Franja

līchēn -ēnis, m (gr. λειχήν)

1. bot. lišaj, kriptogamna rastl. (brezcvetnica) na drevesih: Plin.

2. metaf. (medic.) lišaj, kožna bolezen pri človeku in živalih (čisto lat. mentagra): Plin., Mart. — Soobl. līchēna -ae, f: Plin. Val.

Licinius 3 Licínij(ev), ime plebejskega rim. plemena, ki se je priselilo iz Etrurije, z rodbinami: Calvi, Crassi, Luculli, Macri, Murenae, Nervae, Sacerdotes, Vari. Najznamenitejši so:

1. C. Licinius Gaj Licinij, tr. pl. z Lucijem Albinom l. 493: L.

2. P. Licinius Calvus Esquilinus Publij Licinij Kalv (Plešec) Eskvilin, prvi plebejski vojaški tribun s konzulsko oblastjo l. 400: L.

3. sin prejšnjega, P. Licinius Calvus, je l. 396 opravljal isto službo kakor njegov oče: L.

4. C. Licinius Calvus Stolo Gaj Licinij Kalv Stolon, l. 378 vojaški tribun, l. 368 prvi plebejski magister equitum (pod diktatorjem Manlijem): L.

5. C. Licinius Calvus Stolo Gaj Licinij Kalv Stolon je l. 376 z Lucijem Sestijem sprožil znane tri leges Liciniae Sestiae, s katerimi je hotel izboljšati socialni položaj plebejcev, ki so trpeli hude pritiske, in jim priboriti politično enakopravnost, kar se mu je po 10 letih prizadevanj tudi posrečilo, konz. l. 364 in 361: Varr., L., Vell.

6. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Dives (Bogataš), l. 212 pontifex maximus; slovel je po svojem izrednem poznavanju prava in po prirejanju sijajnih iger. L. 211 je bil edil, l. 210 cenzor, l. 205 konz., kot prokonzul se je l. 204 slavno vojskoval s Hanibalom pri Krotonu, umrl je l. 183: Ci., L.

7. L. Licinius Crassus Lucij Licinij Kras, izvrsten državnik in govornik, roj. l. 140, umrl l. 91: Ci., Plin., Q., T.

8. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Dives, konz. l. 97, cenzor l. 89; ker ga je Marij izobčil, je l. 87 naredil samomor: Ci.

9. M. Licinius Crassus Dives Mark Licinij Kras Dives, najmlajši sin prejšnjega, roj. l. 114, Sulov pristaš, zmagovalec v vojni proti sužnjem na čelu s Spartakom, konz. s Pompejem l. 70, je l. 60 sklenil s Cezarjem in Pompejem prvi triumvirat, padel v vojni s Parti pri Karah (Carrhae) 8. junija l. 53. Bil je duhovit in izobražen mož, slovel je po pregovornem bogastvu in razsipnosti, a tudi kot zloglasen lakomnež: Ci., C., O., Val. Max., Fl., Ap., Iust.

10. P. Licinius Lucullus Publij Licinij Lukul, tr. pl. l. 110: S.

11. L. Licinius Lucullus Ponticus Lucij Licinij Lukul Pontski, izvrsten poveljnik v vojni zoper zaveznike, konz. l. 74, zmagovalec v vojni zoper Mitridata in Tigrana (l. 73—66), Pompejev pristaš; umrl je v blaznosti l. 56: Ci., N., S. fr., H., Vell., Suet., T., Iust., Aur.; iz Azije je v Evropo prinesel češnjo: Plin.

12. L. Licinius Murēna Lucij Licinij Murena, odličen vojak, Lukulov legat v vojni proti Mitridatu, pretor l. 65; kot consul designatus l. 63 je bil tožen de ambitu in oproščen. Njegovi zagovorniki v tej pravdi so bili Cicero, Hortenzij in Kras: Ci.

13. L. Licinius Varro Murēna Lucij Licinij Varon Murena, posinovljenec Marka Terencija Varona, Mecenatov svak, Ciceronov in Horacijev prijatelj, mož nemirnega značaja, ki je v državljanski vojni izgubil svoje imetje, konz. l. 23; ker je sodeloval v zaroti Fanija Cepiona, ga je dal cesar Avgust l. 22 obglaviti: Ci. ep., H.

14. A. Licinius Archiās, gl. Archiās.

15. A. Licinius Caecīna, gl. Caecīna.

16. C. Licinius Macer, gl. Macer.

17. Licinia -ae, f Licínija
a) neka vestalka: Ci.
b) ime hčera govornika Lucija Licinija Krasa, obe dobri govornici: Ci. Kot adj. = Licínijev: lex Varr., Ci., L. idr. — Od tod adj. Liciniānus 3 Licínijev: Ca., Col.; subst. Liciniānī -ōrum, m Licinijáni, potomci Katona starejšega in njegove prve soproge Licinije: Plin.

līcium -iī, n (morda iz *līqu̯i̯om, sor. z ob-līquus)

1. tkalski t.t. prečna nit v tkanini, v pl. = votek (tela = podolžna nit, v pl. = (o)snutek, osnova); v sg. Luc., Plin., Ap.; v pl.: Plin., Amm., licia telae addere V. ali licia telis adnectere Tib. novo tkanino začeti (zasnovati), Phariis miscere licia telis Lucan.

2. nit sploh: Hyg., Plin., Aus., triplici diversa colore licia V.

3. trak: licia dependent longas velantia saepes O., ligat cum fusco licia rhombo O.

4. ženski spletek v laseh (kot okras): licia crinibus addunt Prud.

5. tkanina: licium varii coloris Petr.

6. majhen pas okoli trebuha: furtum per lancem liciumque concipere Gell. zaradi tatvine formalno opraviti (opravljati) hišno preiskavo (pri sodni hišni preiskavi si je preiskovalec držal darilno torilo (lanx) k očem (da ga ne bi prepoznali), namesto običajnih oblačil pa je imel na sebi le pas (licium), da bi ga ne osumili, da je v svojih oblačilih prinesel v hišo kaj, kar bi lahko bilo ukradeno); prim. lanx.

līctor -ōris, m (ligāre) liktor, državni sluga. Liktorji, nav. osvobojenci, so bili razdeljeni v združenja in dodeljeni najvišjim oblastnikom, pred katerimi so stopali drug za drugim noseč fasces, znamenje kazensko izvršilne sodne oblasti. Njihova dolžnost je bila odstranjevati ljudi s poti (turbam summovere), paziti, da se je izkazovala oblastnikom dostojna čast, ustrahovati zločince in obešati, obglavljati ali šibati obsojence; obsojencem na šibanje so privezovali roke in noge na kol. Diktatorju je bilo dodeljenih 24, kralju in konzulu po 12, pretorju 6, cesarskemu legatu pa 5 liktorjev; tudi flamen Dialis in Vestalke so imeli po 1 liktorja, toda brez butaric (fasces): i, lictor, colliga manus Formula ap. Ci., lictor, conliga manus L., i, lictor, deliga ad palum L., l. primus Ci. po dostojanstvu prvi liktor, l. proximus Ci. najbližji liktor (ki stopa prav pred oblastnikom ter sprejema in izvršuje njegove ukaze), aderat … carnifex praetoris, mors terrorque sociorum et civium Romanorum, lictor Sextius Ci., anteibant lictores non cum bacillis, sed, ut hi praetoribus anteeunt, cum fascibus duobus Ci.; metaf.

1. kot znak imenitnih gospa: carpuntque iam et pauperes lictorem feminae in publico unionem esse dictantes Plin.

2. proximus lictor Iugurthae S. zaupnik.

Licymnia -ae, f Likímnija, žensko ime

1. neka sužnja: V.

2. izmišljeno ime Horacijeve prijateljice, ki je bila najbrž Mecenatova soproga Terencija: dulces dominae Licymniae cantus H. (naslanjajoč se na ljudsko etim., po kateri je (analogno po Polymnia) Licymnia = Ligyhymnia, Ligymnia = voce canens acutā „pojoča z zvenečim glasom“).

Ligārius 3 Ligárij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znan je Q. Ligārius Kvint Ligarij, Pompejev pristaš in legat, ki se je v Afriki bojeval l. 49 proti Cezarjevemu poveljniku Kurionu, l. 45 pa zoper Cezarja samega; pri Adrumentu je bil ujet in nato izgnan, a ga je Cezar pomilostil na Ciceronovo prošnjo. Ko ga je Kvint Elij Tuberon obtožil veleizdaje, ga je znova zagovarjal Cicero (govor je ohranjen). Ves zagrenjen je v svoji nespravljivosti sodeloval tudi v zaroti zoper Cezarja: Ci., Auct. b. Afr., Q. — Od tod adj. Ligāriānus 3 ligárijski, za Ligárija: Lig. oratio Ci. ep., tudi subst. Ligāriāna -ae, f (sc. oratio): Ci. ep.

līgneus 3 (līgnum)

1. lesén: cultelli Vitr., catillus Val. Max., alveolus Ph., lectus Sen. ph. idr., custodia (spona za noge) Pl., materia, ponticulus Ci., turres C., columna L., simulacra deorum O., deus Tib., supellex Plin.; metaf.: salus Pl. na leseno tablo pisan.

2. metaf.
a) lesén = pust, suh, suhoparen, trd: dorcas Lucr. (o neki deklici), coniux Cat.
b) lesenast, lesnat, olesenel: putamen, semen Plin.

ligūrriō (ligūriō) -īre -īvī (-iī) -ītum (prim. gr. λείχειν = lat. lingere = sl. lizati = hr. lízati = stvnem. lecchōn = nem. lecken)

I. intr. sladkosneden, laskrn biti (= rad imeti, oblizovati se): quae (sc. meretrices) cum amatore suo cum cenant, ligurriunt Ter. —

II. trans.

1. (sladkosnedno) lizati, obliz(ov)ati: (sc. apes) pungunt, non, ut muscae, ligurriunt Varr., semesos piscēs tepidumque l. ius H., catillos Macr. (po)lizati; occ.
a) l. aliquem Pl. zajedati koga, gostiti se pri kom, živeti na tuj račun, biti zastonjkar (prisklednik, parazit), furta l. H. skrivaj se sladkati.
b) l. aliquem lizati v obscenem pomenu (kakor gr. λείχειν in λειχάζειν): Mart., Suet.

2. klas. le metaf. imeti skomine po čem, hlepeti po čem, stremeti za čim, prizadevati si za kaj: lucra Ci., curationem agrariam Ci. ep.

Opomba: Sinkop. impf. act. ligurribant: Macr.

Lilaea -ae, f (Λίλαια) Lilája, mesto na severnem pobočju Parnasa ob izviru reke Kefiz: fons Castalius, amnis Cephisus praefluens Delphos, ortus in Lilaea urbe Plin., Elatea et in ripa Cephisi, ut diximus, Lilaea Delphosque versae Cnemis et Hyampolis Plin., Coryciumque nemus propellentemque Lilaean Cephisi glaciale caput Stat.

Lilybaeon: O. in Lilybaeum: Ci., L., Mel., Plin. -ī, n (Λιλύβαιον) Lilibèj (Lilibáj), rt na zahodni Siciliji (zdaj Capo di Boco) z istoimenskim mestom (zdaj Marsala). — Soobl. Lilybē -ēs, f (Λιλύβη) Líliba: Prisc. — Od tod adj. Lilybaetānus (Lilybitānus) 3 lilibejski, iz Lilibeja: Lyso Ci. ep., Agonis quaedam est Lilybaetana, liberta Veneris Erycinae Ci., memini Pamphilum Lilybitanum … mihi narrare Ci., testis splendidissima civitas Lilybitana Ci. Lilybaeus 3 lilibejski: litus Lucan. in (po jon. obl. *Λιλυβήϊος) Lilybēïus 3 lilibejski: vada dura V.

limbus -ī, m (iz *lembos; prim. skr. lámbate visi navzdol, pada, drži se, oprijema se (česa), stvnem. limphan, limfan primeren biti, gilimpf primernost, ang. limp šepati)

1.
a) (na obleki) rob, obroba, obrob(ek), obšitek, obšiv(ek): Sidoniam picto chlamydem circumdata limbo V., indutus chlamydem Tyriam, quam limbus obibat aureus O.
b) (na tkanini, blagu) krajec, rob, nav. pl. krajci, rob(ovi), obrobje: ultima pars telae tenui circumdata limbo O., poplitibus suberant picto genualia limbo O.
c) trak, povoj, preveza, poveza, obveza: frontem limbo velata pudicam Cl., imminuerent frontem limbis Arn.
d) pas: picto discingit pectora limbo Stat.

2. metaf. limbus duodecim signorum živalski krog, zodiak: Varr.

līmen -inis, n (ali iz *lei-men, sor. z līquis, ob-līquus, līmes, līmus 3, tedaj = „prečnik“, „prečnica“ ali iz *ln̥g-smen = „skok“, „stopalnica“ (indoev. kor. *legu̯h-); prim. skr. lánghati (po)skoči, skoči (skače) čez, lat. lĕvis; prim.: transversa omnia antiqui lima dicebant, a quo et limina ostiorum et limites et limus, cingulum, quo servi publici cingebantur, obliqua purpura Isid.)

1. prag.: Nov. ap. Non., Varr., limen cubiculi, limina aedium Ci., limen templi C., curiae Plin., Arabicum Pr. iz arabskega marmorja, custos ad limina V. vratar, intra limen Sen. ph. med štirimi stenami (sc. svojega doma) (naspr. foris), intrare limen Ci. idr. ali intra limen subire Pl. ali limina subire Iuv., amat ianua limen H., in limine domus suae consistere Cu., multis annis non transisse domus suae limen Sen. tr.; pesn.: non alio limine dignus Pr. = nobene druge ljubice; preg.: a limine s praga = (tako rekoč) mimogrede, gredoč, spotoma: prospicienda tantum et a limine salutanda Sen. ph.

2. sinekdoha hiša, dom, domovanje, stan(ovanje), bivališče: domos et dulcia limina mutant V., tua limina adirem V., l. sceleratum V. domovje (bivališče) brezbožnikov (v podzemlju), penetrare aulas et limina regum V. palače, limine pelli V., limine contineri L., famuli ad limina Sil.

3. meton. prag =
a) vrata, vhod: mihi parta quies omnisque in limine portus V. ob vhodu v pristanišče miru, Casilina limina Sil.
b) izhod, izhodišče (o pregradah na dirkališču): corripiunt spatia … limenque relinquunt V.
c) mejnik, meja: l. Ausoniae V., Apuliae H., maris interni Plin. = Gibraltar, gibraltarska morska ožina.

4. metaf. prag =
a) začetek: leti iam limine in ipso Lucr., a mortis limine restituam Cat., in primo limine vitae Sen. tr., primo in limine vitae Lucan., in ipso limine victoriae stamus Cu., non in limine operum laborumque nostrorum, sed in exitu stamus Cu., a limine ipso mortis revocatus Plin., video quosdam in ipso statim limine obstaturos mihi Q., in limine belli T.
b) konec: lucis finitae Ap.

līmes -itis, m (iz adj. līmus 3 in *i-t idoč)

1. prečnica = prečna pot, omejek, meja, ozara ali griva (med njivami ali vinogradi): O., prodigunt in lutosos limites ac lustra Varr., semitas novosque limites in agro fieri non patiatur Col., l. decumanus Plin. glavna meja od vzhoda proti zahodu, l. transversus Plin. prečna meja od severa proti jugu, per limites foras itur ad agros Isid.

2. meton.
a) ozara kot (črta) mejnica, mejna črta, meja, mejišče, tudi mejnik: partiri limite campum V., saxum antiquum, ingens, … limes agro positus, litem ut discerneret arvis V., ultra limites clientium salis avarus H., quā potestate limites meos commoves? Tert.; pren.: benignitatis fines introrsus referre et illi minus laxum limitem aperire Sen. ph.; poseb. črta mejnica = α) smoter, namen, cilj: l. carminis Stat. β) razlika, razloček: iudicium brevi limite falle tuum O., quaedam perquam tenui limite dividuntur Q.
b) utrjena mejnica, meja, mejna črta, mejni nasip (med dvema deželama): penetrat interius, aperit limites Vell., limite acto T., Romanus limitem a Tiberio coeptum scindit T., cuncta inter castellum Alisonem ac Rhenum novis limitibus … permunita T.

3. posplošeno = sploh cestna črta, proga, cesta, pot, steza: l. Appiae L., extra portam est limes in gymnasium ferens L., eo limite signa extulerunt L., profectus inde transversis limitibus L. po stranpoteh, po stranskih poteh, l. latus L., lato te limine ducam V., laevo limite V. na levo, l. acclivis O., limite recto fugere O., fugientibus me pateant limites Cu.; pren.: si male dicitis, nostro gradiar limite Pl., quasi limes ad caeli aditum patet Ci., idem limes agendus erit O. isto pot bo treba hoditi = po istih sredstvih bo treba posegati.

4. metaf.
a) pot, svetli, ognjeni pramen kometov in drugih nebesnih teles: tum longo limite sulcus dat lucem V., flammiferumque trahens spatioso limite crinem stella micat O., bolis vero perpetua ardens longiorem trahit limitem Plin., sectus in obliquum est lato curvamine limes O. živalski krog, zodiak, l. curvus O. mavrica.
b) struga: l. aquarum O., solito dum flumina currant limite O., haec lympha puellis avia secreti limitis una fluit Pr.
c) žila, črta na dragulju: nigram materiam distinguente limite albo Plin.
d) limites circi prehodi med sedeži v cirkusu: Tert.

Limnaeum -ī, n (Λιμναία) Limnáj, kraj s pristanom na meji med Amfilohijo in Akarnanijo: L.

līmus² -ī, m (ali iz *loimos, sor. z linere, prim. lat. lēvis, stvnem. leim, leimo = nem. Lehm ilovica, stvnem. līm = nem. Leim lepilo, klej, apno ali pa iz *slīmos iz indoev. kor. *(s)lei̯- sluzav, sluzast, lepljiv, gladek; prim. gr. λείμαξ (polž) slinar, lazar = lat. līmāx (gl. līmāx))

1. blato (ki se useda na dno vode), glen, mulj, palúd: luta et limum aggerebant Ci. ap. Non., omnis mundi quasi limus in imum confluxit gravis Lucr., amnis … obducto late tenet omnia limo V., amnes limum felicem trahunt V. oplajajoče (rodovitno) blato, aqua limo turbata H., in vadis haesitantis frumenti acervos sedisse inlitos limo L.; metaf.: pectora … limo vitiata malorum O., ad limum V. do dna.

2. črevesno blato, govno, iztrebki, lajno: Pall., lēvis l. V. kravjak (po drugih: spolzka ilovica).

3. blato, ki se česa drži, nesnaga, umazanija: gravis veteri craterae limus adhaesit H., l. dentium Cael.

4. glina, ilovica, il(o): limus durescit igni V., princeps l. H. prva ilovica (iz katere je Prometej oblikoval ljudi).

Opomba: Stlat. je beseda masc. in fem. po Prisc.

Lindus (Lindos) -ī, f (Λίνδος) Líndos, mesto na otoku Rodos s slovečim Ateninim in Heraklovim svetiščem, Kleobulovo rodno mesto (zdaj Lindo): Ci., Mel., Plin., Lact. Od tod adj. Lindius 3 líndoški, líndijski: Minerva, Chares Plin., Cleobulus Aus.; subst. Lindia -ae, f Lindošánka, Líndijka, naslov Turpilijeve komedije: Non., Prisc.

līnea (v rokopisih in izdajah tudi līnia) -ae, f (līneus: līnum)

1. lanena nit, vrvica, vož, vožínec, motvóz: nectere lineas, restes, funes Varr., ligato pede longa linea gallina custoditur Col., linea longinqua per os … religata Plin., l. dives Mart. ali l. margaritarum Dig. niz biserov, linea a genere suo appellata, quia ex lino fit Isid.

2. occ.
a) lineae mrežne niti: in plagis lineae offensae Plin.; meton. linea mreža: si feras lineis … contineas Sen. ph., usque ad infirma lineae Plin.
b) ódičnica, ribiška vrvica: tremulā captum lineā trahit piscem Mart.; preg.: mittam lineam Pl. hočem mu vreči trnek = hočem poskusiti ujeti ga.
c) merilna vrv(ica) rokodelcev (zidarjev, tesarjev idr.), grezilo, grezilna vrv: lineā discere uti Ci., ad lineam = v smeri navpik, navpično, solida corpora ferri deorsum ad lineam Ci., rectis lineis Ci. navpično navzgor, longitudines ad lineam, altitudines ad perpendiculum exigantur Vitr.
d) α) sploh vsaka poteza, narejena s peresom ali čopičem, poteza, poteg(ljaj), črta, linija (v geometriji, risarstvu, slikarstvu): linea est longitudo sine latitudine et altitudine Varr., lineam scribere Ci., lineam cinere ducere Plin., lineam ex colore ducere Q., l. circumcurrens Q. krožnica, lineae extremae Plin. obris, kontura, očrt; preg.: nulla dies sine linea Plin. brez poteze s čopičem, albā lineā signare, gl. albus; pren. očrt, načrt, obris, kontura, skica, zasnova, zasnutek, osnutek: primas lineas ducere Q., lineas umbrasve facere Gell. β) poseb. črta mejnica in od tod sploh pot, steza: Prud.; metaf. sorodstvena črta, sorodstvena linija: non tibi clara gentis linea nec proavis demissum stemma Stat., stemmata cognationum directo limite in duas lineas separantur Dig. γ) brazda prečnica (γραμμή) potegnjena na stadionu pred startom in ciljem tekališča ter zasuta z apnom ali kredo: Cass.; od tod pren.: si quidem est peccare tamquam transire lineas Ci. tako rekoč „iz ojnic skočiti“, „ojnice prestopiti (prestopati)“ = prestopiti (prestopati) mejo (ogrado), cum poëtae transilire lineas impune possint Varr., mors ultima linea rerum est H. konec (meja) (vsega pozemeljskega), lineas admoveri sentio Sen. ph. čutim, da se bližam koncu, da bom moral kmalu umreti; preg.: extremā lineā amare Ter. od daleč ljubiti, svojo ljubico smeti videti le od daleč. δ) pregraje v gledališču, tj. globoke, več kot 30 cm široke zareze v tlaku, ki so ločevale posamezne vrste sedežev: cogit nos linea iungi O.; pren.: adversus hoc facientem lineas poposcit Q. ε) v pl. obrazne črte, obrazne poteze, črte obličja, raze v obličju: Arn.

Lingonēs -um, acc. -ăs, m Língoni, keltsko pleme na meji med Lugdunsko in Belgijsko Galijo med Senoni in Sekvani; njihovo glavno mesto Andematunnum, pozneje Lingones (zdaj Langres; v imenu je še ohranjeno ime plemena): C., Lucan., Plin., T.; pozneje priseljenci v severno Italijo: L. Sg. Lingonus -ī, m Língon: Mart., T. — Od tod adj. Lingonicus 3 lingónski: Plin., Mart.

lingua (stlat. dingua (sabin. l = d)) -ae, f (indoev. *dn̥g'hu̯ēH, gen. *dn̥g'huHés jezik (kot organ); prim. skr. jihvā́, juhū́- = sl. jezik = hr. jèzik = lit. liežùvis = got. tuggō = stvnem. zunga = nem. Zunge; ljudska etim. povezuje to besedo z lingere)

1. jezik (kot ud človeškega in živalskega telesa): in ore sita lingua est, finita dentibus Ci., nigra subest udo lingua palato V., linguam eicere Ci., linguam … ab inrisu exserentem (sc. iuvenem) producunt L., linguā lambere pueros L. (o volkulji) ali vulnera O., linguā properante legere O., prima l. Plin. konec jezika; kot izraz govorniške moči preg. (po Hom. (Il. 2, 488): οὐδ' εἴ μοι δέκα μὲν γλῶσσαι, δέκα δὲ στόματ' εἶεν): si decem habeas linguas, mutum esse addecet Pl., non mihi si linguae centum sint oraque centum, … V., non mihi si centum deus ora sonantia linguis … dedisset O., non mihi dentur si mille linguae Prisc.; v obscenem pomenu: homo malae linguae (= fellator) Mart., Min.

2. metaf. kaj jeziku podobnega, npr.
a) (zemeljski) jezik, zemeljsko stegno = rt: Pac. ap. Gell., Lucan., promuntorii genus non excellentis, sed molliter in planum devexi L., tribus haec (sc. Sicania) excurrit in aequora linguis (po drugih pinnis) O.
b) bot. (o rastl.) α) = lingulāca: Plin. β) lingua bubula volovski jezik (Anchusa officinalis Linn.): Ca., Plin. γ) lingua canīna: Cels. = lingua canis ali l. Macedonica: Ap. h. (gr. κυνόγλωσσος ali κυνόγλωσσον) najbrž pasji jezik (Cynoglossum officinale Linn.).
c) jezik = kratek konec vzvoda, ki se podloži pod kako breme: Vitr.
d) jeziček pri grlu, sapnikov poklopec: Cels.
e) dulec, tulec, listič, ustnik pri piščali: Plin.

3. meton.
a) jezik (kot govorilni organ, govorilo), govor(jenje), besede: linguam diligentissime continere Ci. brzdati, linguam acuere et procudere Ci. oblikovati in olikati, linguam moderari S., linguam tenere O. molčati, commercia linguae O. pogovor, razgovor, largus opum et linguā melior V., Latiumque beabit divite linguā H., l. libera Ci., L. odkritosrčen, prostodušen, impigrae linguae (gen. sg.) S., magica l. O., Sil. zagovor = čarodejne besede, ne vati noceat mala lingua futuro V. urok, esse malae linguae Petr. = malam habere linguam Sen. ph. hud (oster, strupen) jezik, homo acidae linguae Sen. rh., linguam vis meam praecludere, ne latrem pro re domini Ph. (o psu) jezik mi hočeš zavezati; s subjektnim gen.: l. potentium vatum H. petje, volucrum linguae V. ptičje petje, veteris comoediae maledica lingua Val. Max.; occ. α) hud, strupen, oster, opravljiv, obrekljiv jezik, opravljanje, obrekovanje, zloraba jezika: os habeat, linguam Pl., Aetolorum linguas retundere L., lingua gravius castigatur quam ullum probrum Cu. β) dar govora (besede), govorništvo, zgovornost: consilio neque manus deest neque lingua Ci., non magis consilium vobis deest quam lingua L., est animus tibi, sunt mores et lingua H. γ) zgovornost v slabem pomenu = samohvala, hvalisanje, širokoustenje, bahanje: maternae pendere linguae poenas O., ali = jezičnost, jezikavost, blebetavost, klepetavost: poenam linguā commeruisse O., tudi = (pre)drzen jezik, (pre)drznost: exhibuit linguam scelerata paternam O.
b) α) jezik (glede na njegovo tvarno kakovost): l. Latina, Graeca Ci., eiusdem esse linguae Ci., utram tandem linguam nescio? Ci., utraque l. (= latinščina in grščina) H., Plin. iun., Graecā linguā loquentes, qui Asiam incolebant N. azijski Grki, propter linguae Gallicae scientiam, qua … Ariovistus … utebatur C., Latinae linguae gnarus L. ali sciens T., linguae (sc. pastorum) peritus L., transferre in linguam Latinam Plin., alicuius linguam intellegere Petr., Mithridates, cui duas et viginti linguas, quot nationibus imperabat, traditur notas fuisse Q. β) narečje, dialekt: Massilia, quae tam procul a Graecorum omnium regionibus, disciplinis linguaque divisa Ci., illis … linguarum inter se differentium copia est Q.

liniō² -īre -īvī, -ītum (soobl. = linō -ere)

1. kaj (na)mazati na kaj: Pall.

2. kaj (na)mazati, premaz(ov)ati s čim: Vitr., Col., Plin.