Chrȳsa -ae, f in Chrȳsē -ēs, f (Χρύση) Hriza,
1. mizijsko mesto z Apolonovim svetiščem, v katerem je bil svečenik Hriz (Chrȳsēs), Hrizidin (Chrȳsēis) oče: O. (z obl. Chrȳsa), Mel. in Plin. (z obl. Chrȳsē).
2. otok pri Kreti: Plin. (z obl. Chrȳsa), Mel. (z obl. Chrȳsē).
4. azijsko predgorje: Plin. (z obl. Chrȳsē).
Zadetki iskanja
- chrȳsatticum vīnum v Atiki pridelana medica, atiško vino: Plin. Val.
- Chrȳsēs -ae, m (Χρύσης) Hriz,
1. Apolonov svečenik v mizijski Hrizi (gl. Chrȳsa), oče Astinome (Astynome), ki jo je sicer ugrabil Ahil, a so jo Grki kot plen prisodili Agamemnonu; ko je Apolon kaznoval gr. vojsko s kugo, so morali Grki Astinomo vrniti očetu: Luc. (z gen. Chrȳsī), O., Hyg. (z dat. Chrȳsī). — Chrȳses kot naslov Pakuvijeve tragedije: Ci. — Od tod patronim Chrȳsēïs -idos, acc. -ida, f (Χρυσηΐς) Hrizeida, Hrizova hči Astinoma (ki jo Hom. imenuje le Χρυσηΐς): O. Soobl. Chrȳsēïda -ae, f: Hyg.
2. Agamemnonov in Hrizeidin sin: Hyg. - Chrȳsippus -ī, m (Χρύσιππος) Hrizip,
1. Pelopov in Danaidin sin: Hyg.
2. slavni stoik iz Kilikijskih Solov (Solī), živel od l. 290 do 210, Zenonov in Kleantov učenec, izumitelj silogističnega verižnega sklepa (sōrītēs): Ci., H. idr.; v pl.: omnes Zenones et Chrysippi Sen. ph. vsi Zenonovi in Hrizipovi pristaši = vsi stoiki.
3. zdravnik iz Knida v času Aleksandra Vel.: Plin.
4. učeni Ciceronov osvobojenec: Ci. ep.
5. Chr. Vettius Hrizip Vetij, arhitekt, osvobojenec arhitekta Kira: Ci. ep., Q. — Od tod adj. Crȳsippēus 3 (Χρυσίππειος) Hrizipov, po kakem Hrizipu poimenovan: haec Chrysippea sunt Ci. ali sophisma Chr. Hier. stoika Hrizipa; subst. Chrȳsippēa -ae, f(sc. herba) hrizipovka, po svojem najditelju (menda zdravniku) Hrizipu imenovana rastl.: Plin. - Chrȳsis -idis, f (Χρυσίς) Hrizida = „Zlatka“, ime deklice v Terencijevi Andrii (Deklici z Androsa): Ter., Ci., in v neki Trabejevi komediji : Ci.
- Chrȳsorrhoās -ae, m (Χρυσορρόας) Hrizoroa, Zlata reka,
1. Paktolov priimek: Plin.
2. = Lycormās: Hyg.
3. reka v Kelesiriji: Plin.
4. reka v Bitiniji, sicer Gendos: Plin.
5. reka v Kolhidi: Plin. - Cibalae -ārum, f Cibale, mesto v Spodnji Panoniji blizu današnjih Vinkovcev: Amm., Eutr. Od tod adj. Cibalēnsis -e cibalski: Amm.
- cibārius 3 (cibus) jedilen: leges Ca. ap. Macr. požrešnost omejujoči, mihi rem summam credidit cibariam Pl. hrano, uva Plin. namizno grozdje, vasculum Ap.; subst. cibāria -ōrum, n vsakdanja hrana, živež, živila, jedilo, za živali: krma: Ca., Varr., Col. idr., cibaria alicui dare Pl. ali praebere Ci., inopia cibariorum C., molita c. C. moka, congesta c. H., anseribus cibaria publice locantur Ci.; occ.
a) obrok, odmerek živil, ki jih država daje vojakom, moka: duplicia c. Varr., ferre plus dimidiati mensis cibaria Ci, c. cocta L. (gl. coquō), c. cocta dierum decem N., obicitur Oppio, quod de militum cibariis detraxerit Q.
b) uradnikom v provincah namesto plače odkazano žito: liberaliter ex istius cibariis tractati Ci., menstrua cibaria Ci. mesečni priboljšek; prim. Suet. (Tiber. 46).
2. met. (po hrani, ki se je dajala sužnjem) navaden, prostaški, malovreden, slab: panis Ci. idr.črn kruh, vinum Varr. ap. Non., oleum Col.; pren. o osebah: tuus frater cibarius Varr. ap. Non. preprosti; subst. cibārium -iī, n groba ječmenova moka: Plin. - cibōrium -iī, n (gr.κιβώριον)
1. oplodje egiptovskega boba, ki so ga Egipčani rabili za čaše; soobl. cibōria -ae, f: Ap. h.
2. pren. čaša (kovinska) v obliki tega oplodja: H. - cibus -ī, m
1. jed(ilo), hrana, živež: Pl., Ter., Varr. idr., in cibo et vino Ci. v jedi in pijači, cibus et potio Ci., L. idr., c. gravis Ci., acer, mollis, levis Cels., levis et facilis Plin. iun. lahka in preprosta, dulcis V., vilis H., conferti cibo Ci. cibum sumere N., Plin. iun. ali capere Ci. ep., S., Lucr. zauživati, cibo se abstinere N., cibos ministrare T. jedi na mizo prinašati, cibos potusque gustu explorare T., non multi cibi hospitem accipies, multi ioci Ci. ep. ki mu ni do (mnogih) jedi, pač pa do (mnogih) šal, (homo) cibi minimi, plurimi Suet. ki malo (veliko) poje; occ.
a) (živalska) hrana, krma, piča, klaja: animalia cibum oris hiatu et dentibus capessunt Ci., cibo uti N. (o konju) jesti, aves cibis ali bovem cibo abstinere Col., cibum capere nolle Plin. (o psu) žreti ne hoteti, (cani, porco) cibum obicere Sen. ph., Plin.
b) vaba, nastava: cibi fallaces O., cum tenues hamos abdidit ante cibus Tib.
2. hranilo, redilo, živilo: animalis Ci. ki jo pljuča vsrkajo iz zraka, esse maioris ali maximi cibi Varr. (o jedeh); poseb. mezga: Ci. (De nat. deor. II, 55, 137); redilni sok za rastl.: Lucr. (I, 352), Plin. (XVII, 2, 2, 12).
3. pren. hrana: quasi quidam humanitatis cibus Ci., c. furoris O., causa cibusque mali O. kar povzroča zlo in ga goji.
4. uživanje jedi: omnis cibus causa cibi est O. - Cibyra -ae, f (Κιβύρα) Kibira,
1. bogato obrtniško mesto v jugozahodni Mali Aziji: Ci., L., Plin. Od tod
a) subst. Cibyrātēs -ae, m, f (Κιβυ-ράτης) Kibirec, Kibirka, iz Kibire: fratres Cibyratae Ci. ep.; pl. Cibyrātae -ārum, m Kibirci, preb. Kibire: Ci. ep., L., Plin.
b) adj. Cibyrāticus 3 (Κιβυρατικός) kibirski, iz Kibire: forum Ci. ep., canes Ci. (izvrstni sledilni psi), negotia H., iurisdictio Plin., civitas T.
2. pamfilijsko mesto ob kilikijski meji: Plin. - Cicerēius 3 (cicer) Kikerej(ev), ime rim. rodu. Poseb. C. Cicereius Gaj Kikerej, pisar Scipiona st. Afričana, kasneje (l. 173) pretor; premagal je Korze, upravljal provinco Sardinijo, ko se je vrnil v Rim, je triumfiral brez senatovega dovoljenja: L., Val. Max.
- Cicerō -ōnis (cicer, prim. Piso, Fabii) Ciceron, priimek Tulijevega rodu. Poseb.
1. M. Tullius Cic. Mark Tulij Ciceron, govornikov ded, umrl l. 106: Ci.
2. M. Tullius Cic. Mark Tulij Ciceron, govornikov oče: Ci.
3. L. Tullius Cic. Lucij Tulij Ciceron, brat 2., okrog l. 103 se je učil govorništva na Rodosu; njegov sin z istim imenom je živel v Atenah in Sirakuzah ter umrl l. 68: Ci.
4. M. Tullius Cicero Mark Tulij Ciceron, slavni govornik, rojen 3. I. 106 v Arpinu, na Antonijevo povelje umorjen 7. XII. 43: S., Q. idr.
5. M. Tull. Cic. Mark Tulij Ciceron, govornikov sin, rojen l. 65, v državljanski vojni je bil na Pompejevi strani: Ci., Plin.
6. Q. Tull. Cic. Kvint Tulij Ciceron, govornikov brat, rojen l. 102, oženjen s Pomponijo, Atikovo sestro, od katere se je ločil l. 44, l. 43 je bil umorjen hkrati s svojim sinom Kvintom Tulijem Ciceronom, rojenim l. 66: Ci. ep., C. — Pl. Cicerōnēs
a) = Cicerona, sinova Marka in Kvinta Tulija Cicerona: Ci. ep., Cicerones pueri Ci. ep.
b) = možje, kakršen je bil Ciceron: Sen. ph. Apel. Cicerō Ciceron = velik govornik: Ven.; prim.: apud posteros vero id consecutus (M. Tullius), ut Cicero iam non hominis nomen, sed eloquentiae habeatur Q. — Od tod subst. Ciceromastīx -īgis, m Ciceronov bič (po zgledu Ὁμηρομάστιξ), sramotilni spis Largija Licinija proti Ciceronu: Gell. Adj. Cicerōniānus 3 Ciceronov, ciceronski: simplicitas Plin., aquae Plin. vodni vrelec, zdravilen za oči, v Ciceronovi vili v Puteolih; subst. Cicerōniānus -ī, m ciceronovec, Ciceronov pristaš: Hier. - cicōnia -ae, f
1. štrk, štorklja: Varr., H., O., Ph., Plin. — Soobl. cōnia (po drugih cōnea) -ae, f: ut Praenestinis „conia“ („conea“) est ciconia Pl.
2. met. „štorklja“
a) sramotilna gesta z roko, posnemajoča navzgor in navzdol gibajoči se štorkljin vrat: Pers., Hier.
b) neko ravnilo v obl. črke T: Col.
c) pri Hispancih = tollēnō: Isid. - cicūta -ae, f
1. (velika) trobelika, lajnež, strupena rastl.; njeno seme in listje so starodavniki uporabljali za hladilni obkladek proti vročici, njen sok, ki v večji količini povzroči smrt, pa, zmešan z medom, za zastrupljanje: Lucr., O., Plin. idr., quae poterunt umquam satis expurgare cicutae H. (kot hladilo „pesniške vročice“), cicutis alium nocentius H., mala tollet anum vitiato melle cicuta H., sorbitio tollit quem dira cicutae Pers. = Sokrata, ko je izpil čašo trobelikovca.
2. steblo trobelike, ki so ga uporabljali za piščali: Lact., cavas inflare cicutas Lucr., est mihi disparibus septem compacta cicutis fistula V.; met. iz trobelikinega stebla narejena piščal: hac te nos fragili donabimus ante cicuta V. — Kot nom. propr. Cicūta, -ae, m Kikuta, govoreče ime oderuha: H. - Cilla -ae, acc. -ān, f (Κίλλα) Kila, mestece v Eolidi z znamenitim Apolonovim svetiščem: O., Sen. tr.
- Cilnius 3 (etr.) Kilnij(ev), ime mogočnega etrur. vladarskega ljudstva v Areciju, od koder so jih pregnali l. 301, a so se s pomočjo Rimljanov spet vrnili: L., Sil. Poseb. znan je C. Cilnius Maecēnās Gaj Kilnij Mecenat, državni kancler in Avgustov prijatelj (gl. Maecēnās).
- Cimbrī -ōrum, m (Κίμβροι) Kimbri (Cimbri), germ. ljudstvo, ki je po mitu v 2. st. zaradi dviga Severnega morja odrinilo iz svojih bivališč proti jugu; l. 113 so premagali konz. Gneja Papirija Karbona pri Noreji, l. 103 pa jih je Marij porazil pri Vercelah: Ci., C., T. idr.Redek sg. Cimber -brī, m Kimber Cimber): Val. Max., Q., kolekt.: Cl. Kot adj.= kimbrski (cimbrski): Cimbro triumpho O. nad Kimbri. Kot priimek: L. Tillius Cimber Lucij Tilij Kimber (Cimber), eden izmed Cezarjevih morilcev: Ci. — Od tod adj. Cimbricus 3, adv. -ē kimbrski (cimbrski): Vell., Fl., scutum Ci. (kot izvesek neke prodajalnice na forumu), bellum Plin., Front., Cimbrice loqui Ps.-Q.
- Ciminius lacus: Col. ali pesn. Ciminī lacus: V., Sil. Ciminsko jezero v Etruriji zahodno od Falerijev; gozdnato gorovje ob njem: Ciminius mōns: L. ali Ciminius saltus: L., Fl. ali nav. Ciminia silva: L., Front. Ciminsko gorovje. Od tod vsa tamkajšnja pokrajina Ciminia -ae, f Ciminija: Amm.
- Cimmeriī -ōrum, m (Κιμμέριοι) Kimerijci, pri Hom. mitično ljudstvo na skrajnem zahodu, živeče v neprestani temi. V klas. dobi so si predstavljali njihovo bivališče
1. na današnjem Krimu: Mel., Plin. Od tod adj. Cimmerius 3 kimerijski: litus O., Bosporus Plin.
2. v okolici Mizenskega rta: Ci., O., Tib. Od tod adj. Cimmerius 3 kimerijski = temen: luci V. ali lacūs Tib. ali domus Sil. ali tenebrae Lact., Amm. = podzemlje.