Col., Plin., T. Betska pokrajina v jugozahodni Hispaniji (zdaj Andaluzija in del Granade), znamenita po obdelavi volne, Baeticae lacernae Mart. iz betske volne, aër Iuv.; subst. Baetica -ae, f = provincia Baetica, Betika: Mel., Plin.; Baeticī -ōrum, m Betičani: Plin. iun.
b) Baeticātus 3 v betsko volno oblečen: Mart.
c) Baeticola -ae (Baetis in colere) ob Betisu bivajoč: viri Sil.
č) Baetigena -ae (Baetis in genere = gignere) ob Betisu rojen: viri Sil.

2. subst. Baetūria -ae, f (Βαιτουρία) Beturija, severozahodni del betske Hispanije med Betisom in Ano (Anas): L., Plin.